Razkritje anonimne priče

Anonimna priča si je prek obraza potegnila črno kapo z izrezano odprtino za oči in usta. Pred anonimno pričo je bila postavljena kamera. Zatem so se v sodni dvorani na drugem koncu Slovenije prižgali monitorji. Soba v centru Ljubljane je bila prek telekonference povezana z dvorano v Slovenj Gradcu. Bilo je na začetku decembra 2003. Anonimna priča je povedala, da mu je Neven Koludrovič, osumljen poskusa umora novinarja Večera Mira Petka, pred dogodkom ponujala sodelovanje pri nekem poslu. Anonimna priča je dodala, da naj bi po napadu Koludrovič pokazal na članek v Večeru in dejal, da je to tisto, zaradi česar ga je vabil k sodelovanju. Članek je govoril o napadu na novinarja Petka.

Tožilstvo trdi, da je Neven Koludrovič eden članov združbe, ki je napadla novinarja Petka in ga skušala umoriti. Prav Koludrovič osebno naj bi bil eden od dvojice, ki je bila na mestu zločina. Izjave anonimne priče, ki so prek telefonskih žic potovale na sodišče, sodijo med ključne dokaze, da so napad na novinarja Petka res izvedli ljudje, ki sedijo v priporu in ki bodo sredi letošnjega maja sedli na zatožno klop sodišča v Murski Soboti.

Vendar je anonimna priča sklenila, da bo stopila v javnost. Alen Robar, človek, čigar izjave so decembra 2003 po telekonferenci prišle v Slovenj Gradec, je snel masko. Pravi, da so bile izjave, ki jih je podal lani, neresnične. Izjave umika.

Iz pripovedi Alena Robarja, ki jo objavljamo na sosednjiih straneh, lahko sklepamo, da se je za lansko pričanje po eni strani odločil zaradi pritiska organov pregona, po drugi strani pa zaradi ponujenih materialnih ugodnosti. Obstaja še tretja pomembna okoliščina. Če mu ne bi bil ponujen status anonimne priče, se nikdar ne bi odločil za pričanje. Prepričan je bil, da njegova identiteta po pričanju ne bo razkrita. Izkazalo pa se je, da mu policija, tožilstvo in sodišče anonimnosti niso zagotovili. Ko se je izkazalo, da na Koroškem več ljudi pozna imena prič, katerim so organi pregona jamčili anonimnost, je Robar sklenil spregovoriti. Ker je zadnje mesece kot anonimna priča živel v policijskem stanovanju, je sklenil, da bo stanovanje fotografiral, fotografije pa so njegov dokaz, da je res bival v policijskem stanovanju. Fotografije so objavljene na sosednjih straneh.

Dihanje za ovratnik

Ob odločitvi Alena Robarja, da z mesta anonimne priče stopi v javnost in umakne izjave, pa se zastavlja niz vprašanj. Prvič, v kakšnem kontekstu se je vse skupaj zgodilo? Drugič, kakšne so konsekvence dejstva, da je anonimna priča stopila v javnost in hkrati preklicala izjave.

Napad na novinarja Mira Petka se je zgodil 28. februarja 2001. Tri tedne po napadu je tedanji generalni direktor slovenske policije Marko Pogorevc nastopil optimistično: "Lahko izrazim - po vsem, s čimer so me danes seznanili koroški kriminalisti in policisti - svoje prepričanje, da bodo storilci znani in da jim že dihamo za ovratnik. In oni to zelo dobro vedo." Metafora o dihanju za ovratnik je postala sinonim za policijsko ravnanje v zadevi "Petek". Čas je tekel, policija pa je bila z minevanjem mesecev in let izpostavljena vedno bolj pikrim pripombam. Kdor je hotel policijo dražiti, je zgolj frcnil, da policija diha za ovratnik. Resnici na ljubo je treba povedati, da je policijski direktor Pogorevc 22. marca 2001, ko je javno nastopil s podatkom o dihanju za ovratnik, na javnost naslovil željo, naj bo ta potrpežljiva: "Času moramo dati čas, da se ne bi kje preveč zaleteli, potem predstavili osumljence, čez nekaj časa ali celo let pa na sodišču ugotovili, da smo bili toliko površni, da nismo zbrali dovolj dokazov in zato potem storilci tega dejanja ne bi bili obsojeni." Podatek o dihanju za ovratnik, izrečen po citiranem apelu, naj bo občinstvo potrpežljivo, je bil v tistem času pač najglasnejši in najbolj udaren. Od 22. marca 2001 je javnost upravičeno pričakovala, da se bo nekaj zgodilo. Res je, zgodilo se je marsikaj. Visoki policijski funkcionar je, denimo, v javnost spotoma frncil trditev, da Petek ni hotel na poligraf. Podatek je popolnoma neresničen. Marsikaj se je zgodilo na parlamentarni preiskovalni komisiji, ki je raziskovala, kako v zadevi poslujejo organi pregona. Novinarsko društvo je po par žaljivih izjavah, ki so prihajale iz policijskih vrst, zadevo internacionaliziralo in v Slovenijo povabilo preiskovalca mednarodne novinarske organizacije, ki je sam skušal odgovoriti na vprašanje, kaj se dogaja z uradno preiskavo. Tudi okoli tožilstva se je zgodilo marsikaj; avgusta 2002 je bila zadeva, s katero se je ukvarjalo slovenjgraško tožilstvo, predodeljena mariborskemu tožilstvu. Podatek o dihanju za ovratnik, izrečen tri tedne po kriminalnem napadu na novinarja Petka, pa se je zdel vedno bolj dvomljive vrednosti. Šele 16. septembra 2003, dve leti in pol zatem, ko je direktor policije z oprimističnim podatkom stopil v javnost, je prišlo do preobrata. Policija je objavila, da je zgrabila osumljence.

16. september 2003 pa ni zanimiv zgolj zaradi dejstva, da je policija objavila dolgo pričakovano novico. 16. septembra zvečer, ko so naročniki večernega Dela na udarnih straneh brali poročilo o aretacijah domnevnih storilcev, je bil na manj udarnem mestu objavljen razpis uradniškega sveta, državnega organa, ki mu je po novem zaupana kadrovska politika v državni upravi. Uradniški svet je tistega dne objavil javni natečaj za položaj generalnega direktorja policije. Poročilo o aretaciji domnevnih storilcev v zadevi "Petek" in razpis natečaja za mesto generalnega direktorja policije sta torej objavljena v istem izvodu Dela. Hkrati z aretacijo domnevnih storilcev je direktor policije z olajšanjem izjavil, da ne bo ponovno kandidiral za vodilno mesto, ker je naloga opravljena.

Primer "Petek" je zaradi marsičesa res osrednja točka obdobja, ko je policijo vodil Marko Pogorevc. Če 16. septembra zjutraj Pogorevc ne bi mogel telefonirati Petku in mu osebno sporočiti, da so osumljenci aretirani, bi bil lahko zvečer, ko bi v Delu bral razpis za prosto delovno mesto direktorja generalne policijske uprave, upravičeno jezen na lastne izjave o dihanju za ovratnik.

Premalo pooblastil?

Drugi del konteksta govori o pooblastilih, ki jih imajo organi pregona. V luči pripovedi Alena Robarja se zastavlja kup vprašanj, ali pooblastila, ki jih organi pregona imajo, ne vodijo k zlorabam. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar je na dan aretacije pohvalila svojo mariborsko kolegico Elizabeto Gyorkos, češ da je delala zelo intenzivno. Ob tem pa je generalna državna tožilka pohvalila tudi "veliko inventivnost" dela tožilke Elizabete Gyorkos. "...Zakon nam ponuja veliko možnosti in od človeka je odvisno, kako in na kakšen način jih bo uporabil," je generalna tožilka v oddaji 24 ur pohvalila inventivnost mariborske kolegice.

V čem je bila ta inventivnost? Zakonodaja, ki ureja kazenski postopek in poslovanje policije, načeloma relativno dobro lovi ravnotežje med imperativom varovanja človekovih pravic in ambicijo, da bi bili organi pregona učinkoviti. Hkrati pa zakonodaja v posebnih okoliščinah dopušča izjeme, pri katerih poudari pomen učinkovitosti organov pregona, na imperativ varovanja človekovih pravic pa za trenutek pozabi.

Pri preiskavi zadeve "Petek" so organi pregona aktivirali serijo mehanizmov, ki jih zakonodaja sicer dopušča, vendar je hkrati jasno, da gre za izjemne mehanizme. Policija ima možnost, da kaznivo dejanje raziskuje ob pomoči osebe, ki ima status sodelavca. Policija ima možnost, da tajnega policijskega sodelavca nagrajuje, mu plačuje stroške in od njega kupuje informacije. Vendar sta ta dva mehanizma res izjemna. Organi pregona pa so aktivirali še tretjo izjemo: več osebam so dodelili status anonimnih prič. Ob nastopih pred preiskovalnim sodnikom je bil aktiviran še četrti izjemen mehanizem: obramba je skušala izkoristiti ustavno zajamčen pravico do kontradiktornosti postopka, vendar je sodišče številna vprašanja na zahtevo tožilstva prepovedalo, češ da bi anonimna priča z odgovorom lahko razkrila lastno identiteto. Ob skrbi za varovanje identitete priče se je tako pojavila druga nevarnost. Obdolženec ima ustavno pravico do obrambe. Če obramba nima možnosti zastavljanja vprašanj, češ da bi odgovori lahko razkrili identiteto, lahko s tem pod udar pride ustavno zajamčena pravica, ki omogoča izvajanje dokazov v korist obdolženega.

Glede na to, da so organi pregona aktivirali cel niz izjem, se zastavlja naslednje vprašanje: ali je bilo to aktiviranje izjem utemeljeno? Kakšen je rezultat dejstva, da so organi pregona "inventivno" aktivirali izjemne mehanizme? Je, denimo, tajni sodelavec iz jeklene blagajne, ki stoji v štabu naročnika, prinesel uporabne materialne dokaze? Je prinesel plačilne naloge za izvajalce napada? Je prinesel tonske ali video posnetke zasedanja štaba naročnikov? Je tajni sodelavec prinesel kakšne materialne dokaze o izvrševalcih? Je, denimo, policiji povedal, kje na podstrešju so skriti čevlji, ki jih je napadalec nosil 28. februarja 2001? Iz dostopnih podatkov je razvidno, da so anonimne priče prispevale zgolj obremenilne izjave. Alen Robar je eno ključnih obremenilnih izjav preklical.

Ali ni tako, da lahko aktiviranje izjem vodi v hude zlorabe? Izmislimo si hipotetičen primer! Policija propadlega kandidata za študij na AGRFT, ki se sicer giblje v dvomljivih krogih, ulovi pri kajenju marihuane. Namigne mu, da se to ne bo dobro končalo in mu ponudi malo amnestijo: ti obremenilno pričaš v odmevni zadevi, mi pa bomo pozabili na marihuano, ob tem pa ti bomo izplačali nagrado za posredovane informacije, krili ti bomo stroške, tvoja identiteta na sodišču bo povsem prikrita, obrambi pa ne bomo dovolili, da bi postavljala zoprna vprašanja. Ali ni tako, da se bodo pod temi pogoji propadli kandidati za študij na igralski akademiji začeli javljati kar sami? Halo! Za primeren honorar in za zagotovljeno anonimnost bom z veseljem potunkal zoprnega soseda. Konec hipotetičnega primera. In mimogrede: nagrade, ki jih plačuje policija za obremenilne podatke, so proste davčnih bremen. Ni jih treba prijaviti v dohodninsko napoved. Kot nagrade za medalje na olimpiadah, svetovnih ali evropskih prvenstvih. Še en detajl: kar precej smo se trudili, da bi navodilo o plačevanju nagrad za posredovane informacije našli v Uradnem listu, vendar navodila nismo našli. Kje je navodilo? Menda ni "objavljeno" v tajnem Uradnem listu!

Proces

S tem, ko je Alen Robar sklenil preklicati lanske obremenilne izjave, se zastavlja vprašanje, kaj je tožilstvu, ki je že napisalo obtožnico, še ostalo. Proces v zadevi "Petek", ki bo potekal na sodišču v Murski Soboti, naj bi se začel sredi letošnjega maja. Temeljni kamen obtožnice so izjave anonimnih prič, tožilstvo pa ima na voljo še nekaj materialnih dokazov. Mednarodna pravna teorija se je z vprašanjem verodostojnosti anonimnih prič ukvarjala med poslovanjem mednarodnega sodišča za zločine v bivši SFRJ v Haagu, mednarodna strokovna javnost pa institutu anonimnih prič nikakor ni naklonjena - tudi ko gre za genocidna kazniva dejanja! Izjava Alena Robarja na zelo praktičen in plastičen način kaže, zakaj anonimno pričanje tudi v naših razmerah lahko predstavlja velik problem.

Ob načelnem ustavno-pravnem pomisleku o verodostojnosti anonimnih prič - ta pomislek pa ima svoj praktični temelj - se v konkretnem primeru pojavlja še nekaj posebnih pomislekov. Med preiskovalnim postopkom so priče, ki ostajajo anonimne, prispevale nekaj nenavadnih obremenilnih izjav. Ena od anonimnih prič je tako izjavila, da je eden od obdolžencev dan po napadu na novinarja Petka kazal večje vsote denarja, kune in evre. Na vprašanje obrambe, kako anonimna priča ve za kune in evre, je ta odgovorila, da je denar videla. Obremenilna izjava je nenavadna zato, ker na začetku marca 2001 evrov še ni bilo v obtoku. Evri so marca 2001 obstajali kot obračunska enota, kot bankovci pa še niso krožili. Bankovci evrov so prišli v obtok 1. januarja 2002. Marca 2001 pa je kot vzporedna valuta služila nemška marka.

Druga nenavadna obremenilna izjava anonimne priče govori o tem, da je priča s terase gostinskega lokala Vila videla, kako naj bi obdolženi Hojnik stopil iz nekega bloka v kraju Selnica, v rokah naj bi imel palico, to pa naj bi odnesel v avto, ki je stal ob bloku. Obdolženi Hojnik naj bi dejal, da je ta palica služila kot napadalno orožje. Izjava anonimne priče, dana pred preiskovalnim sodnikom, je nenavadna zato, ker se s terase gostinskega lokala Vila ne vidi vhoda v stanovanjski blok, iz katerega naj bi prišel obdolženec, opremljen s palico. S terase gostinskega lokala Vila se vidi zgolj in edino hrbtno stran garaž, ki stojijo med lokalom Vila in stanovanjskim blokom. Bloka, iz katerega naj bi prišel obdolženec, se nikakor ne vidi.