Kdo financira slovenske stranke?

Uradni podatki govorijo, da se je lani po računih slovenskih strank prelila dobra milijarda tolarjev. Nekoliko natančneje: 1,4 milijarde. Toliko naj bi torej stala strankarska demokracija. Je cifra visoka? Leta 2002 je skozi Mercator potoval dobrih 143 milijard skupnih prihodkov. Torej je skupni prihodek Mercatorja stokrat večji od skupnih prihodkov vseh slovenskih strank. Vendar stranke niso močne zaradi tega, ker bi bile finančno bogate. Stranke so mašine, katerih cilj je boj za oblast. Denar, ki ga imajo, pa je gorivo, ki poganja to mašinerijo.

Ker se stranke ukvarjajo z oblastjo, ima vsak milijon, ki potuje skozi stranke, na naša življenja bistveno večji učinek kot stotine milijonov, ki potujejo skozi podjetja. Zato se zastavlja vprašanje, od kod prihaja gorivo, ki poganja strankarsko mašinerijo.

Obstaja še en razlog, zakaj je pomembno, od kod prihaja denar, ki poganja stranke. Volilni uspeh je namreč zelo močno povezan s količino denarja, ki ga stranke porabijo za volilne kampanje. Korelacijski koeficient, statistični kazalec, ki meri, v kolikšni meri višina vloženega denarja vpliva na volilni uspeh, je za volitve leta 2000 znašal 0.67. Kaj to pomeni? Poenostavljeno: pred štirimi leti smo lahko dve tretjini volilnega rezultata pojasnili s količino vloženega denarja. Volilni uspeh je bil torej na prvem mestu povezan s količino denarja, ki so ga stranke nabrale za volilno kampanjo. Za ilustracijo: slabih sto milijonov SIT, ki jih je v volilno kampanjo vložila LDS, se je spremenilo v 36 odstotkov glasov. In dobrih deset milijonov SIT, kolikor jih je v volilno kampanjo vložila SNS, se je spremenilo v dobre štiri odstotke glasov.

Od kod torej prihaja strankarski denar? Pogled na bilance pove, da stranke polovico denarja, potrebnega za poslovanje, dobijo iz državnega proračuna. Državni proračun strankam plačuje glede na volilni uspeh. Tretjino vseh prihodkov stranke dobijo iz proračunov lokalnih skupnosti. Desetino, včasih petino, dobijo iz članarin. Preostanek pa prihaja od donacij podjetij in posameznikov. In prav ta del strankarskih financ je najbolj zanimiv. Donacije podjetij ali posameznikov so namreč variabilni del strankarskih financ. Tisti del strankarskih financ, ki prihaja iz državnega proračuna, je namreč določen z volilnim uspehom. Donacije pa so neodvisne od volilnega rezultata. Seznam donatorjev govori o tem, kakšno je ekonomsko zaledje neke stranke. Vendar slovenska zakonodaja, ki ureja finančno poslovanje strank, ne omogoča, da bi lahko sledili vsem strankarskih finančnim tokovom.

Pravila zahtevajo, da morajo stranke objaviti imena tistih donatorjev, ki presegajo tri povprečne plače v državi. To pomeni, da morajo letos stranke objaviti podatke o donatorjih, ki so prispevali več kot 600 tisoč SIT.

Če pravila, ki veljajo v Sloveniji, površno primerjamo s pravili, ki veljajo v ZDA, naletimo na zanimiv paradoks. Posameznik lahko v ZDA prispeva bodisi individualnemu kandidatu bodisi stranki na nacionalni ravni. Najvišji prispevek, ki ga lahko posameznik nameni individualnemu kandidatu, znaša 2000 USD. Če posameznik denar nakaže stranki na nacionalni ravni, prispevek ne sme presegati 25 tisoč USD. Paradoks je seveda v tem, da ime slovenskega donatorja, ki daruje 2000 USD oz. slabih 400 tisoč SIT, v javnih finančnih poročilih sploh ne bo omenjeno. Omenjeno bo šele ime donatorja, čigar prispevek bi presegel 600 tisoč SIT. V ZDA pa posamezni donator individualnemu kandidatu sploh ne bi mogel nakazati 600 SIT, ker ta vsota že presega najvišjo dopustno mero. Smisel zakonodaje, ki močno omejuje višino prispevkov, je v tem, da naj bi se volilne kampanje napajale iz čim širšega kroga donatorjev. Da ne bo zablod: če se bogati donator odloči, da bo kandidatu ali stranki daroval vsoto, ki presega zgornjo dopustno mejo, bo kljub stalnih spremembah volilne zakonodaje našel luknjo. Hkrati pa bo vsaka donacija zabeležena in predvsem objavljena. Obstajajo imenitne raziskovalne institucije, ki se ukvarjajo s tem, da zbirajo podatke o volilnih kampanjah in finančnih prispevkih. Vsi podatki so zbrani v enotni podatkovni bazi, brkljanje po teh zbirkah podatkov pa je lahko neskončen vir interpretacij o tem, kako korporacije vplivajo na strankarsko politiko in volilne kampanje. Pravila, ki posameznikom v ZDA omogočajo le relativno nizke prispevke, vsaj do določene mere preprečujejo, da bi volitve postale plen finančnih oligarhij. Pravila, ki veljajo pri nas, sicer prepovedujejo ekscesno visoke donacije. Po drugi strani pa veljavna pravila ne omogočajo niti minimalne transparentnosti. Da so slovenske strankarske finance res slabo pregledne, nam je potrdilo tudi prebiranje strankarskih letnih poročil za zadnjih osem let. Stranke so namreč od leta 1996 naprej dolžne poročati, kaj se je dogajalo z njihovimi financami in kdo so bili večji donatorji.

Poročila

Letno poročilo za leto 2003 govori o tem, da so donatorji največji vladni stranki namenili dobrih 38 milijonov donacij. Hkrati pa lahko iz letnega poročila LDS rekonstruiramo le podatke o podjetjih, ki so LDS-u namenile devet milijonov donacij. Preostalih 30 milijonov so donatorji zapakirali v vsote, nižje od 600 tisoč SIT. V tem ni nič nezakonitega, vendar hkrati kaže na nedoslednost predpisov, ki urejajo način financiranja strank.

Donacije, ki jih je prejela SLS, so lani znašale dobrih 21 milijonov. V finančnem poročilu lahko najdemo imena donatorjev, katerih skupna donacija znaša slabih devet milijonov SIT, preostale donacije pa so bile nižje od 600 tisoč SIT in jih letno poročilo zato ne navaja posebej.

Finančni podatki za zadnjih osem let kažejo, da je od večjih strank relativno najmanj donatorjev razkrila ZLSD. Za lansko leto ZLSD navaja le prispevek enega podjetja, ki presega tri povprečne plače. Donator Andrejc d.o.o. je stranki namenil milijon SIT. Sicer pa je ZLSD zbrala dobrih 19 milijonov donatorskih prispevkov, vendar ostali sponzorji niso navedeni. Tudi v preteklih letih so donatorji ZLSD praviloma namenjali vsote, nižje od trikratnika povprečne plače, zato imena donatorjev navadno niso bila objavljena. Na težave naletimo tudi, če želimo rekonstruirati, od kod se finančno napajajo manjše stranke. Njihova letna poročila praviloma ne vsebujejo imen donatorjev.

Kaj pa nam povedo tisti deli donatorskih seznamov, ki so dostopni javnosti? Pričakovali bi, da so med donatorji predvsem najbolj donosna slovenska podjetja. Vendar ni tako. Seznam Gospodarskega vestnika, ki letno poroča o tristo največjih slovenskih podjetjih, pove, da med prvimi desetimi ni registriranih donatorjev. Morda so člani najbolj dobičkonosne deseterice v zadnjih osmih letih strankam namenile določene zneske, vendar ti niso presegali trikratnika povprečne plače. Tako bi radoveden bralec strankarski letnih poročil v njih zaman iskal imena podjetij kot so Lek, Krka, Petrol, Intereuropa, Mercator ali Gorenje. Menda v velikih podjetjih, ki budno skrbijo za svoj imidž, ugotavljajo, da financiranje strank ne bi krepilo njihovega ugleda. Ravno obratno. S financiranjem strank bi si nakopali zgolj zoprne interpretacije. Po drugi strani pa parlamentarne demokracije brez strank ni. Zato bi lahko z določeno marketinško spretnostjo financiranje strank vendarle predstavili kot krepostno dejanje. No, za zdaj se ni nihče postavil na oder in zavpil: "Da! Stranke financiram, ker stranke v parlamentarni demokraciji ne morejo živeti zgolj od proračuna. Da! Financiram stranke, ker so stranke temelj parlamentarne demokracije!"

Če med prvimi desetimi najbolj uspešnimi slovenskimi podjetji (merilo uspešnosti naj bo dobiček) v zadnjih osmih letih ni bilo registriranih sponzorjev, pa nekaj donatorjev lahko najdemo v drugi deseterici. Ljubljanska Tobačna je leta 1998 milijon in pol namenila SLS, kranjski Iskratel pa je leta 2000 in 2001 okrogel milijon namenil SLS, nekoliko nižjo vsoto pa LDS. Tretja firma, ki se uvršča med prvih 20 najbolj dobičkonosnih in se je v preteklosti odločala za donacije, je Istrabenz. Leta 2002, ko je čisti dobiček Istrabenza znašal dobre 3.3 milijarde SIT, je koprsko podjetje dobrih 600 tisoč SIT namenilo LDS-u za volilno kampanjo kandidata Drnovška. Istrabenz je torej za politične donacije namenil številko, ki predstavlja 0.02 odstotka dobička. Hm. Domnevamo lahko, da slovenske korporacije za sosednja gasilska društva namenijo dramatično več kot za politične stranke. Če pa bi primerjali, kolikšne vsote podjetja namenjajo zlatim rokam ali nogam športnih junakov, bi ugotovili, da so prispevki za stranke res merljivi zgolj v promilih.

Prav. Katera slovenska podjetja so vendarle pripravljena v slovenske stranke vložiti kaj več od trikratne povprečne plače? Podjetje, ki je v zadnjih letih najbolj konstantno podpiralo poslovanje ene od slovenskih strank, je finančna družba KD. Družba KD - do leta 2001 je bila znana po imenu Kmečka družba - je v zadnjih osmih letih bolj ali manj redno podpirala delovanje SLS. V času, ko je KD še nosila ime Kmečka družba, smo v nadzornem svetu srečali nekdanjega predsednika SLS in sedanjega ministra za kmetijstvo Franca Buta, nekdanjega ministra za kmetijstvo Cirila Smrkolja, finančnico SLS Božo Grešovnik ter poslanca SLS Alojza Metelka. Hkrati je ob ustanovitvi Kmečko družbo vodil Zvone Ivanušič, leta 2000 tudi finančni minister, sicer pa strokovnjak, ki ga je SLS postavila v nadzorni svet NLB. Kljub temu, da je finančna skupina KD v vrhu rednih donatorjev, vsota, namenjena v osmih letih, ni vrtoglavo visoka. Tisti z boljšim spominom bodo ugotovili, da se je leta 1992 v t.i. virmanski aferi, ko je ugledno farmacevtsko podjetje za kampanjo SLS namenilo 55 tisoč mark, vrtela večja številka kot znaša osemletna vsota prispevkov skupine KD. Ker je skupina KD kapitalsko povezana z zavarovalnic Slovenica, ki tudi sodi med večje donatorje, bi lahko razglabljali, da je prispevek KD-ja prek povezanih oseb v resnici višji. Hkrati pa tudi v tem primeru cifra ni vrtoglavo visoka.

Katero podjetje pa je donatorski prvak? V zadnjih osmih letih je največjo vsoto strankam namenila Zavarovalnica Maribor. Zavarovalnica Maribor je donacije namenjala LDS-u in SLS-u, skupina vsota registriranih in objavljenih donacij pa znaša devet milijonov SIT. Zavarovalnica Maribor, ki po podatkih Slovenskega zavarovalnega druženja obvladuje dobrih 12 odstotkov slovenskega zavarovalniškega trga, je poskrbela, da so bile donacije, razdeljene na levo in desno, približno enakomerne.

Ko seštejemo podatke o donacijah največji vladni stranki, pridemo do nekoliko nenavadne ugotovitve. Registrirani in objavljeni podatki govorijo o tem, da je največji donator LDS-a podjetje Mythos, registrirano za oglaševalske posle. No, v zadnjih treh letih se Mythos ni uvrščal med donatorje.

Sicer pa pogled na seznam donatorjev, ki so prispevali v blagajno LDS-a, kaže še na eno značilnost. LDS velja za stranko z močnim gospodarskim zaledjem, hkrati pa naj bi se ljudje, ki so se prebili v politično elito, prek LDS lansirali v gospodarsko elito. Iz javnih strankarskih bilanc ne moremo razbrati, da bi bili nekdanji LDS-ovski politiki, ki so se prebili v gospodarsko elito, predstavljali orjaški vir strankarskih donacij. Podjetje DZS, ki ga vodi nekdanji član državnega sveta Bojan Petan, se je leta 2000 in 2002 odločilo za dve donaciji, katerih vsota znaša 2.7 milijona. Lanska donacija Agencije Imelda, ki jo vodi poslanec LDS iz pionirskega obdobja parlamentarne demokracije Mojmir Ocvirk, je znašala dva milijona. Telekomunikacijsko podjetje Debitel, ki ga prav tako vodi LDS-ov poslanec iz pionirskih dni parlamentarne demokracije Borut Razdevšek, je v zadnjih letih LS-u namenilo slaba dva milijona SIT, hkrati pa je podjetje leta 2002 nekaj denarja namenilo predsedniški kampanji dr. Drnovška.

Zato pa ima LDS najširšo donatorsko bazo. V osmih letih smo našteli 120 donatorjev, ki so prispevali za delovanje LDS. SLS pa se lahko pohvali z okrog 50 donatorji. Med donatorji LDS in SLS so večinoma podjetja. SDS pa je imela v tem času malo več kot 20 javno objavljenih donatorjev; med njimi so predvsem posamezniki. Vodilni možje SDS so redni donatorji lastni stranki. Prvak stranke Janša je v zadnjih petih letih prispeval dvakrat, vsota njegovih darov pa znaša dober milijon in pol. Sicer pa temeljitejše brskanje po bilancah pove, da politiki, ki prihajajo iz levih strank, na sedež matične stranke ne nosijo osebnih prispevkov. Zato pa so bolj donatorsko razpoloženi politiki z desnega dela spektra. Najbolj zveste politične donatorje ima SDS, njihovi letni prispevki pa so znašali od 400 do 880 tisoč SIT. Ivo Hvalica, denimo, ki je pred leti letel iz SDS, je bil med prvimi darovalci, saj je leta 1997 prispeval dobrih 400 tisoč.

V drobnem tisku strankarskih bilanc pa se skriva tudi nekaj skorajda humornih detajlov. Pivovarna Laško, ki jo vodi Tone Turnšek (Forum 21, kandidat LDS na lokalnih volitvah), sodi med najbolj radodarne sponzorje Janševe SDS. Laščani so donacijo sicer namenili tudi SLS-u in LDS-u, vendar precej manj kot opozicijski stranki. Med sponzorji SDS so tudi ljubljanski pivovarji. Sicer pa je Unionova ekipa v preteklosti skrbela za uravnoteženo sponzoriranje: prispevke so namenjali liberalcem, ljudski stranki in ZLSD. Res pa je, da so donacije pivovarjev, namenjeni politiki, v primerjavi s športnimi sponzorstvi zanemarljive. Med donatorji Janševe SDS lahko najdemo tudi podjetje Riko, ki ga vodi Janez Škrabec, prav tako ugleden član Foruma 21. Riko je leta 2000 milijonski znesek namenil tudi Bajukovi Novi Sloveniji. Slovensko ljudsko stranko, ki je menda branik slovenstva, pa z vsotami, vrednimi omembe, podpirajo podjetja, ki jih je v Sloveniji ustanavljala hrvaška prehrambna industrija: recimo podjetje Zvijezda, ki proizvaja olje, ter podjetje Ledo, ki dela sladolede. Med donatorji pa najdemo tudi podjetje Jamnica-mineralna voda, ki ima sedež v Limbušu, sicer pa prodaja hrvaško mineralno vodo. Ker gre za podjetja, registrirana v Sloveniji, bi bil očitek, da Slovensko ljudsko stranko podpirajo tuja podjetja, neutemeljen. Ker pa v SLS ne stavijo zgolj na pravno formo, pač pa tudi na vsebino, bodo morali svoji bazi pojasniti, kako to, da so v zadnjih treh letih podjetja, povezana s hrvaško prehrambno industrijo, stranki namenila devet milijonov SIT.

Sklep je pa sledeč: pravila, ki urejajo financiranje strank, so že zdavnaj zastarela. Po eni strani se podjetjem dozdeva, da so donacije, namenjene strankam, rizične, saj gre za donacije v institucije, ki imajo nizek ugled. Po drugi strani so donacije strankam v resnici donacije v glavne stebre parlamentarne demokracije. Ker veljavna pravila omogočajo, da so donacije, manjše od treh povprečnih plač, neobjavljene, je celotne donatorski sistem obremenjen s tančico skrivnosti. Ker nad strankarskimi financami visi tančica skrivnosti, te institucije ne morejo računati na dramatično povečanje ugleda. Če so finančni viri skrivnostni, se zdi, da stranke "mutijo". Sum, da stranke "mutijo", bo ovržen le ob popolni preglednosti strankarskih financ. Ker so pred nami volitve, časa za spremembo zakonodaje zmanjkuje.