Kandidati iz črne kronike

Slovenska ustava je glede možnosti kandidiranja na volitvah zelo odprta. Določilo, po katerem kandidiranje ni dovoljeno tistim, ki jim je bila odvzeta poslovna sposobnost, je bilo po razsodbi ustavnega sodišča črtano. Tako lahko kandidira vsak polnoleten državljan, tudi tisti, ki je v kazenskem postopku ali pa je pravnomočno obsojen in prestaja zaporno kazen. Takšna odprtost je po svoje logična. Pred volitvami bi bilo namreč nemogoče preveriti vsakega kandidata posebej, saj bi to zaradi morebitnih sporov v nedogled zavleklo postopek kandidiranja. Se pa pri množici letošnjih kandidatov, ki so se znašli v črni kroniki, zastavlja vprašanje o njihovi verodostojnosti. Še več. Zastavlja se vprašanje, ali ni naskok na poslanski sedež morda le način, kako s pomočjo poslanske imunitete odložiti kazenski pregon. Zakon o poslancih namreč določa, da državni zbor lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki je bil dobesedno zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana zaporna kazen nad pet let.

Med strankami, ki imajo na svojih listih največ spornih kandidatov, izstopata Popovičeva Slovenija je naša in Janševa SDS. Zato ne preseneča, da sta se prav prvaka teh dveh strank v prvih predvolilnih televizijskih soočenjih zatekla k retoriki nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića, ki je na zatožni klopi izjavil, da haaškega sodišča ne priznava. Ko so namreč predsednika stranke Slovenija je naša in koprskega župana Borisa Popoviča na soočenju POP TV vprašali, ali verjame, da je na volitvah možno verodostojno nastopiti z obsojenim kandidatom, nekdanjim direktorjem HIT-a Danilom Kovačičem, je odgovoril: "Dokler bo sodstvo takšno, kot je, je to več kot legitimno, zato ker jaz pač tega sodstva, tega sodišča ne priznavam." Na soočenju mu je med vsemi kandidati pritrdil le predsednik največje opozicijske stranke SDS, Janez Janša. Pravni strokovnjak dr. Rajko Pirnat je nad takšnim razmišljanjem ogorčen: "Kandidati za eno od treh vej oblasti si takšnih izjav pač ne bi smeli privoščiti, tudi če jih izrekajo na podlagi neke osebne bridke izkušnje. Izjave, ki izpodbijajo legitimnost sodišč, so neprimerne in neodgovorne. Pravo namreč stoji in pade na sodiščih. Vzbujanje nezaupanja v sodstvo pomeni spodkopavanje pravnega reda. Poleg tega je Popovičeva izjava slabo premišljena tudi z vidika predvolilne taktike, saj bo odbila vsakega resnega in razumnega volivca." Do prelaganja krivde na sodstvo je kritičen tudi nekdanji italijanski tožilec Antonio di Pietro. Pred kratkim je namreč na obisku v Sloveniji izjavil: "Menim, da je politik bolj kot državljan dolžan dokazati svojo transparentnost. Politik, ki se nima česa bati, naj torej ne kriči o zaroti, temveč naj si pusti soditi. Tak politik se nima česa bati. Ne pa tisti, ki takoj napade sodnika."

Spisek grehov, ki naj bi jih imeli na grbi kandidati posameznih strank, je dolg. Seveda je pri tem treba upoštevati, da ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja še ne pomeni, da je neka oseba očitano dejanje tudi storila. Vse do pravnomočnosti sodbe velja pravilo domnevne nedolžnosti. Zagotovo pa nastopanje v črni kroniki ni nekaj, s čimer bi se kandidati lahko postavljali pred volivci. Poglejmo si nekaj najodmevnejših primerov.

Danilo Kovačič

Na kandidatni listi stranke Slovenije je naša izstopa ime nekdanjega direktorja Hit-a Danila Kovačiča, saj je eden redkih, ki je bil za svoje dejanje pravnomočno obsojen. V tako imenovani aferi Hit je bilo proti Kovačiču vloženih več kot sto ovadb, na podlagi katerih je državno tožilstvo vložilo dvanajst obtožnic zaradi suma storitve kaznivih dejanj. Sproženih je bilo devet kazenskih postopkov v Sloveniji in en kazenski proces v Italiji, toda le v enem od teh primerov je bil tudi pravnomočno obsojen. Septembra leta 2002 ga je namreč višje sodišče v Kopru spoznalo za krivega zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe in mu naložilo štiriletno zaporno kazen. Obsodilo ga je za oškodovanje Hita za triodstotno provizijo, ki jo je Hit plačal posredniku, in petodstotno provizijo, ki jo je posrednik prejel od kupcev žetonov. Kovačič bi moral kazen začeti prestajati 28. oktobra 2002, vendar mu je bil na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti izdan sodni sklep o odložitvi prestajanja kazni do odločitve vrhovnega sodišča. Kovačič je še vedno trdno prepričan o svoji nedolžnosti. Pravi, da je sodba konstrukt, češ da ni škodil podjetju, prav tako pa si tudi ni pridobil nobenega premoženja. Vendar ima sodišče pri tem nekoliko drugačno mnenje: "Tudi če se izkaže, da je določena poslovna odločitev za podjetje koristna, to še ne pomeni, da s tem kaznivo dejanje ne more biti storjeno, kakor hitro je pri tem podana zloraba položaja ali pravic tistega, ki o taki poslovno odločitvi v končni fazi odloča." Kaj se bo zgodilo, če bo Kovačič izvoljen za poslanca? Zakon o poslancih iz leta 1992 v 9. členu določa, da poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev. Vendar pa v istem členu tudi piše, da poslancu mandat ne preneha, če državni zbor sklene, da lahko opravlja poslansko funkcijo. Skratka, tudi če vrhovno sodišče ne odloči v Kovačičev prid, mu v primeru izvolitve na poslansko mesto ne bo treba sesti za zapahe, saj ga bodo pred tem s pritiskom na sivo tipko lahko obvarovali poslanski kolegi.

Boris Popovič

Med "grešniki" iste stranke je tudi njen predsednik Boris Popovič, ki se je proslavil s priporom zaradi suma storitve kar devetih različnih kaznivih dejanj, in sicer zlorabe položaja ali pravic, poneverbe, napeljevanja h kaznivemu dejanju, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, pranja denarja in neupravičenega sprejemanja daril. Gre za domnevne malverzacije v zvezi z občinskimi razpisi, z nogometnim klubom, ki mu je pred leti predsedoval, in v zvezi z njegovimi nekdanjimi podjetji. Oktobra lani je bil Popovič po skoraj mesecu dni pripora izpuščen na prostost, saj je vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil sklep o odreditvi pripora nezakonit. Za zdaj so glavni očitki na njegov račun še v fazi preiskave, tožilstvo pa za nobenega še ni spisalo obtožnega predloga.

Stojan Auer

Tretji razvpiti kandidat stranke Slovenija je naša je televizijec Stojan Auer, ki je v devetdesetih zaslovel z zabavno TV-oddajo Poglej in zadeni. Junija letos ga je sodni senat mariborskega okrožnega sodišča spoznal za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve in mu izrekel eno leto zaporne kazen. Auer naj bi namreč kot samostojni podjetnik (agencija Mediamo, Stojan Auer, s. p.) v napovedi za odmero davka za leto 1996 navedel tudi strošek strokovnega izobraževanja v Hotelu Restaurant Achteck v Nemčiji. Hotelski račun naj bi znašal skoraj 660 tisoč nemških mark oziroma okrog 60 milijonov tolarjev, a je sodišče ugotovilo, da omenjeni hotel takšnega računa Auerju sploh ni izdal, saj teh storitev ni nikoli opravil. S tem se je Auer po mnenju sodišča izognil plačilu davka iz dejavnosti v višini dobrih 25 milijonov tolarjev ter hkrati storil kaznivo dejanje davčne zatajitve, za kar je zagrožena kazen do petih let zapora. Pozneje je Auer v celoti poravnal odmerjeni davčni znesek za leto 1996, ki je skupaj z obresti znašal 38 milijonov tolarjev, na sodbo pa se je pritožil. Julija letos je vrhovno sodišče celoten postopek razveljavilo in ga vrnilo v prvotno fazo.

Dimitrij Rupel

Tudi na kandidatni listi SDS najdemo več odmevnih zgodb. Ena takšnih je zgodba nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, zoper katerega je tožilstvo oktobra lani na preiskovalni oddelek ljubljanskega sodišča vložilo zahtevo za preiskavo zaradi poskusa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Gre za sporno zgodbo o ustanavljanju diplomatske akademije. 18. februarja 2003 je Rupel takrat še v vlogi zunanjega ministra ljubljansko Fakulteto za družbene vede pisno obvestil, da zunanje ministrstvo razdira sporazum, po katerem je fakulteta vse od leta 1994 izobraževala diplomate zunanjega ministrstva, slednje pa je študij financiralo. Že naslednji dan je podpisal sporazum o sodelovanju z zasebno Pravno fakulteto in diplomatsko akademijo iz Portoroža, čeprav ta v času podpisa sploh še ni bila sodno registrirana. Pri tem naj bi bilo še posebej sporno, da je Rupel z akademijo podpisal tudi aneks k pogodbi, v katerem je bilo predvideno, da ministrstvo nakaže akademiji osem milijonov tolarjev zagonskih sredstev. Toda sredstva niso bila nikoli nakazana, ker je zadeva prej prišla v javnost. Ruplov greh naj bi bil v tem, da je podpisal sporazum o sodelovanju z neobstoječim visokošolskim zavodom, mu obljubil proračunski denar in se strinjal, da bo na fakulteti nekoč tudi sam poučeval. Vendar pa do procesa ni prišlo. Decembra leta 2003 je namreč zunajobravnavni senat ljubljanskega okrožnega sodišča zavrnil zahtevo tožilstva po preiskavi, češ da ni podan utemeljen sum, da bi Rupel storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja. Senat je namreč ocenil, da ni dokazov o direktnem naklepu, da bi osumljenec hotel drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist.

Pavle Rupar

Precej masla na glavi ima kandidat SDS in župan Tržiča Pavle Rupar. Največ nevšečnosti mu je povzročila afera, ki je izbruhnila, ko je z občinskim denarjem plačal svoje zasebno pravdanje. Tožilstvo je takšno ravnanje označilo za zlorabo pravic in položaja, višje sodišče pa je Ruparja obsodilo na pol leta zaporne kazni, pogojno za preizkusno dobo dveh let, in na denarno kazen v višini 1,5 milijona tolarjev. Rupar se je na sodbo pritožil, a jo je vrhovno sodišče potrdilo. Tu pa še zdaleč ni konec Ruparjevih muk. Za vratom mu namreč visijo še vsaj tri ovadbe, med drugim za sum storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja v zadevah marmor in študentske napotnice ter ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine. Dajanje podkupnine naj bi prijavil podjetnik Grega Debelak, lastnik podjetja Ekoterm, ki je trdil, da je moral na Ruparjev zasebni račun nakazati 12 milijonov tolarjev. V zameno naj bi bil pridobil posel v občini Tržič.

Janez Janša

Na listi SDS so tudi trije kandidati, ki so se v preteklosti zapletali v takšne ali drugačne pretepaške spore. Tako je leta 1997 časopisne stolpce polnila novica, da so zaradi kršitve javnega reda in miru policisti sodniku za prekrške prijavili štiri vročekrvneže, med njim tudi Janeza Janšo, ker naj bi se bili na vrtu znane ljubljanske gostilne Livada zapletli v pretep z nesojenim paparacem. Incident se je zgodil septembra 1997, ko je Janša skupaj z Antonom Krkovičem, Radetom Klisaričem in Borisom Mikušem praznoval svoj rojstni dan. Ko so opazili, da jih izza drevesa nekdo fotografira, so pristopili k fotografu. Pozneje se je izkazalo, da gre za podjetnika Milana Šercerja. Bilo je izrečenih nekaj hudih besed, prišlo je do prerivanja, najhuje pa jo je skupil Šercerjev fotoaparat, ki naj bi ga Krkovič vrgel ob tla, tako da se je ta razletel. Na sodišču je Šercer dejal, da naj bi prav Janša ukazal napad nanj. Pozneje je bila zoper Janšo vložena tožba zaradi suma storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, vendar je bila leta 2002 umaknjena.

Franc Pukšič

V začetku maja lani se je v vlogi pretepača v svojem domačem krogu znašel župan in poslanec SDS iz Destrnika Franc Pukšič. Na prireditvi Majske igre v Destrniku se je veselice udeležila tudi njegova družina. Ko je Franc svojo takrat 25-letno hči zalotil s cigareto in z alkoholno pijačo v roki, je z njo kar na samem prizorišču fizično obračunal. Svojih klofut pa poslanec ni razumel kot nasilje, saj je pozneje dejal: "Zavedam se, da sem pri tem preveč čustveno reagiral, nikakor pa nisem bil do nje nasilen." V zadevo je posegla policija, ki je zoper kršitelja javnega reda in miru podala predlog sodniku za prekrške.

Branko Kelemina

Še en pretepač na listi SDS je poslanec Branko Kelemina. Ko se je v noči z 10. na 11. februar letos po dolgi razpravi v državnem zboru, kjer so obravnavali temo izbrisanih, vračal domov, je pretepel prometnika v garažni hiši pod Maximarketom. Prometni naj bi namreč zahteval, da mora poslanec, kot vsi ostali, imeti na avtu nalepko garažne hiše, sicer mu ne bo dovolil odpeljati iz garažne hiše. Poslanca pa je to tako razjezilo, da naj bi prometnika nekajkrat udaril s pestjo v trebuh. Svojega dejanja ni obžaloval, saj je izjavil: "Če dovolim, da mi podnevi vsi serjejo na glavo, tega ponoči ne bom dovolil. Sem Slovenec s trdnim karakterjem." Prav to nasilniško dejanje naj bi bil tudi eden od razlogov, da je vrste SDS zapustila strankina piarovka in članica izvršilnega odbora Alenka Paulin.

Jerca Mrzel

Nasilje ni tuje niti kandidatki ZLSD, poslanki Jerci Mrzel. Novembra 1999 naj bi namreč napadla Evo Rohrman, novo spremljevalko svojega nekdanjega dolgoletnega partnerja Vinka Moederndorferja. Po pričanju Rohrmanove naj bi jo Mrzelova še slečeno zvlekla iz postelje in jo začela tepsti. Prijela naj bi jo za noge in jo po stopnicah zvlekla v pritličje vikenda. Tam naj bi ji sedla na trebuh, jo z obema rokama prijela za lase in jo z glavo tolkla ob tla. Obenem naj bi jo dvakrat poškropila s solzivcem in ji grozila, da jo bo zaklala. Rohrmanovi je menda uspelo pobegniti, ko je Mrzelova odšla v kuhinjo. Pozneje so ugotovili, da je Mrzelova v Ljubljanico vrgla vse Evine stvari, tudi spodnje hlače, mobitel, kolo in čevlje iz Pariza. Na sodišču se je morala poslanka ZLSD zagovarjati zaradi grdega ravnanja, ogrožanja varnosti in poškodovanja tuje stvari, pri čemer je zanimivo, da se ni ničesar spomnila, zanikala pa je tudi, da bi se z Rohrmanovo sploh kdaj srečala.

Aurelio Juri

O spornih kvalitetah bi lahko govorili tudi v primeru kandidata ZLSD in poslanca Aurelia Jurija. Leta 1992, ko je Juri na občini Koper opravljal funkcijo predsednika skupščine, naj bi namreč občina prek podjetja PTT Ljubljana financirala volilno kampanjo Slovenske ljudske stranke. Skupna višina posojila, ki ga je občina odobrila PTT, je bila 12 milijonov tolarjev. Takrat uveljavljena obrestna mera je znašala okoli R + 25 odstotkov. Občina pa je posojilo odobrila z zgolj simboličnimi obrestmi R + 1 odstotek. Hkrati se je PTT zavezala, da bo preostalih 24 odstotkov nakazala podjetju Herties, ta pa SLS. Po nekaterih podatkih naj bi šlo za denar, ki so ga na občini Koper pridobili z odprodajo družbenih stanovanj. S tem naj bi odgovorni občinski funkcionarji, mednje pa je sodil tudi Juri, odškodovali družbeno premoženje. Nekaj let pozneje, ko je Juri opravljal funkcijo župana koprske občine, je na dan prišla še ena afera. Revizija računskega sodišča je namreč razkrila, da so župan, podžupanja, tajnica občinske uprave, dva poklicna občinska svetnika, predsedniki delovnih teles in nekateri drugi nepoklicni funkcionarji koprske občine med letoma 1995 in 1997 skupno neupravičeno prejeli za okoli 14 milijonov tolarjev bruto dodatkov za znanje dveh jezikov in nezdružljivost funkcije. Zneske so seveda morali vrniti.

Zmago Jelinčič

Med vsemi kandidati, ki se letos pojavljajo na kandidatnih listah, je po številu ovadb absolutni prvak predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič Plemeniti. Širša javnost pozna predvsem njegova srečevanja s prometno policijo in alkotesti. Manj znano pa je, da so imeli na ljubljanskem okrožnem tožilstvu zoper prvaka SNS že do leta 2000 zabeleženih kar 12 ovadb. Med drugim je bil soobtožen celo poskusa umora. Avgusta leta 1992 naj bi namreč dvema sostorilcema dal dele peklenskega stroja, ki sta ga ta potem nastavila v avtomobil svoje žrtve. Bombo so sicer odkrili, preden je eksplodirala. Državni zbor mu ni priznal poslanske imunitete, zadeva pa vsaj za zdaj na sodišču še ni končana. Prvak SNS je bil obtožen tudi nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnih snovi. Tožilstvo mu je očitalo, da je od druge polovice leta 1991 do avgusta 1992 na Tivolski 13 v Ljubljani hranil avtomatsko puško M 70 crvena zastava in več različnih nabojev. Cel arzenal orožja in razstreliva pa naj bi hranil pri svoji takratni prijateljici Polonci Dobrajc doma, in to brez njene vednosti. Vendar se primer ni končal z obsodbo, saj mu je državni zbor priznal poslansko imuniteto, tožilstvo pa je obtožnico zavrglo.

Z obsodbo se je doslej končala ena sama ovadba. Gre za primer iz marca 1992, ko je Jelinčič v Tržiču streljal na državljane ZRJ in bil obsojen zaradi ogrožanja z nevarnim orožjem pri prepiru ali pretepu v prekoračenem silobranu. Na prvostopenjskem sojenju so ga obsodili na denarno kazen 100 tisoč tolarjev, pritožbeno sodišče pa je kazen prepolovilo.

V javnosti je najbolj odmevala obtožnica, ki jo je zaradi domnevnega nasilništva zoper Jelinčiča spisala posebna skupina tožilcev na čelu z Barbaro Brezigar. Očitali so mu, da naj bi jeseni leta 1997 na predvolilnem shodu v Medvodah izjavil, da so volivci takratnega kandidata za predsednika republike in zdaj poslanca NSi Jožefa Bernika golazen, ki bi jo bilo treba že leta 1945 pobiti. Državni zbor mu v tem primeru sicer ni priznal imunitete, vendar pa Jelinčič ni bil kaznovan, ker je primer zastaral.

Lani ga je Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije ovadilo zaradi razpihovanja etničnega sovražna in nestrpnosti. V TV-oddaji Trenja je namreč izjavil, da bi te ljudi (izbrisane) v demokratični Evropi naložili na kamione, na vagone ali pa na letala in jih poslali v matično domovino. Kaznovan ni bil. Njegov zadnji izpad datira iz januarja leta 2002, ko naj bi uničil lisice, ki so jih ljubljanski mestni redarji na Beethovnovi ulici priklenili na njegovo osebno vozilo. Ker mu jih ni uspelo odstraniti, je zapeljal naprej tako, da je lisica počila in odletela z vozila, s čimer naj bi Javnemu podjetju Parkirišča povzročil nekaj več kot 43 tisoč tolarjev premoženjske škode. Osumljen je bil storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, a se je roki pravice izognil, saj mu je državni zbor maja letos podelil imuniteto.

Bogdan Barovič

Jelinčič sicer ni edini kandidat SNS, ki ima težave z organi pregona. Poslanec SNS in župan občine Trbovlje Bogdan Barovič je bil skupaj s svojima sinovoma septembra lani vpleten v incident s hrastniško policijo.

Anton Anderlič

Precej vročekrven je tudi kandidat LDS in poslanec Anton Anderlič. Aprila leta 1994 je bil na primer vpleten v obračun s podjetnikom Anton Omerzelom iz Zasipa pri Bledu. Ko se je ob pol polnoči pripeljal pred svoje stanovanje na Topniški 45, naj bi na poti do parkirišča, kjer navadno parkira, stal Omerzelov volvo s prižganimi lučmi. Anderlič naj bi začel hupati, poleg tega pa naj bi Omerzela tudi zmerjal in mu grozil. Zaradi tega naj bi Omerzelu tako zavrela kri, da je Anderliča s pestjo knockoutiral na tla. To pa ni edini Anderličev incident. Dve leti pozneje je časopisne strani polnila zgodba o tem, kako ga je prometna policija zasačila pri vožnji avtomobila v vinjenem stanju. Še več. Po nekaterih navedbah naj bi Anderlič kljub prepovedi vožnje in z 2,08 promila alkohola v krvi odpeljal naprej proti Ljubljani. Junija letos, na izredni seji državnega zbora, posvečeni domnevni korupciji, klientelizmu in pranju denarja, pa je na dan prišla še zgodba o Anderličevem poskusu, da bi v Strunjanu od Hotelov Piran kupil 10.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče za zgolj pet milijonov slovenskih tolarjev oziroma po 580 tolarjev za kvadratni meter.

Dominik S. Černjak

Svojega junaka iz črne kronike ima tudi Stranka mladih Slovenije. Njen predsednik Dominik S. Černjak je namreč moral odstopiti s funkcije direktorja urada za mladino zaradi razkritih nepravilnosti pri javnem razpisu za mladinske bonitetne kartice. Naj spomnimo, da je komisija urada za mladino, v kateri je sedel tudi Černjak, na javnem razpisu za sofinanciranje izdajanja mladinskih bonitetnih kartic dodelila 2,5 milijona tolarjev Popotniškemu združenju Slovenije. Združenje je vodil Igor Jurišič, kandidat SMS na prejšnjih državnozborskih volitvah, kot po naključju pa je Černjakovo podjetje Collegium te bonitetne kartice prodajalo. Černjakov izgovor, da to ni nič spornega, saj naj bi Collegium s temi karticami zaslužil samo 3.440 tolarjev, je klavrn. Bistveno je namreč nedopustno prepletanje javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, ki si jo je privoščil prvak SMS.