Prodorni svetovalci

Naglica je bila res velikanska. Vlada je 23. decembra lani postavila novi strateški svet za gospodarstvo, ta pa se je sestal že takoj naslednji dan. 24. december je sicer v teh krajih dan, ko večina ljudi sicer zjutraj zajadra v službo, a jo od tam pobriše čim hitreje, da na tržnici kupi zadnje božične dreveščke in v trgovinah nabavi manjkajoča darila. Kljub predprazničnemu času se je sveže imenovani strateški svet za štiri ure zaprl v sejno sobo in po sestanku objavil presenetljivo stališče. Strateški svet bo vladi predlagal, naj ta zadrži uvedbo nove davčne zakonodaje, ki naj bi sicer začela veljati 1. januarja 2005.

Finančni minister dr. Andrej Bajuk je bil ob koncu sestanka strateškega sveta videti nekoliko raztresen. Pač, od trenutka objave novice, da strateški svet predlaga zamrznitev uvedbe nove davčne zakonodaje, do same uveljavitve novih predpisov je bilo le še teden dni časa. In v demokratičnih ureditvah, kjer vladajo zakoni, ne pa dekreti, v tednu dni ni mogoče narediti kaj dosti. Če naj bi namreč oblast res zamrznila uvedbo nove davčne zakonodaje, bi to lahko storila le na hudo zapleten in hkrati drveč način. Najprej bi moralo finančno ministrstvo nemudoma prekiniti božični praznik, izvedenci finančnega ministrstva bi morali na božično soboto preračunati, ali so opozorila strokovnega sveta o negativnih posledicah uvedbe nove davčne zakonodaje dovolj natančna, v nedeljo bi morali napisati besedilo predloga zakona, v ponedeljek bi morala vlada potrditi besedilo zakona, v torek bi moralo gradivo odpotovati v parlament, v sredo bi ga morala parlamentarna večina potrditi, v četrtek bi moral čistopis novega zakona, ki bi določil, da gre aprilska davčna zakonodaja na led, priti do Uradnega lista. Tam pa bi morali z udarniško akcijo Uradni list natisniti do petka zjutraj. In 31. decembra bi moral biti v Uradnem listu objavljen novi zakon, ki bi začel veljati s trenutkom objave. Izvedljivo? V demokraciji, ki temelji na spoštovanju procedur, je ideja, da bi v tednu dni do tiskarne spravili besedilo zakona, uresničljiva zgolj v primeru, ko gre za ekstremno nujne posege. Opozorilo strateškega sveta za gospodarstvo sicer pravi, da je sprememba davčne zakonodaje nujna, če želi Slovenija izpolnjevati kriterije EU za uvedbo evra. Vendar je bila nova davčna zakonodaja sprejeta spomladi. Na začetku oktobra je bilo jasno, kdo je zmagal na volitvah. Vlada je bila imenovana 3. decembra, natanko dva meseca po volitvah. Če bi torej v krogih nove vladajoče koalicije ocenjevali, da davčna zakonodaja, ki jo je sprejela prejšnja vladajoča koalicija, prinaša katastrofo, bi bilo po 3. decembru še vedno na voljo dovolj časa za preklic predpisov. Božiči predlog, da bi veljalo davčno zakonodajo postaviti na led, pa je prišel prepozno. Zdi se sicer, da je imel novi vladni strateški svet dovolj razlogov za kritiko davčne zakonodaje, ki jo je sprejela prejšnja vladajoča koalicija. Zdi se, da je kritika nove davčne zakonodaje znanstveno utemeljena. Prvič, posledica uvedbe nove davčne zakonodaje je bila ta, da so lastniki večjih lastniških deležev v podjetjih kapital začeli prelivati v tujino. V trenutku, ko je vladni strateški svet diskutiral, kaj storiti s prihajajočo davčno zakonodajo, je več sto milijonov evrov slovenskega kapitala že potovalo v kraje, kjer so davčne obremenitve nižje. Na resnejšo oceno, ali je zaradi nove davčne zakonodaje iz Slovenije res odpotovala milijarda evrov, bo potrebo še počakati. Drugič, nova davčna zakonodaja predstavlja hud udarec za ljudi, ki delajo v svobodnih poklicih. Finančne bilance, ki merijo uspehe narodnega gospodarstva, učinka teh ljudi sicer ne zaznavajo. Če pa bi bila narejena bilanca kulturnega pomena ljudi, ki delajo v svobodnih poklicih, bi prišli do sklepa, da si brez svobodnjakov kulture v Sloveniji ne moremo predstavljati. Tretjič, davčna reforma posredno subvencionira gospodarske panoge, ki na dolgi rok, žal, niso perspektivne. Subvencioniranje panog, ki žal niso perspektivne, hkrati na dolgi rok pomeni dodatno obremenjevanje tisti, ki so perspektivni. Vladni strateški svet je torej imel dovolj razlogov za kritiko prihajajoče davčne zakonodaje.

Hkrati pa je božična sugestija strateškega sveta, naj vlada zamrzne uveljavitev nove davčne zakonodaje, čudaška. Zakaj? Prvič, pričakovanja javnosti o vlogi novega strateškega sveta za gospodarstvo so bila velika. Pikri poročevalci so strateškemu svetu rekli kar nadministrstvo. Že v trenutku, ko je bila objavljena novica, da bo vlada postavila strateški svet za gospodarstvo, je veljalo, da bo šlo za organ, ki naj bi imel pomemben vpliv. Če nek vpliven organ, nadministrstvo, objavi, kaj bo predlagalo vladi, ima že sama izjava realne učinke. Del ljudi ravna, kot da se bo nekaj res zgodilo. Drugič, davki so zelo resna reč. Ko gre za davke, morajo biti reči jasne in predvidljive. Ni OK, če ljudje in institucije na božični večer ne vedo povsem natančno, kakšen davčni režim bo veljal dobesedno čez teden dni. Tretjič, država naj bi skrbela za to, da zmedo, ki sicer obstaja v skupnosti, nekako regulira. Država sama naj ne bi bila vir dodatne zmede. Če pa že povzroča stresne situacije, kar denimo prinašajo davčne reforme, naj to počne na način, ko imajo ljudje in institucije dovolj časa, da se na stresne spremembe prilagodijo.

S tem, ko je vladni strateški svet za gospodarstvo javno objavil, da vladi predlaga zamrznitev izvajanja nove davčne zakonodaje, je za ta predlog najbrž imel čvrsto znanstveno osnovo. Vprašanje pa je, ali je ravnal politično primerno. Vladi je postal predlog, ki ga v demokraciji praktično ni mogoče operacionalizirati. Z nasvetom, ki se ga ne da izvesti, vladi ni pomagal, pač pa jo je spravil v zadrego. Prebivalstvo pa je spravil v negotovost.

Svetovalci

Že vlada Lojzeta Peterleta se je pri sprejemanju pomembnih gospodarskih odločitev opirala na mnenja zunanjih svetovalcev. Predsednik vlade Peterle je k sodelovanju pritegnil predvsem Slovence, živeče v svetu, ti pa so mu svetovali glede privatizacije družbenega premoženja. Dejavnost Peterletovih svetovalcev ni bila jasno formalizirana in je bila posreden razlog za spore znotraj Demosa. Med Peterletovimi svetovalci smo tako lahko srečali kasnejšega predsedniškega kandidata in poslanca dr. Jožeta Bernika, ki je tedaj še živel v Chicagu, Marka Kremžarja, v Argentini živečega Slovenca, ter dr. Borisa Pleskoviča, visokega uradnika Svetovne banke. Ker je bil privatizacijski model, ki so ga sugerirali Peterletovi svetovalci, dramatično drugačen od privatizacijskega modela, za katerega se je zavzemal tedanji podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger, je to privedlo do ostrega spora znotraj Demosa, Mencingerjevega odstopa in na koncu do razpada koalicije.

Leta 1993 je predsednik vlade dr. Drnovšek formaliziral delovanje gospodarskih svetovalcev. V ekonomski svet je povabil nekaj teoretikov in nekaj praktikov. Med praktiki smo pred dobrim desetletjem lahko našli direktorico Zlatarne Celje Anico Berglez Volk, tedanjega direktorja mariborske Kreditne banke (in pred tem direktorja Tama) Andreja Hazabenta, direktorja sklada za razvoj Uroša Koržeta, direktorja agencije za privatizacijo dr. Marka Simonetija, direktorja Heliosa Uroša Slavinca ter direktorja podjetja IBN JT Toneta Hrastelja. Hkrati je v Drnovškovem ekonomskem svetu sedel gospodarski svetovalec dr. Peter Kraljič, iz akademskih vrst pa so prihajali Veljko Bole, dr. Andrej Kumer, dr. Mojmir Mrak ter dr. Bogomir Kovač. Član ekonomskega sveta je bil tudi dr. Marko Kranjec, tedaj viceguverner Banke Slovenije, hkrati pa so v ekonomskem svetu sedeli še gospodarski ministri Drnovškove vlade. Drnovškov ekonomski svet ni imel neposrednega vpliva.

Strateški svet za gospodarstvo, ki ga je Drnovšek postavil leta 2001, je bil izrazito akademsko obarvan. Ob Veljku Boletu in Bogomiru Kovaču, ki sta bila člana prve Drnovškove svetovalne ekipe, smo v strateškem svetu zasledili še dr. Rasta Ovina, dr. Dušana Mramorja, dr. Francija Križanica, dr. Jožeta Mencingerja, dr. Ivana Ribnikarja ter dr. Marjana Senjurja. Poslovanje Drnovškovega strateškega sveta ni bilo posebej odmevno, vendarle pa se zdi, da je predsednik vlade k svetovanju pritegnil ljudi, s katerimi je lahko temeljito prediskutiral, kakšni bodo učinki vladne ekonomske politike.

Predsednik vlade Tone Rop je v strateškem svetu za gospodarstvo obdržal večino Drnovškovih svetovalcev, k sodelovanju pa je pritegnil še docenta za ekonomiko na kranjski fakulteti za organizacijske vede dr. Mića Mrkaića, direktorja Urada za makroekonomske analize dr. Janeza Šušteršiča ter tri profesorje z ekonomske fakultete, dr. Marka Jakliča, dr. Janeza Prašnikarja in dr. Boštjana Jazbeca. Tudi poslovanje Ropovega strateškega sveta ni bilo posebej odmevno. Tako kot Drnovškov strateški svet, postavljen leta 2001, so tudi Ropovi svetovalci prihajali predvsem iz akademskih vrst.

Vprašanje, zakaj v zadnji ekipi Drnovškovih gospodarskih svetovalcev ter v prvi Ropovi ekipi ni bilo praktikov, ob postavitvi strateških svetov ni bilo zastavljeno. Lahko pa domnevamo, kakšen bi bil odgovor: če ljudje, ki se neposredno ukvarjajo s posli, sedijo v vladnem svetovalnem organu, se lahko zelo hitro pojavi očitek o konfliktu interesov. Štorija o poslovnežih, ki gredo v politiko, je stara. Ko je Charles E. Wilson, prvi človek korporacije General Motors, postal ameriški obrambni minister, je ob vprašanju konflikta interesov odgovoril: "Tisto, kar je dobro za deželo, je dobro za General Motors. In obratno." Ne sme se torej zgoditi, ko bi bil poslovnež, angažiran v politiki, soočen z dejstvom, da je njegovo početje sicer dobro za firmo, ki jo vodi, ni pa dobro za državo. Če si privoščimo bolj radikalno izpeljavo: ni primerno, če je početje poslovneža, angažiranega v državni politiki, dobro zanj in za firmo ter slabo za državo in državni proračun.

Novi gospodarski strategi

Kakšno svetovalno ekipo si je postavil novi predsednik vlade Janša? Druščina je pisana. Dva svetovalca. Dr. Marko Kranjec in dr. Marko Simoneti, sta sedela že v ekonomskem svetu, ki ga je leta 1993 postavil dr. Drnovšek. Dr. Kranjec je bil leta 1990 finančni minister v Demosovi vladi. Je človek, ki je leta 1990 izvedel ključno davčno reformo - namesto socialističnih prispevkov in dajatev je na noge postavil sistem dohodnine. Dr. Kranjec je leta 1991 ob sporu o privatizaciji odstopil in v Banki Slovenije prevzel funkcijo viceguvernerja. Leta 1998 pa je postal slovenski veleposlanik pri EU. Trenutno je prodekan na fakulteti za upravo. Dr. Marko Simoneti je s 1. januarjem 2005 prevzel vodenje Ljubljanske borze, v začetku devetdesetih je vodil agencijo za privatizacijo, leta 1997 se je zaposlil na ljubljanski pravni fakulteti, hkrati pa je bil predstojnik Srednje in vzhodnoevropske mreže za privatizacijo.

Med svetovalci, ki sedijo v novem strateškem svetu, sta dva, ki sta sodelovala z Ropovim strateškim svetom. To sta dr. Janez Šušteršič in dr. Mićo Mrkaić. Slednji je predsednik strateškega sveta, ki svetuje Janševi vladi. Hkrati ga je vlada imenovala tudi v vladni gospodarski kolegij ter v skupščino Kapitalske družbe. S tem je vlada predsedniku strateškega sveta za gospodarstvo zagotovila tudi dejanski vpliv.

Odločitev, da bo vodenje vladnega strateškega sveta za gospodarstvo namenjena dr. Mrkaiću, je za sedanjo vlado dvorezna. Prvič, Mrkaićevo dosledno priseganje na delovanje trga, priseganje na popolno privatizacijo državnega premoženja in popoln umik države iz upravljanja z gospodarstvom, ni skladno s temeljnimi postulati vsaj ene koalicijske stranke, SLS. Vsaj za SLS vemo, kakšne so njihove ideje, ker je stranka že bila v vladi in vemo, kako ravna ob vprašanih, ki se tičejo privatizacije. Ne vemo pa še, kakšna je dejanska gospodarska filozofija SDS in NSi. Drugič, Mrkaić je od leta 2002, ko se je po daljšem bivanju v ZDA znašel na slovenski javni sceni, igral vlogo nergaške barakude. Njegova odločitev, da bo enfant terrible slovenske akademske ekonomske scene, je čisto na mestu. Če nič drugega, je z zaganjanjem v avtoritete in dogme prožil zanimive debate. Ob odločitvi, da bo barakuda, pa je pogosto usekal mimo, ker je razglabljal o rečeh, o katerih ne ve nič. Ob priliki je, denimo, v Financah motovilil, koliko življenj bi rešili, če bi milijarde, ki so "jih zapravili 'kulturniki' na Metelkovi, porabili za zdravljenje rakavih bolnikov". Problematično je, ker se kot ekonomist ni prepričal, ali Metelkova kuri milijarde, milijone ali morebiti zgolj tisočake proračunskega denarja. Problematično je, ker kot ekonomist ni izračunal, kolikšno korist prinaša alternativna kultura, ker etablirano kulturo zaradi konkurence sili v povsem drugačno ravnanje. V trenutku, ko je dr. Mrkaić prevzel vodenje vladnega strateškega sveta za gospodarstvo, svoje provokativne drže ni opustil. Če se Janša od trenutka, ko je prevzel oblast, trudi, da bi ravnal državniško, je Mrkaić tudi po tem, ko je prevzel vodenje vladnega strateškega sveta, trudi ostati barakuda. Za nameček pa za dva meseca odhaja v ZDA, kar celo med nekaterimi člani strateškega sveta sproža pikre komentarje.

Kdo so ostali člani vladnega strateškega sveta? Najbolj tesni Mrkaićevi sodelavci naj bi postali trije ekonomisti mlajše generacije z ljubljanske ekonomske fakultete: dr. Jože P. Damijan, dr. Igor Masten in Sašo Polanec. Iz akademskih krogov prihaja dr. Tomaž Prosen, znanstvenik mlajše generacije z izjemnim številom objav v prestižnih mednarodnih znanstvenih revijah. Dr. Prosen je sicer matematični fizik, ki se med drugim ukvarja s kvantnim kaosom. Sicer pa je tudi predsednik straškega sveta dr. Mrkaić po osnovnem poklicu fizik - Tomaž Prosen in Mićo Mrkaić sta na fiziki diplomirala hkrati, leta 1991. Bolj za šalo kot zares: je stanje v gospodarstvu res tako kaotično, da je vlada za pomoč zaprosila strokovnjaka za kvantni kaos? Smo res tako globoko, se opravičujem, v riti? S politično nekorektnostjo lahko tudi nadaljujemo: predsednik strateškega sveta za gospodarstvo ima namreč med izvirnimi znanstvenimi članki tudi študijo o analni zapiralki.

Nazaj k članstvu strokovnega sveta: med zanimivejše osebnosti novega strateškega sveta sodi dr. Ljubo Sirc, po drugi svetovni vojni politični zapornik, ki se je po odhodu v tujino ukvarjal z analizo komunističnih in postkomunističnih ekonomij. Dr. Sirc se je leta 1992 kot kandidat LDS potegoval za položaj predsednika republike, kasneje pa je stike z LDS pretrgal.

Izkušnje iz tujine prinaša tudi dr. Anton Jurgetz, kemik po poklicu, ki je služboval kot vodja laboratorijskih služb v koncernu BMW. Dr. Jurgetz je sicer sodeloval pri delu strokovnega sveta SDS, sicer pa je član nadzornega sveta domžalskega Heliosa.

Iz praktičnega sveta prihaja finančnik Matjaž Gantar, predsednik uprave KD Group. Gantar je tisti član novega strateškega sveta, ki bo imel največ težav z očitkom o konfliktu interesov. Zato bo moral prepričljivo adaptirati stavek: "Kar je dobro za General Motors, je dobro za ZDA". Poskusimo: "Kar je dobro za KD, je dobro za Slovenijo." Problem, ki ga bo imel ob adaptaciji citiranega stavka, je v tem, da Gantar na nizozemskih Antilih ustanavlja družinsko fundacijo, na katero prenaša glavnino osebnega premoženja. OK, novico o tej potezi je objavil še pred vstopom v vladni strateški svet. Če bi se za to potezo odločil v času, ko je že bil član vladnega strateškega sveta, bi težko trdil, da gre za potezo, ki je dobra hkrati za Gantarja in za državo.

Strokovni svet ima še enega praktika, Iva Boscarola, podjetnika iz Ajdovščine, ki proizvaja ultralahka letala in jadralne zmaje. Podjetje Pipistrel, ki šteje deset zaposlenih, je zraslo iz garaže, Ivo Boscarol pa je v strateškem svetu zato, ker nova vlada med prioritete postavlja razvoj malih in srednjih podjetij.