Žrtveno jagnje

"Pretekli teden sem v naglici sprejel napačno odločitev," je suho dejal Jernej Pavlin. Novinarji smo se drenjali okrog njega, padli tiskovni predstavnik vlade pa je v rokah stiskal list papirja, na katerem je imel z velikimi črkami napisano izjavo. "V celoti se zavedam odgovornosti in jo seveda tudi sprejemam," je nadaljeval. "Zato sem danes odstopil kot tiskovni predstavnika vlade". Samokritična Pavlinova izjava nato govori o tem, kako si je sam vseskozi in vedno prizadeval za transparentno, odprto delovanje javnega sektorja in "celovito in nepristransko obveščanje javnosti o delu vlade", da je nujno navodilo za komuniciranje napisal "samoiniciativno" in da zaradi dvoma, ki je padel na njegovo delo, odhaja. Balast in veliko samokritike. Izjava o odstopu je bila dolga le nekaj stavkov. "Toliko zaenkrat in hvala lepa," je Pavlin zaključil, se obrnil in odšel. Nobenih podvprašanj torej, brez slastnih podrobnosti. Radovedne novinarje je ustavil Branko Vidrih, dolgoletni uslužbenec vladnega urada za informiranje, Pavlin pa je za sabo zaprl vrata.

Le pol ure pozneje je tiskovno konferenco sklical Pavlinov strankarski šef Andrej Bajuk. Podobno kot Pavlin tudi on ni odgovoril na nobeno vprašanje, je pa v izjavi za tisk izrazil globoko spoštovanje do Pavlinovega odstopa, saj naj bi bil ta po Bajukovem mnenju "izraz trde moralne drže". Podobno kot Pavlin je tudi Bajuk sporno navodilo za komuniciranje vladnim piarovcem omenil le mimogrede, kot napako, kot nekaj, kar Pavlin (!) "ocenjuje kot napačno odločitev", ostale Bajukove besede pa so bile namenjene globokemu spoštovanju do dobre moralne drže mladega politika. Ko je na uredništva slovenskih medijev priromalo še sporočilo Mlade Slovenije, je bila slika popolna. Pavlin je postal heroj, njegova odločitev je bila "pogumna in odgovorna", stvar "visoke politične kulture". Nekdanji tiskovni predstavnik vlade je postal človek, ki je odšel le zato, da bi se lažje vrnil. Ptič Feniks.

Neprepričljiv odstop

Vendar navidezno odlično izveden manever odstopa na nekaterih mestih pušča. Če preslišimo zatrjevanje o visokih moralnih načelih človeka, ki je bil še pred dobrim tednom dni ponosen na to, da so bili njegovi odgovori novinarju Mladine namerno nepopolni, je njegova izjava vseeno nenavadna. Težko je namreč verjeti, da je Pavlin svoja nujna navodila za komuniciranje sprejel v naglici in samoinciativno. Neposrednih dokazov za to nimamo, vendar ima Pavlinova zgodba dovolj lukenj, da lahko o njej podvomimo.

Nujna navodila za komuniciranje je Pavlin naokoli poslal v ponedeljek ob pol dveh. Tistega dne tiskovni predstavnik vlade ni imel nobene novinarske konference. Naslovniki sporočila so skrbno izbrani, v njih ni vseh predstavnikov za tisk, so pa predstavniki za tisk koalicijskih strank, a ne vladnega Desusa. Pavlin očitno njim ni zaupal. Pavlin je v vednost izjavo poslal tudi dvema evropskima poslancema. Očitno z namenom. Bolj kot adrema pa meče senco dvoma o Pavlinovi naglici vsebina sporočila. Tiskovni predstavnik je namreč kot primer "dobrega komuniciranja" z novinarji Mladine pridal zavajajoči odgovor, ki ga je napisal nekaj dni poprej. V petek, ko verjetno ni bil v naglici. Pa četudi je bil, je potem lahko o svojem izmikanju razmišljal nekaj dni in bil nanj tako ponosen, da ga je predstavil kot vzorčni primer. Sporočilo prav tako nima slovničnih napak, napisano je v običajnem uradniškem jeziku in se sklicuje na članek v Mladini. Očitno je imel Pavlin dovolj časa, da je prebral članek, poiskal nekaj dni staro sporočilo novinarju, ga kopiral, izbral prave naslovnike in prave besede ter ga poslal naokoli. In to v ponedeljek, ko novinarji Mladine vladnimi piarovcem navadno še ne pošiljamo zoprnih vprašanj. Izgovarjanje na naglico ni ravno prepričljivo, razen če Pavlinu kdo ni postavil časovnega roka.

Drugi dvom je "samoinciativnost". Pavlin se ni prvič izmaknil vprašanju novinarja. Tako recimo pred tedni novinar Mladine ni dobil podatkov o raziskavi UMAR-ja o smiselnosti uvedbe vinjet. Pavlin je prav tako enkrat že solidno opravljal funkcijo tiskovnega predstavnika Andrej Bajuka, in je verjetno dovolj izkušen, da ve, da je tiskovni predstavnik le posrednik med željami politika in novinarji. Seveda je res, da dober tiskovni predstavnik za vsako malenkost ne trka na vrata svojega šefa, vendar je težko verjeti, da je komunikacijska strategija resnično nastala v naglici in samoiniciativno. Ne gre namreč le za en stavek, temveč za navodilo, za strateški odnos, za medijski načrt. V kabinetu predsednika vlade, ki je na volitvah zmagal tudi zaradi odličnega in premišljenega vodenja igre z mediji, za odnose z javnostjo skrbijo tri osebe, zaposlena pa je še oseba, ki je pristojna za posredovanje informacij javnega značaja.

Še najbolj vprašljiv pa je povod spornega navodila. Pavlin je v navodilu za komuniciranje omenil članek, ki je bil sicer kritičen, a ne predolg, ki je postavljal vprašanja, a razen domnev ni razkril kakšne večje nepravilnosti. Pavlin teh navodil ni poslal, ko je Mladina razkrila etični nepotizem ministra Viranta, ali ko je pisala o šolskih čistkah ministra Zvera, ali o političnem nastavljanju direktorjev bolnic ministra Bručana. Navodila so prišla zaradi članka, ki je povzel Delovo zgodbo, o nenavadni raziskavi javnomnenjskega inštituta v nastajanju.

Ne priznanje, pač pa napad

In ravno zaradi premiera se zdi, da Pavlinovo navodilu ni bilo le spodrsljaj piarovca, ki je želel ugajati svojim nadrejenim. Janez Janša je namreč v Luksemburgu na Pavlinov odstop reagiral užaljeno in jezno. Na vprašanje novinarjev o odstopu svojega piarovca se je cinično nasmehnil. "Pravzaprav jaz ne bi mešal prihodnje evropske finančne perspektive, ki je usodnega pomena za prihodnji razvoj Slovenije, z neko reklamo za nizkonakladno revijo, ki izstopa po svoji nestrpnosti do drugače mislečih". Izjava potrebuje nekaj komentarja. Najprej o reviji. Mladina ni nizkonakladna revija, pač pa je njena revidirana naklada med vsem političnimi tedniki v Sloveniji najvišja. Razen če je Družina za Janšo politični tednik. Mladina ni nestrpna do drugače mislečih, pač pa reagira na tiste posameznike in politične ideje, ki si na plečih marginalnih in spregledanih skupin želijo zgraditi pot na oblast. Mladina goji ironijo, včasih namenoma pretirava, a dejstvo, da se je pred časom slovenski premier na naslovnici pojavil kot nacist, ne pomeni, da je nestrpna. Naslovnica revije je bila le odziv na premierove izjave ob zgodbi o izbrisanih. Tako so se tudi zaradi Janševih političnih potez dvignile obrvi evropskih institucij, ki spremljajo stanje človekovih pravic po svetu. Kljukasti križ si je zaradi iste teme nekaj mesecev prej prislužil tudi Janez Drnovšek. Morda so takšne naslovnice za posameznika žaljive ali neokusne, vendar spadajo v običajno politično ikonografijo, ki ima svoj temelj v novinarjevi zgodbi.

A pozabljeno prijateljstvo med Mladino in Janšo ni tako usodno, premierova izjava namreč sporoča dve drugi stvari. Pravi, da je vprašanje Pavlinovega odstopa nepomembno. Da je za slovenske medije bolje, da se ukvarjajo z usodnejšimi stvarmi, recimo z gospodarskimi vprašanji. Zanimivo je, da so identični obrazec nekoč uporabljali partijski politiki, ko je civilna družba sitnarila o ukinitvi 133. člena tedanjega kazenskega zakonika t. i. verbalnega delikta, oblast pa je govorila o reformah socialističnega gospodarstva. Izjava pa je pomembna tudi zaradi dejstva, ker je premier z njo posredno priznaval, da se strinja s Pavlinovimi navodili. Ni namreč povedal, da je njegov predstavnik za tisk naredil napako, pač pa je napadel tistega, ki je na to napako opozoril. Janša ni priznal, da Pavlinov spodrsljaj meče čudno luč na vladno razumevanje svobode do informacij, pač pa je namesto komentarja zaničljivo govoril o mediju. Njegova izjava je tako le še nov dokaz simptoma odnosov do medijev, ki ga goji nova oblast. Odnos je znan. Za medije je neprimerno, da štejejo bombe, ki eksplodirajo v Iraku. Javna televizija je državna televizija. Na zoprna vprašanja novinarjev je bolje ne odgovarjati.

Kaj je torej prinesel minuli teden? Najprej je prinesel odstop Jerneja Pavlina, slepilni manever, ki pa je vendarle nekaj novega v slovenskem političnem prostoru. Pavlin je namreč napako priznal, pa četudi je še nekaj ur poprej na internetnem novičarskem portalu 24ur.com govoril o medijskem linču. Minuli teden je prinesel tudi izjave ministra Viranta, ki se mu je Pavlinovo navodilo za komuniciranje zdelo nerodno, vendar pa po ministrovem mnenju odstop ne ni bil potreben. Pavlin Viranta torej ni poslušal. Minuli teden je prinesel tudi izjavo Janeza Janše, ki potrjuje, da je Pavlinovo navodilo najverjetneje nastalo v skladu s širšim razumevanjem vloge medijev, ki ga goji oblast. Takšno razumevanje je nevarno, k njemu so navadno nagnjeni tisti politiki, ki gojijo kult nezamenljivosti.

Ker nobeden izmed predstavnikov oblasti javno še ni odločno obsodil Pavlinove depeše, pač pa so le zmanjševali njen pomen, očitno niso prepričani, da je z njo kaj narobe. Pavlin je vsaj po spokorni izjavi sodeč drugačnega mnenja. Odpadla je razmeroma nepomembna veja, da je drevo ostalo celo.

Nezakonito navodilo

Ostri odzivi na Pavlinovo navodilo

Potem ko smo prejšnji ponedeljek objavili "navodilo za komuniciranje", s katerim je tiskovni predstavnik vlade Jernej Pavlin ostalim vladnim piarovcem naročil, kako naj komunicirajo z novinarji Mladine, se je usul cel plaz kritik. Navodilo, ki je vladnim piarovcem zadalo, naj na vprašanja novinarjev Mladine ne odgovarjajo, če pa že, naj bodo njihovi odgovori dolgi le stavek ali dva, je prvi obsodil novinarski ceh. Tako mednarodni, ki ga vodi Aidan White, kot tudi domači, ki mu predseduje Grega Repovž. Slednji je med drugim povedal, da navodilo nima nobene pravne podlage in je v nasprotju s slovenskim pravnim redom. Pavlinovo ravnanje so obsodili tudi njegovi cehovski kolegi. V Slovenskem društvu za odnose z javnostmi so ugotovili, da takšno navodilo ni v skladu s temeljnimi dokumenti društva in piarovske stroke ter je tudi povsem v nasprotju s "s priporočili o zagotavljanju javnosti dela v javnem sektorju".

Kritik je bilo nato vse več, politične stranke pa so se večinoma oglasile šele potem, ko je Pavlin v sredo odstopil s položaja. Največji opozicijski stranki sta navodilo po pričakovanjih skritizirali. V NSi, drugi največji koalicijski stranki, katere pomemben član je Pavlin, so se na široko razgovorili le o tem, kako moralen je Pavlin, ker je priznal napako in odstopil.

Več so bili o primeru Pavlin pripravljeni povedati predstavniki pravne stroke. Strinjali so se, da je Pavlinovo navodilo povsem neprimerno za delo državnih organov. Namestnik varuha človekovih pravic Jernej Rovšek je denimo povedal, da navodilo krši črko in duh zakona o medijih in zakona o dostopu do informacij javnega značaja, posega pa tudi v temeljne človekove pravice.

Strokovnjak za upravno pravo s Pravne fakultete v Ljubljani Erik Kerševan pa pravi, da "po zakonu lahko dajejo takšna navodila le nadrejeni, saj vladni predstavnik za stike z javnostmi nima uradnih pooblastil. Pri dajanju navodil torej Pavlin ni deloval po uradnih kanalih". Kljub temu je Kerševan prepričan, da je imelo Pavlinovo navodilo glede na njegov položaj določeno težo "in je zato z vidika etičnosti, zakonitosti in pravnega reda nedopustno. Nedopustno je tudi z vidika diskriminacije. Nedopustno je, da bi katerakoli vlada izbirala sebi všečne medije". In jim s tem dvigovala ratinge, prodajo in tudi prodajo oglasov ... Poleg tega so javni uslužbenci tudi zakonsko obvezani k obveščanju javnosti. K temu jih je nazadnje zavezala uredba o upravnem poslovanju, ki jo je vlada sprejela februarja. "Ta usmeritev je torej potrjena tudi z najnovejšimi predpisi. Zato Pavlinov poziv tudi s tega vidika ni dopusten."

Po Kerševanovem mnenju bi v primeru Pavlinovega navodila lahko ugotavljali, ali je prišlo do prekrška. Če bi namreč kateri od piarovcev upošteval Pavlinovo navodilo, če torej medijem ne bi dal "zahtevanih resničnih, popolnih in pravočasnih informacij o vprašanjih s svojega delovnega področja za objavo prek medijev", bi po 147. členu zakona o medijih storil prekršek. "Po tem členu bi bili lahko kaznovani npr. ministrstvo, minister in predstavnik za stike z javnostmi, če ne bi spoštovali določil zakona." Vlada ali ministrstvo z najmanj 500.000 SIT kazni, premier ali minister z najmanj 120.000 SIT kazni, piarovec pa z najmanj 60.000 SIT kazni. Ali bi lahko v navodilu zasledili tudi elemente kaznivega dejanja? "Dvomim, da bi šlo lahko v tem primeru za kaznivo dejanje, ker to ravnanje ni imelo določenih posledic in ni prišlo do hujšega posega."

Tudi profesor z iste fakultete Rajko Pirnat meni, da Pavlinovo navodilo gotovo ni primerna usmeritev za delo državnih organov. "Čeprav samo navodilo za delo, glede na to, da Pavlin nima pooblastil, nima kakšne pravne moči oz. pravne veljave. Gotovo pa dokument ni premišljen niti usmerjen v odprtost državne uprave in dela državnih organov. To pa po mojem mnenju ni dobro." Tudi Pirnat opozarja, da državni organi ne smejo delati razlik med mediji, saj bi s tem kršili načelo enakosti, zakon o medijih, pa tudi svobodo medijev, ki v ustavi sicer ni izrecno zapisana, jo je pa možno iz ustave razumeti.

Do Pavlinovega navodila je kritičen tudi Andraž Teršek, asistent s Pravne fakultete v Ljubljani, urednik revije za evropsko ustavnost REVUS, sicer pa poznavalec medijskega prava in avtor knjige Svoboda izražanja. Teršek opozarja, da se sleherno prikrivanje in prikrojevanje informacij, ki jim gre pripisati javni značaj, "iz oči v oči sooča s problemom ustavnosti takšnega ravnanja. Neobstoj, neposredovanje ali nedosegljivost takšnih informacij z ustavnopravnega vidika ne sme biti posledica njihovega prikrivanja ali izkrivljanja, sicer lahko govorimo o protiustavnosti." Kaj pa Teršek meni o spornem navodilu? "Sami pravilno ugotavljate, da obravnavani primer pomeni kršitev slovenske zakonodaje." Po Terškovem mnenju primer Pavlin nedvomno "predstavlja odgovor oblasti na novinarsko nadzorno in poizvedovalno delovanje, ki je in mora biti trn v peti oblasti ter kot takšno predstavlja jedro novinarskega dela. Odnos oblasti do njenih največjih in najbolj neizprosnih kritikov je vselej pokazatelj stopnje razvoja demokratične kulture in zavesti!" Teršek temu dodaja, da Pavlinovo navodilo ponazarja, kako se politična oblast "na najostrejši način zareče v samo jedro ustavnosti in demokratičnosti sistema, stopi na pot arbitrarnosti in tiranije ter se posmehuje kriterijem legitimnosti političnega vodenja družbe". Sam si zato kot pravnik in kot državljan želi, da bi bilo priznanje napake in odstop s funkcije v primeru Pavlin res rezultat ustrezne politične kulture in družbene zavesti.

Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic se je že ob razkritju navodila pošalil, da je Pavlin odličen tiskovni predstavnik vlade, ki je le izvrševal navodila nadrejenih. Po Pavlinovem odstopu je dejal, da je logično, da so Pavlina hitro 'odstopili', saj vlada ne potrebuje takšnega piarovca, ki bi javnost obveščal o tem, kar bi vlada rada skrila, temveč takšnega, ki bo to spretno prikrival. "Če je Mladina razkrila, da Pavlin za to funkcijo ni sposoben, bi ji moral biti Janša za to hvaležen. Mislim, da ji tudi je, čeprav javno te hvaležnosti seveda ne bo izrazil - že zaradi Bajuka ne. Tu ga pač prevevajo ambivalentna čustva - in javno je seveda takoj in povsem neprikrito udarilo iz njega njegovo globoko sovraštvo do Mladine, ko je s svojim ciničnim nasmeškom izjavil, da ga 'neka reklama za nizkonakladno revijo, ki izstopa po svoji nestrpnosti do drugače mislečih' (beri: do njega) ne zanima. Za tiskovnega predstavnika svoje vlade bi bil torej on sam še slabši kot Pavlin: tega, kar bi predsednik vlade v spodobni državi moral skrivati in potlačiti globoko vase (svojo globoko averzijo do kritičnih novinarjev), niti ne poskuša skrivati - ali pa tega njegova maščevalna psiha preprosto ne zmore. Naj raje ostane kar predsednik vlade - 60 % ljudstva ga še vedno ljubi točno takega, kakršen je."

Kritike iz tujine

Zaradi novice o tem, kakšno navodilo je zaokrožilo med vladnimi piarovci, se je Slovenija znova znašla tudi pod drobnogledom tujine. Do navodila je bil, kot rečeno, kritičen prvi glasnik Mednarodne zveze novinarjev Aidan White. Navodilo za komuniciranje z novinarji Mladine pa je prebral tudi Karol Jakubowicz, predsednik vodilnega odbora za medije pri Svetu Evrope, ki zadnje čase temeljiteje spremlja dogajanje v Sloveniji, zlasti zaradi sprejemanja novega zakona o RTVS.

In kaj je ugotovil mednarodno priznani strokovnjak za medije? "Navodila za komuniciranje Jerneja Pavlina so v grobem nasprotju z evropskimi standardi o javni dostopnosti uradnih podatkov in temeljnimi načeli demokracije," je prepričan Jakubowicz, ki temu dodaja, da je ministrski odbor Sveta Evrope v svojih priporočilih o dostopu do podatkov, ki jih imajo državni organi, napisal, da "je treba narediti vse za čim večjo javno dostopnost podatkov, s katerimi razpolagajo državni organi" in da "imajo vsi, ki sodijo pod pristojnost sodne oblasti neke države članice, pravico zahtevati ter dobiti podatke, ki jih imajo državni organi, razen sodnih in zakonodajnih organov". V priporočilih je tudi zapisano, da "mora državni organ, ki zavrne dostop do podatkov, navesti razloge za to, in sicer v skladu z zakonom oziroma uveljavljeno prakso". Podobna stališča najdemo tudi v priporočilih o dostopu do uradnih dokumentov.

Jakubowicz zato meni, da Pavlinovo navodilo kaže na žalostno razmišljanje v slovenski državni upravi: "Pri navodilih gospoda Pavlina je žalostno predvsem, ker kažejo, da državni organi sploh ne razumejo, kakšne obveznosti imajo do volilcev, ki jih predstavljajo mediji. Izražajo pa tudi naivno prepričanje, da je dovolj izdati takšna 'navodila', pa bo dostop javnosti do resnice o delovanju državnih organov oviran. V demokratični družbi to ni le popolnoma nedopustno, temveč tudi neučinkovito. Čim prej bodo gospod Pavlin in njegovi kolegi to dojeli, tem ugodneje bo to vplivalo na njihovo verodostojnost in dobro opravljanje njihovih uradnih dolžnosti."

Vanja Pirc

Odstopna raziskava

Po Pavlinovem odstopu nam je vlada poslala poročilo o javnomnenjski raziskavi o praznikih

Dan po formalnem odstopu vodje vladnega PR-a Jerneja Pavlina smo na kabinet predsednika ponovno naslovili prošnjo za posredovanje raziskave o praznikih, ki je Pavlina sploh potegnila v znani potek dogodkov. Naslednjega dne nam je neposredno s seje vlade Pavlinova donedavna sodelavka Katja Ujčič sporočila, da bomo poročilo o raziskavi prejeli kmalu. In res, popoldan smo ga dobili.

Raziskava "Odnos do novih praznikov" novonastalega inštituta IRSA obsega vsega pet vprašanj. Na vprašanji, ali si želijo novih praznikov "dneva vrnitve Primorska matični domovini" in "dneva Rudolfa Maistra", so anketiranci odgovorili večinsko pritrdilno. Pri tretjem vprašanju anketirani niso bili naklonjeni temu, da omenjena nova praznika postaneta tudi dela prosta dneva. Skoraj vsi pa so tudi nasprotovali zamenjavi 2. januarja in 2. maja kot prostih dni z novima dvema praznikoma.

Pri zadnjem, petem vprašanju, je vlada preverila delovanje FDV-jevega CJMMK, s katerim ima sklenjeno pogodbo o politbarometru. Vprašanje se je glasilo: "Katero stranko bi volili, če bi bile volitve to nedeljo?", rezultati pa se ujemajo z dosedanjimi ugotovitvami politbarometra. Očitno pa si vlada ni želela preveriti javnega mnenja o vsebinsko prav tako pomembni spremembi zakona o praznikih - o preimenovanju "dneva samostojnosti" v "dan samostojnosti in enotnosti".

Raziskavi menda ni mogoče očitati bistvenih pomanjkljivosti, tehnično pa vendarle ni popolna. Vzorec naj ne bi dosegal standardov, ki so se pri nas vzpostavili, predvsem zato, ker ni ponderiran (obtežen), pa tudi izplen sodelujočih v tem vzorcu je podpovprečen. Poleg tega tudi vsebina postavlja pod vprašaj smotrnost raziskave. Vprašanja namreč ne ponudijo resne dileme. Spraševati javnost, ali se strinja z novimi prazniki, ki ne bodo dodatno obremenili davkoplačevalcev, je enako, kot bi ljudi spraševali, ali se strinjajo, naj bodo otroci v Afriki deležni več humanitarne pomoči.

Za raziskavo je vlada IRSA plačala vključno z DDV-jem 860.280 SIT.

Peter Petrovčič