Nespremenjeni zemljevid

Prejšnjo nedeljo zvečer, dobro uro zatem, ko se volišča zaprla, so na sedežu republiške volilne komisije začeli zvoniti telefoni. Kaj se zgodi, če je rezultat referenduma približno izenačen? Kaj se zgodi, če je varianta "za" dobila 49 odstotkov, varianta "proti" pa prav tako 49 odstotkov? Kaj se zgodi, če nobena varianta ne gre prek 50 odstotkov? Referendumski rezultat je namreč sestavljen iz treh vrst glasov: iz tistih, ki so "za", iz tistih, ki so "proti", ter onih, ki so oddali neveljavno glasovnico. Ker se na vsakem referendumu zgodi, da je določen odstotek glasov neveljaven, lahko tudi ti neveljavni glasovi vplivajo na rezultat referenduma. Leta 1999, ko je bil na sporedu referendum o TET 3, je bilo več kot dva odstotka glasovnic neveljavnih. Ko se je skozi računalnik republiške volilne komisije valila množica podatkov, je števec beležil, da je na RTV-jevskem referendumu slab odstotek glasovnic neveljaven. In ker je bil slab odstotek glasovnic neveljaven, lep čas ne variana "proti" ne varianta "za" nista prebili magične meje 50 odstotkov. Izenačeno?

Kaj se v resnici zgodi, če nihče ne pride prek polovice? V trenutku, ko se števec še ni ustavil in so delni rezultati še vedno prihajali na sedež republiške volilne komisije, so nam na republiški volilni komisiji pojasnili, da bi bil zakon o RTV na referendumu potrjen v primeru, če bi zakon dobil petdeset odstotkov oddanih glasov plut en glas. Ker smo na referendumu naknadno potrjevali že sprejeti zakon, so neveljavne glasovnice štele kot glas "proti". Tako je šele uro in pol po zaprtju volišč varianta "za" zlezla prek meje petdesetih odstotkov.

Zakaj se je rezultat na semaforju tako nenavadno spreminjal? Za nenavadno drsenje rezultata so poskrbeli tisti, ki so šli na predčasne volitve. Rezultati predčasnih volitev, ki so bili v računalnik republiške volilne komisije vneseni najprej, so kazali, da varianta "proti" vodi za tri tisoč glasov. Tudi okrog osme ure zvečer so imeli nasprotniki referenduma še vedno kakšnih tri tisoč glasov prednosti. Medtem so na republiški volilni komisiji čakali na bolj popolne rezultate iz "počasnejših" volilnih okrajev, denimo iz okraja Škofja Loka II. Ta okraj po tradiciji prinaša prednost desnici, v računalniku republiške volilne komisije pa podatkov iz Škofje Loke ob osmih zvečer še ni bilo. V fotofinišu so do sedeža volilne komisije prihajali še končni glasovi iz tistih okolij, ki po tradiciji raje volijo za SDS, NSI in SLS.

In kakšen rezultat se je pojavil, ko so v nedeljo pozno zvečer prešteli vse oddane? Nedeljski neuradni in bolj ali manj končni rezultati so kazali, da so volivke in volivci oddali 503.421 glasov. Zakon bi bil potrjen, če bi na referendumu za zakon glasovalo 251.711 oseb: torej polovica oddanih glasov plus glas. Neuradni nedeljski rezultat pa je kazal, da je "za" glasovalo 252.852 oseb. Torej so imeli zagovorniki zakona 1141 glasov prednosti. Rezultat je bil tesen, zmaga zagovornikov novega zakona o RTV pa je bila nesporna. Dvomov o poštenosti referenduma namreč ni bilo. V demokraciji veljajo vnaprej postavljena pravila. In če ustava pravi, da je zakon potrjen, če zadnji glasuje petdeset odstotkov oddanih glasov plus en glas, je rezultat, četudi je tesen, nesporen.

Zadeva je za pobudnike referenduma celo bolj zoprna. Z oceno, da je bil zakon, ki ga je v parlamentu uveljavila vladajoča koalicija, slab, se, recimo, lahko strinjamo. Ker vladajoča koalicija ob sprejemanju zakona ni iskala širšega konsenza, pač pa se je zanašala na glasovalni stroj, zakon kakšne druge legitimnosti od te, ki jo je zagotavljala mehanična parlamentarna večina, ni imel. Glavnina domačih izvedencev je opozarjala na slabe točke zakona. Tudi izvedenci Sveta Evrope so bili do ponujenih vladnih rešitev skeptični. In če bi bil zakon ob vseh opozorilih uveljavljen, pa bi bili učinki zakona negativni, bi bila opozicija lahko pametna in bi ponavljala: "Saj smo rekli, da se to ne do dobro končalo." S tem, ko je zakon dobil referendumsko potrditev, akademski in stanovski pomisleki sicer ostajajo. Zakon pa nedvomno premore več legitimnostim, kot bi je imel, če referenduma ne bi bilo.

Tisoč glasov razlike?

Igrajmo se igrico "kaj bi bilo, če bi bilo". Kaj bi se moralo zgoditi, da bi pobudniki referenduma zmagali? Izračun je enostaven. Če je varianta "za" 50-odstotno mejo prebila za nekaj več kot tisoč glasov, bi se moralo referenduma udeležiti dodatnih dva tisoč oseb, ki glasovali proti ali pa bi oddali neveljavno glasovnico.

Vprašanje, ki je bolj resno od igrice "kaj bi bilo, če bi bilo," je torej na dlani: kje so pobudniki referenduma izgubili dobrih dva tisoč glasov? Pobudniki referenduma se lahko za silo tolažijo s teorijo zarote. Zadnji dan referendumske kampanje bi morala biti časniku Delo priložena zgibanja pobudnikov referenduma, pa zgibanje Delu niso priložili. Menda je prišlo do napake. Bi dobrih dva tisoč dodatnih ljudi šlo glasovat "proti", če bi med jutranjim pitjem kave prelistali zgibanko? Tisti, ki verjamejo v teorije zarote, bi sklenili, da je bila izginula zgibanja usodna.

Bolj smiselno pa se zdi, če bi se pobudniki referenduma vprašanja, kje so izgubili dva tisoč glasov, lotili s samokritično metodo. Borut Pahor, predsednik ene od dveh strank, pobudnic referenduma, je javno razglašal, da je do referenduma skeptičen. Skepsa je med politiki sicer redka vrlina, vendar referendumske kampanje niso tisti oder, na katerem bi predsedniki strank - če pač želijo zmagati - lahko izkazovali dvom. Ko so člani nekdanje opozicije vlagali pobude za referendum o TET 3, oploditvi z biomedicinsko pomočjo ali izbrisanih, so naravnost žareli od veselja, da bo celotno volilno telo odločalo o njihovem predlogu. Morda je kdo od njih intimno sicer dvomil, ali je referendum primeren mehanizem za odločanje o naštetih vprašanjih. Vendar intimni dvom javno ni bil izražen. Načeloma je lahko dvom tudi znak modrosti. Vendar so tisti politiki, ki med tehtanjem, ali bi raje izpadli modro ali prepričljivo, izberejo modrost, v politični igri izgubijo. In, roko na srce, politik, ki izgublja, v resnici ne zgleda modro. Zgleda kot zguba.

Koliko ljudi ni šlo na volišče, ker je Borut Pahor javno izražal dvom o referendumskem odločanju? Borut Pahor je na evropskih volitvah zbral dobrih 27 tisoč preferenčnih glasov. Recimo, da gre za njegove osebne navijačice in navijače. Kolikšen delež njegovih osebnih navijačic in navijačev ni šel na referendum, ker je predsednik SD želel izpasti kot modrijan, ki dvomi o smiselnosti referendumskega odločanja?

Vprašanje lahko tudi obrnemo: koliko ljudi se je odločilo, da bodo podprli vladno vizijo upravljanja RTV hiše, ker sta predsednika opozicijskih strank, Rop in Pahor, v interni korespondenci šla prestižne boje, nakar je njuna korespondenca odpotovala v javnost? Sta petelina mobilizirala sto, tisoč ali pet tisoč podpornikov zakona?

Še tretje vprašanje: kako to, da je največja opozicijska stranka, LDS, svojega najboljšega retorika, Jelka Kacina, praktično ves čas zadrževala v zaledju referendumske fronte? Zato, ker bi bil Kacin, če bi bil v prvi bojni liniji referendumske fronte, v prednosti pred ostalimi kandidati za prevzem predsedniške funkcije v LDS? Koliko ljudi bi lahko mobiliziral Kacin, če bi na TV soočenjih kot papagaj ponavljal stavek: "Če bi imeli leta 1991 tak zakon, RTV Slovenija gotov ne bi tako imenitno opravila svoje naloge."

Če povzamemo: pobudniki referenduma so poskrbeli za to, da so javno razširjali dvom v referendumsko odločanje. Hkrati so poskrbeli, da je na dan prišlo rivalstvo med pobudniki. In tretjič, zaradi znotrajstrankarskih razlogov v prvo linijo niso poslali najboljših retorikov. Povedano v nogometnem žargonu: četudi so pobudniki referenduma igrali na domačem terenu, so poskrbeli za tri avtogole.

Kratki kurz referendumske zgodovine

Kaj poraz pobudnikov referenduma pomeni v kontekstu dosedanjih referendumov? Od leta 1996 do danes je slovensko volilno telo desetkrat potovalo na referendum. V štirih primerih je razpis referenduma zahtevalo 40 tisoč volivk in volivcev - zaradi množične peticije smo šli na referendum o vprašanjih volilnega sistema, leta 2003 smo glasovali o prestrukturiranju Slovenskih železnic in telefoniji, leta 2004 pa je bilo na sporedu vprašanje, ali naj bodo trgovine ob nedeljah zaprte.

Štirikrat je bil referendum sklican zaradi zahteve parlamentarne opozicije: leta 1999, ko je opozicija nasprotovala državnih poroštvom za izgradnjo termoelektrarne TET 3, leta 2001, ko je opozicija nasprotovala noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, leta 2004, ko je bil na sporedu referendum o izbrisanih, ter letos, ko je bil na dnevnem redu zakon o RTV.

Dva referenduma - vstopa v NATO in EU - sta bila razpisana po konsenzualni odločitvi parlamenta.

Kako so bile v desetih referendumskih odločanjih razpostavljene politične fronte? Leta 1996, ko je SDS zbrala 40 tisoč podpisov za referendum o volilnih sistemih, je bila zmešnjava popolna. Praktično hkrati z referendumsko pobudo 40 tisoč podpisnikov je namreč na dnevni red prišla še referendumska zahteva državnega sveta ter referendumska zahteva 30 poslank in poslancev. Tri zahteve so bile združene v en referendumski dogodek, nobena zahteva ni dobila polovične večine, ustavno sodišče pa je naknadno interpretiralo, da je na referendumu zmagala ideja 40 tisoč podpisnikov, ki so se zavzemali za večinski volilni sistem.

Na referendumu o prestrukturiranju Slovenskih železnic, ki ga je zahtevalo 40 tisoč podpisnikov, predvsem železničarskih sindikalistov, je vlada porazila pobudnike referenduma.

Na referendumih o telefoniji ter o nedeljskem delu trgovin so pobudniki referenduma porazili vlado.

Na referendumih o TET 3, oploditvi z biomedicinsko pomočjo ter izbrisanih je zmagala parlamentarna opozicija, ki je referendumsko zahtevo sprožila s 30 podpisi parlamentarcev. Na tokratnem referendumu o RTV pa je vladna stran premagala 30 podpisnic in podpisnikov iz vrst parlamentarne opozicije.

Če odmislimo referenduma o EU in zvezi NATO, ki sta bila podprta s konsenzom vladajoče koalicije in opozicije, je na dosedanjih referendumih vlada vknjižila le eno zmago. Leta 2003 je vlada zmagala na železničarskem referendumu. Ob tokratnem referendumu, na katerem je vlada obranila zakon o RTV, je vladi šele drugič uspelo preživeti referendumski test.

Referendumsko zgodovino lahko beremo tudi na drugačen način. Ker je Slovenijo od leta 1992 do 2004 vodila podobna vladajoča koalicija, so bile na referendumskem udaru ideje, ki so bile vsaj na simbolni ravni povezane z LDS. Le leta 2003 je vladi pod taktirko LDS uspelo, da je na referendumu o železnicah zmagala. Okoliščine te zmage so bile sicer zanimive, saj je bilo referendumsko vprašanje po eni strani izjemno zapleteno, po drugi strani pa je železničarski referendum do zdaj veljal za referendum z najtesnejšim izidom. Povedano drugače: LDS na referendumih navadni ni bila uspešna. Tudi tokrat, ko je sama določila polje referendumskega boja, ni bila uspešna.

RTV-jevski referendum premore še eno posebnost. Kljub temu, da je bil politični zastavek referendumske pobude visok, je bila udeležba v resnici nenavadno nizka. Slabša udeležba se je zgodila leta 1999 na referendumu o TET 3 ter leta 2003 na referendumu o nedeljskem delu trgovin. Celo referenduma o telefoniji ter prestrukturiranju Slovenskih železnic sta bila bolj obiskana od RTV-jevskega referenduma. Tudi lanski referendum o izbrisanih je bil kljub razglašenemu bojkotu levice bolje obiskan od RTV-jevskega referenduma.

Geografija

Je na političnem zemljevidu Slovenije ob RTV-jevskem referendumu prišlo do kakšnih dramatičnih sprememb? Ne. V resnici se referendumski zemljevid precej prekriva z zemljevidom volilnih rezultatov. Recimo: v volilnem okraju Kranj III, ki sega od Kranja proti Kamniškim Alpam, so zagovorniki RTV-jevskega zakona dosegli skoraj dvotretjinsko podporo. V istem volilnem okraju so SDS, SLS in NSI leta 2004 na parlamentarnih volitvah zbrale 60 odstotkov glasov. V volilnem okraju Škofja Loka II, ki sega v Poljansko dolino, so podporniki RTV-jevskega zakona zbrali 66 odstotkov glasov. SDS, SLS in NSi so na parlamentarnih volitvah leta 2004 prav tako zbrale 66 odstotkov glasov.

Tudi na Primorskem se politična kartografija ni spreminjala. Na Obali so nasprotniki zakona zbrali 70 odstotkov glasov. V Izoli, Piranu ter Kopru so SDS, SLS in NSI leta 2004 skupaj zbrale med 19 in 27 odstotki. Med primorskimi občinami že po tradiciji izstopa Ajdovščina. Stranke, ki jih poetično imenujemo "pomladne", so na zadnjih volitvah zbrale slabih 60 odstotkov glasov, na RTV-jevskem referendumu pa je vladno stališče podprlo 64 odstotkov udeležencev.

Tisti volilni okraji ljubljanskih volilnih enot, ki se prekrivajo z mestom Ljubljana, so prepričljivo glasovali proti vladni viziji upravljanja RTV hiše. Urbani del ljubljanskih volilnih enot je proti vladi glasoval z dvotretjinsko večino. Po drugi strani pa je vlada v Ribnici in Grosupljem knjižila dvotretjinsko podporo.

Posebnost na referendumskem zemljevidu predstavlja Hrastnik. V Hrastniku je proti zakonu glasovalo kar 72.4 odstotkov udeležencev referenduma. Dodamo pa lahko da so SDS, NSI in SLS v Hrastniku na zadnjih volitvah skupaj zbrale pičlih 21 odstotkov glasov.

Če navedeno večje geografske enote: vladno vizijo upravljanja javne RTV hiše najbolj podpirajo pod Kamniškimi in Savinskimi Alpami ter pod Gorjanci, v Poljanski dolini in Slovenskih goricah, na Kozjanskem, v Ribnici ter v matični volilni enoti predsednika vlade, v Grosupljem z okolico. Po drugi strani pa vladi najbolj nasprotujejo na Obali, v Ljubljani, v Zasavju ter na Kočevskem. Ta referendumski zemljevid se dovolj natančno prekriva s slovensko volilno geografijo.

Vendar tudi ta slika ni povsem enoznačna. V Ljubljani, denimo, je bila referendumska udeležba relativno višja kot v ostalih delih Slovenije. Na Obali je bila referendumska udeležba izrazito nizka.

V regijah, kjer so vlado podprli, je bila volilna udeležba visoka, denimo, v Škofji Loki, Grosupljem ter Ribnici. Nizko udeležbo pa so beležili v Slovenskih goricah. Najvišjo udeležbo so pridelali v Postojni, kjer so nasprotniki novega zakona knjižili blago zmago. Vendar so imeli v Postojni prejšnjo nedeljo še lokalni referendum.

Primerjava tokratnega referenduma z referendumskimi rezultati, ki smo jih beležili pred leti, pa kaže, da je bil mobilizacijski potencial največje vladne stranke, SDS, nekoliko nižji. Lea 1999 je SDS na referendum proti TET 3 pripeljala 333 tisoč svojih volivk in volivcev. Leta 2001, ko je bil na sporedu referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, je SDS kot glavna pobudnica referenduma mobilizirala 410 tisoč volivk in volivcev, ki so glasovali proti. Na referendumu o izbrisanih je leta 2004 mobilizirala 483 tisoč oseb. Tokrat je SDS kot največja vlada stranka mobilizirala 252 tisoč glasov.

Ti podatki kažejo, da SDS ni imela vnaprej zagotovljene zmage. Tesen izid lahko za vlado predstavlja določen problem, če bi se vlada odločila, da potaca predreferendumske obljube. Hkrati pa so zmage, dosežene na tujem igrišču, ko gol pade v sodnikovem podaljšku, najbolj sladke.