Na Bagdad, na Bagdad!

V ponedeljek je v Hillu samomorilski napadalec zapeljal v gručo ljudi, ki so čakali na zdravniški pregled za iraške varnostne sile. Eksplozija je ubila 125 ljudi, več kot 200 pa jih je bilo ranjenih. Le dan pozneje je pred bagdadskim vojaškim oporiščem eksplodirala bomba in pomorila šest iraških vojakov. Isti dan so pred domom ubili sodnika, ki naj bi sodil članom nekdanjega iraškega režima, napadalci pa so pokosili tudi njegovega sina. V četrtek je v Bakubi, mestu severno od Bagdada, eksplodirala bomba, začasna vlada pa je še za en mesec podaljšala izredne razmere. Minuli teden v Iraku ni bil nič posebnega, običajni spopadi in običajne žrtve. Januarske volitve niso prinesle miru. Ravno nasprotno, vojna se nadaljuje in Američani so v njej vedno bolj osamljeni. Pred časom so umik iz Iraka napovedali Poljaki, Bolgari, Nizozemci in nedavno demokratično prebujeni Ukrajinci. Američani iščejo pomoč, a je ne najdejo. Ameriški veleposlanik v Iraku John Negroponte, ki odhaja na novo delovno mesto, je tako rotil Kofija Anana, naj pomaga Američanom in novi iraški vladi. Čeprav so bile za Anana volitve v Iraku "prvi korak do demokracije", Iračanom pa ponuja tudi pomoč pri oblikovanju nove ustave, generalni sekretar OZN ni ravno prepričan, da bodo v Irak prišle modre čelade. "To bi bil res velik problem."

Kljub volitvam v Iraku še vedno vlada vojno stanje, Američani pa, ujeti v svoje obljube in ideološke strateške analize, ne vedo dobro, kaj bo jutri. Tudi Bushev obisk EU in Nata kljub prijaznim stiskom rok ni skril velikih razlik. Nato je sicer sklenil, da bo povečal svojo prisotnost v Afganistanu, Bush pa za Irak razen obljub o vojaških inštruktorjih in denarnih nakazila od "prijateljev, zaveznikov in bratov" ni dobil nič drugega. Velik del Evrope Washingtonu še zmeraj ni oprostil zmerljivk in utilitarizma.

Počasi postajamo voljni

Ker je iraška kriza spremenila svet in razmerja med državami, je spremenila tudi Slovenijo. Slovenija je Iraku bližje, kot mu je bila pred petimi leti. Bližje mu je tudi kot takrat, ko so se koalicijski tanki prvič zapodili po prašnih cestah proti iraški prestolnici. Kljub izmikanju stare in nove slovenske vlade lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da je Bagdad vsak dan bližje Ljubljani. In da bodo slovenski vojaki, inštruktorji, gasilci, pomožno osebje, izvidniki, veterinarji, kakorkoli se bodo že imenovale naše enote, poslane v Irak. Še posebno če bodo bombne eksplozije redke in če bodo ZDA uspešno skrivale načrte za nove obračune z neugnanimi državami. Malokdo sicer dvomi, da do novih vojn ne bo prišlo. Razlogov za takšno trditev je seveda več in so tako zunanjepolitične kot notranjepolitične narave. Če je Ropova vlada zadržano simpatizirala s trdo politiko jastrebov iz Washingtona - zadržano je zato podpisala vilensko izjavo, ni pa pristala v koaliciji voljnih, simpatizirala pa zato, ker se od podpisane laži ni distancirala ali pa se ji vsaj odrekla - pa je nova vlada bolj naklonjena politiki ameriškega predsednika Busha. Tega Janša, Rupel in druščina nikoli niso zares skrivali.

Tako se je zunanjemu ministru v eni izmed zadnjih pisarij zapisala trditev, "da je mednarodna, svetovna zunanjepolitična situacija boljša, kot je bila kdajkoli". Eden izmed dokazov za takšen površno optimističen pogled naj bi bile tudi volitve v Iraku. Političen akt, ki simbolno morda napoveduje rojstvo mirnega Iraka, praktično pa razen novih spopadov, etnične in verske razklanosti za zdaj bolj kot Iračanom koristi Američanom. Rupel je nedavno tudi izjavil, da bo "enkrat treba razpravljati o zadržkih, ki jih imamo pri pošiljanju vojakov, ki delajo pri Natu, v Irak".

Podobno kot Rupel razmišlja koalicijska pogodba, ki govori tudi o strategiji preventivnega udarca in nevarnosti orožij za množično uničevanje. Ohlapni stavki spominjajo na omiljeno različico Busheve doktrine preventivne obrambe. V mednarodnem kontekstu obstaja premoderna in moderna zunanja politika. Slednja pomeni "delovanje (npr. mirovne operacije in operacije humanitarnega značaja) na bolj oddaljenih območjih, da bi z razrešitvijo tamkajšnje problematike zavarovali tudi svoje sisteme (npr. dobavo strateških surovin ali proizvodov, urbana središča pred asimetričnimi grožnjami)". Ker naj bi moderna zunanja politika dajala prednost politični stabilnosti in krepila sistemsko stabilnost, je jasno, kakšno naj bi podpirala nova slovenska vlada. Koalicijska pogodba omenja tudi izgovor za začetek iraške vojne. "Angažiranje nedržavnih dejavnikov v zvezi z orožji za množično uničevanje" bi lahko ogrozilo Evropo in Slovenijo, zato je treba izdelati "primerne scenarije slovenskega vključevanje v mednarodne projekte". In pričakovano so poleg EU omenjene tudi ZDA, s katerimi naj bi Slovenija "okrepila odnose". "Z boljšim informiranjem in javno diplomacijo bi bilo mogoče predstaviti temeljne ameriške dileme z modernimi koncepti varnosti." Boljše informiranje pomeni, da je koalicija prepričana, da Slovenci sodobnega koncepta Busheve varnosti ne poznajo dovolj dobro ali pa ga razumejo popačeno.

Seveda pa ohlapni stavki v koalicijski pogodbi niso edina dejstva, ki nakazujejo, da se z desno vlado spreminja tudi odnos Slovenije do iraškega vprašanja. Pred leti je bil ravno minister Rupel tisti, ki je v Ropovi ekipi najbolj navijal za jasnejšo podporo Slovenije ameriškim ciljem. Podobno je takrat razmišljal tudi Jelko Kacin. A vpliv ministra, ki bi rad bil feniks, še zdaleč ni edini indic. Janševa stranka je recimo članica Mednarodne demokratske zveze, združbe konzervativnih strank, kamor so vključeni tudi Bushevi republikanci, vodja te organizacija pa je premier Avstralije, ki je ena izmed redkih držav, ki v Irak kljub nejasnim razmeram voljno pošilja nove vojake.

Seveda pa o Sloveniji in Iraku največ povedo besede premiera Janše. Konec januarja je na obisku sedeža Nato nerodno priznal, da bo Slovenija v Irak poslala inštruktorje. Potem se je potegnil nazaj, se izmikal in trdil, da so ga novinarji narobe razumeli. Slovenci naj bi urili iraške varnostne sile le na ozemlju tretjih držav, takšna odločitev pa je nastala že na carigrajskem vrhu zveze Nato, ko je Janša še sedel v opoziciji. Ko je nekaj tednov pozneje Bush obiskal Evropo, je bil slovenski premier bolj konkreten. "Glede sodelovanja slovenskih vojakov ponovno ponavljam, da ne gre za sodelovanje vojakov, da to ni aktivnost, ki bi predpostavljala bojne akcije. Gre za aktivnost, ki je v skladu z resolucijo OZN, ki je bila soglasno sprejeta na vrhu Nata, pri kateri sodelujejo vse članice in katere temeljni cilj je usposobiti iraške varnostne sile," je Janša pojasnjeval TV-kameram. Ali bodo slovenski inštruktorji vendarle odšli v Irak, pa naj bi bilo "odvisno od razmer. Takrat, ko bo izvajanje teh aktivnosti varno tudi v Iraku, bomo razmišljali o tem, da te omejitve, ki smo jih zdaj postavili pri pošiljanju teh inštruktorjev in lahko sodelujejo samo na ozemlju tretjih držav, umaknemo". Pred dnevi je torej Janša razkril javno skrivnost. Slovenija bo, ko se bodo razmere v Iraku umirile, vanj verjetno poslala inštruktorje za iraške varnostne sile. Konkretneje pet inštruktorjev, ki naj bi sedaj nekaj časa poučevali v drugih državah, ko bodo razmere ugodnejše, pa se bodo preselile v Irak, kjer bodo v zavetju ameriških brzostrelk in varovanih vojaških objektov pod poveljstvom Nata urili enote iraške vlade. Kaj konkretno pomenita stabilizacija Iraka in umirjanje razmer, pa slovenski premier ni pojasnil.

Ni nepomembno dodati, da je Slovenija Iraku namenila 24 milijonov tolarjev, dodala pa naj bi še 15.000 kosov lahkega pehotnega orožja iz strateških rezerv. Vrednost celotne pošiljke naj bila kar nekaj milijonov evrov, vladna pomoč iraškim varnostnim silam pa je tako bistveno višja, kot je bila tista, ki jo je slovenska vlada namenila žrtvam cunamija.

Notranjepolitična past

Nova vlada ima očitno do Iraka podoben odnos, kot jo je imela stara. O tej problematiki se raje ne bi pogovarjala, o vojakih ne ve nič, dopušča pa možnost, da si bo pozneje premislila. Obema vladama je sicer treba priznati, da sta odločitev za poti za Irak prestavljali, a zdi se, da je Janševa vlada manj vztrajna, kot je bila Ropova. Pričakovano dokončna odločitev Slovenije za Irak ne bo presenečenje. Kljub očitnim razlikam v dojemanju svetovne politike ugašajočemu Natu, ki po koncu blokovske delitve neuspešno išče smisel lastnega obstoja, na eni in porajajoči se skupni varnostni politiki EU na drugi strani je februarski obisk ameriškega kavboja v prestolnicah Evrope vsaj navidezno pokrpal luknje, ki so nastale marca 2003. Ker je Slovenija premajhna, ali bolje, ker slovenska diplomacija nima dovolj znanja, poguma, predrznosti ali pa lucidnosti, da bi se znala upreti pritiskom največjega, kot nova članica Nata pač pluje s tokom velike barke. Ker bo Češka poslala pet, Slovaška dva, Portugalska deset, bo tudi Slovenija Iraku pomagala s petimi inštruktorji. Takšna je namreč odločitev organizacije, za katero so slovenski politiki še pred dobrima dvema letoma trdili, da vstop vanjo nikakor ne pomeni poti v Irak. Z inštruktorji bodo sicer pomagali tudi Nemčija, Francija in Španija, a z eno veliko razliko. Španija jih bo urila v okolici Madrida, Francija in Nemčija pa ne razmišljata, da bi jih poslali v Irak. Slovenska vlada pa to možnost ne samo dopušča, ampak nanjo tudi računa.

Zunanjepolitični razlogi pa niso edini, ki ženejo Slovence v Irak. Eden je čisto tehnične narave. Slovenski vojaki se bodo počasi umaknili iz Bosne in v slovenskih vojašnicah ne bodo imeli veliko dela. Zato je tudi Slovenska vojska zainteresirana za čim več mednarodnih misij. Te prinesejo izkušnje, znanje, vpliv, profesionalnim vojakom pa tudi dovolj denarja.

A načrtovana pot v Irak za Janševo vlado skriva veliko pasti. Slovenska javnost ni ravno naklonjena Bushevi invaziji, pred napadom na Irak pa je bila v Ljubljani najštevilnejša manifestacija v zadnjih desetih letih. Množica, ki se je pred volitvami zbrala na mitingu Zbora za republiko, je bila nekajkrat manjša od tiste, ki je zimskega večera s svečami počasi krožila po centru Ljubljane in protestirala proti vojni. Če se bo Janševa vlada resnično odločila, da bo v Irak poslala svojo posadko, bo to verjetno prvi pravi preizkus njene priljubljenosti. Nekaj je namreč pošiljanje humanitarne pomoči, nekaj povsem drugega pa so vojaški inštruktorji. Kljub temu da "ne delujejo v bojnih akcijah", so namreč še zmeraj vojaki. In za vojake jih bodo imeli njihovi učenci, iraški uporniki in verjetno velik del slovenske javnosti.

Eden izmed razlogov poraza španske ljudske stranke na parlamentarnih volitvah je bila tudi neomajna podpora nekdanjega premiera Aznarja Bushevim vojaškim ciljem. Janša seveda ni Aznar, za kanček več je Aznarja v Ruplu. Lahko pa se zgodi, da bo leva opozicija zaradi zunanjepolitičnih potez Janševe vlada postala Zapatero. Ker niti Janša niti Rupel nista ravno mojstra diplomatskega baleta, ta možnost ni zanemarljiva, LDS in ZLSD sta februarja že veseljem napadli nerodni Janšev "I am sure it will". Zunanjepolitična vprašanja so v slovenski notranji politiki že nekajkrat odigrala vidnejšo vlogo in zato je Janševo nerodno opotekanje glede Iraka razumljivo. Morda pa bo Rupel nadaljeval zbiranje trofej. Če je neugnani minister pokopal že prejšnjo vlado, se lahko zgodi, da bo tudi aktualno.