Politiki naj nadzirajo politike

Besede zvenijo nenavadno znano. Kot preblisk bodočnosti. "V Sloveniji ni bil ustanovljen noben organ, ki bi se ukvarjal samo s korupcijo ali ki bi koordiniral protikorupcijske dejavnosti različnih institucij. Po mnenju oblasti ni potrebe po takšnem organu glede na majhno število korupcijskih primerov." Pomanjkanje tega organa in učinkovite protikorupcijske strategije naj bi dokazovalo, da je "zatiranje korupcije za slovensko vlado manjšega pomena in rezultat tega je nezadostna osveščenost med uradniki in institucijami o potrebi po prepoznavanju koruptivnih praks in o potrebi po obveščanju ustreznih organov o sumih korupcije".

Kritike Slovenije so prišle iz Greca, mednarodne skupine držav, ki se borijo proti korupciji. Vendar to mnenje ni preblisk bodočnosti, pač pa je prišlo iz preteklosti, ne opisuje Slovenije pod vladavino Janeza Janše, ampak je nastalo pred petimi let, v trenutku, ko je Janez Drnovšek sestavljal novo vlado. Pred petimi leti v Sloveniji res ni bilo samostojnega organa za boj proti korupciji, šele leto kasneje je nastal urad za preprečevanje korupcije, iz katerega se je potem oblikovala Kosova komisija. Od inšpekcijskega obiska je minilo pet let in ugotovitve višjega specializiranega policista iz Slovaške, vrhovnega državnega tožilca iz Španije, poljskega sodnika za mednarodno pravo in izvršnega sekretarja Greca niso več aktualne. Tako se je vsaj zdelo do nedavnega. A vse skupaj se obrača, preteklost postaja sedanjost. Janševa vlada se je namreč odločila, da bo ukinila komisijo za preprečevanje korupcije, da bo nekatera njena pooblastila prenesla na poslance, nekatera bo razpršila po državni upravi, na nekatera pa bo pozabila. Po petih letih se položaj ponavlja in Slovenija spet postaja država, kjer je "zatiranje korupcije za slovensko vlado manjšega pomena". In tudi v drugo mednarodne ustanove dvigajo obrvi.

Opomin iz tujine

Greco se je zaradi negativnega odnosa slovenske vlade do komisije za preprečevanje korupcije oglasil že pred meseci, zbudili so se tudi pri Transparency Internationalu, zadnji, morda najpomembnejši opomin pa je pred dnevi prišel iz OECD. Konkretneje iz delovne skupine OECD za preprečevanje podkupovanja tujih javnih uslužbencev v mednarodnih poslovnih transakcijah; ta je slovenskemu veleposlaništvu v Parizu poslala pismo s konkretnimi vprašanji. Pismo je podpisal Mark Pieth, profesor z Baselske univerze, ki predseduje delovni skupini. Profesorja zanima uresničevanje v Sloveniji sprejete konvencije o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju. Slovenska komisija za preprečevanje korupcije je namreč po profesorjevih besedah odigrala vidno vlogo "v dopolnitvah tistega dela kazenskega zakonika, v katerem je govor o podkupovanju tujih javnih uslužbencev". Delovna skupina je bila do sedaj zadovoljna z delom Kosove komisije "pri opozarjanju na mednarodne obveznosti Slovenije v zvezi s preprečevanjem korupcije". Člane skupine skratka zanimajo posledice napovedane odprave komisije. "Nedavna napoved, da bo komisija za preprečevanje korupcije razpuščena, je zato med delegati delovne skupine zbudila številna vprašanja. Zelo radi bi tudi dobili podrobnejšo razlago slovenske vlade, zakaj se je odločila za ta korak." Na koncu diplomatskega opomina je Pieth slovensko vlado še "spomnil", da našo državo leta 2007 čaka druga faza revizije uresničevanja konvencije in da upa, da bo takrat imela "ustrezne institucije in mehanizme, s katerimi bo zagotovljeno izpolnjevanje njenih obveznosti".

Kritika iz Basla je še bolj nenavadna, ker je ista delovna skupina na začetku letošnjega leta pohvalila slovenska prizadevanja. V reviziji uresničevanja omenjene konvencije je zapisano, da so "zadovoljni z ustanovitvijo komisije za preprečevanje korupcije in ugotavljajo, da ima ta pomembno vlogo v širšem pravnem in institucionalnem okviru za preprečevanje in zatiranje korupcije v Sloveniji. Ker gre za novo institucijo, je njena naslednja naloga, da se usposobi za polno delovanje. Revizorji predlagajo slovenskim oblastem, naj neodvisno komisijo podprejo pri njenih prizadevanjih." Od prve ocene do pisma je minilo manj kot deset mesecev.

Piethovo pismo pa kljub vsemu ni prišlo nepričakovano. Pred meseci je zaradi negativnega odnosa vlade do komisije iz enega izmed odborov OECD odstopil slovenski strokovnjak za boj proti korupciji Goran Klemenčič. Po navedbah Draga Kosa OECD vseskozi pazljivo spremlja dogajanje v Sloveniji. Tako naj bi si bil odbor zaželel pojasnilo o sodbi, s katero so poslanca Pavla Ruparja zaradi pravne zmote oprostili očitanega mu kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, pred meseci pa je Kos napovedal, da bomo, če bi bila komisija razpuščena, doživeli odzive, "ki za Slovenijo ne bodo nič kaj prijetni". Prva takšen odziv je pismo delovne komisije.

Shizofreno lobiranje

Položaj je torej zoprn. Slovenska vlada se je namenila odpraviti komisijo za preprečevanje korupcije, katere ustanovitev so predlagale in jo pohvalile mednarodne organizacije. Zaželela si je razpustiti komisijo, s katere delom so bili zadovoljni pri OECD, v klubu bogatih, kamor si nestrpno želi tudi naša država. Organizacija za gospodarsko sodelovanje namreč ni kaka "nepomembna" nevladna skupina, pač pa "misleči tank". Tako vsaj jo definirajo pojasnila na spletni strani ministrstva za zunanje zadeve. Slovenija je sicer že 14. marca 1996 zaprosila za članstvo v tem izbranem klubu razvitih in od takrat nestrpno čaka na status polnopravne članice. Naši diplomati obljubljajo, da se bo na politični ravni "nadaljevalo lobiranje na najvišji ravni" in da bomo morda kmalu postali polnopravni člani. A lobiranje vsaj za zdaj ni bilo uspešno, odprava komisije pa možnosti za vstop verjetno še zmanjšuje. Spomnimo, da je članstvo v OECD eden izmed ciljev Slovenije, zapisanih v deklaraciji o zunanji politiki Republike Slovenije in da se je minister Rupel ob parlamentarni predstavitvi na začetku tega mandata pohvalil, da je Slovenija postala članica najpomembnejših mednarodnih organizacij in da ji v zbirki kolajn manjka samo še članstvo v OECD. Morebiten zakasnel vstop Slovenije v OECD pa bi gotovo imel pomembne politične in gospodarske posledice.

V ministrstvu za zunanje zadeve pravijo, da Piethovo pismo ni nič posebnega. V sporočilu za javnost so zapisali, "da s spremembo zakona Slovenija ne odstopa od boja proti korupciji, ampak samo vzpostavlja drugačne mehanizme. Prepričani smo, da bodo naši strokovnjaki pristojnim v OECD argumentirano pojasnili razloge za spremembe in da zato novi zakon ne bo imel nikakršnih posledic za sodelovanje Slovenije z OECD in njene možnosti za končno včlanitev v to organizacijo." Vendar Drago Kos, ki že sodeluje v nekaterih mednarodnih institucijah, meni drugače: "OECD bo preverila delovanje komisije, in če je ne bo več, bo seveda ustrezno opozorila svoje vodstvo. Na formalni ravni sprememb v odnosih s Slovenijo seveda ne bo, toda OECD pač ne gleda na formalno plat zadev. Organizacija se sicer zelo otepa novih članic in sedaj bo imela imeniten razlog za podaljšanje slovenske kandidature v neskončnost. Pa čeprav ministrstvo za zunanje zadeve govori po svoje." Podobno skeptičen je tudi že omejeni strokovnjak za boj proti korupciji Goran Klemenčič, ki pravi, da ukinitev Kosove komisije po njegovem osebnem mnenju slovenskemu vključevanju v OECD "gotovo ne bo pomagala". Seveda pa bo v praksi veliko odvisno od zagovora vlade pred OECD, a hkrati tudi od izsledkov preiskave, ki jo ta organizacija napoveduje za leto 2007.

Nadzor nad samim sabo

A zgodba o ukinjanju Kosove komisije ne odmeva le v mednarodni javnosti. Povzročila je tudi politični spopad v Sloveniji. Komisiji za boj proti korupciji vlada tako rekoč že od začetka ni naklonjena in se ji zdi bolje da bi se proti korupciji namesto neodvisnega organa borili v državnem zboru. Tako, kot so se pred letom 2001. Nekdanja rešitev se je sicer izkazala za neuspešno. Vlada je tako Kosovi komisiji ob rebalansu proračuna zmanjšala sredstva, nekateri vladni organi niso odgovarjali na njene pobude, minister Virant je odkrito govoril o protikorupcijskem blefiranju, premier Janša o politično motivirani brezzobi instituciji, nekateri občinski funkcionarji, ki niso želeli oddati podatkov o premoženjskem stanju, pa o škodljivem političnem nadzoru. Na seznamu neposlušnih funkcionarjev, ki še zmeraj niso oddali podatkov o premoženjskem stanju, je bilo v začetku oktobra 77 oseb. Med njim najbolj izstopa Franc Grad, član republiške volilne komisije.

Kljub vsemu je očitno vladno nasprotovanje komisiji Draga Kosa in povzdigovanje pomena državnozborskega nadomestka vsaj v enem delu nekonsistentno. V predlogu novega proračuna po zatrjevanju predsednice državnozborske komisije za korupcijo Barbare Žgajner Tavš ni postavk za delovanje državnozborske komisije. Torej tiste, ki naj bi nadomestila Kosovo.

Politični spopad se je minuli teden nadaljeval v parlamentu. Poslanci so ob obstruiranju Potrčeve SD nekaj ur razpravljali o smiselnosti odprave komisije Draga Kosa in nazadnje podprli takšno rešitev. Predlog novega zakona je sicer pred nekaj meseci v parlament vložila SNS, vendar je v različici, ki je v parlamentu prestala drugo branje, velik del dopolnil prispevala vladajoča koalicija. Razprava je bila dolgočasno površna, nekdanji novinar Miro Petek je recimo kot enega izmed argumentov za nepotrebnost protikorupcijske komisije omenil uvrstitev Slovenije na lestvici zaznavnosti korupcije. Slovenija je na tej lestvici na istem mestu, kot je bila lani. "To je enaka uvrstitev kot pa v lanskem obdobju in vse to kaže, da v bistvu protikorupcijska komisija v preteklem mandatu, sicer je imela zelo kratek mandat, leto dni, pač ni uspela izboljšati ta naš položaj, resnici na ljubo ga tudi nismo poslabšali. Izboljšanje pa lahko pričakujemo v prihodnjih letih predvsem zaradi rezultata na lanskoletnih volitvah, kajti če bi se nadaljevala oblast, ki smo ji bili priča v zadnjih 12 letih, potem bi verjetno lahko govorili o korupcijski pandemiji ..." Poslančevo poenostavljanje pa je vendar treba dopolniti še z enim podatkom. Transparency International je 12. junija objavila mnenje, v katerem je zapisano, da bi lahko imela ukinitev slovenske komisije "izrazito negativen vpliv na druge vlade, od katerih neodvisne organizacije upravičeno zahtevajo pregledno in odgovorno delovanje". Miro Petek je torej navajal samo tisti del slike, ki naj bi opravičeval razpustitev komisije, razen seveda, če za javno objavljeno pismo mednarodne organizacije poslanec še ni slišal. Podobne pavšalne trditve poslancev državnega zbora je z očitnim nelagodjem vseskozi na balkonu tiho spremljal Drago Kos.

Konec je bil seveda pričakovan, zakon o ukinitvi komisije za preprečevanje korupcije oziroma zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, kakor se pravnemu aktu uradno reče, je v drugem branju podprla večina poslancev, poslanci LDS pa so se po razpravi brez glasovanja odpravili iz dvorane. "Poslanski klub LDS pri tej raboti noče sodelovati in ne bo sodeloval, zato napovedujemo obstrukcijo pri nadaljevanju odločanja o tem zakonu. Sami sprejmite ta sramotni zakon, ki je nesodoben, neevropski in tudi v direktnem nasprotju s konvencijami OZN, OECD in Sveta Evrope," je parlamentarni večini užaljeno zabrusila Darja Lavtižar Bebler.

A vendar, če iz celotne zgodbe o ukinjanju komisije za preprečevanje korupcije izbrišemo navedbe o napačnem direktorju, brezzobem tigru, protikorupcijskem blefu, če spregledamo nezadovoljne mestne svetnike, neracionalno porabo proračunskega denarja in druge argumente predlagateljev zakona, je temelj celotnega spopada zelo preprost. Gre za različno razumevanje nadzora. Vladna stran je prepričana, da je politika dovolj zrela, da nadzira samo sebe, opozicijska pa opozarja, da lahko bistveno boljši nadzor nad politiki in drugimi državnimi funkcionarji opravlja od politike neodvisen organ. Eni pravijo, da je bil ta neodvisni organ že ob rojstvu namenoma pohabljen, da zaradi vodstva in pooblastil predstavlja le do javnosti in Evrope prijazno fasado protikorupcijskega boja. Drugi se s tem ne strinjajo, govorijo o sistemskem problemu, osebnih zamerah, predvolilnih lažeh in hkrati predlagajo, da poslanska večina domnevno slabo komisijo izboljša, namesto da jo ukine.

Različno razumevanje nadzora in spor o Kosovi komisiji pa imata še drugo plat. Nova vlada se namreč izogiba nadzoru, hkrati pa si jemlje vedno večje pristojnosti. Tudi na področjih, kamor naj politika ne bi imela vstopa. Vlada tako odpravlja neodvisen organ za preprečevanje korupcije, hkrati pa v gospodarstvu nastavlja svoje ljudi in prevzema medije. In niti pri medijih niti pri komisiji za preprečevanje korupcije je ne zanima mnenje iz tujine.