Vizija neodvisnosti sodstva

Najprej je bilo splošno ogorčenje. Upravičeno. Neznanci so pred hišo v Mežici pretepli novinarja mariborskega dnevnika Večer Mira Petka. Novinar Petek je ob tem dobil hude poškodbe glave, javnost pa je bila ob napadu na novinarja upravičeno ogorčena, saj se v polpretekli zgodovini ni dogajalo, da bi neznanci, najverjetneje podprti z mafijskim ozadjem, na tak način obračunavali s predstavnikom medija.

Sledilo je splošno ogorčenje. Morda nekoliko manj upravičeno: policijski funkcionar je kmalu po napadu sporočil, da storilcem dihajo za ovratnik, potem pa se je preiskava zataknila. Novinarja Mira Petka so napadli 28. februarja 2001, leto 2002 je bilo naokoli, tudi sredi leta 2003 ni bilo znakov, da bi policija storilce prijela za vrat. Ogorčenje je prihajalo iz dveh strani. Po eni strani je bila z učinki raziskave nezadovoljna javnost. Po drugi strani so v parlamentu ustanovili posebno preiskovalno parlamentarno komisijo, ki se je ukvarjala z vprašanjem, kaj vpliva na učinkovitost organov pregona. Zakonodajna veja oblasti je začela preganjati izvršno vejo oblasti.

Sledilo je splošno olajšanje. Policija in tožilstvo sta septembra 2003 objavila, da so storilce prijeli. In da so dokazi zbrani. Splošno olajšanje se je mešalo s splošnim navdušenjem. Komentarji so ocenjevali, da je za uspešno izvedeno akcijo daleč najbolj zaslužna mariborska višja tožilka Elizabeta Gyoerkoes, ker se je pogumno lotila občutljivega in nevarnega primera. Šele s tem, ko je bil primer predodeljen njej, je zadeva dobila potreben zagon, so ocenjevali komentarji.

Sledilo je splošno pričakovanje: pričakujemo, da bo tudi sodišče poslovalo tako učinkovito, kot je poslovalo tožilstvo. Ko so obtoženci sedli na zatožno klop, je nastal splošni vtis, da jih lahko sodišče obsodi že zato, ker izgledajo kot storilci. Potem je proces stekel. In splošen vtis je bil, da teče kaotično.

Na eni strani so splošni občutki - splošno ogorčenje zaradi policijskega mencanja, splošno olajšanje zaradi poguma tožilstva, splošno pričakovanje, da bo sodnija obtožencem naložila 30 let ječe. Na drugi stani so nenavadni detajli, ki se ne skladajo s splošnim okvirom.

In potem je minister za pravosodje dr. Lovro Šturm sodišču v Murski Soboti predlagal, naj poslovanje sodnika Branka Palatina, ki na sodišču v Murski Soboti vodi primer "Petek", preveri s službenim nadzorom. Bolj natančno: s službenim nadzorom naj preveri sodnikovo poslovanje v čisto konkretnem primeru. Še bolj precizno: z rentgenom službenega nadzora naj preveri, kako sodnik Branko Palatin vodi prav proces proti obdolžencem v zadevi "Petek". "Službeni nadzor ne pomeni posega v neodvisnost sodstva, saj službene nadzore po samem zakonu vedno opravljajo sodniki - bodisi predsedniki prvostopenjskih sodišč ali predsedniki višjih sodišč," je svojo potezo komentiral minister dr. Šturm.

Na sodišču v Murski Soboti so ministrovo potezo komentirali z besedo "precedens". Podpredsednik sodišča Dezider Novak, ki naj bi po ministrovem predlogu službeni nadzor izvedel, je vroč kostanj vrgel v roke sodnemu svetu - o utemeljenosti predloga pravosodnega ministra dr. Šturma naj odloči sodni svet. Podpredsednik murskosoboškega sodišča Novak se namreč - tako kot sodnik Palatin - poteguje za položaj predsednika okrožnega sodišča v Murski Soboti. In sodniku Novaku ni padlo na pamet, da bi zganjal službeni nadzor nad kolegom in tekmecem za položaj predsednika okrožnega sodišča.

Odvetniki obtožencev so v prvih komentarjih razglabljali, da gre za nov pritisk tožilke. Poteze ministra za pravosodje pa niti niso komentirali.

"Odvetniki so lahko z ministrovo potezo zelo zadovoljni," je zadevo komentiral pravni izvedenec, ki ne želi biti imenovan. "Če bi bili njihovi klienti obsojeni, si boljšega indica o pritisku na sodišče in na nepristranskost sodnika ne morejo želeti." Pritisk na neodvisnost sodstva je namreč precej delikatna reč. Ne gre zgolj za to, ali nek funkcionar objektivno izvaja pritisk na neodvisnega sodnika. Problem se lahko pojavi že v primeru, če se funkcionar sodne veje oblasti subjektivno znajde v situaciji, ko ima vtis o pritisku.

Najprej osnovna dejstva. Zakaj se je pravosodni minister dr. Šturm odločil, da predlaga službeni nadzor poslovanja sodnika Palatina? Aprila letos je višja državna tožilka Elizabeta Gyoerkoes na ministrstvo za pravosodje poslala dopis, v katerem opozarja na dva domnevna problema.

Zapisnik

Prvi problem naj bi bil ta, ker je sodnik Palatin pristal na predlog obrambe, da bi glavno obravnavo snemali in na osnovi posnetka izdelali prepis zvočnega posnetka. Prepisi naj bi bili, kot trdi višja tožilka, na številnih straneh nerazumljivim, hkrati pa naj bi gradivo zaradi obsega postalo neobvladljivo.

Višja tožilka ob tem navaja tudi konkreten primer: ko je avgusta lani na glavni obravnavi nastopala priča, ki naj bi potrdila alibi obtoženega Hojnika, naj bi bil prepis po njenem mnenju nerazumljiv. Tožilstvo je zato sodišču predlagalo, da bi pričo, ki naj bi obtoženemu Hojniku zagotovila alibi, ponovno zaslišali. Senat sodišča pa je predlog zavrnil kot nepotreben. Sklepa torej niti ni sprejel sodnik Palatin, pač pa petčlanski senat.

Kako je pravzaprav z določilom o snemanju glavnih obravnav? Zakonodaja določa, da se mora o glavni obravnavi pisati zapisnik, v katerega se zapiše bistvena vsebina poteka glavne obravnave. Hkrati pa lahko sodnik odredi, da se glavna obravnava zvočno snema, iz posnetka pa nastane prepis.

Načelna razlika med zapisnikom, ki ga diktira sodnik, in prepisom zvočnega posnetka, je ta, da zapisnik bolj koncentriran in vsebuje zgolj bistvene reči. Obstaja torej hipotetična nevarnost, da bi iz zapisnika kak detajl izpadel - ob tem pa bi se lahko kasneje izkazalo, da gre za pomemben detajl. Po drugi strani je prepis bolj natančen, noben detajl ni izpuščen, vendar so dobesedno navedene izjave slabše artikuliranih prič v resnici težje razumljive. Zato mora sodišče shraniti tudi zvočni posnetek. Če se sodišče odloči za snemanje glavne obravnave, s tem prihrani nekaj časa, saj sodniku ni potrebno po vsaki izjavi diktirati izjav prič. Obstaja še ena potencialna slaba stran zvočnega snemanja razprave. Če v razpravni dvorani ni reda, je lahko tudi prepis kaotičen. Če strojepiski ni jasno, kdo v določenem trenutku govori, ker v razpravni dvorani hkrati govorijo obtoženci, tožilci, odvetniki in priče, si s takšnim prepisom zvočnega zapisa ne more pomagati nihče. Ker so v proces proti obtožencem v zadevi "Petek" investirana številna pričakovanja, so razmere v sodni dvorani konfliktne, napete. Pač: obsodilna sodba bi bila za tožilstvo prestižna zmaga. Za obrambo bi bila prestižnega pomena oprostilna sodba. Če bi bila sodba obsodilna, bi šli obtoženci za trideset let v zapor. Če bi bila oprostilna, bi šli domov.

Anonimna priča

Drugi očitek višje tožilke Elizabete Gyoerkoes je povezan z nevarnostjo, da bi bila razkrita identiteta ene od anonimnih prič. Ključna anonimna priča tožilstva se namreč večkrat ni odzvala na vabila sodišča, potem pa se je izkazalo, da ima priča zdravstvene težave. Sodni izvedenec psihiatrične stoke je ob tem v mnenju o zdravstvenem stanju anonimne priče zapisal priimek in ime psihiatra, kjer se anonimna priča zdravi. Po mnenju tožilstva pa bi lahko razkritje tega podatka ogrozilo varnost anonimne priče. Tožilstvo je zato sodišču poslalo dopis, da je potrebno podatke o zdravniku izbrisati. Med marčno glavno obravnavo je tožilka, kot navaja, želela podati predlog o izbrisu podatkov o zdravnikovi identiteti, vendar je sodišče besedo najprej dodelilo enemu od odvetnikov. Ta pa je, kot navaja tožilka, na javni obravnavi nepričakovano razkril, pri kom se zdravi anonimna priča. Sodni senat se je postavil na stališče, da je zdravnik zavezan k poklicni molčečnosti. Po mnenju višje tožilke pa razkritje podatka o imenu in priimku zdravnika vendarle ogroža varnost anonimne priče, saj naj bi pričo lahko kdo videl ali počakal in njeno identiteto odkril. Razkritje podatka o zdravniku, kjer se zdravi anonimna priča, je po mnenju tožilke toliko resnejši problem, ker je obtoženec Neven Koludrovič na eni od glavnih obravnav zavpil, da bo anonimne priče pohabil. Tožilstvo ob tem navaja, da je sodniku Palatinu poslalo predlog za odreditev ukrepov, s katerimi bi anonimni priči zagotovili osebno varnost, hkrati pa tožilstvo sodniku očita, da sodišče tožilstva ni obvestilo o tem, ali je sprejelo kakšno odločitev.

Sodnik naj bi torej odgovoril na vprašanje, kaj je storil za zagotovitev varnosti anonimne priče?

Pravosodnemu ministru dr. Šturmu so se zdele domnevne nepravilnosti, ki jih je opisala višja tožilka, dovolj pomembne, da je napisal predlog za službeni nadzor poslovanja sodnika Palatina.

Nadzor

Kaj pravzaprav je službeni nadzor? O tem ukrepu govori zakon o sodniški službi; parlament je določbe o službenem nadzoru v zakonodajo vnesel leta 2002. Zakonodajalec je določila o službenem nadzoru v zakon vnesel predvsem zaradi problema sodnih zaostankov. Službeni nadzor poslovanja posameznega sodnika naj bi omogočil, da bi nadzornik - nadzor praviloma opravlja predsednik sodišča - ugotovil, zaradi kakšnih razlogov prihaja do zaostankov. Poglavje o službene nadzoru ni uvrščeno v poglavje o disciplinskih postopkih; zato sodniki mehanizma službenega nadzora ne razumejo kot disciplinskega ukrepa, pač pa prej kot ukrep strokovne pomoči, ki naj bi se končal z nasvetom določenemu sodniku.

Hkrati sodniki poglavja o službenem nadzoru ne razumejo kot poglavja, ki bi se ukvarjalo z vodenjem konkretnih primerov, pač pa gre za vprašanja, ki se tičejo organizacije poslovanja posameznega sodnika. Službeni nadzor je torej povezan z upravnim delom poslovanja posameznega sodnika, ne pa z vsebino reševanja konkretnih primerov.

Zakonodaja daje nadzorniku pooblastilo, da pregleda spise, ki so dodeljeni sodniku, spise, o katerih je sodna veja oblasti že pravnomočno odločila, hkrati pa ima nadzornik pooblastilo, da s sodnikom opravi razgovor. Hkrati zakonodaja nadzorniku daje pooblastilo, da sodniku izreče opozorilo. Nadzornik lahko sodniku postavi časovne roke. Postavljanje časovnih rokov in izrekanje opozoril sta torej bolj ali manj edini "sankciji", ki jih ima na voljo nadzornik. Šele če službeni nadzor in opozorilo v po določenem časovnem roku ne bi dala rezultatov in bi se, denimo, posameznemu sodniku spisi še vedno kopičili, bi bil to lahko razlog za kak resnejši ukrep.

Kdo ima pravico predlagati službeni nadzor? Zakonodaja določa, da lahko službeni nadzor predlaga predsednik sodišča, predsednik neposredno višjega sodišča, predsednik vrhovnega sodišča, sodni svet, personalni svet, minister za pravosodje ali varuh človekovih pravic.

Zapisnik o ugotovitvah opravljenega službenega nadzora mora biti dostavljen pobudniku nadzora. Zakon hkrati določa: "V okviru službenega nadzora ni dovoljeno posegati v neodvisnost sodnika pri opravljanju sodniške funkcije."

Glede na to, da je pravosodni minister dr. Šturm službeni nadzor zahteval zaradi vodenja povsem konkretnega postopka, se ob tem odpira niz vprašanj. Če bi bil službeni nadzor dejansko uveden, bi se ta končal z zapisnikom, ki bi bil poslan ministru, torej funkcionarju izvršne veje oblasti. Zato se ob tem zastavlja vprašanje, kaj je z neodvisnostjo sodstva. Zdi se nevzdržno, da bi funkcionar sodne veje oblasti prek zapisnika, ki bi vseboval povzetek razgovora z nadzorovanim sodnikom, poročal ministru, zakaj je med vodenjem konkretnega postopka sprejel določeno odločitev. Sodniku kot funkcionarju sodne veje oblasti zapovedana neodvisnost prepoveduje, da bi o konkretnih odločitvah, povezanih z opravljanjem sodniške funkcije, kakorkoli poročal funkcionarju izvršne veje oblasti.

Bolj konkretno: sodnik Palatin se je med vodenjem zadeve "Petek" odločil, da bo razpravo snemal. Namesto zapisnika sodno osebje pripravlja prepis zvočnega zapisa. Ker zakonodaja dopušča, da se sodišče samo suvereno odloči, ali bo o razpravi vodilo zapisnik ali pa bo pripravljalo prepis zvočnega zapisa, bi bilo nevzdržno, če bi sodnik prek zapisnika o službenem nadzoru, ki bi ga sestavil (pod)predsednik sodišča, poročal ministru, zakaj se je odločil, kakor se je. Tudi mednarodni standardi ne dopuščajo, da bi funkcionar sodne veje oblasti o odločitvah, vezanih na konkreten postopek, poročal funkcionarju izvršne veje oblasti.

Seveda pa sodnik za svojo odločitev odgovarja znotraj sistema nadzora, ki je vzpostavljen v okviru sodne veje oblasti. Če bi se med morebitnim pritožbenim postopkom izkazalo, da so bile, denimo, med pripravo prepisa zvočnega zapisa storjene strokovne napake, bi moralo višje sodišče te napake ovrednotiti in sprejeti določen sklep.

Ob tem velja opozoriti na izjavo pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma v Odmevih nacionalne TV hiše, ko je na vprašanje novinarja Slavka Bobovnika, kakšne so lahko posledice službenega nadzora, ali lahko sodnik po opravljenem službenem nadzoru izgubi postopek in ta pride v roke drugega sodnika, odgovoril precej nenavadno. Dejal je namreč, da so možnosti različne. Če bi bile napake dejansko ugotovljene, bi bila prav možnost pač sanacija napak. "V skrajnem primer morebiti tudi to, da se zamenja sodnika, ki vodi postopek," je dodal minister dr. Šturm. Izjava ministra dr. Šturma je nenavadna zato, ker omenja morebitno možnost, da bi zaradi izsledkov službenega nadzora v skrajnem primeru sodnika lahko tudi zamenjali. Poglavje zakona o sodniški službi, ki ureja službeni nadzor, namreč ne govori o možnosti, da bi zaradi negativnih izsledkov službenega nadzora sodniku lahko odvzeli primer. Službeni nadzor se lahko, kot določa zakon, konča zgolj z opozorilom. In s tem, da nadzornik sodniku postavi kakšne časovne roke. Zato je navedba ministra dr. Šturma, sicer profesorja prava in nekdanjega ustavnega sodnika, o morebitni zamenjavi sodnika, ki bi bila skrajna posledica službenega nadzora, izjemno nenavadna.

Z njo je, na nek način, krog sklenjen. Vsaj do neke mere. Policijska preiskava, torej preiskava, ki je tekla v okviru izvršne veje oblasti, je bila obremenjena s pritiskom zakonodajne veje oblasti. Zdaj pa je izvršna veja oblasti sprožila službeni nadzor v sodni veji oblasti.

Neprijetni sodnik?

Obstaja pa kar nekaj razlogov, zaradi katerih bi šel lahko sodnik Palatin kakšnemu tožilcu na živce.

Kaj so poteze, ki jih je izvedel sodnik Palatin, pa za tožilstvo niso ugodne? Prvič, tožilstvo je obtožnico zgradilo predvsem okoli izjav anonimnih prič, manj pozornosti pa je namenilo sicer redkim materialnim dokazom. En materialni dokaz so odtisi čevljev, najdeni v snegu, nedaleč od kraja, kjer je bil izveden poskus umora novinarja Mira Petka. Sodnik Palatin se s prvim izvedenskim mnenjem ni zadovoljil. Izvedencu je bilo namreč postavljeno hipotetično vprašanje, ali bi obtoženci lahko nosili čevlje, katerih odtisi so bili najdeni na mestu napada. Odgovor je bil hipotetičen. Povzeto v enem stavku: teoretično je možno, da bi obtoženci takšne čevlje nosili. Zaradi trditev obrambe, da so čevlji, ki jih nosijo obtoženci, veliki, odtisi, najdeni na mestu napada, pa majhni, je sodnik Palatin naročil še več izvedenskih mnenj o materialnem dokazu. Najprej je naročil merjenje nog obtožencev. Potem je zahteval še drugo izvedensko mnenje domačega strokovnjaka. Zdaj pa čaka na izvedensko mnenje iz tujine.

Drugi materialni dokaz, s katerim razpolaga tožilstvo, je kij, s katerim naj bi obtoženci izvedli napad na novinarja Mira Petka. Kij je bil najden v nekem avtu, ob tem pa je tožilstvo razpolagalo z izjavo anonimne priče, ki je trdila, da je s terase gostilne Vila v Selnici ob Dravi videla, kako je eden od obtožencev kij iz hiše, kjer živi, prinesel na dvorišče in ga dal v avto. Ta izpoved anonimne priče je za tožilstvo izjemnega pomena, saj je lahko kij, s katerim naj bi bil napaden novinar Petek, povezalo z obtoženci. Kij namreč ni bil najden v avtu, ki bi pripadal obtožencem.

Sodnik Palatin pa je pristal na zahtevo obrambe, da bi navedbe anonimne priče rekonstruirali na terenu. Obramba je namreč trdila, da se s terase lokala Vila, od koder naj bi anonimna priča videla primopredajo kija, ne vidi na parkirišče, kjer naj bi se ta dogodek pripetil. Sodnik Palatin je tako predstavnike tožilstva in obrambe res povabil v Selnico ob Dravi, kjer so si ogledali kraj, od koder naj bi anonimna priča spremljala pomembni dogodek. In s terase gostilne se na parkirišče v resnici ne vidi, ker vmes stojijo garaže. Rekonstrukcija, izvedena na terenu, za tožilstvo ni neugodna zgolj zato, ker so pod vprašaj postavljene trditve, da je anonimna priča videla primopredajo kija. Zastavlja se tudi vprašanje, kako ovrednotiti ostale navedbe za tožilstvo pomembne anonimne priče.

Tretja poteza sodnika Palatina, ki za tožilstvo ni ugodna, je sodnikova zahteva policiji, naj ta uradno poroča, ali držijo navedbe, da je policija anonimnim pričam izplačala določene nagrade. V sodni spis je tako prišel podatek, da je policija eno anonimno pričo nagradila s štirimi milijoni SIT, drugo pa z 80 tisoč SIT. Dejstvo, da je med dvema anonimnima pričama in policijo obstajalo honorarno razmerje, je še en nenavaden detajl v zgodbi o iskanju izvajalcev napada na novinarja Mira Petka.

Zgolj spotoma: naročnik ostaja neznan tudi štiri leta po napadu.

Inovacije

Preiskava organov pregona v primeru "Petek" je slonela na več inovacijah. Zdaj se inovacije selijo na sodišče

Katere inovacije so uporabili organi pregona, ko so raziskovali primer "Petek"? Prva pomembna inovacija je aktiviranje zakonske možnosti, da priča ostane anonimna. Uporaba te inovacije sloni na predpostavki, da imamo opravka s posebej nevarno kriminalno združbo, ki bi v primeru razkritja priče to lahko ogrozila. Hkrati pa ima uporaba te inovacije svojo ustavno-pravno šibko točko. Ker mora postopek pred sodiščem slediti ustavno zapovedanemu načelu kontradiktornosti, vprašanja obrambe, zastavljena anonimni priči, pa bi lahko razkrila njeno identiteto, se zastavlja vprašanje, kako rešiti ta problem. Tako, da je postopek malo manj kontradiktoren, pa je zato varnost priče večja, ali tako, da je postopek povsem kontradiktoren, priča pa bi se lahko z odgovori razkrila. Zakonodajalec takšnega primera ni predvidel, kakšne pametne domače sodne prakse pa ni.

Druga inovacija: policija je ob iskanju prič aktivirala člen, ki govori o možnosti, da policija nagradi prinašalca koristnih informacij. Vendar je ob tem policija honoriranega prinašalca domnevno koristnih informacij prekvalificirala še v pričo.

Tretjo inovacijo zdaj uporablja minister za pravosodje dr. Lovro Šturm. Sodišče je pozval, naj opravi službeni nadzor vodenja konkretnega postopka. V pravni teoriji velja, da mora biti izvršna veja oblasti zelo zadržana, ko naslavlja pozive na sodno vejo oblasti. Posebej to velja za primere, ki so še odprti. Ob tem pa je minister za pravosodje dr. Šturm v izjavi za nacionalno TV omeni, da se lahko izredni nadzor poslovanja sodnika Palatina morebiti, v skrajni instanci konča tudi tako, da bi mu bil primer odvzet. Zakonodaja pa v primeru negativnega rezultata službenega nadzora ne omenja možnosti odvzema primera.