Glave na tnalu

Če sestavimo seznam stotih največjih gospodarskih družb in ga opremimo z imeni direktorjev ter članov nadzornih svetov, ugotovimo, da se nekatera imena pogosto ponavljajo. Načeloma ni to nič nenavadnega. Povsod v razvitem kapitalizmu prihaja do prepletanja direktorskih funkcij. Tisti, ki investirajo kapital, za svoje investicije skrbijo tako, da sedijo v nadzornih ali upravnih odborih podjetij. Ker ob tem prihaja do lastniških prepletanj - A je (so)lastnik B, B je so(lastnik) C, C je (so)lastnik A - so tudi funkcije direktorjev in nadzornikov prepletene. Specifika Slovenije je v tem, da osrednjo vlogo na tej prepleteni sceni igrajo člani uprav podjetij, ki so pod bolj ali manj neposrednim nadzorom politike. Načeloma lahko osrednjo vlogo igrajo banke, investicijske družbe, finančni holdingi ali industrijski velikani. V Sloveniji pa sta v center tega prepletenega sveta postavljeni dve paradržavni finančni družbi, Kapitalska družba (KAD) in Slovenska investicijska družba (SOD). Vlada postavlja tako nadzorni svet KAD-a kot upravni odbor SOD-a. Člani uprav KAD-a in SOD-a pa sedijo v nadzornih svetih največjih slovenskih gospodarskih družb. Natančneje: sedijo v nadzornih svetih tistih podjetij, kjer imata KAD ali SOD pomembne lastniške deleže. Ob KAD-u in SOD-u, ki sta center prepletene scene, so na prizorišču še druge pomembne državne finančne institucije: Nova Ljubljanska banka, Nova Kreditna banka Maribor, Zavarovalnica Triglav, zavarovalnica Sava-re, Stanovanjski sklad in Poštna banka Slovenije. Finančnim institucijam v državni lasti moramo dodati še infrastrukturna podjetja: energetiko, telekomunikacije, ceste, železnice. Dodajmo železarne. Na koncu seznama je še tisti del igralniške industrije, ki je v državnim lasti. Kolikšen delež v slovenskem gospodarskem sistemu predstavljajo naštete gospodarske družbe? Če vzamemo seznam Gospodarskega vestnika z največjimi slovenskimi podjetji, najdemo med prvo petdeseterico največjih po prihodku dober ducat takšnih podjetij, ki so v popolni ali vsaj večinski državni lasti. Natančneje: med prvimi petdesetimi je štirinajst državnih podjetij v pretežno državni lasti.

Ljudje, ki vodijo našteta podjetja, so praviloma daleč od tega, da bi bili aparačiki. Praviloma so primerno usposobljeni za posel, ki ga opravljajo. Hkrati pa je jasno, da v zadnji instanci o njihovem imenovanju odloča vsakokratna vladajoča koalicija. Zato vsakršna vladajoča koalicija ne vpliva le na to, kakšne zakone bomo dobili ter kako bo pokurjen proračunski denar, pač pa ima velik posredni vpliv na sestavo omrežja direktorjev in njihovih nadzornikov. Zato lahko s spremembo vladajoče koalicije pričakujemo tudi spremembe v omrežju direktorjev ter nadzornikov.

Pa je pričakovani poseg nove vlade v gospodarsko tkivo legitimen? Pravila igre je zakoličila odhajajoča vladajoča koalicija. Ta je ob koncu leta 2000 in na začetku leta 2001, torej nekaj tednov po imenovanju vlade, postavila nove nadzorne svete KAD-a in SOD-a, nove nadzorne svete državnih bank in Pošte. Leta 2001 se vladi ni posebej mudilo z imenovanji v nadzornem svetu Telekoma. Novi nadzorniki so bili postavljeni avgusta 2001, torej deset mesecev po volitvah. Res pa je, da je vlada že aprila 2001, torej pol leta po volitvah, tedanjega direktorja Telekoma Marjana Podobnika zamenjala s Petrom Graškom.

Na katerih položajih lahko ob postavitvi vlade pričakujemo prve spremembe? Ministri praviloma niso člani nadzornih svetov podjetij v državnim lasti. Zato pa bolj pomembno vlogo igrajo državni sekretarji in drugi visoki državni uradniki. Državni sekretarji so ob imenovanju nove vlade dolžni odstopiti in malo verjetno je, da bo sedanji sekretarji funkcije obdržali tudi v vladi, ki jo bo vodil Janez Janša. Kakšne konkretne položaje obvladujejo državni sekretarji? Anton Žunič s finančnega ministrstva je predsednik nadzornega sveta Nove Ljubljanske banke. Sibil Svilan in Helena Kamnar s finančnega ministrstva ter Janko Deželak z obrambnega ministrstva so nadzorniki v NKBM in Slovenski izvozni družbi. Kamnarjeva je hkrati nadzornica v Darsu. Državna sekretarka z ministrstva za delo Staša Baloh Plahutnik in državni sekretar na prometnem ministrstvu Boris Živec sta nadzornika v Slovenskih železnicah. Djordje Žebeljan z ministrstva za okolje je nadzornik v Elesu, Holdingu slovenskih elektrarn, velenjskem rudniku lignita ter podjetju Elektro Ljubljana. Šef kabineta predsednika vlade Damjan Lah je nadzornik v Holdingu slovenskih elektrarn. Marjana Kanduti iz kabineta predsednika vlade pa je nadzornica v portoroškem Casinoju ter Stanovanjskem skladu.

Za nastopom nove vlade bodo našteti visoki državni uradniki izgubili položaje v državni administraciji, vendar jih funkcija v nadzornih svetih ne bo avtomatično ugasnila. Vlada bo morala v nekaterih primerih počakati na konec mandatov, če pa se bo odločala za hitre spremembe, bo te lahko uveljavljala le v tistih gospodarskih družbah, kjer ima vsaj tričetrtinski lastniški delež.

Leta 2000, v času, ko je vlado vodil dr. Andrej Bajuk, je nova vladna ekipa najprej postavila nadzornike KAD- a in SOD-a, relativno hitro pa je posegla tudi v energetiko. Če vemo, da je lani skupni prihodek Holdinga slovenskih elektrarn (HSE) znašal dobrih 90 milijard SIT, je jasno, za kako pomembno pozicijo gre. Kdor obvladuje HSE, ima hkrati pomemben vpliv na ostala energetska podjetja. Člani uprave HSE sedijo v nadzornih svetih vseh pomembnih slovenskih elektrarn ter velenjskega premogovnika. Enako težo kot HSE ima tudi Eles, podjetje, ki se ukvarja z distribucijo električne energije.

Direktorji podjetij v večinski državni lasti so hkrati pomembna kadrovska baza, iz katerih se napaja članstvo nadzornih svetov podjetij v delni državni lasti. Za ilustracijo: vlada je postavila nadzorni svet velenjskega premogovnika, ta je leta 2002 na položaj direktorja imenoval dr. Evgena Dervariča, dr. Dervarič pa je letos postal predsednik nadzornega sveta Slovenskih železarn. Še ena ilustracija: direktorji območnih enot Zavarovalnice Triglav so še kako pomembni igralci v nadzornih svetih srednje velikih slovenskih podjetij.

Ponekod, denimo v NLB, državni lastniški delež ni dovolj velik za hitro menjavo. Nove nadzornike bo po preteku mandata postavila šele skupščina, v kateri ima tretjinski glasovalni delež belgijska banka KBC. Da bi prihajajoča vladajoča koalicija dosegla zamenjave v upravi največje slovenske banke, bi morala torej najprej doseči zamenjavo nadzornega sveta, za to zamenjavo pa bi morala doseči soglasje belgijskih solastnikov. Tudi po zamenjavi članov nadzornega sveta pa bi prihajajoča vladajoča koalicija potrebovala belgijsko soglasje za posege v upravo NLB.

Hitrejše zamenjave so možne v drugih finančnih institucijah: denimo v mariborski NKBM. Glavnina nadzornega sveta NKBM je bila postavljena leta 2001, med nadzorniki pa so trije odhajajoči državni sekretarji. Ker NKBM ni šla skozi privatizacijo, bo imela prihajajoča vlada bolj proste roke. Prek NKBM pa vpliv vladajoče koalicije sega mnogo globlje v gospodarsko tkivo. Sedanji predsednik uprave NKBM Črt Mesarič je bil letos, denimo, postavljen v nadzorni svet mariborskega Večera. To seveda še ne pomeni, da bo prihajajoči vladajoči koaliciji časopisno podjetje Večer padlo v naročje. Tudi če bi novi nadzorni svet NKBM hitro postavil novo upravo banke, s tem Mesariča še ne bi avtomatično odpoklicali iz nadzornega sveta Večera. Člani nadzornih svetov namreč ne predstavljajo kakšnega konkretnega lastnika, pač pa po zakonu kot osebe skrbijo za koristi abstraktnega lastnika. Na srednji rok pa bi si lahko prihajajoča vladajoča koalicija vpliv zagotovila tudi v podjetjih, kakršno je Večer.