Zbor za republiko

Ko je minister Rupel nedavno sedel za tipkovnico in poslancem poslal prijazno pisemce z mislimi in željami o glasovanju za novo ministrsko ekipo, je predsednik Rop rekel, da ima dovolj. Da je LDS sicer odprta stranka, takšna, ki dopušča razlike, da pa si vlada vseeno ne more privoščiti spora med dvema ministroma. Rupel naj bi potem Ropu obljubil, da bo s Cerarjevo tesno in kvalitetno sodeloval, in ministrova samovolja je postala še ena epizoda v šaljivi zbirki Ruplovih političnih zapiskov. A premirje je trajalo le dober mesec dni. Takoj po evropskih volitvah se je Rupel oglasil znova. Najprej je medijem postregel z izjavo o vzrokih za ne ravno bleščeči evropski uspeh vladajoče LDS, zanj naj bi bilo krivo koketiranje s politično levico in Kučanovim Forumom 21, potem pa se je njegovo ime pojavilo kot prvo izmed podpisanih pobudnikov Zbora za republiko, javnega foruma, tribune in gibanja, iz katerega bi se lahko v volilnem letu razvila "zmagovita koalicija državotvornih in demokratičnih strank". Med podpisniki sta tudi oba voditelja Koalicije Slovenije, Janša in Bajuk, kopica novorevijaških razumnikov, razen zunanjega ministra pa med njimi ni nobenega člana sedanja vlade. Zdi se, da je Rupel tokrat naredil usoden korak.

Zamisel o Zboru za republiko ni nič presenetljivega. Politiki desnih strank in njihovi razumniški prijatelji so namreč že večkrat podprli ali pa celo organizirali razne civilne pobude. Ena takšna je bila peticija Nekaj je treba storiti, ki je zvesto sledila šestim zahtevam Koalicije Slovenije. Nekaj let starejša je Ura evropske resnice, ki je poleg obsodbe totalitarističnega sistema pozivala k lustraciji. Vse tri imajo nekaj skupnega, poleg obsodbe kontinuitetne, postkomunistične, tranzicijske ali koruptivne oblasti, odvisno pač od aktualnega političnega besednjaka, so nastale blizu ali znotraj kroga novorevijaških intelektualcev. Imena podpisnikov se namreč zvesto ponavljajo. Vse tri je podpisal Drago Jančar, povsod se pojavlja Drago Demšar, pa Aleksander Zorn, v zadnjih dveh tudi Barbara Brezigar. Se pa zadnja izjava vseeno bistveno razlikuje od ostalih. V njej se prvič nesramežljivo pojavijo trije aktivni politiki, pa četudi pobudniki Zbora za republiko poudarjajo, da nočejo postati forum posameznikov, "ki bi želel ohranjati pridobitve iz preteklosti ali pripravljati prednosti za posamezno politično opcijo, ampak odprta politična struktura za odprto družbo". Če bi takšni resnično bili, bi bil namreč njihov politični profil bistveno bolj pisan, pa tudi vabilo na zbor ne bi pošiljali iz tiskovnega središča SDS

Desni pobudniki

Kdo so torej tisti, ki bi radi nasledili Zbor za ustavo, skupino ljudi, ki se je konec osemdesetih ubadala s pripravljanjem ustavnih predlogov nastajajoče Slovenije? Eden izmed njih je Peter Jambrek, nekdanji ustavni sodnik in podpredsednik Janševe vlade v senci. Za Jambreka je bil Zbor za ustavo predhodnik zmagovitega Demosa, pa čeprav je pri sestavljanju ustave sodelovala tudi Školčeva ZSMS. Med podpisniki sta še dva bivša ustavna sodnika, Lovro Šturm in Tone Jerovšek, ki sta prav tako kot Jambrek sodelovala v avanturi premiera Bajuka. Med njimi je tudi Barbara Brezigar in vodja njenega volilnega štaba Vasko Simoniti, ki je zaslovel z izjavo, da je na predsedniških volitvah zmagala "tista politika, ki daje podporo korupciji, klientelizmu, nepotizmu, političnemu in policijskemu nasilju". Če spregledamo predsedniške volitve in politično podporo Koalicije Slovenija, sta tako Simoniti kot tudi Brezigarjeva leta 2000 neuspešno kandidirala na državnozborski listi SDS. Od Janševih političnih sopotnikov se je podpisal tudi neuspeli evropski poslanec Matjaž Šinkovec. S SDS je tesno povezan tudi Gregor Virant, državni sekretar na notranjem ministrstvu, ki naj bi bil v Janševi vladi v senci zadolžen za reformo javne uprave.

Vseh podpisnikov pa vendarle (še) ni oplazila jasna politična vloga, pa čeprav je zanje težko reči, da politično ne simpatizirajo s silami slovenske pomladi. Takšen je recimo Frane Adam, ki rad opozarja na klientelizem in politične elite. Pa Viktor Blažič, eden izmed Demosovih "ideologov", ki je nedavno javno nasprotoval odločbi ustavnega sodišča o izbrisanih. Takšen je tudi urednik Nove revije Niko Grafenauer, pa Andrej Rahten, član upravnega odbora Slovenskega odbora za Nato, ki sta ga skupaj ustanovila ravno Janša in Rupel. Njegovo ime se je recimo pojavljalo pri neuspešni ustanovitvi diplomatske akademije. Podobnih tihih simpatizerjev slovenske pomladi je še nekaj.

V pričakovani pomladno politično razumniški ekipi pa so poleg Rupla najbolj zanimivi trije. Drago Jančar zaradi svojega razumniškega slovesa, Tine Hribar zaradi vrnitve v novorevijaške politične igre in Ivan Štuhec zaradi povezave z cerkvijo. Če je bil Jančarjev podpis pričakovan in če se je Hribarjeva vrnitev napovedovala, nedavno je v Novi reviji recimo zapisal, da zgodba o izbrisanih ni zgodba o človekovih pravicah, "temveč zgodba o lažni slovenski nestrpnosti do tujcev", pa je na videz nenavaden podpis enega izmed glavnih gromovnikov RKC. Na videz zgolj zato, ker se cerkev vsaj javno (več) ne meša v strankarsko merjenje moči. V zadnji številki katoliškega tednika Družina je v komentarju o rezultatih evropskih volitvah, volilni abstinenci in oholosti liberalne dvoumne oblasti zapisal, da bo na jesenskih volitvah cerkev, kot del civilne družbe, "tokrat bistveno bolj opazovalka kot doslej". Štuhečev podpis pod pobudo pa recimo ni primerljiv s članstvom duhovnika Janeza Furmana v Kučanovem Forumu 21, nekakšnem antipodu pomladnega zbora. Furman namreč ni bil med pobudniki za nastanek Kučanove združbe, hkrati pa je njegovo vloga tako v javnosti kot tudi znotraj cerkvenih struktur bistveno manj vplivna od Štuhečeve. In če že omenjamo Kučanov Forum: njegovi predstavniki trdijo, da nimajo takšnih političnih ambiciji kot sklicatelji Zbora za republiko. Da med njimi ne prevladujejo (aktivni) politiki in da iz njih ne bo nastala kakšna stranka. To sicer drži, a če so v Zboru za republiko politiki, so v Kučanovem Forumu 21 ljudje z veliko politično močjo.

Republikanski cilji in zaveze

Temeljni cilj Zbora za republiko, zapisan tudi v prijaznem vabilu na javno tribuno, je "zavarovati prostor trezne, strpne in uravnovešene politične razprave", nekaj, kar je slovenskim politikom uspelo tudi v tistih zlatih državotvornih letih. Slovenijo naj bi namreč pretresali rušilni spori, nestrpni politični spopadi, hlastanje po dnevni priljubljenosti in publicitete in domnevno škodljiva polarizacija, na katero je nedavno opozarjal tudi minister Rupel. Kar naj bi bilo za državo, v kateri je "skrite še veliko nepospravljene prtljage iz prejšnjih časov, precej nereda v hiši in na dvorišču, veliko nepometenega prahu in pajčevine ter še kak okostnjak v tej ali oni omari", običajno. Zbor za republiko bi ravno z napovedano razpravo pripravil javni dialog med različnimi političnimi strankami, prenovil slovenski nacionalni program in seveda vplival tudi na rezultat jesenskih volitev. Cilj in zaveza Zbora za republiko sta torej iskanje odgovorov na "najresnejše družbene, kulturne in gospodarske probleme", nekaj, s čimer se že dobrega pol leta ubadajo tudi predsednik Drnovšek in njegovi razpravljavci.

Kakšni naj bi bili nekateri odgovori na ta temeljna vprašanja, je v delovnem osnutku razprave na napovedani javni tribuni nakazal Peter Jambrek. Njegova razprava nosi ambiciozen naslov. Jambrek predlaga obnovitev nacionalnega programa, kar naj bi bila v tem času velikih sprememb slovenske državnosti skorajda nuja. In če so predlagatelji Zbora za republiko v svojem vabilu kljub jasnim političnim idealom zadržano pokroviteljski, pa je Jambrek v svojem osnutku razprave bistveno bolj konkreten. In predvsem zelo daleč od strpne uravnovešene politike, na kateri naj bi temeljil ves Zbor za republiko.

Jambrek se tako v tretjem poglavju svojega spisa loti kriznih značilnosti slovenskega naroda in države. Aktualna oblast naj Slovenijo ne bi vodila v skladu z nacionalnimi interesi. Jambrek ji očita neustrezno politiko do slovenskih manjšin in nespretnosti pri pogajanju s Hrvaško. Potem se spravi tudi na ljubljansko džamijo, ki ji, kar je za tolerantnega in odprtega politika majceno presenečenje, ostro nasprotuje. Slovenija naj bi namreč bila "na samem robu evropske meje med zahodno in islamsko civilizacijo", ki naj bi bila "demografsko najbolj ekspanzivna, vojaško agresivna, v obliki organiziranega terorizma ter naftnih resursov finančno učinkovita". Jambrek se loti tudi izbrisanih. Ti naj bi predstavljali "v celoti (pretežno?) volilno bazo režimskih strank ZLSD in LDS". Dvojni državljani Slovenije, z državljanstvi iz bivših jugoslovanskih republik, naj bi bili mehanizem vzdrževanja slovenske države s prostori Balkana. "Tako se v nasprotju z zgodovinskimi kulturnimi in geopolitičnimi interesi Republike Slovenije poskuša restavrirati mednarodni režim versajske delitve Evrope". A Jambrek vladi ne očita le domnevnega paktiranja s pozabljeno idejo bratstva in enotnosti, očita ji tudi mednarodno socialistično internacionalo ter protiameriško in protivatikansko politiko slovenske vladajoče "levice". V slovenskem nacionalnem interesu naj bi bilo, tako piše Jambrek, vzdrževanje najboljših možnih odnosov z Washingtonom, Vatikanom in Brusljem. "Če so slednji v konfliktu, se mora Slovenija distancirati, če tudi to ni možno, se mora odločiti tako, kot se je Rupel glede Vilniusa." Jambrek torej predlaga, da naj slovenska diplomacija ponavlja velike politične napake, neodločnost, da naj paktira s politiko Georgea Busha, četudi so njegovi dokazi o obstoju orožja za množično uničevanje neresnični.

Vilnius pa ni edina stična točka med Bushem in Jambrekom. Ko Jambrek govori o območju zahodne civilizacije in slovenski nacionalni državi, namreč citira Samuela Huntingtona, nekdanjega Carterjevega svetovalca, harvardskega profesorja, in njegovo teorijo o spopadu civilizacij. Jambrek je pravzaprav njen fan, Huntingtova analiza naj ne bi bila ne vrednostna, ne normativna, ne ideološka in jasno tudi ne antagonistična. Slovenija naj bi bila del zahodne civilizacije, članstvo v Natu naj bi bilo civilizacijskega pomena, saj je Slovenija v neposredni bližini "balkanskega stičišča in presečišča treh svetovnih civilizacij". Po Jambrekovem osnutku so meje EU oz. zahodne civilizacije, tudi po vzoru skoraj dva tisoč let stare meje rimskega cesarja Dioklecijana, na jugu potegnjene do Drine, vključno s Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Črno goro. Slovenija bi bila tako s prestavljeno schengensko mejo zavarovana pred konfliktnim Balkanom, hkrati pa bi minimalna širitev EU omogočila "dolgoročno notranjo ureditev, kohezijo in državotvornost EU na podlagi enotnih civilizacijskih podlag". Jambrek ne pojasni, kako naj se zahodna civilizacija obrani pred vplivi ljudi, ki že živijo znotraj "ekskluzivističnega" kluba, a naj ne bi bili del zahodne civilizacije. Po zunanjepolitičnih idejah je tako Jambrekov delovni predlog obnove slovenskega nacionalnega programa za Zbor za republiko zelo podoben ameriški zunanji politiki, politiki izključevanje in izpolnjevanja lastnih interesov. Pravzaprav je republikanski pogled na svet zelo podoben kar vsem pobudnikom tribune. In Zbor za republiko bi se moral imenovati kar zbor republikancev, pa čeprav se Janševa stranka nekoliko nerodno imenuje demokratska.

Jambrekov republikanski pogled na svet je viden tudi pri drugih temah. Tako naj bi se nekdanji ustavni sodnik zavzemal za zvišanje volilnega praga, ki bi preprečil parlamentarni vstop manjšim starkam "z neobičajnimi volilnimi telesi" in ki bi lahko pripeljal do oblikovanja dveh večinskih strankarskih blokov. Nekaj, kar je recimo značilno za ZDA.

Navidezna enotnost in ministrovi manevri

Velika tribuna Zbora za republiko je na sporedu v sredo, mobilizacija desnih političnih moči z dodatkov sredine bo potekala le dan pred osrednjo proslavo dneva državnosti. Kot nekakšna protiutež slovesnosti, ki jo bo organizirala slovenska oblast. Morda simbolna in tudi praktična. Vendar pa na desnici vseeno ni vse tako usklajeno, kot se zdi na prvi pogled. Med podpisniki zahteve po zboru recimo ni Lojzeta Peterleta, velikega zmagovalca evropskih volitev, človeka, ki gotovo spada v prvo ligo pomladnih politikov. Med prvopodpisanimi je sicer Andrej Bajuk, vodja druge velike pomladne stranke, nekoliko nenavadno pa je dejstvo, da je Izvršni odbor Nove Slovenije sredi tedna izdal sporočilo za javnost, v katerem je sicer pozdravil pobudo civilne družbe, vendar je opozoril, "da je politično delovanje mogoče le v okviru političnih strank". Hkrati pa je vse državljane povabil, da se aktivno vključijo v politično delovanje strank. Zdi se, da je projekt Zbor za republiko bolj kot projekt združene slovenske pomladi in somišljenikov projekt združenih Janševih razumnikov z nekaj izjemami. Pa tudi vse niso ravno zadovoljne s političnimi načrti, predsednik SAZU Boštjan Žekš je kljub popisu recimo že odklonil sodelovanje.

In minister Rupel? Problem neodločnega Ropa vseeno ni tako velik, Rupel se sicer spogleduje s pomladnimi strankami, a resno k njim še ni prestopil. Na dan Zbora za republiko je namreč v Londonu napovedan bilateralen sestanek med Veliko Britanijo in Slovenijo. Sestanek, na katerem naj bi se že po davno pripravljenem protokolu srečali britanski primer in njegov zunanji minister, delegacija slovenske strani naj bi bila seveda sestavljena iz iste ravni. Torej Blair in Straw z Ropom in Ruplom. Kljub temu da je Rupel zvit politik, pa ga verjetno tokrat ne bo pograbila diplomatska gripa, kar se mu je pred meseci pripetilo med ponovnim izbruhom afere diplomatska akademija. Velika Britanija pač ni Indija in tako je malo verjetno, da se Rupel zaradi notranje politike in pomladnih strankarskih ambicij ne bi udeležil vrhunskega srečanja z državniki dežele, ki ji sam v mednarodnih odnosih pripisuje velik pomen. In to kljub temu, da v uradnem napovedniku delovnega tedna ministrstva za zunanje zadeve Ruplovega sredinega obiska Londona ni.

Če bi se zunanji minister resnično želel udeležiti javne tribune v Cankarjevem domu, bi se lahko z novorevijaškimi prijatelji dogovoril, da se zgodi kakšen drugi dan. Očitno je minister Rupel le ponovil že velikokrat videno potezo. Po evropskem porazu svoje stranke je politični desnici spet ponudil roko, vendar je hkrati še vedno član vlade. Tako v povolilni prihodnosti velikemu osamosvojitelju nobena politična opcija ne bo mogla očitati, da z njo ni želel sodelovati. Seveda pa mu hkrati tudi nobena ne bo mogla ravno zaupati. Rupel si očitno pušča odprte obe možnosti, a hkrati igra zelo nevarno igro. Tako liberalna kot pomladna stran imata namreč dovolj drugih imen za novega zunanjega ministra. Morda je kakšen izmed njih le na krajšem poslanskem postanku v Evropi.