Kdo je naslednji?

Navodilo iz kabineta predsednika vlade postavlja na laž izjave oblasti, da se zavzema za demokratičen medijski prostor

NUJNO - navodilo za komuniciranje: Elektronsko sporočilo, ki ga je iz kabineta predsednika vlade v ponedeljek ob 13.24 na naslov vladnih in še nekaterih drugih piarovcev poslal Jernej Pavlin. Navodilo tiskovnega predstavnika vlade vsebuje priporočilo, da predstavniki za tisk z Mladino ne komunicirajo. Dodan je tudi primer dobrega izogibanja vprašanjem novinarja.

NUJNO - navodilo za komuniciranje: Elektronsko sporočilo, ki ga je iz kabineta predsednika vlade v ponedeljek ob 13.24 na naslov vladnih in še nekaterih drugih piarovcev poslal Jernej Pavlin. Navodilo tiskovnega predstavnika vlade vsebuje priporočilo, da predstavniki za tisk z Mladino ne komunicirajo. Dodan je tudi primer dobrega izogibanja vprašanjem novinarja.

"Gospod Školč, dovolj je te zafrkancije," je Branko Grims na seji parlamentarnega odbora zavrnil neusmiljene poslance opozicije, ki so ga že nekaj ur bombardirali z argumenti, da je vladni zakon o RTV slab. Po 12 urah se je nekaj minut po polnoči seja vendarle končala, zakon je pripravljen za junijski zbor parlamenta in pričakovano dopolnjen le s predlogi vladnih strank. Največji medijski hiši v Sloveniji je torej vlada napisala nova pravila igre, kar naj bi bil tudi eden izmed korakov k odpiranju medijskega prostora v Sloveniji, k večji demokratičnosti, preglednosti, profesionalnosti, objektivnosti, avtonomiji, pač še eden izmed kamenčkov v pomladnem mozaiku sproščene Slovenije. Morda je malce nenavadno, da medijski strokovnjaki, društvo slovenskih novinarjev in generalni sekretar mednarodne zveze novinarjev Aidan White mislijo drugače. Zakon je podprl le upravni odbor sklada Josipa Jurčiča, ki pa je sestavljen iz razumnikov civilne družbe, za katere bi težko zapisali, da so strankarsko nevtralni.

Vendar pa je minuli teden iz kabineta predsednika vlade na ministrstva, v državni zbor in vse tja do Bruslja zaokrožilo navodilo, ki trditve o želji po medijski svobodi postavlja pod vprašaj. Še več, zaradi nujnega "navodila za komuniciranje", ki ga je tiskovni predstavnik vlade Jernej Pavlin v ponedeljek poslal vladnim piarovcem, je zaklinjanje Grimsa, Simonitija in njunih političnih sopotnikov neprepričljivo, neresnično in zavajajoče. Ker je navodilo prišlo iz kabineta predsednika vlade, domnevamo, da je takšna tudi politika premiera in njegove vlade.

Najprej rekonstruirajmo zgodbo. Mladina je v ponedeljek, 30. maja, na 8. strani objavila prispevek o novih praznikih, o raziskavi Inštituta za razvojne strateške analize in podvomila o verodostojnosti raziskave. Prispevek novinarja ni bil niti žaljiv niti neresničen, podobne so o isti temi prejšnji teden objavili tudi drugi mediji. Ko je Mladina v ponedeljek izšla, je iz kabineta predsednika vlade na naslove piarovcev vseh ministrstev, na evropska elektronska naslova Peterleta in Brejca in na še nekatere druge prišla elektronska pošta, naslovljena kot "NUJNO - navodilo za komuniciranje". Podpisal ga je Jernej Pavlin - "mlad, simpatičen in sposoben slovenski izobraženec", kakor ga je v volilni tekmi opisal Janez Janša - ki mu kot kandidatu NSi na jesenskih volitvah ni uspelo priti v parlament. Danes Pavlin opravlja službo tiskovnega predstavnika vlade. Pavlinovo navodilo je nedvoumno. "Prosimo, da do nadaljnjega ne komunicirate s tednikom Mladina oz. komunikacijo zreducirate na minimum," je zapisano v prvem stavku. Predstavnikom za stike z mediji ministrstev in vladnih strank Pavlin svetuje, da je "najbolje ne odgovarjati, v kolikor pa ocenite, da bi bilo to potrebno, potem odgovorite le s stavkom ali dvema". Nato tiskovni predstavnik vlade prida primer dopisovanja z novinarjem Mladine Petrom Petrovčičem, ki ga je spraševal o že omenjeni temi. Petrovčič mu je poslal osem podrobnih vprašanj o specifikaciji raziskave in izbiri inštituta. Vprašanja so natančna - običajnih pet K-jev, ki sodijo v opis dela in nalog novinarjev. Kabinet predsednika vlade je najprej molčal, potem pa je Pavlin novinarju odgovoril zgolj na splošno, brez izdelanih odgovorov in zahtevanih podatkov. Pravzaprav Pavlin na vprašanja ni odgovoril. V navodilu za komuniciranje je svoje izogibanje odgovoru prikazal kot primer želenega komuniciranja z Mladino. Pavlinov namen je seveda jasen, njegov "odgovor na vprašanja" je primer, kako naj novinarjem Mladine odgovarjajo predstavniki za stike z mediji javnih ustanov. Konkretneje, Pavlin je svojim "podrejenim" zaukazal, naj na vprašanja novinarjev ne odgovarjajo. Pismo glavnega tiskovnega predstavnika se končuje s klicajem. "Navodilo velja za vse vladne piarovce! Vsem ostalim pa priporočam, da v največji možni meri sledite našemu razmišljanju". Sledita pozdrav in podpis. Nujno sporočilo za komuniciranje je bil poslano v ponedeljek ob 13.24, pol dneva po tem, ko je izšla Mladina.

Pravica do informiranja

Zgodba je na prvi pogled banalna. Zakaj je pomembno, kakšna je notranja korespondenca med vladnimi piarovci? Kdo, za vraga, bo takšno sporočilo jemal resno? Kdo je sploh Jernej Pavlin, da ima njegovo elektronsko sporočilo kakršnokoli vrednost? Ja in kaj je s takšnim navodilom sploh narobe? Neprofesionalna odločitev Jerneja Pavlina ima več razsežnosti. Prva je vprašanje prava in pravice do informiranja. Zakon o medijih v 45. členu govori o dostopu do javnih informacij. V prvem odstavku je zapisano, da morajo biti informacije z delovnega področja, ki jih dajejo državni organi oz. njihovi predstavniki, "resnične, popolne in pravočasne". Pavlinova navodila to zakonsko določilo zaobidejo. Isti zakon tri odstavke nižje določa, da lahko javne osebe informacij ne posredujejo le v primeru, če so te "državna, vojaška, uradna tajnost ali poslovna skrivnost", če bi objava pomenila "kršitev tajnosti osebnih podatkov" ali če bi to "škodilo sodnemu ali predkazenskemu postopku". Pavlin te izjemne primere razširi kar na vso komunikacijo in dajanje informacij Mladini. Njegova navodila so prav tako v neskladju z zakonom o dostopu do javnih informacij in še z nekaterimi drugimi zakonskimi določil, ki definirajo vlogo javnih informacij in funkcijo predstavnika za odnose z mediji. Pavlinovo navodilo pa ni samo v neskladju z zakoni. 39. člen ustave tako govori o svobodi izražanja in o tem, da "vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon". Pavlinova navodila o komuniciranju so obšla tudi ustavo.

"Če bi to delal kdo iz privatnega sektorja, ne rečem, če pa to dela javni sektor, celo vlada, pa je nezaslišano," je situacijo komentiral neki pomemben javni funkcionar.

Resnici na ljubo je treba zapisati, da Pavlin ni prvi, ki se je zatekel k piarovskemu molku in zavajanju. Podobno so delovali tudi nekateri drugi piarovci nekaterih drugih vlad ali institucij. Ne nazadnje celo piarovska teorija uči, kako novinarjem ponuditi takšen odgovor, kot si ga želi naročnik, in ne tistega, kot bi ga rad slišal novinar. Teorija gre celo tako daleč, da loči med črno, sivo in belo lažjo. A kljub vsemu hkrati opozarja, da morajo biti odnosi do medijev "spoštljivi, korektni, skratka profesionalni". V knjigi Odnosi z mediji, ki jo je med ostalimi podpisal tudi Zavrl, je tako zapisano, da tista organizacija, ki ne zna komunicirati z novinarji, izziva nesrečo. "Napake, ki nastanejo zaradi neznanja, se da popraviti, za nehoteni spodrsljaj se je mogoče opravičiti. Kdor pa medijem ne priznava njihove posebne družbene vloge privilegiranega opazovalca in nadzornika, nesramno izziva". Pavlin očitno ni prebral niti zakonov niti učbenikov, da Kodeksa ravnanja poklicnih svetovalcev za odnose z javnostmi niti ne omenjamo. Eden izmed predstavnikov za stike z javnostjo, ki je blizu častnemu razsodišču slovenskega društva za odnose z javnostjo, je hipotetični primer, ko naj bi nekdo iz javnega sektorja namenoma skrival informacije, označil za "neetičen in neprofesionalen".

Če Pavlin torej ni prvi, ki se izmika zoprnim novinarskim vprašanje, pa je vseeno prvi, za katerega vemo, da je na ministrstva poslal eksplicitno navodilo, da naj piarovci "ne komunicirajo" s točno določenim medijem in da naj v skrajnem primeru odgovorijo le s "stavkom ali dvema". Je prvi, za katerega imamo dokaz, da je poskušal sistematično ovirati pravico do informiranja. Ne nazadnje je imelo ta teden kar nekaj novinarjev Mladine težave pri zbiranju informacij, ki so prišle neposredno od vladnih piarovcev. Podoben pojav sicer opažajo nekateri drugi mediji.

Labodji spev

Težko je verjeti, da je takšno navodilo nastalo na lastno pobudo Jerneja Pavlina, fanta, ki je bil že leta 2000 predstavnik za odnose z javnostmi NSi, vendar je v visoko politiko stopil šele pred pol leta. Domnevamo, da se je zanj odločil kdo izmed kabineta predsednika vlade, špekuliramo, da državni sekretar Aleksander Zorn, ki je bil omenjen v novinarskem članku. A to so ugibanja. Kdorkoli je že avtor omenjenega navodila - prišlo je iz kabineta predsednika vlade. Ker je slovenski premier nekoč urednikom že zažugal, da so si "s svojim načinom poročanja pripravili labodji spev", in ker njegova vlada pripravlja novo medijsko zakonodajo, ima Pavlinovo navodilo seveda tudi širšo politično težo. Očitno so v premierovem kabinetu mnenja, da so nekateri mediji bolj pomembni kot drugi. Očitno so mnenja, da je za Mladinine novinarje bolje, da do informacij sploh ne pridejo. Očitno so tudi mnenja, da je Mladinine novinarje treba zavajati, da naj bodo odgovori na vprašanja nepopolni in kratki. Takšno razumevanje komuniciranja z mediji ni samo neprofesionalno in neetično, ampak je tudi arogantno, samovoljno, avtokratsko, ponižujoče in nedemokratično. In na koncu ni niti najmanj pomemben odnos med vladnimi piarovci in novinarji nekega tednika. Če namreč oblast danes sistematično, načrtno in z navodili zavaja novinarje enega izmed medijev, lahko to jutri počne tudi drugim. Lahko začne skrivati informacije nacionalni televiziji, radiju, vsem medijem. Lahko se začne izogibati nadzoru, zakonom in ustavi. Sicer pa je poskus omejevanja svobode tiska, kakršen je pravzaprav namen Pavlinovih navodil, popolnoma v nasprotju s stališči do odprtosti medijev, ki jih javno zagovarja vlada. Ker so njihova dejanja drugačna od obljub, lahko to vlado obtožimo mimikrije. Lahko zapišemo, da zavaja, da ne govori resnice in da so elementi totalitarizma v njej prisotni bolj, kot se zdi od daleč. Eden je zašel v kabinet predsednika vlade.

S podrobnimi vprašanji smo se obrnili tudi na Jerneja Pavlina. Rezultat vprašanj je bil pričakovan - odgovora nismo dobil. Le glas v telefonski slušalki je zatrdil, da ne more komentirati "navodil za komuniciranje".


Aidan White, generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev

"Mislim, da je to klasičen primer panike vlade, ki se raje zateče k molku, kot pa da bi govorila z neodvisnim medijem. Vlada očitno ne mara komunicirati z drugačnimi pogledi, takšna oblika komunikacije kaže, da slovenska vlada ni dober prijatelj medijskega pluralizma in svobode tiska, in kaže tudi na to, da vlada želi cenzurirati informacije, ki niso všeč trenutni politiki. Upam, da bodo ljudje, ki so zaposleni v javni upravi in ki dajejo informacije javnega pomena, svoje delo opravljali nemoteno naprej, brez kakršnegakoli političnega vmešavanja. Vse skupaj ni dober znak v kontekstu sprejemanja nove medijske zakonodaje, procesa, ki se trenutno dogaja v Sloveniji."


Grega Repovž, predsednik društva novinarjev Slovenije

"Ni mi znana nobena pravna ali etična podlaga, ki bi vladnemu uradniku omogočila oziroma dovoljevala diskriminacijo medijev ali novinarjev na opisan ali kakšen drugačen način. Nasprotno pa so mi znana določila slovenske ustave, ki govorijo o pravici do informiranosti, zakona o vladi, ki določa njene pristojnosti, zakona o medijih, ki zapoveduje organom, da morajo na vprašanja odgovarjati, zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki ne dovoljuje nobene diskriminacije med iskalci informacij ter nalaga vsem organom informiranje vseh, navodila ministrstva za javno upravo, ki zapoveduje vsem organom, da morajo čim hitreje in popolneje odgovarjati na vprašanja tako medijev kot občanov, izjave predsednika vlade in ministrov o transparentnem delovanju vlade in javne uprave, etična pravila ravnanja tistih, ki se ukvarjajo s stiki z javnostjo, ne nazadnje pa tudi sprejete mednarodne konvencije in pa direktive, ki so del evropskega pravnega reda, ki mu je podvržena tudi Slovenija kot del EU. In če takšno navodilo obstaja in ga je uradnik urada predsednika vlade res napisal in poslal, je v nasprotju z vsemi navedenimi akti.

Vse skupaj spominja na neki drug čas in neke druge ljudi, na neki drug političen sistem, v katerem so bila glede istega medija dana prav taka navodila. In več ko je bilo takšnih navodil, in več ko je bilo poskusov omejevanja tega medija - in najhujših grobosti poskusov omejevanja tega tednika je bil deležen prav današnji predsednik vlade kot sodelavec Mladine - višja je bila naklada tega medija.

Zaradi teh izkušenj bi morala biti taka navodila nekaj nedopustnega in nepredstavljivega za vsako vlado. Globoko upam, da je šlo za napako uradnika, morda za interno šalo, s katero so hoteli v imenu zgodovinskega spomina le opomniti na čase, za katere bodo storili vse, da jih nikoli več ne bo, ne pa za resno navodilo."


Nenavaden PR

Kako komunicirati s kabinetom predsednika vlade

Odgovor Jerneja Pavlina, tiskovnega predstavnika Vlade RS, na naša vprašanja, ki ga je posredoval drugim vladnim PR-ovcem, ni novost, ves čas našega sodelovanja z njim je bilo takšno komuniciranje prej stalnica kot izjema.

Tokrat je najina komunikacija potekala takole. V četrtek, 16. maja, opoldan sem hotel pridobiti uradne informacije o raziskavi o zaželenosti novih praznikov, ki jo je vlada naročila pri novoustanovljenem Inštitutu za razvojne in strateške analize. Najprej sem govoril z vodjo inštituta Franetom Adamom, ta pa je poudaril, da podatke o raziskavi in njene izsledke lahko sporoča le naročnik, torej vlada. Ker do zdaj raziskave javnega mnenja, ki so jih naročale vlade, niso bile tajne, sem se s prošnjo, naj mi pošljejo raziskavo v tiskani ali elektronski obliki, obrnil na vladno PR-službo. Pavlina ni bilo v premierovem kabinetu, ena od njegovih sodelavk pa mi je svetovala, naj ga pokličem na mobilni telefon. A ko sem prosil za številko njegovega mobilca, mi je ni hotela povedati. Številka službenega mobilnega telefona Janševega PR-ovca očitno ni informacija javne narave. Do njegove številke vendarle ni bilo težko priti mimo vladne PR-službe. Pavlina sem potem priklical po mobilnem telefonu, a mi je sporočil, da se o tej temi lahko pogovoriva popoldan, ko bo imel več časa. Že takrat sem mu pojasnil, da sem v časovni stiski, saj sem odgovore potreboval najkasneje naslednjega dne zgodaj dopoldan.

Ob 16.00 sem Pavlinu spet telefoniral in takrat je kot iz topa izstrelil povsem novo in presenetljivo stališče: "Raziskave vam ne bi poslali, vlada jo je naročila za interno uporabo in zato ne vidim razloga za posredovanje raziskave." Na prošnjo, naj odgovori vsaj na nekaj vprašanj v zvezi z raziskavo, je v to privolil. Dogovorila sva se, da bo odgovoril do pol desetih dopoldan prihodnjega dne. Vprašanja sem poslal po elektronski pošti in pri tem še v pisni obliki ponovil prošnjo, naj zaradi časovne stiske pohiti z odgovori.

V petek odgovorov nisem prejel, Pavlina pa ni bilo mogoče priklicati vse od 10.00 pa do 12.15. Telefoniral sem najmanj petnajstkrat, njegove pomočnice pa so me tolažile, da bo poklical takoj po sestanku, kar naj bi bilo "kmalu". Pavlin ni telefoniral, pač pa ga je uspelo priklicati meni; zagotovil mi je, da bom odgovore dobil v pol ure. Skoraj točno čez pol ure je po elektronski pošti prispel odgovor, ki ni odgovoril niti na eno izmed osmih vprašanj.

Peter Petrovčič


Novi inštitut

Kako je začel delovati inštitut, ki naj bi poslej opravljal javnomnenjske raziskave za vlado

Vlada je skrivno raziskavo o zaželenosti novih praznikov zaupala Inštitutu za razvojne in strateške analize. Kot je pisalo v časniku Delo, so ustanovitelji podjetja Frane Adam, ki je tudi zastopnik in vodja inštituta, Matej Makarovič, Urban Vehovar in Borut Rončevič. Adam in Makarovič sta ustanovna člana Zbora za republiko. Najnovejši inštitut za raziskave javnega mnenja je bil v register podjetij vpisan 15. marca letos. Ker inštitut še nima primernih prostorov, je njegov uradni naslov kar pri Adamu doma.

Vlada je dopis, s katerim je povabila raziskovalna podjetja k izvedbi raziskave, poslala 25. aprila, torej dober mesec po ustanovitvi inštituta, ki je nazadnje opravil raziskavo. Vprašanja je pripravil Matej Makarovič, na inštitutu pa so opravili tudi interpretacijo podatkov. Za vse drugo, torej za tehnično izvedbo raziskave, so najeli podjetje CDE Nove tehnologije, ki ga je lani decembra kupila zavarovalnica Vzajemna, nakup pa je spremljala cela vrsta nepravilnosti pri obeh podjetjih. Podizvajalca so na inštitutu potrebovali, ker jim za zdaj poleg prostorov manjkajo tudi potrebna tehnična sredstva, oprema in infrastruktura. Bodo pa kmalu vsaj nekoliko lažje zadihali, saj naj bi za omenjeno raziskavo prejeli 750.000 tolarjev. Sicer pa razen s plačilom podizvajalca z omenjeno raziskavo očitno niso imeli prav velikih stroškov. Frane Adam je namreč, ko smo ga povprašali o raziskavi, odgovoril: "Če boste pri Mladini vedno tako temeljiti, kot ste tokrat, za tisti dve vprašanji iz raziskave ..." Iz Adamovih besed lahko torej sklepamo, da je šlo za kratkotrajno in ne preveč zahtevno delo. To potrjuje tudi njegova izjava za Delo, da je vlada med prijavljenimi izbrala njegov inštitut predvsem zato, ker ji je ponudil najhitrejšo izvedbo raziskave.

Ustanovitelji inštituta so povečini strokovnjaki za raziskovanje javnega mnenja. Predvsem Frane Adam in Matej Makarovič. Adam je visokošolski učitelj, zaposlen na katedri za kulturologijo na FDV. V slovenskem tisku je precej objavljal, predvsem v Novi reviji in njeni reviji Ampak, pa tudi v družboslovni reviji Teorija in praksa in drugih strokovnih revijah. Matej Makarovič je s SDS sodeloval še v njenih opozicijskih časih, takrat je bil strokovni vodja pri izvajanju njenih anket. Makarovič je prav tako kot Adam zaposlen na FDV, na katedri za teoretično sociologijo, objavlja pa predvsem v revijah Ampak, Demokracija in tudi v Sobotni prilogi ter v reviji Teorija in praksa.

Peter Petrovčič