ZMAGA ZMAGA

Rezultat je jasen. SDS je relativna zmagovalka letošnjih parlamentarnih volitev. Blok strank, zbran okoli Zbor za republiko, je na meji absolutne zmage. Republikanci so torej zmagali. Hkrati pa republikanska zmaga, če sodimo po delnih podatkih, ni absolutna. SDS, NSi in SLS imajo zagotovljenih 45 poslanskih sedežev. Do parlamentarne večine jim manjka en sedež. Potrebujejo torej glasove manjšinskih poslancev ali glasove strank, ki niso v republikanskem bloku. Za oblikovanje stabilne vlade pa bi bodoči mandatar Janez Janša potreboval zavezništvo še kakšne stranke.

Rast SDS

Kaj govorijo podatki? Na dosedanjih volitvah je 30-odstotni prag preskočila le LDS, ko je leta 2000 zbrala 36 odstotkov glasov. SDS se je letos najbolj približala 30-odstotnemu pragu. Če je SDS leta 2000 zbrala dobrih 17 odstotkov glasov, jih ima tokrat 29 odstotkov. Če je leta 2000 za SDS glasovalo 170 tisoč oseb, je tokrat za SDS glasovalo 270 tisoč oseb. Torej je SDS podprlo 100 tisoč več ljudi kot leta 2000. Glede na to, da je letošnja volilna udeležba za deset odstotnih točk nižja kot pred štirimi let, je vzpon SDS toliko bolj opazen.

Kaj se je pripetilo? Od kod takšna rast SDS in od kod tak padec LDS? Javnomnenjske raziskave so prednost SDS prvič zaznale tik pred incidentom pri Dragonji. Delova terenska raziskava je tedaj zabeležila minimalno prednost SDS. Po incidentu pri Dragonji se je dozdevalo, da bo ta koristil tepenemu Janezu Podobniku. Če lahko sodimo po rezultatih vzporednih volitev in po prvih delnih volilnih rezultatih, Podobnik dogodka pri Dragonji vendarle ni kapitaliziral. Ravno obratno. Na parlamentarnih volitvah je sodeč po delnih rezultatih dobil še manj kot na že tako katastrofalnih evropskih volitvah. Res pa je, da je incident pri Dragonji na novo definiral polje političnega boja. In na tem polju se je najbolje znašel Janša. Ta razplet je do neke mere logičen. SLS od razcepa SLS+SKD pred štirimi leti išče lastno identiteto. Sajenje lip in vpletanje v mejne incidente ni del identitete SLS. Akcija je bila sicer odmevna, volilnih glasov pa ni prinesla. SLS bi za ponoven vzpon morala pokazati bistveno več. Hkrati je volilni rezultat natančna preslikava dolgoročnega razpoloženja desnega pola volilnega telesa. Evropske volitve z zmago Nove Slovenije in Lojzeta Peterleta so sicer prinesle določene nejasnosti, z današnje perspektive pa je jasno, da je uspeh NSi predvsem posledica spretne Peterletove kampanje. Jasno pa je, da je po letu 1996 Janša suvereno prevzemal vlogo prve violine.

SDS je bila zadnjih deset let daleč najbolj aktivna opozicijska stranka. SDS je producirala dogodke, določala dnevni red politične debate, strankin aparat je tudi tedaj, ko je se zdelo, da se v politiki nič ne dogaja, posloval s polno paro. Če se strankin aparat ni ukvarjal z zbiranjem podpisov za kak referendum, je organiziral iskanje najbolj aktivnega lokalnega odbora ali pa je skliceval posvete v Lepeni. "Vsak dan, ko se nič ne zgodi, je za nas izgubljen," je pred revolucijo rekel Lenin. Obiskovalci spletnega naslova SDS so lahko sproti ugotavljali, da je bilo izgubljenih dni v resnici zelo malo. Ves čas spreminjajoči se spletni naslov SDS je v globokem kontrastu z zadnji dve leti zaspano spletno stranjo LDS. SDS je v zadnjih štirih letih neposredno iniciirala referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo ter referendum o izbrisanih. Ob bolj temeljitem seciranju bi SDS našli tudi v ozadju železničarskega referenduma. Med letoma 2000 in 2004 je SDS torej že dvakrat uspešno mobilizirala svoje celotno volilno telo in to volilno telo pripeljala na referendum. Hkrati je SDS ves čas skrbela za izredne seje parlamenta, interpelacije, na dnevni red je postavljala korupcijske teme, sam Janša pa je spotoma vodil še civilno-družbeni odbor za vstop Slovenije v Nato. Ko se je bilo treba odpraviti na Brezje, na praznik Marijinega vnebovzetja, je Janša v prvo vrsto posadil sebe in še tri vidne člane SDS. Drugih politikov iz tabora Zbora za republiko na Brezjah ni bilo. Sam je - hote ali nehote - poskrbel za politično sporočilo: mi podpiramo RKC, RKC pa podpira nas. Ob civilno-družbenem odboru za Nato je Janša sodeloval še pri ustanovitvi Zbora za republiko.

Če bi letos prišlo do zamenjave oblasti, pa volilno telo ne bi priznalo, da je bil Janša tisti, ki je ves čas vodil igro, bi se zgodila zgodovinska krivica. Če je incident pri Dragonji v zadnjih desetih dnevih na novo določil polje politične debate, je tudi tu le pridobival. Ne glede na to, da Janša velja za bolj radikalnega od predsednika vlade Ropa, je v nekem trenutku konkurentu za mesto mandatarja lahko očital, da je ta zaletav. Paradoksalno: Janša je lahko Ropu upravičeno očital, da se ta ni obnašal državniško. OK, to sicer še ne pomeni, da je bil ob komentiranju incidenta pri Dragonji Janša bolj državniški od Rop. Hkrati pa Janši kot opozicijskemu voditelju ni bilo potrebno igrati na državniško karto.

Padec LDS

Zakaj se je podora LDS znižala? Leta 2000 je LDS zbrala 36 odstotkov glasov, tokrat pa slabih 23 odstotkov. Leta 2000 je za LDS glasovalo 390 tisoč oseb. Tokrat je za LDS glasovalo okrog 217 tisoč oseb. Volilno telo LDS, če govorimo v absolutnih številkah, se je skoraj prepolovilo.

Okoliščin za nižjo podporo je več. Prva je zelo enostavna: LDS je na oblasti ducat let, v tem času je vlado zapustila le za pol leta. Če hoče neka stranka na oblasti ostati še četrti mandat, mora biti res izjemno prepričljiva. LDS ni bila izjemno prepričljiva. Zakaj ne? LDS ni uspela s strategijo določanja tem volilne debate. Zadnje leto so bile pri določanju dnevnega reda političnih diskusij opozicijske stranke bolj uspešne. Ko je Center za raziskavo javnega mnenja zadnje mesece meril t.i. mandatarsko kompetenco (gre za oceno, katera politična osebnost bi bila bolj uspešna pri zmanjševanju brezposelnosti, pospeševanju gospodarske rasti, uveljavljanju Slovenije v EU in zagotavljanju zdravstvene in socialne varnosti), je Tone Rop v vseh štirih kategorijah prepričljivo prehitel Janeza Janšo. Kljub temu pa je SDS na volitvah prepričljivo prehitela LDS. Sporočilo volitev je torej: ne glede na to, da javno mnenje Ropa prepoznava kot bolj kompetentnega, mu večje kompetentnosti na volitvah ne priznava. To pomeni, da LDS ni uveljavila prednosti, ki jim jo javno mnenje pripisuje, ko gre za vprašanje kompetentnosti. Te prednosti pa ni uveljavila, ker je opozicija v zadnjih letih bolj uspešno določala dnevni red politične diskusije.

Če je naveličanost volilnega telesa en razlog za poraz LDS, je drugi razlog v tem, da se je sama LDS odrekla delu volivk in volivcev. Ko je bila pred dvema letoma na dnevnem redu diskusija o vstopu v Nato, so iz LDS prihajale reakcije, ki so bile do skeptikov izjemno ostre, celo grobe. Način, kako je LDS reagirala na skeptične glasove, je dokončno pretrgal zgodovinsko vez med LDS in ostankom mirovnega gibanja ter drugimi levo usmerjenimi civilno-družbenimi iniciativami. Paradoks je, da bil pri trganju zgodovinske vezi med dediči novih družbenih gibanj in LDS najbolj aktiven dr. Dimitrij Rupel, mož, ki je tik pred volitvami prestopil v zmagoviti SDS-ov tabor. Drugače povedano: dr. Rupel je poskrbel, da je vez med LDS in dediči novih družbenih gibanj razpadla. Tik pred tem, ko je del volilnega telesa LDS kaznoval, pa je Rupel že kandidiral na listi SDS. Dejstvo, da je tik pred volitvami pri Liberalni akademiji izšla knjiga, ki osvetljuje zavezništvo med ZSMS kot predhodnico LDS ter novimi družbenimi gibanji, seveda ni preglasilo ostrih besed, izrečenih med kampanjo o vstopu v Nato.

LDS se je odrekla še enemu delu volilnega telesa. Leta 1994, ob nastanku sedanje LDS, je k stranki pristopila ena od frakcij Zelenih. S tem, ko so letos politiki iz vrst LDS agitirali za potopitev Save Dolinke pri Bledu, so se odrekli podpori ekologov.

Če je LDS v prvem delu letošnje kampanje še nekako uspevala s tem, da je predstavljala uspehe gospodarske politike, je deset dni pred volitvami, po incidentu ob Dragonji, ostala brez idej. Odločitev, da bo incident pri Dragonji povezala z umikom podpore hrvaškemu vstopanju v EU, v Bruslju ni naletela na podporo. Visoki predstavnik EU za skupno zunanjo in varnostno politiko Havier Solana je vlado dvakrat frcnil za uho. Prvič jo je frcnil, ko je Slovenijo navidez pohvalil, češ da je v EU vstopila kot prva balkanska država. Ker Solana še kako dobro pozna Slovenijo in ker je vešč diplomat, uporaba besedne zveze "balkanska država" ni bila naključna. V Sloveniji ljudje radi slišijo, če se nam reče mala alpska dežela. In zelo nesrečnim so, če kdo govori o balkanski deželi. Solana je vlado drugič frcnil v uho, ko je poudaril, da lahko politika v Evropi temelji zgolj in edino na dialogu. Če je Podobnik sklenil saditi lipe, je Rop s tem, ko je zažugal z umikom podpore hrvaškemu vstopanju v EU, Hrvaški na poti v EU želel postaviti hlod. Ne eno ne drugo ni dialog. Zdi se, da niti domače volilno telo liberalcev ni nagradilo za odločitev, da ob incidentu pri Dragonji zadrsajo na spolzek nacionalistični teren.

Koalicije

Na vprašanje, ali bi lahko stranke, članice Zbora za republiko, same sestavile vlado, podatki vzporednih volitev niso odgovorile enoznačno. Rezultati agencije Gral Iteo, ki je delala za RTV Slovenija, so ugotavljali, da bi republikanski blok v parlamentu zasedel 46 sedežev. To bi ravno zadostovalo za sestavo vlade. Podatki agencije Mediana, ki je meritve opravila za Pop TV, pravijo, da je republikanski blok zasedel 45 sedežev. Torej bi republikanski blok potreboval še glasove poslancev manjšine, Jelinčičeve SNS ali Desusa.

Jelinčič, ki je kampanjo vodil pod geslom "Brez dlake na jeziku", sicer ne bo nujno jeziček na tehtnici. Hkrati pa bo brez njegove podpore nemogoče sestaviti vlado brez udobne večine. In če bi se republikanski blok odločal za sodelovanje z Jelinčičem, bi bil postavljen pred resno moralno dilemo. Leta 1997, ob predsedniških volitvah, je bil Jelinčič ovaden, češ da naj bi leta 1997 na nekem zborovanju v Medvodah izjavil, da so volivci predsedniškega kandidata Jožefa Bernika golazen, ki bi jo bilo treba pokončati že leta 1945. Dr. Bernik je bil tedaj kandidat SDS in krščanskih demokratov. Jelinčiču morebitno kaznivo dejanje sicer ni bilo dokazano, vendarle pa je po letu 1997 veljalo, da si desnica španovije z Jelinčičem ne more dovoliti.

Obstaja še en razlog za zadrego. Desnica je svoj politični profil dolga leta gradila na žuganju z lustracijo, torej ukrepom, s katerim bi iz političnega življenja odstranili vse, ki so v času komunizma sodelovali s tajnimi službami. Leta 1994 je v javnost zašel dosje Zmaga Jelinčiča, znan po psevdonimu "Padalec", ki je opisoval Jelinčičevo sodelovanje s službo državne varnosti. Evropska ljudska stranka je na letošnjem kongresu sprejela resolucijo, v kateri obsoja komunistični režim, zlasti delovanje tajnih služb tega režima. Med drugim "poziva vse tiste, ki nameravajo prevzeti politično funkcijo v institucijah Evropske unije, naj razkrijejo svojo poklicno in politično dejavnost v nekdanjih komunističnih državah in se odrečejo mestu v evropskih institucijah, če so bili del represivnih komunističnih organov ali vpleteni v zločine zoper človeštvo." Če sledimo logiki resolucije Evropske ljudske stranke, je sodelavec tajne službe del represivnih komunističnih organov. Preslikava resolucije Evropske ljudske stranke v slovenske razmere bi torej zahtevala, da SDS Jelinčiča ne povabi v koalicijo. Jelinčič pa bi bil minister za kulturo.