Pokvarjeni kompas

Glasovnice za referendum, ki bo 4. 4. 004, se tiskajo, voditelja SDS in NSi Janez Janša in dr. Andrej Bajuk pa sta sprožila novo referendumsko iniciativo. Če se bo aprilski referendum pripetil zaradi zahteve tretjine poslancev, naj bi se drugi letošnji referendum zgodil tako, da bi pobudniki zbrali 40 tisoč podpisov. Sicer pa imata referenduma visoka skupna imenovalca. Prvič, referendum in referendumska iniciativa želita torpedirati odločbo ustavnega sodišča, ki vladi in parlamentu nalaga, kaj morata storiti glede vprašanja izbrisanih. Referenduma posredno torpedirata načelo delitve oblasti na tri veje. In drugič, obe kampanji sta opremljeni s propagandno predpostavko, da gre na referendumih pravzaprav za dokončanje osamosvojitvene zgodbe. Z referendumi naj bi preprečili, da bi oficirjem agresorske JLA, ki so bili februarja 1992 izbrisani, priznali pravice, ki jim ne gredo. Propagandna predpostavka ima veliko mobilizacijsko moč. Hkrati pa ima propagandna predpostavka dve slabi točki. Prvič, če bi referenduma imela učinek, bi učinkovala na 18 tisoč ljudi, v tej množici pa je po besedah samih referendumskih pobudnikov okrog 450 oficirjev. Če je podatek o 450 oficirjih točen, skušajo pobudniki referenduma presojo ustavnega sodišča torpedirati zaradi skupine, ki v celotni množici izbrisanih predstavlja slabe tri odstotke. In drugič, Mladina je že objavila podatke, da je obrambno ministrstvo leta 1991 in 1992, ko ga je vodil pobudnik referenduma Janša, zaposlilo več oficirjev JLA, ki so bili aktivni tudi v terenskih operacijah proti Sloveniji. Če ne bi bilo referendumske gorečnosti, bi bila ta vprašanja zanimiva zgolj še za poglobljene zgodovinske študije o osamosvojitvenem obdobju. Tako pa podatki iz leta 1991 in 1992 kažejo na absurdnost aktualnih referendumskih pobud.

Varnostnik piše Komunali

Oktobra 1991 je na sedež ene od slovenskih občin prišel nenavaden dopis. Direktor varnostne službe slovenskega obrambnega ministrstva je pozval občinske funkcionarje, naj v komunalnem podjetju ponovno zaposlijo soprogo oficirja JLA, ki je nekoč že službovala v podjetju, po osamosvojitveni vojni pa je Slovenijo zapustila, s tem pa je izgubila tudi službo. Gospa se je v nekem trenutku premislila in se vrnila v Slovenijo. Dejstvo, da je visok funkcionar obrambnega ministrstva apeliral na občinske funkcionarje, naj dami najdejo službo, je rahlo čudno, saj bi človek pričakoval, da je bila varnostna služba neposredno po vojni zaposlena z drugimi problemi. Hkrati apel, ki je skorajda z vrha obrambnega ministrstva prišel do občinskega komunalnega podjetja, predstavlja neokusno vmešavanje obrambnih struktur v povsem civilno sfero. Komunalci so sklenili, da gospe ne bodo zaposlili. Pika. Vendar se štorija s tem ne konča. Gospa je dobila pisarniško službo v enem od učnih centrov nastajajoče slovenske vojske. In tudi njen soprog, ki je bil do oktobra 1991 oficir JLA, je dobil službo v tankovskem bataljonu. Ni imel statusa prestopnika in ni imel državljanstva, obveščevalni podatki pa so kazali, da je bil možak junija 1991 aktiven tudi na terenu. Funkcija, ki mu je bila zaupana, je bila še kako občutljiva. Špekulirajmo: če se dobri človek iz varnostne službe obrambnega ministrstva ne bi potegnil za gospo, bi bila februarja 1992 morda celo izbrisana. Tako pa je dobila državno službo. V druščini izbrisanih bi se najbrž znašel tudi nekdanji oficir JLA, saj februarja 1992 še ni imel državljanstva. Dobri ljudje iz obrambnega ministrstva pa so mu "zrihtali" službo.

No, potem so se razširile govorice. Zato je aprila 1992 direktor kadrovske uprave obrambnega ministrstva pisal pismo direktorju varnostne uprave in ga pozval, naj ta opravi popolno varnostno oceno za nove uslužbence obrambnega ministrstva - tudi za omenjeni dve okrepitvi tankovske enote oz. učnega centra. Kadrovik je zapisal, da informacije, s katerimi razpolaga, "kadrovsko politiko obrambnega ministrstva kažejo v zelo slabi luči." Direktor kadrovske službe ni nikoli dočakal, da bi prejel poročilo varnostnikov o opravljeni popolni varnostni oceni. Sredi aprila je bil zamenjan. Namesto popolne varnostne ocene je uslužbenec varnostne uprave opravil informativni razgovor s pričo, ki naj bi jamčila, da je zaposleni častnik slovenskega tankovskega bataljona vreden vsega zaupanja. Da je, skratka, fejst fant. Ocena, da je sveža okrepitev tankovskega bataljona fejst fant, je iz varnostne službe potovala na poveljstvo ljubljanske pokrajine. Hkrati je varnostna služba poveljstvu ljubljanske pokrajine naložila, naj oceno, kako imeniten kader se je zaposlil v slovenskem tankovskem bataljonu, glasno preberejo na sestanku časnikov.

Brezhibne biografije?

Čez nekaj mesecev pa se je izkazalo, da tankist, ki naj bi bil fejst fant, vendarle nima tako brezhibne biografije. Na tankistovo medvojno početje je padla senca dvoma, saj so dodatna varnostna preverjanja vendarle pokazala na povsem konkretne medvojne aktivnosti, ki so škodile Sloveniji. Je visoki častnik slovenskega tankovskega bataljona zaradi tega izgubil službo? Mu je bilo odvzeto državljanstvo? Je bil morda celo izbrisan iz registra stalnih prebivalcev? Ne. Bil je premeščen v drug učni center, prestavljen je bil na manj pomemben položaj, vendar je službo v slovenski vojski obdržal.

Nemogoče je odgovoriti na vprašanje, koliko je bilo tovrstnih kadrovskih potez. Vendar smo samo med častniki, ki so bili zaposleni v slovenskih oklepnih enotah, našteli vsaj štiri tovrstne primere. "Problem za nacionalno varnost niso izbrisani, pač tisti, ki so na nezakonit način pridobili državljanstvo, se zaposlili v teritorialni obrambni in so bili postavljeni celo na visoke položaje v republiškem štabu TO in nižjih enotah. Nekateri so bili zaposleni brez državljanstva. Varnostna preverjanja niso bila opravljena. Postavljeni so bili na delovna mesta, na kateri so imeli možnost vplivati na kadrovanje in so v enote zaposlovali ljudi, ki prav tako niso imeli slovenskega državljanstva," pravi Vid Drašček, nekdanji uslužbenec varnostne službe obrambnega ministrstva in dodaja: "Iz izjav gospoda Janše lahko razberem priznanje, da nekateri oficirji, ki so dobili službo v TO, res ne bi smeli biti zaposleni. S tem hkrati potrjuje, da ti oficirji junija 1991 niso bili naši tajni sodelavci. Če bi bili naši tajni sodelavci, bi namreč za dejstvo, da niso bili med prestopniki, lahko našli opravičilo." In kdo je po Draščkovem mnenju odgovoren za kadrovanje? Janez Janša je namreč odgovornost za zgrešene kadrovske poteze pripisal tedanjemu načelniku RŠTO generalu Janezu Slaparju. "4. septembra 1992 ob 14.45 - tega dne se spominjam ker je tedaj umrl visok častnik TO - sem bil na sestanku pri tedanjem ministru Janši in ministra sem opozoril na kadrovske nepravilnosti. Priznal mi je, da imam prav in da sem trditve utemeljil. Obljubil je tudi, da bo stvar uredil. Res je zamenjal predstojnika protiobveščevalne službe. Med nekdanjimi oficirji JLA, ki so se zaposlili v TO, pa je bilo narejenih nekaj prerazporeditev. Sam sem menil, da ta ukrep ni zadosten, zato sem predpostavljenim v varnostni službi pisal predloge za uvedbo kazenskih postopkov zoper odgovorne za te kadrovske poteze. Zgodilo pa se ni nič."

Vendarle, so za kadrovanje odgovorni v vrhu RŠTO, v pokrajinskih štabih ali kje drugje? "Iz dokumentov, ki sem jih dobil 15. februarja 1993, sem si lahko sestavil jasno sliko: za zgrešeno kadrovanje niso odgovorni ne ljudje v pokrajinskem ne v republiškem štabu TO." Torej odgovornost pade na varnostne organe. Sam Janez Janša omenja "osebna poznanstva z vojaških akademij", ki naj bi vplivala na izkrivljanje varnostnih ocen. Drašček pa opozarja, da pomena napačnih ocen nikakor ne bi smeli podcenjevati: "Konec januarja 1994 je nastal zelo pomemben dokument analitskega oddelka varnostne službe, ki je bil naslovljen na ministra Janšo, nosi pa številko 881/ I - 2353. V tem dokumentu piše, da je bila določena oseba zaposlena 'z namenom, da bi se v oklepnem bataljonu skoncentriralo čim več bivših oficirjev JLA, s tem pa bi se oslabila obrambna moč slovenskega tankovskega bataljona in tudi obrambna moč Republike Slovenije.' To je bil zaključni dokument o nepravilnem kadrovanju v obrambnem ministrstvu. Ob takšni ugotovitvi bi se moral na obrambnem ministrstvu prižgati alarm, saj bi morali odgovoriti na vprašanje, kako je lahko prišlo do zaposlovanja, katerega namen je slabitev obrambne moči. Sprašujem se, kaj bi naredila predsednik republike ali predsednik vlade, če bi poznala to poročilo. Menim, da se je ministru tedaj pokvaril kompas. Namesto da bi se ukvarjal z alarmantnimi ugotovitvami o kadrovski politiki, je ministrstvo vodil tako, da se je stvar končala v Depali vasi."

In kaj je vplivalo na alarmantno stanje? "Do vojne je varnostna služba delovala vzorno. Sprašujem se, kaj je bil razlog, da je direktor službe izpustil vajeti iz rok in da smo se nekdanji kolegi znašli na nasprotnih bregovih. Mislim, da bi lahko na to vprašanje korektno odgovorila le parlamentarna komisija o orožarskih poslih, ki ji je predsedoval poslanec Rudi Moge," pravi Drašček.

Kaj je torej smisel referenduma, ki bo čez dva tedna?