Zapuščina poljskega papeža

V petek, 1. aprila, nekaj minut po osmi uri zvečer so svetovne agencije objavile novico, da je papež Janez Pavel II. umrl. Dvajset minut kasneje je Sveti sedež novico zanikal. Uro po objavi novice, da je Janez Pavel II. umrl, je monsignor Angelo Comastri, papežev namestnik za Vatikan, sporočil, da bo Kristus ta večer ali to noč papežu odprl vrata. Vatikanski tiskovni urad, znan po strogem spoštovanju urnika, je v petek sporočil, da pravila tistega dne ne bodo veljala. Urad bo posloval tudi prek noči. In iz Pekinga, ki je vse stike z Vatikanom prekinil leta 1951, je prišla novica, da kitajski politični vrh izraža zaskrbljenost zaradi papeževega zdravstvenega stanja. Jasno je bilo, da se življenje poljskega papeža izteka. Pravzaprav je bilo to jasno od letošnjega februarja. Ko je bil na začetku februarja hospitaliziran, se je za krajši čas vrnil v Vatikan in sprejel predsednika hrvaške vlade Iva Sanaderja, da bi podprl hrvaška prizadevanja za začetek pogajanj o vstopu v EU. Takoj po obisku hrvaške delegacije se je vrnil v bolnišnico. In se potem za veliko noč vrnil v Vatikan. Tretjič ni hotel v bolnišnico.

Božji atlet

Kako se je Karol Wojtyla sploh znašel na papeškem položaju? Papež Albino Luciani, beneški kardinal, je bil kot Janez Pavel 1. izvoljen 26. avgusta 1978. Umrl je 28. septembra 1978, le dober mesec po prevzemu dolžnosti. Okoliščine hitre smrti so bile nenavadne, zato so teoretiki zarote stavili na interpretacijo, da Janez Pavel 1. ni umrl naravne smrti. Motiv? Janez Pavel 1. naj bi se najavil dve reformi. Prva bi se lotila doktrine rimskokatoliške cerkve. Janez Pavel 1. naj bi radikalno nadaljeval posodobitev, ki jo je zastavil Janez XXIII. Ena od interpretacij govori, da bi Janez Pavel I. načel nekaj ključnih moralnih dilem rimskokatoliške cerkve. Med drugim naj bi se lotil tudi vprašanja kontracepcije ter vprašanja celibata. Druga najavljena reforma naj bi se dotikala vprašanj vatikanskih financ. Finančne transakcije, ki so sredi sedemdesetih let tekle med vatikanskim Inštitutom za versko delo, glavno vatikansko finančno institucijo, ter banko Ambrosiano, so se na začetku osemdesetih let končale z enim največjih bančnih škandalov. Te finančne transakcije so bile vratolomne, v istem finančnem klopčiču so se mešali prostozidarji, mafija in vatikanski denar.

Po smrti papeža Lucianija, Janeza Pavla I., je veljalo, da bo kardinalski zbor izbiral zlasti med dvema italijanskima kandidatoma. Kardinal Giuseppe Siri in Genove, zagovornik konservativnih stališč, ter kardinal Giovanni Benelli iz Firenc, zagovornik posodobitve, sta veljala za najverjetnejša naslednika Janeza Pavla I. Kardinal Siri je bil tedaj star 72 let in zdelo se je, da gre za relativno starega kandidata. Kardinal Benelli je bil star 57 let, vendar je glavnino življenja preživel v vatikanski diplomaciji, kardinalski zbor pa se je nagibal k ideji, da rimskokatoliška cerkev na svojem čelu potrebuje pastirja, ne pa diplomata. Kardinal Siri, ki je sicer ocenjeval, da so reformni procesi, ki so se začeli z drugim vatikanskim koncilom, zabloda, je bil v ožjem izboru za izvolitev že avgusta 1978. Poročila namreč govorijo, da je po prvem glasovanju na avgustovskem konklavu dobil celo več glasov kot kardinal Luciani, kasnejši papež. Kardinal Luciani je avgusta 1978 veljal za kompromisnega kandidata, ki so ga lahko podprli tako konservativni kot reformistični italijanski kardinali. Po smrti papeža Lucianija, Janeza Pavla I., med italijanskimi kardinali ni bilo ustreznega sredinskega kandidata. Med italijanskimi kardinali bi sicer največ podpore dosegel konservativni Siri, vendar pa so bili do njegovih stališč skeptični neitalijanski kardinali. Hkrati pa je favorit kardinal Siri tik pred začetkom postopka izbire naredil strateški kiks. Časopisu La Gazzetta del Popolo je dal intervju, v katerem je ostro kritiziral reforme, ki jih je prinesel 2. vatikanski koncil. Ob intervjuju pa se je s časopisom dogovoril, da bo ta objavljen šele po konklavu. Torej naj bi intervju v "hladilniku" počakal do trenutka, ko bi kardinal Siri morda postal papež. Časopis pa se ni držal dogovora in je intervju objavil ob začetku volilne procedure. Nekdo je fotokopije intervjuja pretihotapil v sikstinsko kapelo, kjer zaseda kardinalski zbor, s tem pa si je kardinal Siri zapravil vse možnosti za zmago (o teh dogodkih med drugimi poroča biograf Janeza Pavla II. Tad Szulc, po rodu Poljak, sicer pa dopisnik New York Timesa; pred slabim desetletjem je Szulcova biografija izšla pri DZS). Zavezniki reformističnega kardinala Benellija niso imeli dovolj moči, da bi svojemu kandidatu zagotovili 75 glasov, hkrati pa so imeli dovolj vpliva, da so preprečili zmago kardinala Sirija. V takšnih razmerah je v kardinalskem zboru padla odločitev, da po 456 letih iščejo papeža, ki ne bi bil Italijan.

Obstajal je še en globok razlog za odločitev, da so kardinali iskali neitalijanskega papeža. Ob koncu sedemdesetih let se je Italija znašla v zelo kaotični politični situaciji. Rdeče brigade so 9. maja 1978 umorile Alda Mora. Podatki o izjemnem vplivu prostozidarske lože P2, katere lovke naj bi predrle tudi vatikanske zidove, so bili bolje obveščenim krogom znani že leta 1978. Prostozidarska loža P2 je bila dokončno razkrita leta 1981. Hkrati pa so Italijo pretresali še drugi finančni in vladni škandali.

Najbolj odločna zagovornika ideje, da bi vodenje rimskokatoliške cerkve prevzel Neitalijan, sta bila dunajski kardinal Franz Koenig ter kardinal iz Philadelphije John Krol. Leta 1905 rojeni kardinal Koenig - umrl je maja lani - je sicer veljal za kardinala reformističnih nazorov. Kardinal Krol - leta 1910 se je rodil v Clevelandu, njegovi starši so bili poljskega rodu, kardinalski naziv je dosegel leta 1967, hkrati s Karlom Wojtylo, umrl pa je leta 1996 - je veljal za konzervativnega kardinala. Kardinal Krol velja za edino osebnost iz samega vrha cerkvene hierarhije, ki je javno omenila, da se je kardinalski zbor za Neitalijana odločil zaradi kaotičnih političnih razmer v Italiji.

Kardinala Wojtyla in Krol sta se temeljiteje spoznala leta 1969, ko je kardinal Wojtyla prvič obiskal Kanado in ZDA - kardinal Krol je poljskega rojaka po ZDA prevažal s helikopterjem. Kardinala Koeniga pa je škof Wojtyla spoznal leta 1962, med potjo v Rim, kamor je potoval na zasedanje 2. vatikanskega koncila. Kardinal Koenig je bil med drugim tudi predsednik vatikanskega sveta za neverujoče, torej nekakšnega vatikanskega ministrstva, ki se je ukvarjalo s komunističnimi državami. Dunajski kardinal je po eni strani veljal za izjemnega poznavalca dogajanja v vzhodni Evropi, po drugi strani pa je bil v šestdesetih letih nekakšen mentor mladega krakovskega škofa Wojtyle.

Ob kardinalu Koenigu in kardinalu Krolu so za izvolitev Wojtyle med drugimi lobirali še španski kardinal Enrique y Tarancon, konservativni nemški teolog kardinal Ratzinger, ki je kasneje skrbel za doktrinarno čistost stališč rimskokatoliške cerkve, in liberalni Brazilec Lorscheider. Med sedmim krogom glasovanja konklava Karol Wojtyla sicer še ni imel zagotovljenih potrebnih 75 glasov. Manjkali so mu predvsem glasovi italijanskih kardinalov. Med osmim krogom glasovanja pa ga je podprl tudi del italijanskih kardinalov. Tako je tedaj 58-letni Wojtyla zbral 94 glasov, proti pa je glasovalo 17 kardinalov.

Koalicije, ki je nastala ob izvolitvi Karola Wojtyle, ne moremo opisati z enostavnimi členitvami na konservativce in liberalce. Zdi se, da se je zmagovita koalicija zavzela za mladega papeža (Wojtylo so kmalu po izvolitvi imenovali "božji atlet"), Neitalijana (če bi bil zmagovalec Italijan, bi koalicija tvegala, da na položaj postavi osebnost, vpleteno v italijanski politični kaos) in praktika, torej "pastirja", ne pa diplomata ali profesorja teologije (rimskokatoliška cerkev se je na načelni ravni med drugim vatikanskim koncilom izrekla za posodobitev, ni pa bilo jasno, kako naj to izvede). Od leta 1914 naprej so namreč Vatikan vodile osebnosti, ki so večji del kariere preživel v vatikanski diplomatski službi. Hkrati se zdi, da je izvolitev Karola Wojtyle predstavljala določen kompromis med modernizmom in konzervativno doktrino.

Za kakšen kompromis gre? Karol Wojtyla je bil, kar se tiče forme delovanja, nedvomno naklonjen modernejšim prijemom. S pripadniki občestva je skupaj hodil na smučanje in taborjenje. Novica, da bo postal škof, ga je prestregla, ko je bil s skupino mladih na izletu - s kajaki so veslali po eni od poljskih rek. V 20-kilogramskem nahrbtniku je prenašal priročni mašni pribor. Če so bili njegovi pastirski prijemi modernistični in če se ni menil za distanco med dušnim pastirjem in občestvom, je bila njegova teološka doktrina daleč od kakršnegakoli modernizma. Najostreje je nasprotoval vsakršni modernizaciji, ko je šlo za vprašanja seksualnosti, kontracepcije, položaja žensk v rimskokatoliški cerkvi ali vprašanj, ki se tičejo celibata. Vprašanj homoseksualnosti, denimo, v tem kontekstu sploh ne kaže omenjati. Če se je rimskokatoliška cerkev od začetka šestdesetih let najprej ukvarjala z vprašanjem, na kakšen način naj izvede posodobitev, je Karol Wojtyla ponudil delen odgovor, ki je predstavljal sprejemljiv kompromis za večino v kardinalskem zboru. Zdi se, da je del inspiracije za formo delovanja našel celo v pop kulturi. Če se je v šestdesetih letih zdelo nepojmljivo, da bi se papež znašel v družbi z rock zvezdo, se je leta 1997 udeležil koncerta Boba Dylana. Leta 2000 je bend U2 za trenutek prekinil snemanje plošče, ker je Janez Pavel II. telefoniral v snemalni studio. Bono in papež sta se morala pogovoriti o tem, kako naj bi skupaj izvajali pritisk za odpis dolgov bankrotiranim afriškim državam.

Če je poljski papež z modernizacijo forme omogočil strateško širitev rimskokatoliške cerkve na druge kontinente, je s konzervativno doktrino tvegal, da bo praktično življenje prebivalcev zahodnih držav v vedno večjem razkoraku z načeli, ki jih je branil.

Papež izza železne zavese

In če je moderna forma in konservativna vsebina ena od značilnosti 26-letne vladavine papeža Janeza Pavla II., je vprašanje strategije boja proti komunizmu druga značilnost pontifikata poljskega papeža. Tudi ta del papeževe biografije ni enoznačen. Papež Wojtyla je bil kot Poljak osebno zainteresiran, da bi projekt sindikata Solidarnost uspel. Po uvedbi vojnega stanja na Poljskem je leta 1983 osebno obiskal izoliranega voditelja Solidarnosti Lecha Walenso in s tem poljskemu delavskemu gibanju zagotovil najvišjo možno moralno podporo. Vprašanje, v kolikšni meri je Sveti sedež ob sodelovanju ameriških tajnih služb tudi finančno podpiral delovanje sindikata Solidarnost, je še predmet zgodovinskih kontroverz. Dejstvo pa je, da je v letih, ko se je Janez Pavel II. osebno najbolj angažiral, da bi projekt Solidarnosti uspel, Sveti sedež vzpostavil diplomatske odnose z ZDA. Podatek, da je Sveti sedež prave diplomatske odnose z ZDA vzpostavil šele leta 1983, v času administracije Ronalda Reagana, se zdi danes nenavaden. Vendar je Washington vzpostavitvi polnih diplomatskih odnosov s Svetim sedežem do tedaj nasprotoval zaradi dosledne obrambe ustavnega načela o ločitvi cerkve od države.

Nadškof dr. Franc Rode je v nekem intervjuju navedel, da je v času prvega službovanja v Vatikanu papežu Janezu Pavlu II. polaskal, češ da je absolutno zaslužen za padec komunizma. Janez Pavel II. je ob tem odvrnil, da je za padec komunizma zaslužen tudi Gorbačov. OK. Dodajmo Solidarnost. In v Reagonovih nekrologih piše, da je bil on zmagovalec hladne vojne. Če se lotimo specifičnih razmer v posameznih državah, bomo ugotovili, da je bil vpliv Janeza Pavla II. na padec komunizma, denimo, v SFRJ neznaten. Sveti sedež je vplival na mednarodno priznanje Slovenije in Hrvaške, hkrati pa vsaj v Sloveniji ni pa imel usodnega vpliva na nastanek demokratičnega gibanja. Ob tem pa vendarle velja dodati, da je demokratično gibanje, ki je v osemdesetih letih nastalo v vzhodni Evropi, inspiracijo našlo v boju poljskega delavskega razreda.

Če je torej Janez Pavel II. po eni strani nasprotoval poljskemu komunističnemu režimu, to še ne pomeni, da bi navijal za uvedbo kapitalizma. Konec koncev, konflikt med Solidarnostjo in komunistično partijo je bil konflikt med delavskim sindikatom in politično tvorbo, ki je trdila, da kot avantgarda zastopa zgodovinske in avtentične interese delavskega razreda. Formula, ki jo je zagovarjal Janez Pavel II., se zdi enostavna: komunizem ne, socialna pravičnost da. Hkrati pa se zastavlja vprašanje, ali je ta formula doživela zgodovinski neuspeh. Znaki, da bi se po padcu komunizma vendarle obdržala načela socialne pravičnosti, bledijo.

Tako kot so ugašali znaki življenja papeža Janeza Pavla II.