Dobri stari Janša

Demokracija je sekularna religija, ki temelji na verovanju, da volilni rezultat natančno odraža voljo ljudstva. Kdor se gre politiko, mora to dogmo sprejemati. Medtem ko so se skozi računalniški sistem republiške volilne komisije valili podatki o volilnih rezultatih na posameznih voliščih, volilnih okrajih in volilnih enotah, je zmagovalec volitev Janez Janša nastopal kot agnostik. Ali volilni rezultati, ki so se prikazali na ekranu republiške volilne komisije, res odražajo izraženo voljo ljudstva? Ali ni pri vnosu podatkov prišlo do napake? Je zaradi administrativne napake prišlo do izkrivljene slike izražene volje ljudstva? Je morda volilni sistem tak, da izkrivlja voljo ljudstva? Četudi je neprimerno, da politik dvomi v dogmo o volitvah kot mehanizmu prevajanja volje ljudstva v oblastniški položaj, smo si ob Janševem dvomu skorajda lahko oddahnili. Zadnje tedne je bil namreč neprepoznaven. Bil je nasmejan, človek pozitivnega imidža, zgolj zmerno kritičen. Uspešno se je upiral skušnjavi, da bi širokopotezno razgaljal mračna ozadja. S tem, ko je podvomil v korektnost volilnih rezultatov, nas je pomiril. Janša je še vedno tak, kakršne je bil. Je sumničav. Dvomi, da volitve ustrezno prevajajo voljo ljudstva. Nekoliko se je vendarle spremenil. Tokat je javno govoril zgolj o verjetnosti, da je pri vnosu podatkov v računalnike prišlo do administrativne napake. Pred leti bi namreč rekel, da pri administrativnih napakah ni naključja. In govoril je, da volilni sistem ni korekten. Popraviti bi ga bilo treba, je dejal. Popravek volilnega sistema naj bi bila ena od prioritet nove vladajoče koalicije.

Izkrivljeni volilni sistem

Zmagovalec volitev Janša je v pogovoru za Pop TV trdil, da je volilni sistem izkrivljen. Tezo je utemeljil s tem, da je Koalicija Slovenija (torej SDS+NSi) zbrala slabih 370 tisoč glasov, sedanja vladajoča koalicija (torej LDS+ZLSD+DESUS) pa je zbrala enajst tisoč glasov manj. Janša je ob tem sklenil, da ima Koalicija Slovenija celo brez SLS večino glasov. Če pa k rezultatu Koalicije Slovenija prištejemo še rezultat SLS, naj bi šlo za prepričljivo večino. Potem pa je Janša dodal, da zaradi "izkrivljenega sistema" preračunavanja glasov dosežek druščine SDS+NSI+SLS ne zagotavlja absolutne večine.

Ko je zmagovalec volitev uporabljal besedo "večina", jo je uporabljal v treh oblikah. Govoril je o doseženi navadni večini ter doseženi prepričljivi večini. Kljub doseženi prepričljivi večini pa ta zaradi "izkrivljenega sistema" ni prevedena v absolutno večino.

Kako je torej z večino, ki naj bi jo dosegla koalicija SDS+NSI+SLS? Številke na mizo! SDS in NSi sta skupaj zbrali 368.191 glasov, odhajajoča vladajoča koalicija (LDS, ZLSD, DeSUS) pa je zbrala 357.876 (navajamo podatke, kakršni so bili objavljeni v četrtek). SDS in NSi sta zasedli 38 poslanskih sedežev, sedanja vladajoča koalicija pa bo sedela na 37 poslanskih stolih.

Kako so se odstotki prevajali v sedeže? Za predstavnike strank je na voljo 88 sedežev. SDS je dobila 29.1 % glasov in zasedla 32.9 % tistih sedežev, ki so na voljo strankam. LDS je 22.8 % glasov pretvorila v 26.1 % poslanskih sedežev.

Koalicija SDS + NSI + SLS je skupaj zbrala 44.9 % glasov, zasedala pa bo 51.1 % tistih sedežev, ki so na voljo predstavnikom strank. Ostale stranke, ki so prišle v parlament, so zbrale 43.3 % glasov, to pa jim bo prineslo 48.8 odstotkov tistih sedežev, ki so na voljo predstavnikom strank. Na volitvah je bilo oddanih 966.217 veljavnih glasovnic. Stranke, ki niso članice koalicije SDS+NSI+SLS, so dobile 532.082 glasov.

Ta kalkulacija pokaže, da volilni sistem sicer je nekoliko ukrivljen, vendar je ukrivljen v smer, ki tokrat rahlo koristi Janši. Ustava je tista, ki je volilni sistem ukrivila tako, da rahlo favorizira večje stranke. Manjše pa briše. Volilni sistem relativno uspešno prevaja proporce volilnega uspeha v proporce zasedenih sedežev.

Namig, da je SDS absolutno volilno zmago izgubila zato, ker je volilni sistem izkrivljen, je torej netočen in neprimeren. Koalicija SDS+NSI+SLS absolutne zmage ni dosegla zato, ker na volitvah enostavno ni dobila absolutne večine. Nobenega razloga torej ni, da bi politik izpodkopaval verovanje, da so volitve mehanizem prevajanja volje ljudstva v poslanske sedeže.

Izbrisani upokojenci?

Ob načelnem dvomu, da volilni sistem izkrivlja voljo ljudstva, je zmagovalec volitev nastopil še z enim bolj konkretnim dvomom. Podvomil je, da so bili podatki z volišč pravilno vneseni v računalnik. Ob tem je podvomil v pravilnost rezultata, ki ga je dosegla Demokratična stranka upokojencev.

Podatki vzporednih volitev so kazali, da je Desusu preboj v parlament uspel, saj sta obe anketi kazali, da je Desus zbral 4.2 odstotka. Podatki predčasnih volitev, ki jih je na dan volitev ob 19.00 objavila republiška volilna komisija, so kazali, da se Desus ne bi uvrstil v parlament. Ko so bili v računalnik vneseni podatki nedeljskega glasovanja, je Desus skočil čez 4-odstotni prag. Res pa je, da se je cena Desusovih delnic v nedeljo okoli 23.00 približala številki 4.00. Ob koncu nedeljskega štetja je kazalo, da je Desus za dve stotinki odstotka presegel prag za vstop v parlament. To bi pomenilo, da bi Desus iz parlamenta izpadel, če bi imel 200 volivcev manj. V ponedeljek, ko so do volilnih komisij prišle še glasovnice iz Slovenije, oddane po pošti, se je rezultat Desusa dvignil na 4.05 odstotkov.

Kako to, da je imel Desus v nedeljo zvečer za tri stotinke odstotka slabši rezultat kot v ponedeljek? Zato, ker glasove po pošti, ki prihajajo iz Slovenije, pošiljajo predvsem ljudje iz domov upokojencev, bolnišnic, ter zdravilišč. In, OK, zaporov. Ni nenavadno, če je med glasovnicami, ki pridejo iz domov upokojencev ali zdravilišč, nekoliko več tistih, ki glasujejo za Desus.

In zakaj je vprašanje, ali se je Desus kvalificiral v parlament, za SDS sploh pomembno? Če se Desus ne bi kvalificiral v parlament, bi to pomenilo, da bi si štiri upokojenske sedeže razdelile ostale parlamentarne stranke. Dva upokojenska sedeža bi šla na levo, dva pa na desno. Ob tej delitvi pa bi koalicija SDS+NSI+SLS obvladovala 47 sedežev. 47 sedežev je sicer tesna, a vendarle spodobna večina, ki ob ustrezni discipliniranosti poslanskih skupin zagotavlja normalno vladanje. Če bi torej Desus izpadel iz parlamenta, se Janša ne bi znašel v zadregi, ko mora tuhtati o sestavi koalicije.

Vprašanje je, na osnovi kakšnih indicev je Janša posumil, da rezultati Desusa niso korektno zabeleženi. Ko je prvič govoril o sumih, da se Desus ni prebil čez 4-odstotni prag, je trdil, da je imela SDS svoje zaupnike na vseh voliščih, podatki zaupnikov pa naj bi se razlikovali od uradnih podatkov volilne komisije. Podatki zaupnikov naj bi kazali, da je Desus zbral 3.8 odstotkov glasov. Nekaj dni kasneje pa je dr. Gregor Virant, sicer član republiške volilne komisije in član strokovnega sveta SDS, predstavil nekoliko drugačno sliko. Povedal je, da SDS ni imela podatkov o vseh voliščih. Zato lahko sklepamo, da je predsednik zmagovite stranke o Desusovem rezultatu dvomil na osnovi pomanjkljivih podatkov, ki so jih pošiljali zaupniki SDS.

Ob tem pa je znan podatek, da je SDS na republiški volilni komisiji zahtevala podatkovno bazo s podatki za vsa volišča. Republiška volilna komisija je podatkovno bazo tudi posredovala. Kljub temu pa SDS ni opustila dvoma o korektnosti volilnih izračunov. Res pa je, da je črv dvoma Janšo grizel na različnih mestih. Ob najavi, da bo SDS volilne rezultate postavila pod vprašaj, je tiskovna predstavnica SDS v torek, 5. oktobra, zapisala, da se "po dosedanjih ugotovitvah (...) podatki z nekaterih volišč znatno razlikujejo". SDS je hkrati pred tiskovne predstavnice najavila, da bo zahtevala "ponovno štetje glasovnic z nekaterih volišč, kjer se zbrani podatki bistveno razlikujejo".

Dan kasneje, ko je SDS na volilne komisije naslovila uradne zahtevke in ugovore, pa ni več operirala s trditvijo, da se podatki s posameznih volišč "znatno razlikujejo". Zahtevala je ponovno kontrolo vnosa podatkov v računalnik ter ponovno štetje tistih glasov, ki so v ponedeljek dopoldan prišli po pošti. Če je torej v torek govorila, da se razlikujejo podatki za posamezna volišča, je dan kasneje pod vprašaj postavila korektnost štetja tistih glasovnic, ki so prišle po pošti. Podatki za posamezna volišča, ki so bili še v torek menda problematični, pa v sredo niso bili več pod vprašajem.

In kaj pomeni ponovna kontrola vnosa podatkov? Ker je vnos podatkov v računalnik občutljiva operacija, pri kateri v resnici lahko pride do napak, je kontrola podatkov tako ali tako predvidena. Z zahtevo SDS se torej spreminja zgolj pravni status kontrolne operacije. Kontrola vnosa podatkov torej ni rutinski postopek, pač pa formalni postopek, ki je zapisniško voden.

Jezni upokojenci?

Janševa odločitev, da bo uvrstitev Desusa v parlament postavil pod vprašaj, je hudo dvorezna. Prvič, politik, ki javno nastopi z dvomom glede točnosti volilnega rezultata, mora imeti v rokah vsaj kak dokaz. Izkazalo pa se je, da je SDS naprej javno oznanila, da je na posamičnih voliščih najverjetneje prišlo do napak pri štetju, potem pa je od te trditve potihoma odstopila. Obstaja pa še druga posledica. Ob prvi objavi volilnih rezultatov je predsednik stranke upokojencev Anton Rous puščal vrata povsem odprta. Če bi bil povabljen v vlado in če bi mu mandatar zagotovil ustrezne programske koncesije, bi - tako se je zdelo - Desus pristal na to, da podpre vlado SDS+NSI+SLS. S tem, ko je Janša sejal dvome, ali je uvrstitev upokojencev v parlament korektna, je verjetnost, da bi Desus pristal na španovijo z Janšo, manjša. Torej ima v resnici manj manevrskega prostora. Ker sta LSD in ZLSD že v nedeljo zvečer dovolj jasno sporočili, da odhajata v opozicijo, je bila koalicijska izbira že v ponedeljek relativno skromna. Desus ali SNS. Zaradi širjenja dvoma, da se Desus ni uvrstil v parlament, je koalicijska izbira danes najbrž še manjša. Na voljo je šest Jelinčičevih glasov. Jasno pa je, da koalicija z Jelinčičem pri Janši vzbuja nelagodje.

Po drugi strani pa po letu 1992 še nismo imeli koalicije, pri kateri mandatar ne bi čutil določenega nelagodja. Leta 1992 je dr.Drnovšek z določenim nelagodjem v vlado povabil Janšo. Leta 1996 je s še večjim nelagodjem v vlado povabil Jelinčičevo SNS. SNS je celo glasovala za Drnovška kot mandatarja, vendar med drugim glasovanje o vladi Drnovškov predlog ni dobil podpore. Zato je kasneje z nekoliko manjšim nelagodjem v vlado povabil Podobnikovo SLS. Leta 2000, ko je vlado sestavljal dr. Andrej Bajuk, je določeno nelagodje moral čutiti, saj je parlament vlado izglasoval zgolj zahvaljujoč dvema prebeglima glasovoma. Zaradi prepričljivega volilnega rezultata je bilo ob koncu leta 2000, ko je vlado spet sestavljal Drnovšek, nelagodja relativno malo; sestavljanje vlade ni bilo tako mučno kot leta 1992 in 1996. Leta 2004 se bo moral s sestavljanjem vlade mučiti novi človek, Janez Janša.

Sta Jelinčič in Janša povsem nekompatibilna? Pred letom 1997 se je zdelo, da sta tudi Marjan Podobnik in Janez Drnovšek povsem nekompatibilna. Pri nekaterih najbolj odmevnih projektih poslavljajoče se opozicije, denimo pri referendumu o izbrisanih, pa sta Janša in Jelinčič delovala kot dobro uigran par.