4. 9. 2004 | Mladina 35
naša interpelacija
Oblast, ki je mislila, da bo težke probleme reševala brez političnih stroškov
Polaganje temeljnega kamna za apartmajsko naselje v Termah Snovik
© Borut Krajnc
Ključna značilnost vladne politike v obdobju 2000-2004 je spreminjanje smeri plovbe. Znaten del težav, ki jih je imela vlada, je povezan prav s tem manevriranjem. O čem govorimo? Ko je jeseni leta 2000 oblast prevzemala nova vladajoča koalicija z dr. Drnovškom na čelu, je bilo na samem vrhu političnih in gospodarskih prednostnih nalog lastninjenje državnih bank. Ko pa je procedura stekla in so bili predstavljeni ključni parametri bančne privatizacije, so se v javnosti pojavili prvi pomisleki. Ali je sploh primerno, da država banke proda? Ker v Sloveniji ni dovolj kapitala, da bi Novo Ljubljansko banko in Novo Kreditno banko Maribor kupili slovenski lastniki kapitala, je ob začetku privatizacije postalo bolj ali manj jasno, da bo kupec NLB in NKBM prišel iz tujine. Devetdeseta leta so minila v znamenju ponavljanja mantre o nujnosti lastninjenja bank. Dejstvo, da banke še niso privatizirane, pa je veljalo za enega od madežev na bilanci vladne politike. To, da mora država banke privatizirati, je bilo nekaj samoumevnega. Kljub mukotrpnemu ponavljanju imperativa, da se mora država umakniti iz bančnih lastniških struktur, se eno logično vprašanje ni pojavilo. Kaj za Slovenijo pomeni to, da bosta dve veliki banki postali last tujcev? Šele v trenutku, ko je proces privatizacije stekel, je začela v javnosti odmevati teza, da prodaja bank tujcem ni v nacionalnem interesu. Narodno gospodarstvo naj bi postalo preveč ranljivo, če bi bančne odločitve sprejemali tuji bankirji. Hkrati bi tujci s prevzemom dveh bank dobili podroben vpogled v poslovanje slovenskega gospodarstva. Pomisleki, ki so se pojavili ob začetku lastninjenja, so legitimni. Nenavadno pa je, da si že sama vlada na te pomisleke ni temeljiteje odgovorila še pred predstavitvijo ključnih parametrov privatizacije državnih bank. Pač, tedanji predsednik vlade dr. Drnovšek vendarle velja za šahista, osebnost, ki predvidi več potez vnaprej. Ko se je vlada znašla pred besednjakom, v katerem se je pogosto pojavljala besedna zveza nacionalni interes, ni našla čvrstega odgovora. Za silo je odgovarjala s tezo, da je v nacionalnem interesu predvsem to, da v Slovenijo pridejo bančni lastniki, ki premorejo tudi veliko bančnega znanja. Novi lastniki naj bi zagotovili dvig kakovosti bank, bolj kakovostne banke pa lahko bolje spremljajo gospodarstvo. Drugi argument, ki je govoril v prid privatizaciji, je bil, da bi bil izkupiček, pridobljen s prodajo bank, uporabljen za zmanjševanje javnega dolga. Manjši javni dolg pa bi pomenil, da lahko država nekaj deset milijard proračunskega denarja porabi bolj produktivno. Vlada je tako že po objavi parametrov bančne privatizacije sklenila spremeniti kurz; delež NLB, ki je šel v prodajo, se je zmanjšal. Privatizacija NKBM je bila ustavljena. Mantra, da je treba banki privatizirati, pa je utihnila. Ob sklenitvi koalicijske pogodbe je torej veljala tiha predpostavka, da je nacionalni interes enak vektorski vsoti interesov državljank in državljanov, ob kritikah glede prodaje bank tujcem pa je ta predpostavka zbledela. Nacionalni interes ni zgolj vektorska vsota interesov državljank in državljanov. Je nekaj več. Tudi nacija kot abstraktna in najširše definirana skupnost naj bi imela svoj interes, ki ni enak vsoti posamičnih interesov članic in članov skupnosti. Vlada se je ob spremembi kurza pohvalila, da se je ustrezno odzvala na kritike javnosti, v dveh bankah pa ima še vedno glavno besedo. Torej problem državnega lastništva bank ostaja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
