Strah pred nadzorom

Dejstvo, da Janez Janša ne mara Draga Kosa, ni presenetljivo. Pred dobrimi desetimi leti je bil namreč ravno Drago Kos tisti, ki je kot kriminalist preiskoval trgovino z orožjem, katere preiskava je kulminirala s pretepom in aretacijo policijskega sodelavca Milana Smolnikarja, v Depali vasi marca leta 1994. Aretirali in pretepli so ga pripadniki specialne brigade Moris. Afera je tedanjega ministra za obrambo Janšo zanesla v opozicijo, kriminalist Kos pa je po različnih funkcijah lani postal predsednik komisije za preprečevanje korupcije, neodvisnega državnega organa, ki ga je ustanovila še prejšnja oblast. Janša Kosu njegove vloge v Organizaciji, kot je premier nekoč poimenoval druščino, ki naj bi zrežirala njegovo odstop, ni nikoli oprostil.

Osebna zamera torej ni nenavadna, presenetljivo je nekaj drugega. Na začetku tedna se je namreč zdelo skrajno neverjetno, da bo Janševa vlada zaradi nekega posameznika ukinila kar celo komisijo. Še več. Za površne opazovalce slovenske politične pokrajine je bilo popolnoma nemogoče, da bi politična sila, ki je na oktobrskih volitvah zmagala z borbenimi gesli proti korupciji in klientelizmu, podprla zakon, ki ukinja komisijo za preprečevanje korupcije.

Kaj se je pravzaprav zgodilo minuli teden v parlamentu? Rekonstrukcija zgodbe iz parlamenta na začetku potrebuje manjši odvod. Ko je lani aprila Drago Kos postal predsednik komisije v ukinjanju, je bila Koalicija Slovenija proti njegovemu imenovanju. Njihova argumentacija je bila preprosta. Novinar televizije Tomaž Ranc mu namreč s civilno tožbo očita (toži pravzaprav državo), da si je na nezakonit način pridobil izpisek novinarjevih telefonskih klicev. Zgodba se je zavrtela v času afere Vič-Holmec, ko je Kos pregledoval, kdo informacije o preiskavi pošilja v javnost, izpisek novinarjevih klicev pa naj bi videl pred odločbo preiskovalnega sodnika. Tožilec Fišer je tožbo zoper Kosa sicer zavrnil, zato se je novinar na pot iskanja pravice podal s civilnim postopkom. Ves proces še ni končan, trenutno je vložena zahteva za revizijo postopka na vrhovnem sodišču, o obuditvi postopka pa naj bi razmišljalo tudi državno tožilstvo. Zaradi tega madeža na poklicni karieri je aprila 2004 tedanja opozicija menila, da Kos ni "oseba, vredna javnega zaupanja", kar je eden od zakonskih pogojev za imenovanje predsednika komisije. Proti njegovemu imenovanju sta takrat protestirala tudi hišni sindikat televizijskih novinarjev in aktiv društva novinarjev Slovenije. Omenjeni zadržki so seveda razumljivi, a če bi sedanjo vlado motil le in samo Drago Kos, se verjetno na komisijo ne bi spravila na takšen način, kot to predvideva predlog zakona. Na način, ki sistem nadzora vrača iz rok neodvisne institucije v roke parlamenta, poslancev in njihovih kupčij. Kosa bi lahko namreč predčasno razrešili, lahko bi se recimo sklicevali, da je med opravljanjem funkcije kršil ustavo ali zakon, lahko bi mu tudi očitali, da je izgubil javno zaupanje. Novega pa bi, zaradi politične higiene, izvolili tako, kot izvolijo varuha človekovih pravic. Z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.

Brezzobi tiger

Kosova komisija je postala aktualna takoj po volitvah. Na začetku leta je morala namreč množica javnih funkcionarjev prijaviti svoje premoženjsko stanje. Ker se je to zgodilo prvič, jih je bilo veliko nejevoljnih. Nekateri so tarnali o "protikorupcijskem birokratizmu", drugi so se zaradi navzkrižja interesov odpovedali funkciji. Zaradi podjetja je kot občinski svetnik odstopil Ivo Boscarol, ustavno sodišče pa je že sprejelo pobudo za oceno ustavnosti dveh zakonski členov. V studiu komercialne televizije je konec januarja svoje poglede na Kosovo komisijo pojasnjeval Mirko Zamernik, tedaj še vodja poslanske skupine SDS. Obrazec za prijavo premoženja se mu je zdel nepotreben, zraven pa si je privoščil še nerazumljivo zavajanje. "Ne vidim, zakaj bi morali izpolnjevati takle šop obrazcev," je prepričljivo razlagal, "ker če jih pa ne izpolni, kaj pa potem? Sankcij pa ni." Zamernik ni govoril resnice, zakon namreč predvideva sankcije, Kosova komisija lahko za tiste funkcionarje, ki obrazca ne oddajo, predlaga razrešitev. Trenutno je takšnih grešnikov še 132.

Zakaj je takšen obrazec sploh potreben? Osnovna ideja zbirke premoženjskih stanj je preverjanje spremembe. Obstaja namreč domneva, da se lahko iz preverjanja premoženjskih stanj funkcionarja ugotovi indic za koruptivnost. Če se premoženjsko stanje javnega uslužbenca v enem letu nesorazmerno poveča, postane komisija pozorna. Seznam premoženjskega stanja pa lahko razkrije tudi konflikt interesov. Kos je recimo med pregledom prijavljenih premoženjskih stanj ugotovil, da župan Gornjih Petrovcev sočasno poklicno opravlja funkcijo župana in je v. d. direktorja javnega komunalnega podjetja. Komisija mu je dala dvomesečni rok, da se odloči, katero funkcijo bo opravljal, sicer bo predlagal njegovo razrešitev. Župana Francla Šlihthuberja je na volitvah sicer podprla LDS in ne katera od strank vladajoče večine.

Zamernik seveda ni bil prvi, ki mu Kosova komisija ni bila všeč. Na začetku januarja je o njej govoril tudi Janez Janša. "Moje osebno stališče, ki sem ga povedal za to govornico lansko leto, ko se je ta zakon sprejemal, je, da ta komisija ni bila ustanovljena, zato da bi se bolj učinkovito borili proti korupciji, ampak obratno ... skratka, gre za nek organ, ki je brez zob, ki glede na svojo strukturo in sestavo lahko daje - in tudi daje - politično motivirane komentarje, zbira podatke, ki jih je možno tako ali drugače zlorabiti." Janša je okrcal tudi Kosa, saj naj bi podatke o premoženjskem stanju zbirali ljudje, "ki jim je sodišče dokazalo že doslej, da so zlorabljali pooblastila". Janševa opazka ni natančna. Kosu namreč sodišče vsaj do sedaj pravnomočno ni dokazalo ničesar. Zaradi podobnih opazk je predsednik komisije proti premieru že lani marca vložil zasebno tožbo zaradi razžalitve in obrekovanja.

Napadi na Kosa pa se seveda niso nehali. Njegova komisija je delovala dalje, preverjala je premoženjska stanja, pisala načelna mnenja, v enem je recimo novinarje opozorila, da ne smejo sprejemati daril, v drugem pa je evropskemu poslancu Brejcu povedala, da je zaposlovanje ožjega sorodnika na delovnem mestu, ki mu je direktno hierarhično nadrejen, neetično in povzroča konflikt interesov. Pri miru pa niso bili tudi tisti, ki se z delovanjem komisije za prepričevanje korupcije niso strinjali. Državni zbor jim ni poslal mnenja o usmeritvah za poslansko imuniteto. Urad kriminalistične policije jih je prosil, naj jim komisija ne pošilja prijav sumov kaznivih dejanj, ker naj bil bolj primeren naslov tožilstvo. Kosu se je "izgovor" policije zdel neumen, saj naj bi šlo za naznanila, ne pa za ovadbe. Komisija ni dobila tudi nekaj odgovorov na pobude, ki jih je poslala različnim ministrstvom in predsedniku vlade, najhujši udarec komisiji pa se je zgodil pri rebalansu letošnjega proračuna. Vlada je namreč za delo komisije namenila le 180 milijonov tolarjev, kar je višina, ki zagotavlja le "ohranjanje komisije pri življenju", še zdaleč pa ne zadošča za zaposlovanje novih ljudi. Po ocenah bi namreč komisija potrebovala še sedem delavcev za obdelovanje prijav premoženjskega stanja funkcionarjev in še sedem bi jih moralo skrbeti za uresničevanje nacionalne resolucije o preprečevanju korupcije. V zadnjem poročilu komisije je zapisano, da komisija nima zasedenih delovnih mest, ki jih ima sicer vsak samostojni državni organ (generalni sekretar, računovodstvo, stiki z mediji ...). Zaradi "negativnega odnosa vlade do komisije" je konec junija iz upravnega odbora delovne skupine Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) za korupcijo v mednarodnem poslovanju izstopil Goran Klemenčič, predavatelj na fakulteti za policijsko-varnostne vede. Njegov odstop v Sloveniji ni naletel na širši odmev.

Jelinčičeva dvojna igra

V takšnem ozračju je državni zbor minuli teden na prvem branju obravnaval predlog zakona, ki ukinja Kosovo komisijo. Zakona ni pripravila vlada, pač pa opozicijska SNS. Kar je na prvi pogled nenavadno. Vlada ima namreč v koalicijski pogodbi kot temeljni cilj zapisan tudi boj proti korupciji in klientelizmu in zato bi bilo razumljivo, da bi vlada svojo strategijo pripravila sama. Podrobnejše branje vladnega mnenja k Jelinčičevemu zakonu pa razkrije, zakaj se vlada z njim pravzaprav strinja. Zakon se jim, kljub nekaterim pomanjkljivostim, zdi konceptualno primeren. Primeren se jim zdi tudi 24. člen, ki ukinja komisijo in njene pristojnosti prenaša na komisijo državnega zbora. Vlada se je pravzaprav "skrila" za radikalizem Jelinčičeve SNS, s svojimi obljubami, da bo za drugo branje zakonov pripravila nekaj amandmajev, pa ustvarja vtis, da jo pri pripravi drugačne strategije boja za korupcijo vodijo dobri nameni.

A razprava v državnem zboru je ta vtis zameglila. Nekaj poslancev iz vladajočih strank je neposredno priznalo, da jo v komisiji moti njen predsednik, Kangler ga je celo pozval, naj odstopi. Razprava ni zaobšla Kosove vloge pri preiskovanju trgovine z orožjem, ustavila se je tudi pri izbrisanim, zmotilo jih je celo Mladinino Rolanje, vse skupaj pa se je vrtelo okoli vprašanja, kdo naj nadzira funkcionarje in kakšne naj bodo njegove pristojnosti. Dilema je seveda umetna. Javne funkcionarje zelo težko nadzira političen organ, če pa so pristojnosti komisije premajhne, bi ji lahko parlament z zakonsko spremembo določil nove. "Nova oblast je odkrila nekega brezzobega tigra, in namesto da bi tega tigra, ker je neodvisen, nadgradili, mu dali orožje in zobe, bomo tega tigra raje vrgli v kompaktor, da ga razcefra in pa razdrobi, potem pa seveda lahko postavili kakšno svojo ovčko, ki bo pa imela zobe samo na eno stran," je predlagatelje zakona recimo obtoževal Borut Sajovic.

Kakšna so sporočila, ki jih nova vlada z začetkom postopka za ukinitev Kosove komisije pošilja v javnost? Sama pravi, da je njeno sporočilo dobro, ukinja nepotrebnega porabnika proračunskih sredstev, politično nastavljenega privrženca bivše oblasti, ki pod krinko boja proti korupciji zlorablja občutljive podatke. Pravi tudi, da je treba boj proti korupciji postaviti na drugačnih temeljih, da je bolje, da korupcijo nadzoruje večstrankarska komisija v državnem zboru, ki je sestavljena iz opozicije in pozicije. Morda je treba spomniti, da je takšna komisija nekoč že obstajala in da svoje naloge ni opravila dobro. Ne samo zaradi strankarskega prekupčevanja, pač pa zaradi preprostega dejstva, da poslanci nimajo niti dovolj časa niti dovolj znanja, da bi ustrezno zamenjali skupino pravnikov, ki se spoznajo na fenomen korupcije.

A vsa zgodba je še bolj zoprna, mnogo pomembnejša od osebnega spora med Janšo in Kosom. Minuli teden se je namreč še enkrat potrdil širši vzorec delovanja nove oblasti, za katerega se zdi, da deluje po manihejsko. Da izključuje, omejuje, ukinja vse tiste, ki niso preizkušeni, zvesti ali pa poslušni člani političnih struktur, ki so zmagale na oktobrskih volitvah. Poleg neodvisne komisije za preprečevanje korupcije v nezaželeno množico spada tudi varuh človekovih pravic, nekateri javni uslužbenci, predsednik računskega sodišča, nekaj direktorjev in še kdo. Kosu so napovedali konec, glasno so razpravljali o smiselnosti drugega, za tretje so spisali poseben zakon o konceptualni nekompatibilnosti, četrtemu so znižali plačo, pete jutri čaka zamenjava. Kot da bi nova oblast pozabila, da je na volitvah dobila mandat za oblikovanje vlade, ne pa mandata za prevzem države. Ja, in jasno, zakaj se zdi, da se nova oblasti boji nadzora?