Komandna ekonomija

Ena glavnih parol pomladne predvolilne bitke je bila umik države iz gospodarstva. Podobno so obljubljale tudi druge stranke, a zagotovila Koalicije Slovenije so bila še posebno glasna. Ko so volilci odprli novo pot, so obljube potihnile. Zgodilo se je ravno nasprotno, nova imena članov uprav v podjetjih, ki so še v državni lasti, spremembe nadzornih svetov in posamezna imenovanja, so nakazovala, da bo nova oblast najprej vstopila v gospodarstvo, da bo iz njega lažje izstopila. Nekdanja Janševa ekonomska zvezda Mićo Mrkaić je v intervjuju za Nedelo dejal, da o dejanskem umiku države iz gospodarstva ni ne duha ne sluha, da je nekaj novih imenovanj dobrih, cela vrsta pa jih je zgrešenih, "predvsem v nadzornih svetih, kjer so na položaje prišli tako imenovani 'partizani' in doktor Jože Zagožen". Za Mrkaića so velike besede o umiku države iz gospodarstva "le politične floskule", pravi, da je bilo upanje volilcev zaman. "Sodelovanje z vlado in premierjem Janezom Janšo sem zaključil".

Minuli teden se je zgodil prelom. Paradržavna sklada sta prodala svoj delež v Mercatorju, prodajo pa morata potrditi še njuna nadzorna sveta. Kad in Sod sta imela v največji slovenski trgovski družbi skupaj malo manj kot 30-odstotni delež, po nekaterih ugibanjih pa naj bi država s prodajo dobila slabih 40 milijard. Po predvidevanjih zato, ker so podrobnosti velikega posla še neznanka. 40 milijard je veliko denarja, zadostuje za 40-letno financiranje nastajajočega medijskega sklada. Je država torej začela tolikokrat napovedani umik iz gospodarstva? Kakor ugotavlja koalicijska pogodba, "so podjetja v državni lasti manj učinkovita, prepletenost politike in gospodarstva zavira gospodarsko rast. Koalicija se tako zavezuje, da se bo trudila s sistemskimi ukrepi te povezave kar se da omejiti". Zato je na prvi pogled poteza države dobra.

Kršenje koalicijske pogodbe

A podrobnosti prodaje so takšne, da državi ne verjamemo. "Poslovanje pod mizo" pušča dvom o transparentni prodaji državnega deleža. Pravzaprav ne pušča dvoma. Prodaja državnega deleža v največjem slovenskem trgovcu je bila netransparentna, narejena na hitro, z vezano trgovino in verjetno tudi v škodo davkoplačevalcev. Temeljno vprašanje posla je, zakaj ni bilo javne ponudbe za odkup deleža države. Kako to, da so državni delež prodali podjetjem, ki sta lastniško povezani? Zakaj je država pustila vstop predelovalne industrije v trgovinsko podjetje in s tem ustvarila strukturni konflikt z upravo? Ali je obstajala prevzemna premija? Predvsem pa ni jasno, ali sta paradržavna sklada Mercator prodala za najboljšo ceno. Ko se je pred leti v Sloveniji začela pivovarska vojna, je Kad recimo licitiral svoje delnice in na koncu za eno dobil 90.000 tolarjev, skupno 4,25 milijarde tolarjev. Izhodiščna ponudba Kada je bila 87.500 tolarjev za delnico (pozneje je sicer obveljala interpretacija, da bi lahko Kad za delnico iztržil še več denarja). Tokrat pa javne licitacije in poskusa dosega najvišje možne cene sploh ni bilo (podobno je bilo tudi v nekaterih drugih primerih). Vse skupaj je še bolj nenavadno, ker koalicijska pogodba v poglavju, kjer omenja postopen in pregleden umiku države iz gospodarstva, napoveduje popolnoma drugačne postopke. Tako je zapisano, da se bo koalicija "pri posrednem lastništvu preko skladov KAD in SOD zavzemala za prodajo lastniških deležev SOD preko mednarodnih razpisov in s pomočjo uglednih mednarodnih finančnih posrednikov s ciljem doseganja najvišje mogoče cene". Pri prodaja državnega lastništva v Mercatorju ni bilo niti velikih razpisov niti mednarodnih finančnih posrednikov, celo glavna akterja prodaje, Tomaž Toplak in Marko Pogačnik, sta zatrjevala, da jih zanima dokapitalizacija in ne prodaja podjetja. Ali gre torej samo za nemarnost skrbnikov s premoženjem države ali pa je pogodba o prodaji Mercatorja le eden izmed korakov v večjem lastniškem preoblikovanju nekaterih slovenskih podjetij? Slednje suma o nemarnosti seveda ne izključuje.

Odvod do Dela

Velika finančna kupčija ima veliko igralcev. Pri prodaji Mercatorja jih nastopa najmanj šest. Kad in Sod, ki prodajata svoje deleže. Pivovarna Laško in Bavčarjev Istrabenz, ki njune delež kupujeta. KD Grup, ki glasno razmišlja, kako in kdaj naj se znebi svojega deleža, ter časopisno podjetje Delo, ki je v finančni preliv posredno vpleteno.

Takšna trditev potrebuje pojasnilo. Trenutno je 24,99 % Dela v lasti Pivovarne Laško, 16,57 % ima Infond Holding, 11,72 % SOD, 9,17 % Infond ID itd. Delež Laščanov je prek "prijateljskih" družb še večji, s Infond Holdingom je recimo povezan prek Radenske. Skupen delež Pivovarne Laško in njegovih v Delu je skoraj polovico vsega Dela.

Pivovarna Laško je postala delničarka Dela februarja 2003, ko je delnice kupila od Krekove družbe. Bilo je sredi pivovarske vojne in poleg ekonomskih naj bi bili za nakupom Dela tudi politični razlogi. Medijska hiša naj bi bila preprosto adut v rokah ambicioznih Laščanov. Pri preprodajah delnic Dela je pomembna še ena malenkost. Leta 2000, malo pred razrešitvijo, je tedanji direktor Kada Jože Lenič prodal 5,5-odstotni delež medijske hiše Gorenju in nekaterim drugim podjetjem. Pomladna oblast je Leniču očitala, da si je s tem "kontinuiteta" rezervirala lastništvo v medijih, zamera pa je šla celo tako daleč, da je epizodna vlada od Gorenja zahtevala, da naj proda svoj delež, če hoče dobiti državno pomoč. V Gorenju je namreč tisto poletje izbruhnil požar. Tedaj je bil gospodarski minister Jože Zagožen, ki danes opravlja službo predsednika uprave Holdinga slovenskih elektrarn in je človek, ki je v zadnjih mesecih prevzel pomembne položaje v slovenske gospodarstvu.

Pohod na Delo pa ima tudi politično komponento. Novi oblasti pisanje največjega slovenskega časopisa ni bilo nikoli všeč. Ko je bil premier Janša še v opoziciji, Delu ni želel dajati intervjujev. Še bolj nezadovoljen je bil z Delom minister Rupel. Mediju je nekajkrat očital, da je nedržavniški, da ne deluje v skladu z nacionalnim interesom in da je v svoja jadra zajel preveč levega vetra. Delu je zameril poročanje o diplomatski akademiji, skeptične glasove ob priključevanju v Nato. Tudi po političnem obratu napadi Rupla, kateremu Delo občasno objavlja razvlečene traktate o novem svetovnem redu, niso pojenjali. V enem izmed svojih spisov je tako neposredno napovedal, da je vladi neodvisnega medija dovolj in da je čas za spremembe. "Ponekod bi lastniki medijev temeljito premislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni."

In na spremembe ni bilo treba dolgo čakati. Predsednik uprave Dela Tomaž Perovič je napovedal, da bo zaradi različnih pogledov na politiko časopisa zamenjal glavnega urednika Dela Darijana Koširja. Peroviču so prišli prav tudi rezultati polletnega poročila, v katerem je časopisna družba ustvarila 35 % manj dobička kot v istem obdobju lani. Slabše poslovanje naj bi bilo sicer posledica izpada prihodkov od prodaje oglasov in ne toliko manjšanja naklade. Ta sicer pada, številka Dela se v povprečju proda za nekaj tisoč izvodov manj, kot je bilo načrtovano, vendar naj bi bil "nihaj" posledica splošnega trenda v časopisnih medijih, pa tudi konca akcije s knjigami in DVD-ji, ki je napihnila število prodanih izvodov. Kakorkoli, ni nujno, da je za manjši dobiček odgovorna preveč kritična politika uredništva, pravi razlog se lahko skriva v novi upravi.

Težave na uredništvu Dela naj bi se začele na začetku pomladi. Takrat naj bi se neformalno srečala Perovič in Janša, ki se poznate že več let, dobivala pa sta se tudi, ko je bil Perovič še urednik pri komercialni televiziji. Delo je pomladi objavilo tudi nekaj kritičnih člankov o odločitvi urada za varstvo konkurence o združitvi Pivovarne Union in Laško. Delu, ki med pivovarsko vojno ni navijalo niti za eno niti za drugo stran, Toneta Turnška pa takrat avtonomna vloga uredništva ni pretirano motila, je največji lastnik iz Laškega menda očital, da piše proti njemu. Boška Šrota, ki je že začel pomerjati Turnškove čevlje, so začele zanimati druge naložbe, stiki med uredništvom in lastniki pa so postajali vse bolj hladni. Pojavila so se tudi nesoglasja med upravo in glavnim urednikom. Novi direktor uprave, ki je prišel s televizije, si je zaželel drugačne vizualizacije prve strani, urednik pa se s tem ni strinjal. Podoba časopisa je ne nazadnje stvar uredništva in ne stvar uprave. Po drugi strani pa so člani uprave nezadovoljni z delom urednikov, s komunikacijo, z nekonsistentno vsebino medija. In jasno tudi s padanjem naklade. Za odstavitvijo odgovornega urednika Dela torej stoji več botrov. Politika, nezadovoljna s kritiko vlade, lastniki, ki so v konfliktu interesov in ki jim naložba v medijih ne prinaša velikega dobička, in nova uprava, ki za slabše poslovne rezultate krivi napačne ali pa na napačen način napisane članke. Perovič je skratka poklical Koširja in mu povedal, da ga bo zamenjal. In za novega urednika predlagal Janija Virka. Poteza je pomenljiva, morda ima uprava za zamenjavo urednika poslovne razloge, drži pa, da politični interesi pomenijo kamenček v mozaiku kadrovskih rošad. Napadeni Košir ni mirno prenesel direktorjeve odločitev. Zaposlenim je poslal pismo, v katerem je govoril o lastniških in političnih pritiskih. "slednjega je najbolj slikovito izrazil zunanji minister z večkrat objavljenim stavkom, da naj lastniki časopisa razmislijo, ali se jim splača 'medijska vojna z opcijo, ki je zmagala na volitvah'".

Teorija nepotrebnega aduta in nezadovoljne države

Zgodba se od tod naprej zaplete. Stvari se namreč še niso zgodile, obstajajo pa nekateri indici, ki jih napovedujejo. Najprej umik Pivovarne Laško iz Dela. Podjetje iz mesta ob Savinji se je namreč z nakupom konkurenčnega Uniona, s pristopom k Mercatorju in z nekaterimi drugimi investicijami zelo izčrpalo. Uprava Laškega je sicer nekajkrat že javno zanikala, da ne prodaja svojega deleža v Delu, vendar so lahko takšna sporočila tudi oblika dviganja vrednosti svojih naložb. Umik Laškega iz Dela pričakujejo tako nekateri zaposleni v tej medijski hiši kot tudi več ekonomskih analitikov. Laško je namreč Delo kupilo kot "aduta" v kartanju z Interbrewom. Ni nepomembno pripisati, da ima Delo lastniški delež tudi v Večeru.

Če je umik Laškega iz Dela pričakovan, pa je težje napovedati pravega kupca. Najverjetnejši se zdi Gantarjev KD Group. Gantar ni nikoli zanikal, da ga vložek v medije ne zanima, hkrati pa se zdi, da je svoj delež v Mercatorju že prodal. Sam javno tega ne priznava, vendar nekateri posamezniki trdijo drugače. Če bi Gantar sam ali v kombinaciji s kakšnim drugim podjetjem prevzel Delov delež Pivovarne Laško, bi to koristilo več stranem. Najprej seveda KD Group, ki bi si z državi všečno potezo odprl še nekatere druge kapitalske poti. Recimo vlaganje v slovenske banke. Če bi Delo dobilo novega lastnika, bi lahko ta bolj legitimno zamenjal upravo, posledično tudi urednika. Sprememba uredniške politike ali pa uprave največjega slovenskega dnevnika bi bila v tem primeru "bolj čista" in normalna. Gantar bi tako opravil umazano delo namesto vlade, česar pa se sam seveda otepa. Po drugi teoriji naj bi delež Laškega v Delu prevzela kar Kad in Sod. Ta teorija je najmanj mogoča, s sabo bi potegnila morebitno zamenjavo uredniške politike, vendar bi bila nacionalizacija največjega časopisa pomenljivo politično sporočilo Janševe vlade, ki bi prineslo preveliko kolateralno škodo. Po tretji možnosti bi Delo kupilo kakšno tuje podjetje, najverjetneje specializirano za medije. Založniško podjetje Styria se je že pred leti zanimalo za nakup 25-odstotnega deleža Dela, po kuloarjih pa je zaokrožilo tudi ime nemškega WAZ-a. Styria je podjetje, ki je pogojno bolj desno, WAZ pa naj na politični predznak ne bi bil toliko pozoren. Po tej možnosti se uredniška politika Dela ne bi bistveno spreminjala, posredno pa bi bila manj odvisna od domačih lastnikov in politike. Recimo od užaljene pivovarne in ministra.

Kaj se je torej zgodilo minuli teden? Najprej je država navidezno in nemarno izstopila iz gospodarstva. Navidezno zato, ker ima države svoje lastniške deleže tudi v Istrabenzu in v Laškem. Nemarno, kar je pomembnejše, pa zato, ker država ni upoštevala lastnih koalicijskih zavez, ker je verjetno Mercator prodala pod ceno in ker posel ni bil pregleden. Ker se zdi, da je bilo vse skupaj "sklenjeno pod mizo", obstajajo indici, da finančnih transakcij še ni konec. Najverjetnejši cilj naslednjega koraka je Delo, ki vladi ni všeč zaradi načina pisanja. Pravzaprav se zdi, da se je zaradi Dela vse začelo ali pa je bilo zaradi njega vse skupaj tudi izpeljano.

Naslednji tedni bodo torej prinesli odgovore na dve vprašanji. Prvič, ali in za koliko so bili pri prodaji Mercatorja oškodovani državljani. In drugič, ali bo morebitna sprememba lastniške strukture Dela prinesla do vlade manj kritičen medij. Ministra Rupla kaj takšnega ne bi motilo.