Davčna kuhinja

Davki? So stranke med volilno kampanjo za to temo porabile veliko besed? V resnici so okoli davčne tematike delale relativno velik ovinek. Kar je za volilno kampanjo čudno. Enačba je namreč sledeča: ljudstvo volilne pravice nima zaradi kakšnih filantropskih popadkov oblasti, pač pa enostavno zato, ker oblast od ljudstva pobira davke. Gre za sporazum med ljudstvom in oblastjo: ker plačujemo davke, hočemo imeti vpliv na to, katere konkretne stranke bodo zasedale prostor oblasti. Zato želi ljudstvo pred volitvami slišati, kakšne načrte imajo posamezne skupine, ki se potegujejo za oblast, z davščinami. In recimo, da si ljudstvo izvoli oblast, ki ponuja najbolj sprejemljivo davčno politiko. Kot rečeno: lanska volilna kampanja je bila, ko je šlo za vprašanja o davkih, nezanimiva. Bolj ali manj vse stranke so skušale prodati naslednjo formulo: potrebno je znižati davčno obremenitev dela, hkrati pa je potrebno storiti vse, da bo slovensko poslovno okolje "prijazno kapitalu". No, v takšni formuli je skrita potegavščina: če naj bi se davčne obremenitve dela znižale, morajo državni finančniki bolj obdavčiti kapital. Če je kapital bolj obdavčen, bo kapital cepetal, da je poslovno okolje neprijazno. LDS, ki je bila med volilno kampanjo na oblasti, je morala biti nekoliko bolj specifična. Bolj obdavčeno naj bo "ekonomsko mrtvo premoženje". Nekaj bo treba tudi privarčevati. Slišali smo še nekaj variacij na isto temo. A hkrati nič posebnega. Nenavadno?

Kljub temu, da so se pred petimi meseci stranke z vprašanji davkov ukvarjale bolj spotoma, se je davčna tematika med prvimi stotimi dnevi poslovanja nove vlade znašla v samem jedru političnega dogajanja. Še en paradoks? Se torej zadnja leta z davki ni dogajalo nič omembe vrednega? Ne. Ravno obratno. Lani aprila, praktično na predvečer začetka volilne kampanje, je tedanja vladajoča koalicija sprejela novo davčno zakonodajo. Davčna reforma je šla v tri ali štiri smeri. Prvič, znižala je davčne obremenitve socialno šibkejših slojev. Drugič, povečala je davčne obremenitve kapitala. Tretjič, zmanjšala je davčne olajšave, ki so veljale za avtorske honorarje. Povedano drugače: dodatno je obdavčila avtorske honorarje. In četrtič, obdavčila je delo prek študentskih servisov.

Vsaka davčna reforma posega v interese določenih socialnih slojev. Davki so namreč mehanizem prerazporejanja denarja med socialnimi sloji. Vladajoče stranke lahko z davčno politiko podpirajo interese določenih socialnih slojev. Hkrati pa gredo lahko z davčno politiko v konflikt z interesi drugih socialnih slojev. Ker davčne reforme posegajo v občutljiva ravnovesja interesov, so tvegano početje. Ker so davčne reforme praviloma nujne, se vlade za njihovo izvedbo navadno odločajo v prvih mesecih mandata. Vsebina davčne reforme lahko v znatni meri pojasni tudi premike volilnega telesa.

Delavci in kapitalisti

Lansko davčno reformo je izpeljala LDS. Ta reforma pa ima pomembne politične dimenzije. Prvič, z reformo naj bi olajšali položaj socialno šibkejših slojev. LDS je s to potezo skušala vzpostaviti zavezništvo s slojem, ki mu lahko rečemo modri ovratniki; marksisti bi rekli, da je LDS skušala podpreti interese delavskega razreda. Ta odločitev je bila politično dvorezna. Stanki bi lahko prinesla določene koristi, saj je delavski razred relativno številčen sloj. Izračuni, ki jih je predstavila LDS, kažejo, da naj bi davčna reforma, ki je pravkar začela veljati, dobri polovici zaposlenih prinesla nižjo davčno obremenitev. Hkrati pa LDS nima statusa stranke, ki bi se iskreno borila za interese delavskega razreda. LDS je prej veljala za stranko, ki je relativno blizu interesom kapitala. Natančneje: v LDS vse od leta 1992 naprej obstaja struja, ki se je trudila, da bi bila v dobrih odnosih s kapitalom. Edvard Oven, ki je bil leta 1992 izvoljen za podpredsednika LDS, je včasih govoril o podjetniški frakciji znotraj LDS. Danes že pokojni poslovnež Peter Rigl je sredi devetdesetih ustanavljal poslovno-razvojni svet LDS, nekakšno omrežje poslovnežev, ki so blizu LDS. LDS se ni nikoli ukvarjala z domislico, da bi imela kakšno delavsko frakcijo. Odločitev, da zniža davčno obremenitev socialno šibkejšega sloja, je sicer hvalevredna, hkrati pa ne gre za sloj, katerega interese bi LDS zastopala. LDS na volitvah ni vnovčila dejstva, da je razbremenila socialno šibkejši sloj. Dodaten paradoks je, da tega dejstva ni vnovčila niti Združena lista, ki samo sebe menda razume kot zastopnico interesov delavskega razreda. Vsaj nekoč je veljala za zastopnico interesov delavskega razreda.

Vprašanje je, zakaj delavski razred ni nagradil poteze, ki je bila menda - "objektivno vzeto" - v njegovem interesu. Možno je, da delavski razred sploh ni bil temeljito seznanjen, kakšno davčno razbremenitev mu je namenila Ropova vlada. Drugič, v času, ko je bila na dnevnem redu davčna reforma, so bile v etru predvsem novice o korupciji, klientelizmu in kriminalu. In zdi se, da je med pripadniki delavskega razreda prevladala predvsem ocena, da LDS ni stranka, ki socialno šibkejšim slojem prinaša davčno olajšavo, pač pa gre za stranko, katere pripadniki jemljejo drugim, da bi dajali sebi. Tretjič, v času, ko je prejšnja vladajoča koalicija uveljavljala davčno reformo, je tedanja opozicija dokazovala, da je reforma zgolj kozmetična. In nezadostna. Nesorazmerja med obdavčitvijo dela ter obdavčitvijo kapitala naj bi bila še vedno prevelika. Kakorkoli že, poskus vzpostavitve zavezništva med LDS in delavskim razredom je kljub davčni razbremenitvi spodletel.

Odločitev, da bodo socialno šibkejši deležni davčne razbremenitve, ni edini ukrep iz paketa davčne reforme. Zlasti zaradi kritik opozicije se je nekdanja vladajoča koalicija v zadnjem trenutku odločila, da poveča davčne obremenitve lastnikov kapitala. Prvi finančnik tedanje opozicije in sedanji finančni minister dr. Andrej Bajuk je marca lani, med diskusijo o novi davčni zakonodaji tedanji vladi očital, da je tranzicija prinesla koncentracijo kapitala v rokah majhne skupine ljudi. Posledica naj bi bila socialna razslojenost, kakršne v slovenski zgodovini še ni bilo. In davčni sistem, ki ga je lani predstavljala vlada, po oceni dr. Bajuka ni spreminjala razmerja med obdavčitvijo dela ter obdavčitvijo kapitala. "Vlada se je zavestno odločila, da (...) bo še vnaprej ščitila kapitalske tajkune tranzicije," je dr. Bajuk marca lani očital avtorjem nove davčne zakonodaje.

Po tem očitku je vladajoča koalicija v novo davčno zakonodajo vnesla dopolnila o davčnih obveznostih, ki nastanejo ob prodaji t.i. pretežnega lastniškega deleža, torej lastniškega deleža, ki presega 60 milijonov SIT. Torej se je vladajoča koalicija tik pred sprejetjem nove davčne zakonodaje odločila za dodatno obdavčitev kapitala. Odločitev tedanje vladajoče koalicije, da bodo lastniki kapitala, ki bi se odločili za prodajo t.i. pretežnih lastniških deležev, obdavčeni s 50-odstotno stopnjo, je bila sprejeta v prvih dneh lanskega aprila, torej v času, ko je vladajočo koalicijo zapuščala SLS. Zdi se, da je tedanja vladajoča koalicija s to gesto želela ublažiti kritike opozicije, da ščiti "tranzicijske tajkune".

Stranski učinki te odločitve pa niso zanemarljivi. V zadnjem trenutku sprejeta odločitev o visoki obdavčitvi izkupičkov ob prodaji pretežnih lastniških deležev so lastniki kapitala interpretirali kot krhanje zavezništva med LDS in kapitalom. Ne gre pozabiti, da je marca lani nastal Forum 21, društvo, ki naj bi se pod vodstvom nekdanjega predsednika Milana Kučana po eni strani ukvarjalo s političnimi, socialnimi, kulturnimi ter razvojnimi vprašanji. Po drugi strani pa je Forum 21 tudi pomembno gospodarsko omrežje. Rečeno drugače - marca lani je kapital iskal svojega političnega reprezentanta. Dejstvo, da je kapital političnega reprezentanta iskal na naslovu upokojenega predsednika republike, morda kaže, da se kapital na LDS ni več zanašal. Le nekaj tednov kasneje je z odločitvijo o obdavčitvi pretežnih lastniških deležev tedanja vladajoča koalicija kapitalu tudi sama poslala signal, da LDS ne bo politični reprezentant kapitala. Zdi se torej, da je bila ob lanskem sprejemanju nove davčne zakonodaje prekinjena ohlapna koalicijska vez.

Vprašanje je, kaj je botrovalo odločitvi LDS, da ne bo politični reprezentant kapitala. Možno je, da stranka pred volitvami in sredi diskusije o korupciji ni želela tvegati očitka, da gre za stranko, ki zastopa interese "tranzicijskih tajkunov". Možna je še ena interpretacija: LDS je bila na oblasti dovolj časa, da je dovolj dobro zaznavala vedno večje pritiske kapitala na politiko. Kapital je v zadnjih letih pač postal neodvisen steber družbene moči, ki želi finančno moč prevajati tudi v politični vpliv. Nekatere elemente davčne reforme lahko zato razumemo kot manever omejevanja moči in političnega vpliva kapitala.

Avtorji in študentje

Lanska davčna reforma ima še eno politično dimenzijo. Odločitev o zmanjševanju davčnih olajšav za avtorske honorarje je ukrep, ki je, če poenostavimo, posegel v interese mnenjskih voditeljev. Mnenjski voditelji so namreč tisti socialni sloj, ki večji ali manjši del dohodkov ustvari z avtorskim delom. S tem, ko je nekdanja vladajoča koalicija posegla v davčne interese mnenjskih voditeljev, je tvegala tudi konflikt s to skupino.

Avtorji davčne reforme sicer navajajo, da so se za zmanjševanje olajšav za avtorske honorarje odločili zato, ker so po eni strani medijske hiše donosna podjetja. Ta pa kljub velikim donosom stroške poslovanja zmanjšujejo tako, da delojemalce plačujejo prek avtorskih honorarjev, ki so manj obdavčeni. Reforma naj bi delodajalce prisilila, da delojemalce redno zaposlijo. Tudi ta del davčne reforme je politično dvorezen. Nekdanja vladajoča koalicija je namreč z odločitvijo o zmanjševanju davčnih olajšav za avtorske honorarje posegla v interese kapitala, ki ima v lasti medijske hiše. Ob tem velja dodati, da zgodba o velikih donosih medijskih hiš ni najbolj prepričljiva. Res je sicer, da v Sloveniji obstaja nekaj donosnih medijskih podjetij. Hkrati pa obstaja bistveno več manjših in manj donosnih medijskih hiš, ki pa so za pluralnost medijskega prostora izjemno pomembne. Vprašanje je, kaj nova davčna zakonodaja pomeni za preživetje dela manjših medijskih hiš.

In še zadnja politična implikacija lanske davčne reforme: po novem država obdavči dohodke prek študentskega servisa, če ti presegajo 1,6 milijona letno. Hkrati pa morajo študentje plačevati dohodninsko akontacijo. Če ne presežejo limita, jim država ob koncu leta akontacijo sicer vrne. A hkrati to pomeni, da študentje kreditirajo državo. S tem ukrepom je nekdanja vladajoča koalicija posegla v interese študentske populacije. Zgodovina uči, da ni pametno, če oblast rine v konflikt s študentsko populacijo. V tej zgodovini imajo prav študentski servisi pomembno mesto. Pred slabima dvema desetletjema je namreč tedanja študentska populacija z ostrim političnim spopadom dosegla, da je lahko z dobičkom, ki je nastajal ob obratovanju študentskega servisa, razpolagala študentska organizacija. Ta denar je v drugi polovici osemdesetih let po eni strani omogočal avtonomno delovanje študentske organizacije. Po drugi strani pa je študentska organizacija prav iz tega vira financirala del infrastrukturnih potreb nastajajoče politične opozicije.

Ob lanskem posegu v interese študentske populacije jo je prejšnja koalicija v resnici odnesla relativno dobro, saj bi si v kakšnih drugih časih na glavo nakopala močno študentsko gibanje, množične demonstracije in granitne kocke, ki bi frčale v parlament in vlado.

Povzemimo: če naredimo politično bilanco lanske davčne reforme, lažje razumemo, kaj se je oktobra 2004 zgodilo na volitvah. Nekdanja vlada je zmanjšala davčno obremenitev socialno šibkejših slojev, a si s tem ni zagotovila zavezništva s sicer številčnim delavskim razredom. Hkrati je posegla v interese lastnikov kapitala, mnenjskih voditeljev ter študentske populacije. Bili bi preveč domišljavi, če bi skušali ocenjevati, ali je bila lanska davčna reforma ekonomsko konsistentna. Drugo vprašanje pa je, ali je bila politično premišljena.

V času nastajanja nove davčne reforme je kapital svojega političnega reprezentanta iskal na naslovu nekdanjega predsednika republike. Hkrati pa Milan Kučan ni imel resnejše ambicije, da bi dejansko, kot nekdo, ki gre na volitvah v boj za oblast, predstavljal interese kapitala.

Iz volilnega obdobja si velja v spomin priklicati dve opombi, ki sta bili zapisani "pod črto" in nimata neposredne zveze z davčno reformo. Janez Janša je po volitvah pomenljivo omenil, da so ob koncu zbiranja sredstev za volilno kampanjo prejeli nekaj nakazil iz podjetij, ki jih vodijo člani Foruma 21. Nekdanji podpredsednik LDS Edvard Oven pa je v kolumni, objavljeni v Delu, frcnil, da nekateri poslovneži odkrito priznavajo, da so volili Janšo, četudi so bili dolgoletni simpatizerji LDS. Ti dve bežni povolilni opombi kažeta na možnost vzpostavljanja povsem novih političnih zavezništev.

Vendarle: kako to, da se davčno vprašanje ni znašlo v jedru predvolilne kampanje? Tvegajmo s hipotezo, da Janševa opozicija debate o davkih pred volitvami ni želela resneje odpirati, ker bi s tem Tonetu Ropu dala dobro iztočnico za bolj odmevno hvaljenje, kako je vlada razbremenila šibkejše socialne sloje. S tem bi mu dali še zadnjo priložnost, da na svojo stran pritegne precej številčen del volilnega telesa. Tisti sloji, ki bi jih davčna reforma udarila po žepu, pa so se posega v njihove interese dovolj dobro zavedali tudi brez predvolilne kampanje.

Protireformacija

Če je dr. Bajuk kot opozicijski govornik marca lani opozarjal, da davčna reforma kaže, kako vlada zavestno ščiti "tranzicijske tajkune", je šla prva finančna poteza nove vlade povsem v drugo smer. S hitro mikro reformo davčne zakonodaje je nova koalicija takoj po prevzemu oblasti spremenila davčne obremenitve, ki nastanejo ob prodaji pretežnih lastniških deležev. Davčna reforma prejšnje vladajoče koalicije je namreč ob prodaji pretežnega lastniškega deleža predvidela 50-odstotno obdavčitev, decembra sprejeta novela davčnega zakona pa govori o 25-odstotni obdavčitvi. Opozicijska LDS je ob tem predstavila izračun: če bi veljala stara zakonodaja, bi lastnik pretežnega deleža ob prodaji delnic, ki so vredne milijardo SIT, plačal 500 milijonov davkov. Po novem pa bi lastnik milijardo vrednega deleža ob prodaji le-tega plačal 250 milijonov SIT davkov.

Kot rečeno: decembrska sprememba davčne zakonodaje, ki je prinesla nižjo davčno obremenitev kapitala, je mikro reforma. Ker je nova vlada že najavila "reformo reforme", torej nekakšno davčno protireformacijo, velja z oceno prvega koraka nove finančne oblasti počakati. Zanimivo pa bo videti, ali namerava nova vladajoča koalicija - če uporabimo opozicijski besednjak dr. Bajuka - ščititi "tranzicijske tajkune". Tak obrat bi bil sicer vratolomen, ni pa nemogoč. Kapital je pragmatičen in preverja, ali je zavezništvo z novo oblastjo možno. In če ni možno zavezništvo - ali je možen vsaj kak pakt o nenapadanju? Novi predsednik vlade pa je tudi dovolj izkušen, da bo skrbno pretehtal, kaj bi mu prinesel konflikt s kapitalom, kaj bi mu prinesla koalicija s kapitalom in kakšne so možne vmesne oblike nekakšne miroljubne koeksistence.

Nova vladajoča koalicija je v obtok poslala še en signal. Ministrstvo za kulturo je relativno hitro najavilo, da vladnim finančnikom pošilja pobudo za spremembo tistega dela davčne zakonodaje, ki govori o avtorskih honorarjih. Lanska davčna reforma je znižala t.i. normirane stroške; stroški, ki jih država avtomatično priznava ob avtorskih stvaritvah in se odštejejo od dohodninske osnove, po novem znašajo deset odstotkov. Ministrstvo za kulturo predlaga, da bi t.i. normirani stroški spet znašali 40 odstotkov. Nova davčna zakonodaja od ljudi, ki živijo od avtorskih honorarjev in njihovi dohodki presegajo 3,9 milijona letno, pričakuje, da bodo vodili poslovne knjige. Prva reakcija novega ministrstva za kulturo je bila ta, da bi prag, ko morajo "svobodnjaki" začeti voditi poslovne knjige, dvignili na pet milijonov. Zdi pa se, da se novi vladajoči koaliciji tudi na tej točki odpira možnost, da sklene zavezništvo s prejemniki avtorskih honorarjev, kar hkrati pomeni zavezništvo s pomembnim deležem mnenjskih voditeljev. Davčna protireformacija torej prinaša precej prostora za politična manevriranja in sklepanja zavezništev.

Pri reformi reforme davčne zakonodaje bo imel prvo besedo dr. Marko Kranjec, član vladnega strateškega sveta za gospodarstvo, leta 1990 finančni minister, kasneje viceguverner Banke Slovenije in slovenski veleposlanik pri EU. Dr. Kranjec zadnja leta službuje kot izredni profesor na Fakulteti za upravo. Vladina odločitev, da dr. Kranjca postavi na čelo skupine, ki bo pripravila reformo reforme, vendarle kaže na previdnost vlade. Sredi lanskega decembra je dr. Kranjec v pogovoru za Delo davčno reformo, ki jo je izvedel nekdanji finančni minister dr. Dušan Mramor, na splošno ocenil pozitivno. Mramorjeva reforma naj bi izboljšala delovanje davčnega sistema. Dr. Kranjec je pred mesecem dni sicer ocenil, da bi lahko kakšne rešitve sicer popravili, za kakšno davčno revolucijo pa ni navijal. Dr. Kranjec je bil v širšem krogu oseb, ki so svetovale že pri sestavljanju sedaj veljavne davčne zakonodaje. Hkrati bi težko rekli, da je dr. Kranjec kak avanturist. Ko je vladni strateški svet za gospodarstvo 24. decembra lani vladi predlagal, naj zamrzne predvideno uvedbo nove davčne zakonodaje, ki naj bi začela veljati 1. januarja 2005, dr. Kranjec ni glasoval za ta predlog, pač pa se je vzdržal.

Hkrati dr. Kranjec ni nekdo, ki bi se za vsako ceno hotel obdržati na položaju. Leta 1990 je v Peterletovo vlado vstopil pod pogojem, da bo zraven tudi dr. Mencinger. Ko je leta 1991 dr. Mencinger po sporu glede privatizacije odstopil, je položaj finančnega ministra zapustil tudi dr. Kranjec.