Srce v hlačah

Je film lahko politični problem? Je film lahko razlog za meddržavno polemiko? Gre seveda za film Srce v breznu, ki je nastal v produkciji italijanske javne televizije. Ko je zunanji minister dr. Rupel nastopil v oddaji TV Koper Halo, izzvani ste, je sporočil, da kot politik načeloma ne želi dajati sodb o "filmih, umetnosti, knjigah in tako naprej". "Mi imamo za seboj neko zgodovino spopadov med politiko in umetnostjo in jaz ne bi bil rad še enkrat udeležen v teh spopadih," je dejal dr. Rupel. Prvi mož slovenske diplomacije torej izhaja iz podmene, da je umetnost eno, politika pa nekaj drugega. Hja. V teoriji bi najbrž našli dovolj citatov, s katerimi bi lahko podkrepili stališče zunanjega ministra. Hkrati pa se zdi, da pri debati o razmerju med umetnostjo in politiko ne moremo mimo Laibacha. Stališče Laibacha, objavljeno leta 1985, ne dopušča sprenevedanja: "Politika je najvišja in vseobsegujoča umetnost in mi, ki ustvarjamo sodobno slovensko umetnost, smatramo sebe za politike." Ker je film orodje, ki najbolj učinkovito kleše mentaliteto neke nacije, ima lahko posredne ali neposredne politične učinke. In film, ki si ga je ogledalo toliko ljudi, koliko jih gleda nogometno tekmo italijanske reprezentance, ima neposredne politične učinke. Primer: zagrebški Jutarnji list poroča, da je pet študentov hrvaškega jezika in književnosti na Inštitutu za vzhodnoevropske in jugovzhodnoevropske študije rimske univerze La Sapienza po predvajanju filma Srce v breznu vodstvu inštituta sporočilo, da bodo zamenjali predmet študija, ker ne želijo več preučevati kulture naroda, ki je ubijal Italijane samo zato, ker so Italijani.

Ob političnih učinkih ima film Srce v breznu tudi razpoznaven politični kontekst.

Kakšen je ta politični kontekst? V italijanskih vladajočih krogih imajo pomemben vpliv ljudje, ki se nočejo sprijazniti z dvema zgodovinskima dejstvoma. Prvič, Italija je bila fašistična država, fašistična politika je bila rasistična, fašizem je imel širokopotezne ozemeljske težnje, skupaj z nacizmom je fašizem začel drugo svetovno vojno. Fašizem je svojo brutalno rasistično politiko četrt stoletja prakticiral tudi na Slovenkah in Slovencih. Drugič: fašizem je bil med drugo svetovno vojno poražen, Italija pa je kapitulirala.

Kakšen pa je slovenski politični kontekst? Kako to, da dr. Rupel, čigar družina je bila sama žrtev fašističnega nasilja in je morala zapustiti Trst ter se preseliti v Ljubljano, vztraja pri načelu, da politični komentar umetniške stvaritve ne bi bil primeren? Zakaj se ne postavi na dve desetletji staro stališče Laibachov, ki ne dopušča sprenevedanja? Film, ki ga producira državna televizija, menda ni pesniška zbirka, ki razjezi partijskega sekretarja. Hipoteza - morda je tudi napačna - bi bila sledeča: kot da bi se nekateri slovenski politični krogi, ki so blizu vladi, težko sprijaznili z dejstvom, da so bile slovenske partizanske sile na strani zmagovite antinacistične in antifašistične koalicije. Ob tem takoj dodajmo, da se ta hipoteza ne nanaša na dr. Rupla. Zdi se namreč, da je zunanji minister v osebni zadregi. Po eni strani osebno zelo dobro ve, koliko gorja je fašizem povzročil Slovencem. Po drugi strani pa se drži načela sedanje vladajoče koalicije, da se predstavniki vlade ne bodo spuščali v diskusije, ki lahko nosijo ideološke implikacije. Ker bo 9. maja obletnica zmage nad nacizmom, bo časa za preverjanje hipoteze, ali ima del vladajoče politike resne težave s priznanjem dejstva, da je bilo partizansko gibanje del svetovne antinacistične koalicije, še dovolj.

Nekatere politične sile v Italiji - recimo jim postfašistične sile - si želijo revidirati zgodovino. Nekako bi želeli prikazati, da fašizem v resnici ni bil tako zločest sistem. In da poraz v drugi svetovni vojni v pravzaprav ni bil poraz. Če pa je že bil poraz, se je zgodil zato, ker so komunisti z vzhodna proti naslednikom rimske civilizacije postopali barbarsko. Če je torej že bil vojaški poraz, je bil hkrati moralna zmaga. In barbarstvo komunistov z vzhoda naj bi bilo mnogo bolj zločesto kot ravnanje fašistov. Ja, fašisti naj bi v resnici na vzhodno obalo Jadrana vrnili civilizacijo. In politični dediči fašizma imajo resnico na svoji strani. Mimogrede, italijanski zunanji minister Fini je med proslavo v Trstu govoril, da je resnica na njihovi strani.

Kako pa je z zgodovinopisjem v Sloveniji? Če je za obdobje med letoma 1945 in 1975 značilna mitologizacija revolucije in narodnoosvobodilne vojne, ki sta bili nekako prisiljeno zraščeni v siamski dvojčici, se je sredi sedemdesetih let začel proces demitologizacije. Edvard Kocbek je v intervjuju z Borisom Pahorjem, ki je bil objavljen v tržaškem Zalivu, spregovoril o povojnih pobojih. Sredi osemdesetih let se je diskusija o revoluciji in povojnih pobojih znašla v centru slovenske politične razprave. Ne trdimo, da je bila diskusija lahka; Spomenka Hribar, ki je to diskusijo začela, je imela pred natanko dvajsetimi leti s tedanjimi komunističnimi oblastmi velike težave. Vendarle: v Sloveniji je še v času komunističnega režima, več kot pet let pred padcem berlinskega zidu, obstajalo dovolj notranje energije, da se je zgodovinopisje lotilo razdruževanja domnevnih siamskih dvojčic, revolucije in narodnoosvobodilne vojne. Dve desetletji je torej tega, od kar je zgodovinopisje vsaj na analitični ravni boj proti okupatorju ločilo od revolucionarnega nasilja. Pred dvema desetletjema se je torej v Sloveniji začela demitologizacija zgodovinopisja, ki je imela hkrati učinke katarze.

Ali slovensko zgodovinopisje po demitologizaciji potrebuje še revizijo? Je potrebno zgodovino revidirati tako, da bi trdili, kako pravzaprav sploh nismo imeli nobene narodnoosvobodilne vojne, pač pa eno samo revolucionarno nasilje? Ko se je uradna Ljubljana odzvala na ogorčenje Primorcev, ki ga je sprožilo predvajanje filma Srce v breznu, se je bežno sklicevala na poročilo skupne slovensko-italijanske zgodovinsko kulturne komisije, ki je junija 2000 na dvajsetih gosto tipkanih straneh evidentirala relevantna zgodovinska dejstva. Poročilo je korektno: opisuje fašistično nasilje, govori o reakcijah na nasilje, opisuje okupacijo, streljanje talcev, množične deportacije v koncentracijska taborišča ter ravnanje fašistov, ki so s politiko "deli in vladaj" podpirali slovenske antikomunistične politične sile in s tem dosegle privolitev teh sil "v sodelovanje" - torej kolaboracijo. Poročilo govori tudi o fojbah: "Te dogodke (metanje žrtev v kraška brezna, fojbe, op.p.) je sprožilo ozračje obračunavanja s fašističnim nasiljem, a kot kaže, so večinoma izhajali iz predhodnega načrta, v katerega se je stekalo več silnic: prizadevanje za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače (tudi ne glede na osebno odgovornost) povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo ter z italijansko državo in prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve Julijske krajine k novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje," pravi poročilo.

Uradna Ljubljana ima torej na voljo spodobno gradivo, ki so ga podpisali italijanski in slovenski zgodovinarji, paradoks pa je, da vlada tega gradiva praktično ne uporabi. Namesto da bi vladni funkcionarji in uradniki ministrstva, ki so jih mediji ob predvajanju filma oblegali za izjave, iz usnjenih torbic potegnili dokument skupne slovensko-italijanske zgodovinske komisije in izčrpno citirali tisto, kar bi jim podčrtali z zelenim flomastrom, so zainteresirano publiko zgolj diskretno povabili na precej skriti del spletne strani zunanjega ministrstva.

Problemi, ki obstajajo med Slovenijo in Italijo, namreč niso trivialni. Film, ki žali Primorce, moramo brati v kontekstu besed, ki jih je pred par dnevni zapisal tržaški poslanec Narodnega zavezništva Roberto Menia, torej strankarski kolega italijanskega zunanjega ministra Finija: "Povrnimo italijanstvo tisti Italiji, ki 2000 let živi in bo živela na drugi obali Jadrana." Film, ki žali Primorce, moramo brati v kontekstu dejstva, da je bila prav Italija tista država, ki je pred desetletjem na vse kriplje blokirala začetek slovenskega vstopanja v EU. Film lahko gledamo skozi optiko dejstva, da Italija noče dvigniti denarja, ki ga je ob spoštovanju obveznosti rimskega sporazuma Slovenija nakazala na fiduciarni bančni račun v Luksemburgu. Film lahko gledamo skozi optiko dejstva, da je bil italijanski premier lani vljudno vabljen na srečanje na Tromeji, kjer bi Berlusconi skupaj s predstavniki slovenske vlade in avstrijskim kanclerjem Schuesslom praznoval vstop Slovenije v EU. Berlusconijeva zahrbtna diplomatska bolezen, ki mu je prekrižala načrtovano pot na Tromejo, niti ni najhujša reč, ki se je lahko zgodila. Tudi to, da je namesto Berlusconija na Tromejo pripotoval minister za regionalne zadeve Enrico La Loggia, je še možno požreti. Četudi - roko na srce - to je nekako tako, kot da bi bil na proslavo v Rim povabljen predsednik vlade Janez Janša, namesto njega pa bi tja pripotoval dr. Ivan Žagar, minister za lokalno samoupravo. Ali pa, da bi se v kakšnem drugem času namesto dr. Drnovška na sestanek z Berlusconijem odpeljala ministrica brez listnice Zdenka Kovač. Tisto, kar je res pomenljivo, je govor, ki ga je prebral minister La Loggia ob lanskem slovesnem trenutku. Na slovesnosti je blebetal o tem, česa se moramo zavedati. Zavedati pa se moramo tega, nam je sporočil gost iz Italije, da je v državah, v katerih je dolgo vladala diktatura, gradnja demokracije dolgotrajen proces. Sporočilo, ki nam ga je ob slovesnem vstopu v EU namenil Berlusconijev strankarski kolega, bi bilo težko bolj jasno: vi, ki ste dolgo živeli v komunistični diktaturi, imate hude težave z razumevanjem demokracije. In še dolga leta bodo potrebna, da bo v Sloveniji prava demokracija res zgrajena.

Vseh teh nenavadnih potez italijanske politike pa ne moremo postaviti v kontekst italijanskih predvolilnih kampanj. Resnejša analiza bi jih postavila v kontekst strateških interesov.