Peto kolo ali peta kolona

Slovenska nacionalna stranka ni stranka vladajoče koalicije. Vendar se občasno obnaša, kot da je ključni steber vladne ekipe. Ko gre za strateške odločitve, recimo za Evropsko unijo, evropsko ustavo ali podobne velike teme, je Jelinčičeva SNS od nog do glave opozicijska stranka. Ostale parlamentarne stranke med diskusijo o evropski ustavi stopijo mirno in salutirajo. Jelinčičeva SNS pa ropotajoče in odločno gloda idilo nacionalnega konsenza o evropskih zadevah. In ko Zmago Jelinčič glasno razlaga, da je SNS v resnici edina prava opozicijska stranka, ima do neke mere prav. Ko je bil februarja letos na parlamentarnem dnevnem redu še deviško svež prevod evropske ustavne pogodbe, je le poslanska skupina SNS izrazila resen dvom o tem, ali velja obsežen, kompleksen in za prihodnost državljank ter državljanov še kako usoden dokument res sprejeti po bliskovito hitrem postopku. Roko na srce, po letu 1991, ko je bila sprejeta slovenska ustava, se še ni pripetilo, da bi o kakšnem res usodnem papirju politični razred in strokovna javnost razpravljala tako lahkotno, površno in na hitro. Edino sporočilo debate o evropski ustavi je bilo: neizmerno verujemo v modrost Evropske unije. Ugibajmo: ljudi iz Slovenije, ki so zares in temeljito preštudirali evropsko ustavno pogodbo, ni bilo niti za en avtobus. In vendarle je bila ustavna pogodba požegnana pičla dva tedna zatem, ko je slovenski prevod prišel iz tiskarne. Idilično podobo nacionalnega konsenza o pomembni, a neprebrani publikaciji je tedaj kazila le SNS.

Vendarle pa lahko vprašanje zastavimo tudi drugače. Ali je imelo ogorčeno nasprotovanje evropski ustavni pogodbi, ki ga je pokazala Jelinčičeva SNS, kakšne realne učinke? Edini realni učinek je bil ta, da je SNS zagotovila štiri glasove proti sprejetju evropske ustavne pogodbe. S tem je SNS poskrbela za vtis, da v Sloveniji obstaja vsaj minimalna količina skeptikov. Higienski minimum skepse. Če v parlamentu ne bi bilo niti tistih štirih SNS-ovskih skeptičnih glasov, bi bila podoba slovenske demokracije v resnici klavrna. Popolno soglasje pri kompleksnih vprašanjih pač ni dober znak. Kot rečeno, SNS je februarja, od sprejemanju evropske ustavne pogodbe, zagotovila, da nismo imeli grozljive idile. Po drugi strani je bilo že mesece pred glasovanjem jasno, da bo evropska ustavna pogodba sprejeta z veliko večino. In jasno je bilo, da drža SNS ne more ogroziti odločitve o potrditvi evropske ustavne pogodbe.

SNS in koalicija

Ko so 3. oktobra lani volilni odbori opravili svoje delo, so semaforji v tiskovnem središču republiške volilne komisije kazale zanimiv rezultat: koalicija SDS + NSI + SLS je zasedla 45 sedežev. Torej je zasedla natanko polovico vseh parlamentarnih sedežev. Da bi si ta koalicija zagotovila dovolj udobno parlamentarno večino, bi morala k sodelovanju pritegniti vsaj še eno stranko. Minimalno večino bi sicer zagotavljala že podpora dveh glasov poslancev narodnih skupnosti, za udobno vladanje pa to ne bi zadoščalo. Možnih kombinacij, kako sestaviti vladajočo koalicijo, je bilo več. Relativno najmanj verjetno se je zdelo, da bi v koalicijo vstopili dve stranki, ki sta volitve izgubili, torej LDS in ZLSD. Nekoliko bolj verjetno se je zdelo, da bi koalicijo SDS+NSI+SLS okrepili bodisi Jelinčičeva SNS bodisi DESUS. Možnost, da bi v koalicijo vstopili upokojenci, se je sprva zdela nekoliko manj verjetna: ti so namreč na volitvah dosegli slabši rezultat kot leta 2000, včlanjeni so bili v vladajočo koalicijo, ki je bila na oblasti med letoma 2000 in 2004, hkrati pa je Janez Janša takoj po volitvah netaktno izrazil dvom, ali so bili glasovi sploh korektno prešteti in ali se je DESUS sploh uvrstil v parlament. Po tej netaktni izjavi se je dozdevalo, da je predsednik zmagovite SDS Janša obsojen na koalicijo z Jelinčičevo SNS. Hkrati pa je bilo že tedaj jasno, da bi imela taka koalicija velik problem. Prvič, koalicije z Jelinčičem niso enostavne - mož je tedaj zase zahteval nič več in nič manj kot kulturno ministrstvo. Drugič, Jelinčič ima dovolj bogato mednarodno reputacijo. In mednarodna javnost ga poenostavljeno uvršča v kategorijo skrajnih nacionalistov. Vlada, v kateri bi položaj ministra za kulturo za kulturo zasedal politik, obtežen z oznako "skrajni nacionalist", bi imela v mednarodni javnosti določene težave. Tretjič, Jelinčičeva domača reputacija je kompleksna reč. Če v fokus postavimo zgolj Jelinčičevo nekdanjo jezno retoriko o rimskokatoliški cerkvi, postane jasno, da vsaj za ta del civilne družbe, ki je sicer koaliciji SDS+NSI+SLS izrazito naklonjen, dodatna koalicijska navezava na SNS ne bi bila sprejemljiva.

Vendar je imel mandatar za sestavo vlade lani jeseni dodatne dobre razloge, zakaj Jelinčičeve SNS ni uvrstil v uradni del vladajoče koalicije. Iz zgodovine slovenske parlamentarne demokracije se je naučil, da je vladanje bolj enostavno, če je opozicija sestavljena iz dveh blokov. Drugič, Janša je dovolj spreten politik, da je nova vladajoča koalicija Jelinčičevi SNS lahko ponudila nekaj koncesij, v zameno pa je dobila nenavadnega zaveznika. Vladajoča koalicija je tako omogočila, da je podpredsednik SNS Sašo Peče postal podpredsednik državnega zbora. Kontoverzni poslanec je bil povzdignjen na državniški položaj.

Jelinčič in Janša

Ali obstajajo kakšne podobnosti med predsednikom vlade Janšo in predsednikom SNS Jelinčičem? V resnici teh podobnosti ni tako zelo malo. Prvič, oba, Jelinčič in Janša, stranki predsedujeta že več kot deset let. Jelinčič je stranko ustanovil leta 1991 in od tedaj naprej niti za trenutek ni obstajala ideja, da bi stranko vodil kdo drug. In v teh dneh je bil brez protikandidata ponovno izvoljen za predsednika. Janša je vodenje SDS prevzel leta 1993. In od tedaj naprej je nesporni voditelj SDS. Pred dnevi je bil brez glasu proti ponovno izvoljen za predsednika. Stranka je v tem času dvakrat spremenila ime, na glavo je postavila svojo mednarodno usmeritev, glede imena predsednika stranke pa se vprašaj ni pojavil niti enkrat.

Oba sta politično kariero začela v drugi stranki. Zanimivo; Jelinčič je kariero začel kot član občinskega sveta v občini Ljubljana - Center, izvoljen na listi SDS. Nekaj mesecev zatem, ko je Jelinčič ustanovil svojo stranko, je Janša zapustil SDZ in se kasneje pridružil SDS.

Seveda to, da med Jelinčičem in Janšo obstajajo skupni imenovalci, še zdaleč ne pomeni, da sta SNS in SDS v vseh pogledih sorodni stranki. SDS je najbolj briljantno organizirana slovenska stranka. Gre za stranko z jasno in močno organizacijsko strukturo. Strankina organizacijska struktura je razvejana tako po horizontalni kot po vertikalni osi. Kaj hočemo s tem povedati? Lokalno omrežje odborov SDS je najbolj aktivno strankarsko lokalno omrežje. Hkrati pa je s kompleksno organizacijsko strukturo opremljen tudi vrh stranke. SDS ima strokovne svete, kup stanovskih organizacij, hkrati je stranka neposredno povezana s civilno-družbenimi iniciativami (Zbor za republiko) in mediji (Demokracija).

Organizacijska struktura SNS je povsem ohlapna. Prej spominja na gibanje kot na stranko. Energija, ki jo Jelinčič vlaga v izgradnjo strankinega aparata, je dramatično nižja od izplena, ki ga stranka beleži na volitvah. Če bi merili razmerje med energijo, vloženo v delovanje strankinega aparata, ter volilnim učinkom, bi sklenili, da je Jelinčičeva SNS najbolj učinkovita slovenska stranka.

Slovenska politična scena ima dva res dobra retorika. To sta Janez Janša in Zmago Jelinčič. Oba sta prepričljiva, oba vzbujata vtis, da so stvari, ki jih pripovedujeta, podkrepljene s politično analizo. OK, pustimo ob strani, ali bi Jelinčičeva politična analiza preživela kakšno resnejšo recenzijo. Za potrebe retorike, ki naj prepriča dobrih pet odstotkov volilnega telesa, pa je njegova politična analiza čisto dovolj globokoumna. Janševa politična analiza je praviloma bolj konsistentna od analiz, ki so jih sposobni proizvesti parlamentarci, sedeči na levici.

Janšo in Jelinčiča druži zanimiva biografska podrobnost. Sta edina resna igralca na političnem prizorišču, ki sta se v prejšnjem režimu znašla v zaporu. Oba bi trdila, da sta se v ječi znašla zaradi političnih razlogov. Ob tem lahko Janševi argumentaciji, da se je v zaporu znašel zaradi političnih razlogov, pritrdimo. Jelinčičeva argumentacija, da je bil politični zapornik, je pa dvomljiva, saj je sodba navajala tiste člene kazenskega zakonika, ki nimajo zveze s političnimi delikti.

Oba, tako Janša kot Jelinčič, sta v zadnjih treh petletkah precej eksperimentirala s političnimi programi. Taktiko političnega boja in program sta prilagajala okoliščinam. Jelinčič je leta 1992 politični vzpon začel z ostro nacionalistično retoriko. V obdobju po osamosvojitvi je uspešno kapitaliziral zasluge za narod, knjižene med osamosvojitveno vojno. Jelinčič je namreč junija 1991 komandiral edini slovenski vojaški formaciji, ki ni bila vključena v uradno poveljniško strukturo policije in teritorialne obrambe. Ker se je dozdevalo, da Jelinčič komandira paravojaški formaciji, ga je med vojno policija celo priprla. Vendarle pa je v kolektivnem spominu ostala predvsem podoba Zmaga Jelinčiča, branilca domovine.

Leta 1992 Janša s kapitalizacijo zaslug za narod, knjiženih med osamosvojitvijo, ni imel takšne sreče kot Jelinčič. Zdi se, da je volilno telo tedaj v Janši videlo predvsem osebo, ki je uspešno demontirala Demos, osamosvojitvene zasluge pa so se razporedile med vse mogoče ljudi - precej teh zaslug je, kot rečeno, kapitaliziral Jelinčič.

Po letu 1993, ko je Jelinčičeva SNS po izjemnem volilnem uspehu skoraj razpadla, je Jelinčič nekaj časa iskal novo tržno nišo. Ker se je odločil za podporo Drnovškovi vladi, ga je glavnina 12-članske poslanske skupine SNS zapustila. Inspiracijo za retoriko je našel v novih političnih okoliščinah: začeli so se denaconalizacijski postopki, ena največjih denacionalizacijskih upravičenk je postala rimskokatoliška cerkev. Jelinčič pa je nacionalistične poudarke zamenjal za proticerkveno retoriko.

Po politični polomiji, ki jo je oživel leta 1992, je Janša ost kritike usmeril predvsem proti ostankom prejšnjega režima. Po odstavitvi s položaja obrambnega ministra je v knjigi Okopi identificiral omrežje pomembnih udov bivšega režima, ki naj bi obvladovalo Slovenijo, tri leta kasneje pa je politično analizo iz Okopov nadgradil z idejo, da bi v Sloveniji izvedli lustracijo, torej ukrep, s katerim bi bivšim pomembnim udom komunističnega režima prepovedali politično delovanje.

Leta 1999, potem, ko je zveza NATO bombardirala Srbijo, je Jelinčič novo priložnost iskal v kritiki ravnanja NATA, hkrati pa je svojo novo politično identiteto gradil ob pomoči blagega koketiranja s Srbijo. Jelinčič se kot politik ni nikoli trudil, da bi bil njegov program vest čas konsistenten. Koketiranje s Srbijo - menda se je za to potezo odločil, ker bi krepitev zavezništva z Beogradom izboljšala pogajalske pozicije proti Zagrebu - nekako ni skladno z bojevitim nacionalizmom, ki se ga je šel leta 1992.

Po volitvah leta 2000, ki so se za koalicijo SDS+NSI+SLS končale precej turobno, je Janša politično taktiko zasnoval okoli kritike korupcije in klientelizma. Izkazalo se je, da ta taktika prinaša dosti večji učinek kot s teorijo zarote začinjena kritika bivšega režima. Kritiko korupcije pa je Janša kombiniral z manevri, ki so bili povezani z vprašanjem statusa izbrisanih. Na tej točki sta Janša in Jelinčič sodelovala zelo tvorno.

Tik pred volitvami je Janša svojo retoriko omilil in si s tem ustvaril imidž sredinskega politika, ob tem pa mu je na svojevrsten način pomagal prav Jelinčič. V kontrastu z jezikavim Jelinčičem je Janša res vzbujal vtis politika, ki stoji v centru.

Desni in levi odklon

Tudi po volitvah je Jelinčičeva SNS ob diskusiji o izbrisanih ali romski problematiki nastopala z gestami, ki so za sedanjo vladajočo koalicijo pogosto izjemno koristne. Če uporabimo besednjak iz nekih drugih časov: med diskusijo o izbrisanih in Romih Jelinčič predstavlja nekakšen skrajni "desni" odklon. Ta "desni odklon" sedanji vladajoči koaliciji omogoča, da v javnosti pušča vtis sredinske politike. "Levi odklon" naj bi predstavljali LDS in ZLSD - ko gre za izbrisane, ti dve stranki menita, da mora parlament izpolniti judikat ustavnega sodišča o izbrisanih. Desničarsko pozicijo naj bi predstavljal Jelinčič, mož, za katerega je plakat, obešen na vrata njegove poslanske skupine, najavil, da bo izbrisanim "igral na puškomitraljez". V takšnem kontekstu naj bi bila politika sedanje vladne koalicije sredinska, lovila naj bi kompromis med "levim" in "desnim" odklonom.

No, v resnici gre za optično prevaro. Teorija, da vlada vodi sredinsko politiko, sloni na predpostavki, da je drža SNS sicer desničarska, a hkrati povsem legitimna.

Podobno optično prevaro povzroča odnos SNS do romske problematike. Pred meseci je SNS v parlamentarno proceduro poslala predlog zakona, ki naj bi uredil položaj in posebne pravice romske skupnosti. To, da bi imela Slovenija poseben zakon o položaju romske skupnosti, določa že ustava, vendar se prejšnja vladajoča koalicija v vseh letih vladanja s pisanjem zakona o posebnih pravicah romske skupnosti ni trudila. Tako je Jelinčičev SNS v proceduro poslala poniglav predlog zakona o položaju in posebnih pravicah romske skupnosti, ki je v neka vrsticah določal, da romska skupnost enostavno nima posebnih pravic. Učinek te poniglave domislice ni nedolžen. Redefinirala je namreč pravila, ki so veljala v slovenskem političnem prostoru. In ob poniglavi domislici, da bi posebne pravice in položaj romske skupnosti uredili z zakonom, ki bi določal, da romska skupnosti teh posebnih pravic enostavno nima, je ideja o uvajanju mehke segregacije romskih otrok v novomeški osnovni šoli Bršljin izgledala kot konstruktivno iskanje najboljše možne rešitve.

Interpretacija zgodovine

Po letu 1992 se je dozdevalo, da Janša in Jelinčič vsaj na eni točki nikoli in nikakor ne bosta mogla najti skupnega jezika. Gre namreč za vprašanje interpretacije zgodovine. V slovenskem političnem prostoru bi težko srečali politika, ki do partizanskega gibanja in NOB goji tako pozitiven odnos kot Jelinčič. Janša pa je bil do NOB (in seveda revolucije) izrazito kritičen. Do zanimivega preobrata je prišlo 27. aprila letos, na dan upora. Janša je namreč med govorim na Mali gori pri Ribnici zelo toplo govoril o organizaciji Tigr - akcijo tigrovcev, izvedeno na Mali gori, je označil za začetek upora proti okupatorjev.

Reakcija poslanske skupine SNS je bila izjemno zanimiva. Najprej se je na Janšev govor odzvala poslanka Barbara Žgajner Tavš. Ta je zapisala, da je Janšev govor "sramoten". "Nedopustno in v prvi vrsti žaljivo do borcev za samostojno Slovenijo je opravičevanje kolaborantov na eni strani in obsojanje borcev za svobodo na drugi, na čemer je temeljil celoten govor," je zapisala poslanka. Nekaj ur kasneje se je s posebno izjavo oglasil še Jelinčič. Ta se je poudarkov iz Janševega govora razveselil, češ da se je "oblast obrnila k zgodovinskim virom in prvič upoštevala dejstvo, da so bili Tigrovci tisti, ki so prvi z oboroženim bojem odgovorili na agresijo naci-fašističnih sil na Slovenijo". Hkrati je pozdravil "besede Janeza Janše, da za kolaboracijo ni opravičila, kajti to je govorila SNS ves čas". Pač, Zmago Jelinčič je ponosni sorodnik tigrovca Zorka Jelinčiča. Reakcija SNS tistega dne, ko smo slavili dan upora, sicer ni bila ravno konsistentna. V razmaku par ur je SNS govor predsednika vlade najostreje obsodila in hkrati pozdravila. Politična konsistentnost nikdar ni bila Jelinčičeva vrlina. Jelinčičevo navdušenje nad Janševo interpretacijo zgodovine pa vendarle kaže na velike možnosti nadaljnjega tvornega sodelovanja med opozicijsko SNS in vladno koalicijo.

Prvi projekt je pravzaprav že pred vrati. SNS je v parlamentarno proceduro poslala zakon, ki bi pooblastila komisije za preprečevanje korupcije vrnil posebni parlamentarni protikorupcijski komisiji. Pred časom se je namreč z delom vprašanj, s katerimi se danes ukvarja neodvisna protikorupcijska komisija, ukvarjal poseben parlamentarni organ. Če želimo razumeti dimenzije ideje, moramo zadevo opremiti z imeni. Protikorupcijsko komisijo vodi Drago Kos, nekdanji kriminalist. Predsednik vlade Janša pa do Kosa še iz časov afere Depala vas goji temeljite zamere. No, če bi se Kosove komisije lotila vlada, bi imelo to nenavaden prizvok. Nekako se namreč ne spodobi, da bi vlada ukinjala komisijo, ki stoji na presečišču zakonodajne, sodne in izvršne veje oblasti in hkrati nadzira poslovanje funkcionarjev vseh treh vej oblasti. Še posebej nespodobno bi bilo, če bi potezo vlade lahko interpretirali kot osebno maščevanje Janeza Janše Dragu Kosu.

S tem, ko protikorupcijsko komisijo ukinja Zmago Jelinčič, vlada ne počne nič nespodobnega. Dozdeva se, da gre za akcijo, ki jo vodi opozicija. Usluga, ki jo dela vladajoči koaliciji, je pa orjaška.

Jelinčič in Janša

Nekaj utrinkov iz neusahljivega tolmuna prijateljstva med janezom janšo in zmagom jelinčičem

Zmago in Barbara

V bitki za predsedniški stolček naj bi Zmago Jelinčič leta 1997 na predvolilnem shodu izjavil, da so volilci kandidata NSi Jožeta Bernika "golazen, ki bi jo bilo treba pobiti že leta 1945". Skupina tožilcev, ki jo je takrat vodila Barbara Brezigar, je vložila obtožnico, Jelinčič pa jo je komentiral, da je obtožnica "rehabilitacija verbalnega delikta". Plemenitega so na okrajnem sodišču zaradi pomanjkanja dokazov oprostili, kazenski pregon pa je pred leti absolutno zastaral. Jelinčič Brezigarjevi ni ostal dolžan, leta 2003 je skupaj s šestimi poslanci zahteval ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije, ki naj bi med drugim preverjala politično vpletenost in odgovornost Barbare Brezigar v zgodbi o Depali vasi. Komisija pozneje ni bila ustanovljena.

Zmago in Polonca

Ko je parlament leta 2000 nekajkrat rušil Drnovška in na koncu ustoličil Bajuka, je enega izmed skrivnostnih glasov prispevala tudi nekdanja poslanka SNS Polonca Dobrajc. Jelinčič jo je za kazen izključil iz poslanske skupine, poslanki, ki je bila nekaj let tudi njegova življenjska partnerica, pa prestopa v drugo poslansko skupino ni nikoli zares odpustil. "Ne razumem samo tega, kako je lahko pravzaprav dobesedno pokozlala delo in trpljenje svojih staršev," je pred leti izjavil za Mladino. Polonca Dobrajc se je leta 2004 vrnila v parlament, kandidirala je na Janševi kandidatni listi, njeno ime pa se je pred zadnjimi volitvami pojavilo tudi v ožjem krogu kandidatk za ministrico za pravosodje.

Zmago in poskus umora

Mariborsko tožilstvo je na začetku devetdesetih zoper Jelinčiča vložilo ovadbo zaradi suma pomoči pri kaznivem dejanju umora. Dva obtoženca naj bi 9. avgusta od Jelinčiča prejela 2200 gramov TNT-ja in amonijevega nitrata, prazno jeklenko in šest detonatorjev. Eksplozivno napravo naj bi obtoženca nekaj dni pozneje postavila pod avto. Jelinčič se je vseskozi zagovarjal kot nedolžen, vse skupaj pa naj bi bil politični konstrukt tedanjega notranjega ministra Bavčarja, šefa VIS Brejca in obrambnega ministra Janše.

Zmago in Nato

Jelinčič je vseskozi in povsod nasprotoval vstopu Slovenije v Nato, Janša pa ga je vseskozi in povsod podpiral. Jelinčič je bil eden od tistih, za katere je Rupel posumil, da nasprotujejo razvoju Slovenije. Rupel je takrat tesno sodeloval z Janšo, skupaj sta ustanovila tudi civilno združenje, ki je pospeševalo propagando za Nato.

Zmago in orožje

Janša je po volitvah leta 1992 postal obrambni minister, Jelinčič pa je prevzel vodenje parlamentarnega odbora za obrambo. Tiste jeseni je Jelinčič poskušal Janši izročiti zaradi zaslug za osamosvojitev posebno strankarsko odlikovanje. A zgodba se je obrnila, Jelinčič je na Janšo naslovil nekaj vprašanj o kupčevanju z orožjem, očital pa mu je tudi, da je v vojski preveč "južnega kadra". Nekaj mesecev kasneje je pod Jelinčičevim avtom eksplodirala bomba, za katero je major Troha trdil, da je bila postavljena na ukaz ministra Janše. Ljubljansko višje sodišče je pred letom in pol sicer razsodilo, da mora Troha preklicati svoje izjave in Janši plačati odškodnino.

Zmago in opozicija

Janša je kot lider opozicije Jelinčiču večkrat očital, da v parlamentu zastopa mnenje vladnih strank, da je njihov satelit in podobno. Janša tudi ni želel sodelovati v televizijskih soočenjih, kjer naj bi imel enako vlogo kot "opozicijski Jelinčič". Jelinčič je Janši seveda vrnil. Leta 2000 je recimo protestiral, ker se je v imenu opozicije z Bushem in Putinom srečal le opozicijski Janša.

Zmago in zunanja politika

Jelinčič je vseskozi kritičen do slovenske zunanje politike, Janševo stališče pa se je spreminjalo. Dokončno se je obrnilo tistega lepega dne, ko je Rupel prišel na Zbor za republiko. SNS je recimo marca spisala posebno izjavo o odnosih s Hrvaško, kjer je stališče Janše do vstopa Hrvaške v Evropsko unijo označilo za "eno najbolj neodgovornih dejanj po članstvu naše države v tej integraciji".

Jure Trampuš