Janšev paradoks

"In samo za to gre!" je pred dobrimi desetimi dnevi v oddaji Trenja pribil dr. Miha Brejc, podpredsednik SDS. Pri aktualnih debatah gre po Brejčevem prepričanju samo za to, ali naj Slovenija popravi krivice tistim, ki so po osamosvojitvi preživeli resnično tragične zgodbe, ali pa tudi bivšim oficirjem JLA. "Bivšim oficirjem JLA pa ne!" je prepričan dr. Brejc, eden od sopodpisnikov predloga o referendumu. "Nismo za to, da tistih 450 oficirjev, morda jih je tudi več, ki so delovali proti nam, dobi nekaj za nazaj, kar jim ne gre!"

To naj bi bil torej predmet referenduma, ki se bo pripetil 4. 4. 04: ali naj "tistih 450 oficirjev" za nazaj dobi nekaj, kar jim ne gre.

OK, napredek, ki ga je povzročil dr. Brejc, je imeniten. Pred mesecem in pol, ko je bila referendumska debata na vrhuncu, je prvak SDS Janez Janša govoril, da so se krivice morda pripetile "nekaj nepismenim snažilkam". Sicer pa je veljalo, da se v množici 18.305 izbrisanih skriva cela brigada agresorjev, divizija špekulantov in trop drugih nepridipravov. Zdaj, ko so v javnost prišle empirične zgodbe izbrisanih, je jasno, da se v množici ne skrivajo le "nepismene snažilke", pač pa tudi nogometni trenerji. Med izbrisanimi so tako oficirji JLA kot tudi veterani vojne za Slovenijo. Med izbrisanimi so tako v Sloveniji rojeni genetsko nespremenjeni Slovenci kot Romi. Pa Bosanci, Srbi, Madžari, Hrvati, Albanci, Črnogorci. Celoten referendum naj bi se pripetil za to, da "tistih 450 oficirjev" ne bi dobilo, kar jim ne gre.

Najprej si velja razjasniti, kaj bi referendum v resnici preprečil, če bi imel kak učinek. Bi imel referendum kakršenkoli vpliv na potencialno izplačevanje odškodnin? Ne. Na referendumu ne bo šlo za odločanje o kakršnihkoli odškodninah. Če nekdo misli, da mu je država z nezakonitim izbrisom naredila škodo, lahko državo toži že danes. Za tožbo oškodovanec ne potrebuje ne referendumskega rezultata ne zakona. Zadošča ustava in pet let stara presoja ustavnega sodišča. Ker je ustavno sodišče leta 1999, ko mu je predsedoval Franc Testen (pred dnevi je bil Franc Testen s poslanskim soglasjem izvoljen za predsednika vrhovnega sodišča), presodilo, da je bil izbris nezakonit, je jasno, da je hipotetična škoda, ki so jo utrpeli izbrisani, posledica protipravnega ravnanja države in je torej pod določenimi pogoji iztožljiva. Pač, tožnik bi moral dokazati, kolikšno škodo je utrpel zaradi ravnanja države. Hkrati pa bi moral dokazati, da je škodo utrpel prav zaradi izbrisa. Domnevni oškodovanci lahko torej odškodninske tožbe vlagajo že lep čas. Ker poročil o vrtoglavo visokih odškodninah, ki bi jih morala plačati država, ni, je jasno, da te ne bodo šle v milijarde evrov.

Ali imajo torej izbrisani oficirji JLA možnost, da iztožijo državo za neizplačane osebne dohodke? Oficir JLA ne bo mogel dokazati, da je plačo v Sloveniji izgubil zato, ker je bil izbrisan, saj se je JLA iz Slovenije umaknila že oktobra 1991. Po oktobru 1991 v Sloveniji itak ne bi mogel dobivati plače iz JLA. Če oficir JLA ni dobival plače, je za to krivo dejstvo, da je JLA razpadla. Izbris na to ni vplival. Lažje pa bi dokazoval škodo, ki jo je imel, ker je zaradi izbrisa izgubil pravice, izhajajoče iz zdravstvenega zavarovanja.

O čem bi torej tekla beseda na referendumu? Recimo, da je bila oseba YY februarja 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, pet let kasneje, februarja 1997, pa si je oseba YY status stalnega prebivalca vendarle uredila. Torej ima oseba YY status stalnega prebivalca Slovenije sedem let. Ustavno sodišče pa je presodilo, da mora država izbrisanim status stalnega prebivalca priznati tudi za vmesno obdobje: če je bil YY izbrisan februarja 1992, status stalnega bivališča pa si je potem vendarle uredil leta 1997, mu mora država priznati, da je imel stalno bivališče v Sloveniji tudi med letoma 1992 in 1997. Kar pomeni, da ima oseba YY status osebe s stalnim bivališčem vsaj 12 let, ne pa zgolj sedem let.

Vsebina celotne referendumske kolobocije je torej sledeča: ali naj osebi YY, ki je bila izbrisana, a si je potem vendarle uredila status osebe s stalnim bivališčem, priznamo status stalnega bivališča tudi za vmesni, izbrisani čas?

In kaj naj človek počne s tem časovnim pribitkom? Ker lahko oseba za državljanstvo zaprosi šele potem, ko v Sloveniji stalno prebiva deset let, ta pripisani čas omogoča hitrejšo vložitev prošnje za državljanstvo. Vendar to še ne pomeni, da je država dolžna pozitivno odgovoriti na prošnjo za državljanstvo. Če prosilec ne zna jezika, če je v kazenskem postopku ali če obstajajo kakšni drugi nacionalno-varnostni zadržki, lahko država na prošnjo za državljanstvo odgovori negativno. Kakšen je torej dejanski učinek "poprave krivic", "vračanja statusa za nazaj"? Dejanski učinek je ta, da osebi YY, ki si je pred sedmimi leti uredila status stalnega bivališča, ne bo treba čakati do leta 2007, pač pa bi lahko prošnjo za državljanstvo vložila že danes. Država pa ima še vedno diskrecijsko pravico, da v primeru, ko recimo obstajajo nacionalno-varnostni razlogi, na prošnjo odgovori negativno.

Povzemimo: odškodnine bodo dobili le tisti izbrisani, ki bodo dokazali, da so zaradi protipravnega ravnanja države utrpeli škodo. Državljanstvo pa bi posledično lahko dobili tisti, pri katerih država ne bo izrabila diskrecijske pravice, da na prošnjo udari žig "zavrnjeno".

Vendarle: če gre pri celi referendumski kolobociji zgolj in edino za oficirje agresorske JLA, si velja zastaviti še eno vprašanje. Od agresije na Slovenijo je menilo že več kot ducat let, občutek ogroženosti pred oficirji JLA pa se z oddaljevanjem od agresije - kar je najbolj nenavadno - stopnjuje. Pred tednom dni smo objavili podatke o oficirjih JLA, ki so junija 1991 sodelovali v konkretnih terenskih akcijah proti Sloveniji, vendar je kar nekaj teh oficirjev v času, ko je obrambno ministrstvo vodil Janez Janša, sicer pobudnik referenduma o izbrisanih, v slovenski vojski dobilo službo. Paradoks, ki ga je povzročil prvopodpisani pobudnik referenduma, je sledeč: več kot ducat let po agresiji naj bi na referendumu odločali, ali naj "tistim 450 oficirjem" (ter, seveda, tudi ostalim članom 18-tisoč glave množice) za nazaj priznamo status stalnega bivališča, hkrati pa je pobudnik referenduma osebno podpisoval odločbe, s katerimi je v slovenski vojski zaposloval tudi oficirje, aktivne v terenskih operacijah proti Sloveniji. Ilustracija paradoksa: pol leta po agresiji je Janša kot minister podpisal odredbo, s katero je na visok položaj v nastajajočem generalštabu postavil oficirja, aktivnega v terenskih operacijah proti Sloveniji. Več kot ducat let po agresiji pa Janša kot prvopodpisani zahteva referendum, na katerem naj bi odločali, ali izbrisanim vrniti status stalnega prebivališča za nazaj. Ta zahteva pa je podkrepljena z domnevo, da se v množici izbrisanih skrivajo agresorski oficirji.

S stališča nacionalne varnosti gre za dva povsem neprimerljiva statusa. Status stalnega prebivalca ima danes, leta 2004, na nacionalno varnost zanemarljiv vpliv. Če pa je leta 1991 oficir, ki je sodeloval v terenskih operacijah proti Sloveniji, s podpisom obrambnega ministra dobil status pomočnika načelnika generalštaba za oklepne enote, bi bil hipotetičen učinek na nacionalno varnost lahko kar velik. Razmere ob koncu leta 1991 so bile namreč povsem drugačne kot danes. Vukovar, denimo, je padel decembra 1991. Vojna v Bosni se niti še začela ni.

Je možno, da v Ljubljani, na obrambnem ministrstvu, kjer so pisali odločbe o zaposlitvi več oficirjev JLA, ki so bili aktivno tudi v agresiji na Slovenijo, niso vedeli, s kom imajo opravka? Komaj verjetno. Obveščevalec, ki je poročal o premikih vrhniške oklepne brigade, je v Ljubljano promptno sporočal tudi podatke o konkretnih oficirjih JLA in o njihovi dejavnosti. V trenutku, ko se je oficir JLA, v vrhniški oklepni brigadi zadolžen za obveščevalne naloge, vkrcal v transportni helikopter in v družbi dveh oddelkov specialcev odletel proti Trzinu, je Ljubljana vedela, kdo leti na pomoč razsuti oklepni enoti JLA. In vendar so v Ljubljani oficirja, ki je kot vodilni obveščevalec vrhniške oklepne brigade nedvomno igral pomembno vlogo v agresiji na Slovenijo, z odločbo obrambnega ministra postavili v nastajajoči generalštab in mu zaupali vodenje slovenskih oklepnih enot. Leta 1991 je bil torej oficir, ki je bil še kako aktiven na strani JLA, postavljen skorajda na vrh, med prvih deset častnikov nastajajočega generalštaba slovenske vojske. Pri vrhniškem obveščevalcu bi lahko Ljubljana kadarkoli izvedela vse o človeku, ki je bil s podpisom obrambnega ministra postavljen na strateški položaj. Če pa je bil obrambni sistem ob koncu leta 1991 postavljen tako, da se varnostni službi ni zdelo vredno preverjati, kdo se zaposluje v nastajajoči slovenski vojski, zlasti med tankisti, je zadeva toliko bolj nenavadna.

Za tistih 450 oficirjev gre, pravijo pobudniki referenduma. Podatek ni povsem točen. Del oficirjev je bil res izbrisan. Nekaj pa se jih je zaposlilo na obrambnem ministrstvu. Pogodbo o zaposlitvi je podpisal pobudnik referenduma.