Ropovo kompromisarstvo

"Rop še vzbuja upanje - bo to potrdil z dejanji?" se je zadnjič glasilo moje vprašanje. Odgovor, vsaj trenutni, je žal negativen. Rop se je Bohincu in Pahorju, ki tu seveda rešujeta samo še svojo lastno kožo, nobene druge, pustil speljati v kompromisarstvo najslabše vrste, slabše celo od Drnovškovih popolnoma nenačelnih koketiranj z desnico in s cerkvijo ob vatikanskem sporazumu. Da, mnogo slabše: tam je navsezadnje vendarle šlo "samo" za Drnovškovo "ustavnopravno nepismenost" v strokovno in politično vendarle zahtevnem in delikatnem vprašanju, kako se načelo ločitve cerkve in države razume v naši ali francoski, kako pa v nemški ali italijanski ustavni ureditvi (vprašanje, v katero, razen glede šolstva, tudi ustavno sodišče pravzaprav ni hotelo ugrizniti in se mu je v celoti izognilo!) - tu pa je stvar politično in pravno zelo preprosta. Demosova vlada si je po politično izsiljeni "velikodušnosti" do 170.000 novih državljanov februarja 1992 privoščila "majhno maščevanje" do preostalih 18.000 "južnjakov", da bi to, za "narodno telo neznosno breme" vsaj malo zmanjšala (politični vidik zadeve) - in jih je kar po tihem, brez vsake odločbe, čez noč izbrisala iz registra stalnega prebivalstva, ne da bi za to imela kakršnokoli zakonsko podlago (pravni škandal brez primere v moderni zgodovini).

Po Mladininih in Bavconovih opozorilih leta 1994 in že prej - molk. Po prvi odločbi ustavnega sodišča februarja 1999 - molk in sprenevedanje. Vseskozi: Drnovškovo maslo, njegova odgovornost. Leta 2000 notranje ministrstvo prevzame Bohinc, od pomladi 2002 ga vsak dan ostreje bombardiramo mi iz Društva izbrisanih - toda Bohinc ni "po neslani župi priplaval": dobro ve, da ga bremenijo neke politične hipoteke iz časov osamosvajanja - in strogo pazi, da se ne bi še enkrat kompromitiral pred varuhi nacionalne čistosti in zavednosti. Ko Janše ni še nikjer na prizorišču, on sam poskrbi za "red in disciplino". Prvi paradoks: ko 8. novembra 2002 njegova lastna stranka (ZLSD) v državnem zboru edina podpre ustavno pobudo našega društva zoper zakon iz leta 1999, on (in LDS in vsi drugi) na vsa usta zatrjuje, da je s tistim zakonom vse do zadnje pike v najlepšem redu. Takrat Drnovšek ravno odhaja, Rop prihaja - kompromisarstvo in skrivaštvo (v tej zadevi) ostaja.

Laži in taktiziranja po aprilskem šoku

Ko aprila 2003 ta zakon pred ustavnim sodiščem pade na vseh izpodbijanih točkah - šok. Bohinc pohiti z "vdanostno izjavo", da bo odločbo US seveda spoštoval - a odločbo že takoj potvori, češ da mu nalaga izdati le 7310 dopolnilnih odločb in pripraviti dodatni zakon za le 4205 preostalih, kot da bi ti dve številki skupaj že znesli 18.305, kolikor je bilo vseh prizadetih. Na precizne kritike ne odgovarja, do septembra se trikrat (nazadnje avgusta v vseh medijih) zlaže, da bo odločbe končno le začel izdajati, pa jih seveda ne, ker končno le zbere podpise "desetih doktorjev prava" pod oceno, da tega brez posebnega zakona ne more. Prvič s tem poskusi malo prezgodaj, konec avgusta, ko so mnogi doktorji še na dopustu - in med takrat navzočimi petimi člani njegovega strokovnega sveta kar trije zahtevamo ali vsaj dopuščamo možnost izdaje odločb neposredno na podlagi ustave (midva z dr. Puharičem in takrat tudi dr. Cerar), toda Bohinc spet laže javnosti, da sem bil takrat jaz v tem stališču osamljen. Ob vseh teh njegovih manevrih, zavajanjih in lažeh - LDS in Rop molčita.

Sramotni molk Drnovška, Ropa in Pahorja na znameniti aprilski poziv Šter-Trekmanove "devetnajsterice" je že znana stvar - ne bom ponavljal. Korenine Ropovega kompromisarstva v tej zadevi torej niso od včeraj, segajo daleč nazaj. Lažni (?) upi se vzbudijo, ko Rop 9. oktobra na seji vlade "udari po mizi" in zahteva, da gre diskriminacija oficirjev JLA (kar je na zahtevo SLS zadnji hip stlačil v zakon sam Bohinc) iz zakona ven - in ko v naslednjih dneh "pridejo noter" še nadaljnje tri naše zahteve (od skupaj dvajsetih). Toda ali je bila Ropova korajža le rezultat napačne ocene razmerja sil v tistem trenutku? Ko začuti stampedo ksenofobne desnice in njegovo moč, zlasti po fiasku z zamujeno vlogo na ustavno sodišče "prijatelja" Pahorja, ima na izbiro: hrabro sprejeti posledice lastnih napak, ukazati Bohincu takojšnje izdajanje odločb in s tem dokončno izničiti vsak smisel referenduma - ali pa začeti popuščati Janševemu pritisku, pritiskati na ustavno sodišče in početi še druge nadvse sumljive reči. Izbral je to drugo. No, bodimo pravični do njega - ne on sam. Skoraj kompletni LDS in ZLSD sta bili tako šokirani (in užaljeni?) zaradi zavrženja njihove vloge pred ustavnim sodiščem kot prepozne, da preprosto niso bili sposobni treznega političnega razmisleka, kaj je v takem položaju pravno spodobno in politično "možato" storiti.

In so izbrali pot moledovanja najprej ustavnega sodišča za nekajtedenski odlog, nato pa, ko so ga žal dobili, ponižnega ponujanja kompromisov Janši. Na račun spoštovanja odločbe US in človekovih pravic, kajpada - ampak bolj "majhnih" kompromisov, ne prevelikih. Umazana trgovina, ne glede na obseg in globino. Na srečo je vsaj Janša upravičil naša pričakovanja - ostal je neomajen v svojih ekstremno protiustavnih zahtevah, ki so bile za Ropa vendarle nesprejemljive.

Janševe klofute

Ampak Rop se še vedno ne da, demagoški in javnomnenjski udarci, ki jih dnevno kasira od Janše, ga še vedno ne premaknejo. Tudi po žalostnem propadu neresnega projekta "ustavni zakon" ne odneha: prostovoljno vnesejo nadaljnja kompromisna odstopanja v že tako zelo slabi predlog "sistemskega zakona" - z naivnimi vabili Janši, naj se jim pri tem pridruži. Dobijo le še nove klofute. Ne bolijo toliko one same - bolj jih boli, da ljudje vse bolj verjamejo premočrtnemu Janši kot izmikajočemu se in kompromisarskemu Ropu. Tudi zato seveda, ker Rop niti enkrat še ni s prstom pokazal na Janševe prav monstruozne laži in demagoška zavajanja - pa bi bilo to zelo lahko. Ampak noče pokvariti "atmosfere" za trgovanje. Že ve, kaj počne. No, če že to ne, pa vsaj, kaj bi tako srčno rad dosegel. Nič hudega, če tega ne bo nikoli dosegel - očitno mu zadošča zavest, da se je trudil.

Sedaj, ko ga niti Janševe klofute niso odvrnile od kompromisarskega trgovanja, preostane le še eno upanje: ustavno sodišče. Prav ko to pišem (v četrtek), slišim iz radia, da ga moledujejo "še za malo odloga". Bi še malo trgovali. Upam, da so na ustavnem sodišču v 14 dneh že "sestavili" odločitev, za katero so se odločili - in da nadaljnjega trgovanja ne bodo omogočili. Z njim namreč država in njena politična elita toneta vse globlje in globlje v nevarno močvirje.

Bodi, kar si - posnemanje nasprotnika je najbolj pogubna taktika, kar si jo je v politiki mogoče zamisliti. Da bi za to "genialno" taktiko stal celo Gaber, kot mi zatrjujejo nekateri iz "krogov blizu LDS", komaj verjamem - toda pri naših politikih je žal vse mogoče. Nasprotnika lahko tolčeš na svojem terenu, s svojimi avtentičnimi stališči - na njegovem terenu bo on vedno močnejši in prepričljivejši od tebe. Politična sredina pa se ne osvaja s kapitulantskim popuščanjem ekstremističnim in ksenofobnim tezam, ampak z umirjenostjo nastopa, v katerem pa od svojih ključnih, temeljnih načel ne popuščaš niti za ped. Še toliko bolj, če gre pri tem hkrati za temeljna načela strpne in civilizirane pravne in socialne države, ki bi rada kot taka v kratkem vstopila v EU - pa ji sedaj prav zaradi grozečega kompromisarstva LDS grozi, da se bo že ob vstopu diskreditirala z očitnim kršenjem odločb svojega lastnega ustavnega sodišča, priporočil komisarja SE Gila Roblesa, priporočil strasbourške komisije proti nestrpnosti itd. itd.

S tako "taktiko" seveda lahko glasove samo izgubljaš, ne ohranjaš - kaj šele pridobivaš. Tu seveda ne gre primarno za stranke in njihove glasove - primarno gre za človekove pravice in za pravno državo. Toda s tega gledišča "neravnodušni državljani" smo tu v položaju izbire med večjim in manjšim zlom. Večje zlo - ksenofobna SDS, manjše zlo - kompromisarska LDS (in s klientelizmom okužena, ampak to čaka tudi njeno morebitno naslednico). Največje zlo - koalicija LDS in SDS. Zato se "neravnodušni državljani", hočeš nočeš, zanimamo tudi za volitve. In zato tudi jaz v podnaslovu tega članka (retorično) sprašujem Ropa, ali se je že dokončno odločil izgubiti (z opisanim kompromisarstvom) že letošnje volitve - ali morda šele naslednje. Kajti če se jih je že odločil izgubiti, bi mu kot človeku, ki je na drugih področjih pokazal mnogo političnih kvalitet in mi je bil zato simpatičen, vseeno svetoval, naj jih raje izgubi v vzravnani kot v priklonjeni drži.

"Pravni" triki dr. Toneta Jerovška

Ker sem "pravne" trike pravnega strokovnjaka Janeza Janše natančno ("po točkah") razkril že dvakrat v Delu - "strokovnjak" seveda ni odgovoril obakrat ničesar, ker nima kaj - naj tokratni članek končam s prikazom najnovejšega in najbolj fascinantnega "pravnega" trika, ki ga je na POP TV uprizoril bivši ustavni sodnik dr. Tone Jerovšek. Ta trik si pravzaprav naziva "pravni" niti v narekovaju ne zasluži, saj gre zgolj za političnopropagandni trik brez vsake resne pravne vsebine. In niti tega naziva ne, saj sploh ne gre za nikakršen trik (kjer "čarovnik" gledalcem ustvari vsaj videz resnice) - gre za čisto navadno prevaro. Razen če profesor in doktor Jerovšek ne ve, kaj govori. Huda obtožba, oboje - zato bom Jerovška kar dobesedno citiral. Njegovega od domoljubne ogorčenosti (nad ustavnim sodiščem!) tresočega se in grozečega glasu žal tu ne morem reproducirati, le od njega posebej poudarjene besede bom označil z odebeljenim tiskom:

" ... in smo napisali 13. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine, zoper katerega je ustavno sodišče šlo kontra, ... ono je napadlo ta člen osamosvojitvenega zakona." Nato reproducira celotno besedilo omenjenega člena, ki na koncu - za to gre - pravi, da so ti ljudje "do pridobitve državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu oziroma do izteka rokov po 81. členu zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani RS". In nadaljuje, da iz tega izhaja: "Torej, da mora vsak od teh 200.000 prositi (ali: uveljavljati zahtevek) za državljanstvo ali za status tujca."

Prva neresnica, popolna izmišljotina - ali huda nevednost profesorja doktorja. Le za državljanstvo je bilo treba prositi - kdor ni prosil, je "ob izteku rokov po 81. členu" (26. 2. 1992) postal tujec popolnoma avtomatično, ne da bi za to moral storiti karkoli. Omenjeni 81. člen namreč določa, da za te ljudi 26. 2. 1992 začne veljati zakon o tujcih - 1. člen tega zakona pa določa, da je "tujec po tem zakonu vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije". Zelo preprosto - in tega naj prof. dr. Jerovšek ne bi razumel? Težko verjamem.

Tudi zato, ker v enem od naslednjih stavkov sam pravi že drugače - a spet narobe: "Kdor po 26. 2. 1992 ni aktivno (po 81. členu zakona o tujcih) zahteval vpisa v razvid stalnih prebivalcev, je postal tujec in tudi ni mogel uveljavljati pravic iz statusa stalnega prebivalca, kar se zdaj govori o izbrisanih." Tudi vpisa v RSP nikomur ni bilo treba zahtevati. Smešno, saj so jih komaj izbrisali iz njega (popolnoma nezakonito) - logično bi bilo zahtevati le ugotovitev ničnosti tega izbrisa, a tega nihče od teh pravno neukih ljudi seveda ni znal. Le ena taka vloga, če se dobro spomnim, je leta 1995 priromala na ustavno sodišče, in to k dr. Jerovšku - ostala dve leti in pol nerešena in bila nato zavržena, ker tudi ta vlagatelj ni izpolnil formalnih pogojev za obravnavanje take vloge na ustavnem sodišču.

In dr. Jerovšek nadaljuje: "Nikogar ni država izbrisala. Uradne osebe so zakonito ravnale in jih danes napadajo, ker pravniki ne povedo resnice, kaj piše v našem ustavnem zakonu." Kaj tam piše, si lahko vsakdo sam prebere - in lahko to tudi razume. Seveda pa ne more "razumeti", da tam piše nekaj, kar si je dr. Jerovšek preprosto izmislil (glej zgoraj).

In še zaključna neresnica v uvodnem nastopu dr. Jerovška na POP TV: "Ne, do nobenih odškodnin niso upravičeni - ker so bili do 26. 2. 1992 izenačeni z državljani, nato pa, če niso dobili statusa stalnega prebivalca, nimajo nobenih pravic. To naš zakon izrecno določa." No, ta zadnja laž (izmišljotina?) je seveda "najmočnejša": če bi to res kje izrecno pisalo, bi se to dalo tudi prebrati - pa se ne da, ker to nikjer ne piše. In tudi smiselno iz 13. člena UZITUL to ne izhaja - ravno nasprotno: takrat prenehajo biti "izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani RS", avtomatično postanejo tujci in imajo torej pravice, priznane tujcem. Točneje, bi jih (po pravu) morali imeti - v praksi pa so jim vse pravice, izhajajoče iz dotedanjega zakonitega statusa stalnega prebivalca, res odvzeli, s tem ko so jih (brez vsakega postopka in odločbe!) kar "po tihem" izbrisali iz registra stalnega prebivalstva. O takem "roparskem" odvzemu nekega zakonitega statusa brez postopka in brez odločbe (z možnostjo pritožbe) pa naš profesor upravnega postopka, zanimivo, kar lepo molči!

In še eno zanimivo vprašanje - zakaj dr. Lojze Ude, ki je sedel zraven Jerovška, na vse te neresnice ni že takoj reagiral (ampak šele kasneje in le delno)? Moja razlaga: ali je bil tako šokiran zaradi tona in vsebine Jerovškovega nastopa - ali pa je bil na to točko razprave preprosto preslabo pripravljen. Drugače si je namreč težko razložiti, kako da je pozabil celo na 1. točko svojega lastnega (pritrdilnega!) ločenega mnenja k odločbi US leta 1999, kjer je sam šel še dlje od te soglasno sprejete odločbe, ravno v nasprotno smer od sedanjih Jerovškovih trditev. Zavzemal se je namreč celo za to, da odločba niti ne bi ugotavljala "protiustavne pravne praznine v zakonu", ampak da bi zakon interpretirali tako, da "bi se štelo, da imajo te osebe dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji"! Pazite: ne, da bi ga z zakonom izrecno morale dobiti, ampak da jim ga je (smiselno, po interpretaciji) zakon že priznal!!! Jerovšek pa zanika oboje in si izmišljuje vsebino, o kateri ni v 13. členu UZITUL ne duha ne sluha.

Šturmovo povsem nasprotno stališče

Po tej natančni analizi Jerovškovih "nebuloz" bo bralcu morda razumljiveje, zakaj je bil 24. junija 1998 Jerovšek edini od sedmih ustavnih sodnikov (Jambrek in Ude sta bila odsotna), ki je glasoval proti temu, da bi se pobude za oceno ustavnosti 81. člena zakona o tujcih sprejele v obravnavo. Tudi Šturm je glasoval za sprejetje pobude, na podlagi česar je potem nova zasedba sodnikov (pod predsedstvom Testena) februarja 1999 ugotovila neustavnost zakona in (kar ni isto, ampak je še pomembnejše) popolno nezakonitost izbrisa. S 6 : 1 sprejeti sklep o sprejetju pobude namreč ni bil samo formalen, ampak je bila polovica vsebinskih problemov zadeve že tam razrešenih. To sem, priznam, tudi sam "rekonstruiral" šele pred kratkim - prej sem eno leto napačno zatrjeval, da naša ekipa do svojega odhoda glede tega vprašanja ni naredila sploh ničesar. Ni res - ta sklep (a šele junija 1998) je pol zadeve že pozitivno rešil: ob Jerovškovem nasprotovanju in ob Jambrekovi odsotnosti.

Iz Šturmovega takratnega soglasja seveda logično sledi tudi njegova (za mnoge presenetljiva) pozitivna ocena odločbe sedanjega ustavnega sodišča iz aprila 2003, ki jo kategorično odklanja vsa desnica in tudi Bohinčevih "deset doktorjev prava". O slednjih ne bi izgubljal besed, saj sem napisal posebno odprto pismo 'stroki' (objavljeno v Dnevniku), v katerem sem jim natančno razložil nekaj, česar sploh ne vedo - pa jih niti sram ni zaradi tega: da 15. člen ustave določa (tudi) uresničevanje "neposredno na podlagi ustave", torej lahko tudi brez zakona - ter kaj vse o tem piše že v doslej edinem strokovnem komentarju naše ustave. Odgovoril ni še nihče od njih - le dr. Igličar je v zadnjem javnem nastopu vsaj, čeprav čisto mimogrede, "priznal", da je to po 15. členu ustave res možno.

Šturm pa je strokovno korektnost te odločbe US branil že spomladi 2003 v Magu - in pred kratkim še na TVS v pravem besednem spopadu z dr. Cerarjem in, pomislite, celo s "pravnim strokovnjakom" Janšo. Ko je Šturm oba opozoril, da sta slabo prebrala aprilsko odločbo, če trdita, da v njej ustavno sodišče še ni jasno ukazalo ministrstvu izdajanja odločb (češ da je, kot se izgovarja Bohinc, to jasno povedalo šele v decembrski odločitvi), mu je "pravni strokovnjak" Janša nesramno zabrusil, da jo je pač on, prof. Šturm, slabo prebral. Ko pride Janša enkrat na oblast, profesorjev prava in ustavnih sodnikov sploh ne bo več treba - bo vsem kar Janša povedal, kaj piše v ustavi in kako jo je treba razumeti. Bo ceneje kot sedaj, pa še red bo večji. Komaj čakam.

Rekordni ratingi

Vpliv referendumske debate na vrednost delnic slovenskih strank

V jugoslovanski armiji se je gesti, ki jo je izvedel Borut Pahor, reklo "Ostav!" "Povrat!" prevaja Koroščev slovar srbohrvaških ustreznic. "Ponovi vajo!" bi lahko prevedli bolj gostobesedno. Vlada je namreč prejšnjo sredo z veliko hitrostjo napisala besedilo enega od zakonov, s katerim naj bi sanirali problem izbrisanih. Pahor pa je v četrtek osnutek predpisa, katerega glavnina je nastala na sedežu vlade, na notranjem ministrstvu pa so ga le malo speglali, zavrnil, ker osnutek ni vseboval vseh potrebnih sestavin. Številčenje členov je bilo napačno, hkrati pa dokument ni bil opremljen z izračuni, koliko bi izvajanje zakona stalo. Na vladi so pomanjkljivosti odpravili v rekordnem času in še v četrtek popravljeni zakonski vrnili v parlament. In Pahor je še enkrat rekel: "Ostav!" Pojavil se je namreč nov preceduralni problem. Štoriji je težko slediti. Med parlamentom, vlado in ustavnih sodiščem namreč potujejo dopisi, ki omenjajo "tehnični", "ustavni" in "sistemski" zakon o izbrisanih, ti trije zakoni pa se mešajo z zahtevo, da mora ljudstvo na referendum, ob tem pa niti to ni več povsem gotovo, o čem bi odločali na referendumu.

Zakaj je Pahor z ukazom "Ostav!" žogico vrnil vladi? Pahor je racionalen politik, ki ves čas kalkulira. Da gre za obetavnega politika, je pokazal že leta 1990, na zadnjem kongres ZKJ, ko je slovenskemu partijskemu vodstvu razlagal, da lahko vsako uro, ki jo bodo še prebili na kongresu, prevedejo v odstotke na volitvah izgubljenih glasov. Pahorjeva kalkulacija pri izbrisancih je, domnevamo, podobna. Vsak izbrisanec, ki bi mu dr. Bohinc, njegov strankarski kolega in notranji minister, izdal papirje in vrnil status, bi prinesel kak promil minusa. Pač, sanacija problema izbrisanih je nujna, a nepopularna. Če bo problem saniral notranji minister, bosta vsa negativna čustva kasirala Bohinc in ZLSD. Če bi problem sanirali v državnem zboru, bi se minus poznal v koalicijski bilanci. Če pa gre problem na referendum, večjega negativnega učinka, ki bi bil pripisan zgolj eni politični opciji, menda ne bi bilo. ZLSD bi imela referendumski alibi, da nepopularne poteze, katere izvedbo zahteva ustavno sodišče, ne bi bilo treba potegniti. Sredi tedna so se zato znotraj ZLSD temeljito udarili. Pač, en del ZLSD meni, da notranje ministrstvo ne sme več zavlačevati, Pahor pa hrepeni po tem, da sanacija krivice ne bi škodila strankini volilni prognozi.

Leta 2000 je ZLSD na volitvah zbrala 12 odstotkov glasov, Pahor pa je dosežek interpretiral z oceno, da je trend padanja končno ustavljen. Ko je namreč leta 1997 prevzel vodenje stranke, je imela stranka na volilnem zapisniku zabeleženih 9 odstotkov glasov.

Kaj pa Janša? V resnici je v aktualno dogajanje investiral celotno energijo, ki jo premore. Zakaj? Leta 1996, ko je parlamentarne volitve prvič dočakal kot predsednik stranke, je SDS zbrala spoštljivih 16 odstotkov glasov, s tem pa je hkrati za rekordnih 13 odstotnih točk izboljšala dosežek iz leta 1992. Po izjemni rasti, doseženi leta 1996, pa je SDS leta 2000 na volitvah zdrsnila na 15 odstotkov. Janša, ki SDS vodi od leta 1993, si torej na jesenskih volitvah ne more privoščiti, da bi ostal na ravni iz leta 2000. Dogodek, ob katerem lahko ropota, da je referendum nekakšna repriza plebiscita ter hkrati referendum o legitimnosti sedanje oblasti, je za Janšo dober uvod v volilno kampanjo.

Za Pahorja bi bila osebna katastrofa, če bi na volitvah telebnil pod 10 odstotkov. Za Janšo bi bila osebna polomija, če bi ostal na 15 odstotkih. Vendar tudi Rop ni brez kalkulacij. Sanjskih 36 odstotkov iz leta 2000 bo zelo težko ponovil. Leta 1996 je LDS na volitvah vknjižila 27 odstotkov. Cifra, nižja od te, bi Ropu prinesla resne težave. Referendumska kalkulacija, ki jo lahko zaznamo v početju LDS, je sledeča: Janša ima po eni strani vse možnosti, da na referendumu zmaga z rezultatom 95 : 5. Po drugi strani pa bodo topotanje, ki ga zganja Janša, slišali tudi v drugič članicah EU. Ker referendum problematizira poslovanje ustavnega sodišča in hkrati spodjeda načelo delitve oblasti ter standarde varovanja človekovih pravic, "stare" članice EU tega ne bodo gledale s simpatijami. Domnevamo lahko, da LDS čaka na postreferendumsko reakcijo "starih" članic EU. Diplomatski krogi pa že v tem trenutku niso brezbrižni in budno beležijo, kaj se dogaja. Tega, da bi nove članice EU seboj prinesle govorico in politiko Le Pena ali Haiderja, si ne želijo. Pričakovana "tovariška kritika" iz EU naj bi vplivala tudi na jesensko vedenje volilnega telesa. Hkrati pa je do jeseni še dovolj časa, da LDS v ospredje potisne druge teme. In da gre cela vlada na Črni kal ter se slika na viaduktu, ki obalo neposredno povezuje s Šentiljem, torej Dunajem.

Če drži, da je to taktika LDS, velja dodati, da je hudo tvegana. Zadnja raziskava javnega mnenja Politbarometer namreč kaže, da LDS padla na 21 odstotkov, hkrati pa se je SDS povzpela na 15 odstotkov. Rating LDS je po eni strani najnižji v zadnjih dveh letih (na enaki točki je bil maja in junija 2003), hkrati pa je delež SDS najvišji v zadnjih dveh letih. Vzpon beleži še Jelinčič, ZLSD praktično ne niha in že dve leti dosega šest odstotkov (oziroma se povzpne največ do 8), Podobnikova SLS pa je po novembrskem orjaškem skoku spet strmoglavila na piškave 4 odstotke.

Pomenljiv pa je podatek, kdo je plačal najvišjo ceno. Od novembra do danes je najbolj padla vrednost delnic SLS. Če so se novembra z ustoličenjem Janeza Podobnika povzeli na 11 odstotkov, so danes sedem točk nižje. Dodati pa velja, da so prav poslanci iz vrst SLS prispevali usodne podpise, ki so sploh omogočili razplamtevanje debate o izbrisanih. Hkrati je debato o izbrisanih pospeševal državni svet, v katerem ima pomembno mesto ravno SLS (tudi predsednik državnega sveta prihaja je iz vrst SLS). Poana? S tem, ko so poslanci in državni svetniki iz SLS prestopili k Janševi iniciativi, so po eni strani omogočili, da je referendumska iniciativa dobila zadostno število podpornikov. Hkrati pa je SLS Janši omogočila, da prevzame igro v svoje roke in diktira tempo diskusije. Če se je novembra zdelo, da bi SLS lahko v svoja jadra dobila precej vetra in se postavila na mesto osrednje desno-sredinske stranke, je danes spet v sivem povprečju. Natančneje, pod sivim povprečjem. S tem, ko so poslanci iz vrst SLS omogočili referendumsko debato, so odprli vrata na teren, na katerem se domače počutita Jelinčič in Janša.

Ali H. Žerdin