Slovaška, moja dežela

Sredi volilnega poletja je Janez Janša izjavil, da bi se lahko Slovenija zgledovala po Danski. Deželi, ki slovi po tržno-socialnem modelu, po paradigmi solidarnosti, po konsenzu o prihodnosti in razvitem malem in srednje velikem podjetništvu. Le kakšen mesec kasneje je Slovenijo obiskal nekdanji predsednik danske vlade Rasmussen, Janša pa se z njim ni sestal. Razlog je bil preprost. Rasmussena je v Slovenijo povabil Forum 21, Danec pa je epizodno vlogo odigral tudi v predvolilni kampanji Združene liste. Janša je na svojo ljubezen do Danske popolnoma pozabil, kot da bi se vanjo zaljubil le na hitro, za eno noč in en intervju. A zmagoviti premier je med predvolilno dirko omenil še eno državo. V soočenju z Ropom je navrgel, da bo njegova vlada razmišljala o uvedi enotne davčne stopnje, o davčni reformi, kakršno so ravno takrat speljali na Slovaškem. Ko je na tistem soočenju Rop slišal besede o enotni davčni stopnji, so se mu usta razlezla do ušes. Ker Janša pač ni ekonomist, nekdanji premier pa je bil nekaj časa tudi finančni minister, mu je Rop pokroviteljsko razložil, zakaj naj bi bila uvedba enotne davčne stopnje za Slovenijo nekaj popolnoma nesmiselnega. In zdelo se je, da so bili Ropovi argumenti prepričljivejši. A volitve so celotno zgodbo obrnile, Janša je postal Rop in Rop je postal Janša.

Drugače kot na Dansko pa novi premier na Slovaško ni pozabil. V koalicijski pogodbi besede iz Janševega Programa za prihodnost o možnosti "uvedbe ene same konstantne mejne davčne stopnje (flat tax) za vse vrste dohodka" sicer niso zapisane, zato pa člani Strateškega sveta na tako radikalno reformo sicer zapletenega davčnega sistema niso pozabili. Kot eno izmed strateških možnosti Slovenije sta jo zagovarjala predvsem Jože P. Damijan in Mićo Mrkaić. Pred dvema tednoma se je sedem Slovencev odpravilo na ekskurzijo v Bratislavo. Mrkaić, Damijan in drugi naj bi v živo preverili, ali ima prebujajoči se "slovanski tiger" res kaj zob ali pa se Slovenija od Slovaške vseeno razlikuje toliko, da je njena domnevno uspešna davčna politika za Slovenijo vendarle neprimerna. Milan M. Cvikl iz opozicijske LDS je sicer na začetku marca napisal dolgo pismo o enotni davčni stopnji. "Enotna davčna stopnja bi res deloma pripomogla k nekaj višjemu, a enkratnemu povečanju obsega tujih investicij v našo državo, vendar je že danes efektivna davčna stopnja davka od dobička v Sloveniji nižja kot na primer v Slovaški." Vse skupaj naj ne bi zmanjšalo razslojevanja ali povečalo kakovosti življenja. "In navsezadnje je veliko neoliberalnih eksperimentov značilnih za Južno Ameriko," je katastrofično sklenil Cvikl.

Pot do katastrofe je seveda še daleč, vlada zgolj "preučuje možnost" nove davčne revolucije, njeni predstavniki pa naj bi se zavedali, da si Slovenija zaradi izpolnjevanja maastrichtskih meril ne more privoščiti finančnega eksperimenta. Ne samo gospodarstvo, tudi volivci od vlade pričakujejo, da bo v Sloveniji uvedla evro. Po jesenski raziskavi Evrobarometra Slovenci med državljani vseh evropskih držav, razen Belgije, največjo korist, ki naj bi jo prineslo evropsko združevanje, prepoznajo v evru, v EU pa se najmanj bojijo odprave slovenskega tolarja. Če bo Janši pri uvajanju evra spodrsnilo, njegova vlada skoraj zagotovo ne bo dobila drugega mandata.

Vendar se ob premišljanju o davčni revoluciji odpirajo še druga vprašanja. Enotna davčna stopnja bi morda pospešila gospodarski razvoj, gotovo pa bi vplivala tudi na zmanjšanje socialnih pravic. Janša se torej bori z mlini na veter. Na eni strani pritiskajo tisti, ki bi jim zmanjšanje davčnih obveznosti povečalo dobiček, na drugi pa vdano upa množica volivcev, ki so novo vlado volili tudi zato, ker pod prejšnjo niso bili zadovoljni s svojim ekonomsko-socialnim statusom. Ali bo Slovenija dobila novo davčno podobo in kakšna ta bo, je verjetno ena izmed najpomembnejših odločitev nove vlade. In morda ni nepomembno ponoviti, da je Janša sicer odličen taktik in vojskovodja, da pa še zdaleč ni natančen in neusmiljen ekonomski strokovnjak.