Romi ogrožajo nacionalno substanco

Janez Janša je v nedavnem intervjuju, ki ga je po dolgih letih naklonil Sobotni prilogi, med drugim spregovoril o viziji Slovenije, o deželi, po kateri naj bi se v prihodnosti zgledovala naša država. "Moj vzor tržno-socialne države je Danska, kjer skoraj ni revežev, kjer so dosegli sporazum o prihodnosti ... Do najbrž najbolj solidarne družbe na svetu Danska ni prišla samo z zakoni, temveč z vzgojo, s spreminjanjem miselnih obrazcev in z novo paradigmo solidarnosti." Janševa zazrtost v egalitarno Dansko je zanimiva zaradi več razlogov. Najprej zaradi dejstva, da je veliko Janševih političnih stališč zelo daleč od prave socialne države, in potem zaradi dejstva, da nekateri danski politiki ne slovijo po politiki enakopravnosti, ampak po politiki izključevanja, desničarskega populizma in zbujanja lažnega občutka ogroženosti. Po politiki, ki je zelo podobna stališčem Janševih republikancev.

Tako je recimo z Dansko ljudsko stranko in njeno predsednico. Kariera Pie Kjaersgaard je primer premišljenega političnega vzpona. Nekdanja skrbnica za ostarele je pred slabimi desetimi leti ustanovila Dansko ljudsko stranko, skrajno desničarsko združbo, ki je leta 2001 postala tretja najmočnejša parlamentarna stranka. V predvolilni dirki, ko se je je oprijelo ime "Haiderjeva danska sestrična", je Kjaersgaardnova obljubila zaostrovanje danske imigarcijske politike. Obljubila je delovna mesta za Dance in prostodušno priznavala, da ne mara muslimanov. Če bi jih srečala ne cesti, bi se jim raje umaknila na drugo stran pločnika. Njena stranka je načeloma strpne Dance šokirala s plakatom, na katerem je bil upodobljen brezposelni belec in napis: "Ko bom musliman, se bom lahko postavil v vrsto za državno stanovanje." Plakat je bil odgovor na podobno, čeprav idejno popolnoma nasprotno akcijo neke nevladne organizacije, ki je opozarjala na rasne predsodke. Ko je Kjaersgaardnova prišla v parlament in podprla manjšinsko liberalno-konzervativno vladno koalicijo, je začela izpolnjevati predvolilne obljube. Danska je tako leto po volitvah sprejela oster zakon o imigracijah, ki je ukinil status begunca, ki je zmanjšal pravico do azila, ki je omejil možnosti prihoda drugih članov družine priseljenca. Danska je na svoj egalitarizem in na zavidljivo paradigmo solidarnosti začela pozabljati. Kjaersgaardnovo pa je zmotila tudi tolerantna Švedska, njena mesta je primerjal s skandinavskim Bejrutom, kjer zaradi prisotnosti muslimanov "kraljujejo vojne med tolpami, krvno maščevanje in skupinska posiljevanja". Zaradi podobnih izjav jo je neki politični rival označil za rasistko, Kjaersgaardnova ga je na sodišču obtožila obrekovanja in žalitve, a na koncu izgubila. In, logično, Pia Kjaersgaard je bila tudi proti prehitri širitvi EU, ustrašila se je grozečega vala poceni delovne sile, ki naj bi iz novih članic preplavil stare članice EU. Evropska Slovenija iz njenega populističnega strahu ni bila posebej izvzeta.

Primer Pia Kjaersgaard in fenomen njenega vzpona je podoben francoski zgodbi o Le Penu, koroški zgodbi o Haiderju, razraščanju skrajne desnice v Nemčiji in jasno, tudi zgodbi o Janezu Janši. Slovenski demokrat po imenu je namreč v zadnjem času zajezdil valove nacionalistične politike, zašel je v polje, ki ga je do nedavna zasedla samo kričeča SNS. Iz tem, ki si jih je "lastila" radikalna politična desnica, je Janša ustvaril program, o katerem razpravlja, razmišlja in za katerega se tudi zavzema politična stranka, ki bi rada zmagala na jesenskih volitvah. Desni radikalizem, ki je bil nekoč domena lokalnih originalov, postaja domena druge največje politične stranke. Podobno kot pri Kjaersgaardovi se to pri Janši najbolje vidi pri vprašanju manjšin, nacionalnih, etničnih in kulturnih. Pri priseganju na nacionalno substanco in pri priseganju na večvrednost. Konkretneje, Janša je val nacionalizma tokrat zajezdil tudi na primeru Romov.

Neenakopravne manjšine

OK, kakšno je Janševo mnenje o Romih? Janša, ki je doma iz Grosuplja, "ki je del mojega volilnega okraja, zato probleme tam zelo dobro poznam", je v že omenjenem intervjuju obsežno spregovoril tudi o tej problematiki in o civilizacijskih nasprotjih, ki naj bi se pojavljala med romskimi in slovenskimi naselji. Katera je prava in edina civilizacija v Sloveniji, je za Janšo seveda jasno. "Do nerazumevanja prihaja v primerih, ko se odgovornost večine do manjšine obrača in se zagovarja, pa tudi uveljavlja nekakšen nadstatus tistih, ki jih je slovenski narod povabil k oblikovanju svoje države," pravi Janša. Strinja se z republikanskim ideologom Jambrekom in njegovimi opozorili o Sloveniji kot državi slovenskega naroda in o pripadnikih manjšin, ki naj bi imeli svoje matične države, kjer jih dodatno ščitijo njihovi predpisi. Katera je matična država Romov, Janša ne pojasni. Celoten problem - "civilizacijskih spopad" med Slovenci in Romi, naj bi torej izhajal iz dejstva, da je manjšinske kultura privilegirana, da zakoni ne veljajo za vse enako in da živimo v državi, kjer je prisoten občutek, da je nezaželeno biti Slovenec. Janša je pri zagovarjanju vrednot nacionalne države oster. Slovenija naj bi svoj razvojni potencial izgubila v sedemdesetih letih, ko so iz nekdanje Jugoslavije v Slovenijo prihajali desettisoči neizobraženih delavcev, v Nemčijo pa so se selili bolj sposobni Slovenci. Takšna politična paradigma je ogrožala nacionalno substanco, podobno kot jo po Janši ogroža nenačelna libertalna politika, ki naj bi na eni strani glorificirala človekove - romske pravice, na drugi strani pa pozabljala na klene Slovence. Janševa retorika o romski problematiki je torej identična retoriki, ki jo je uporabljal pri izbrisanih.

Naivno bi bilo zapisati, da je Janša kriv za vse probleme, ki se tičejo romske skupnosti. Za (ne)reševanje romske problematike je seveda kriva vlada, njene institucije odločanja in uradniki, ki se vseskozi izogibajo sprejetju posebnega zakona o romskih skupnostih, ki ga določa ustava, ki ga svetujejo mednarodne institucije in za katerega se vseskozi zavzema tudi varuh človekovih pravic. Vlada recimo odgovarja, da je takšen zakon nepotreben, saj se z Romi ukvarja več parcialnih zakonov. A vseeno se zdi, da s svojim uslužnim molkom zelo malo pomagajo spregledanim Romom, hkrati pa z ohranjanjem krivičnega statusa quo ustvarjajo protiromsko razpoloženje, ki ga z veseljem izkoriščajo nekatere politične sile. Seveda je tudi Janševa SDS med tistimi, ki vlado opozarjajo na sprejetje tega zakona, takšno poslansko vprašanje je recimo zastavila že daljnega leta 2001. Vendar zavzemanje za sprejetje posebnega zakona avtomatično ne pomeni, da bi ta zakon dejansko izboljšal položaj romske skupnosti. Zaradi Janševih besed o manjšinah, ki ogrožajo nacionalno substanco, bi se lahko zgodilo ravno nekaj drugega. Dokaz za to je recimo cinični Jelinčič, ki je v parlamentarno zakonodajo poslal svoj predlog zakona o romski skupnosti. SNS ga je spisala le v treh členih, ki določajo, da člani romske skupnosti "nimajo posebnih pravic in posebnega položaja".

Sicer pa je Janševa SDS v parlamentu enkrat že posegala v zakonodajni postopek o romskem vprašanju. Pred dvema letoma je Janša namreč vložil poseben amandma pri spreminjanju zakona o lokalni samoupravi, ki določa, da imajo na območju, kjer živi avtohtono naseljena romska skupnost, Romi pravico do občinskega svetnika. Grosupeljčana je zmotila omemba Grosuplja kot tiste občine, kjer si lahko Romi izvolijo svojega lokalnega predstavnika. Janševa izjema v parlamentu ni bila potrjena, so pa zato Grosuplje edina izmed zakonsko določenih občin, ki kljub odločbi ustavnega sodišča še zmeraj ni uvedla instituta romskega svetnika. In za zdaj nič ne kaže, da se bodo pokorili navodilom države. Republikansko revolverska politika do manjšin pa ima še eno značilnost. Podobno kot največje zvezde brezpravnega Divjega zahoda tudi nekateri slovenski politiki vseskozi trdijo, da so nedolžni, da jih druga stran krivično obsoja ksenofobije. Da v Sloveniji vladata nestrpnost do drugačnega mnenja in nestrpnost do slovenstva, do nacionalne substance. Tako Janša pravi, da jih druge politične sile krivično obsojajo za nestrpneža in da jih silijo v konflikt. Konflikt glede muslimanov, glede izbrisanih in tudi glede Romov. Ko se je pred tedni zgodil žalosten incident in so Romi obstrelili nekega domačina, ga je Janša nemudoma obiskal v bolnišnici, pozabil pa je pripomniti, da ni ravno primerno, če vaščani sami vzamejo oblast v svoje roke. Prvak SDS je zavil tudi na demonstracije Dolenjcev, ki so pred vladno palačo pred meseci skorajda pozivali k linčanju. A dejstvo, da Janša rad obiskuje protiromske manifestacije, naj bi dokazovalo le, kako se zavzema za enakopravnost manjšin in sobivanje drugačnih.

In kako je z najbrž najbolj solidarno družbo na svetu in z njenimi Romi? Danska romska skupnost se že nekaj časa neuspešno bori za status nacionalne manjšine, po mnenju pristojnega ministrstva je večina Romov na Danskem beguncev in imigrantov, pa čeprav jih dobrih 5000 že nekaj generacij živi blizu dansko-nemške meje, romska skupnost pa je bila na Danskem prvič omenjena že leta 1505. Pred dvema letoma je neka šola trideset romskih učencev strpala v segregacijske razrede, definirane zgolj po etničnih standardih. Romskim otrokom je bila tako odvzeta pravica do enakih izobraževalnih možnosti. Najbolj solidarna družba na svetu pa si je na podlagi nove zakonodaje o priseljencih privoščila, da je zavrnila prošnjo za podaljšanje begunskega statusa neke romske družine iz Kosova, in jim "svetovala", naj se vrnejo v Prizren, od koder so jih pregnali Albanci. Po mnenju evropskega centra za pravice Romov je Danska s takšnim ravnanjem kršila nekaj določil Evropske konvencije o človekovih pravicah.