Sodba v imenu ljudstva

Jeseni leta 1997 je bil čas volitev. Milanu Kučanu je vojno napovedala pogumna sedmerica izzivalcev. Med njimi je bil tudi Jože Bernik, skupni kandidat SDS in SKD, upokojenec, doktor pravnih znanosti, ki dotlej v Sloveniji ni bil znan. Bernik je ameriški Slovenec in nekdanji predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, ki se je iz Slovenije umaknil ob koncu druge svetovne vojne. Razlog za njegov odhod je bil logičen. Bernik je bil na začetku leta 1945 civilni uslužbenec domobranstva na Gorenjskem, in če bi ga ujeli partizani, bi ga lahko zaprli, morda tudi justificirali - umorili. Bernik svoje domobranske preteklosti ni nikoli skrival. Kandidat pomladnih strank na predsedniških volitvah ni bil uspešen, je pa zato kasneje kandidiral za državni zbor in postal poslanec.

Mladina je jeseni 1997 objavila več člankov, ki so se ukvarjali z Bernikovo preteklostjo. Prvi je nosil naslov Domobranski propagandist, drugi Propagandista in tretji Predavatelj domobranske propagande. Takratni novinar Mladine Igor Mekina, ki danes opravlja službo urednika mednarodnopolitične redakcije na Dnevniku, je najprej povzel pisanje zgodovinarja Ivana Jana o tem, da je bil Jože Bernik eden izmed predavateljev na tečaju, ki ga je januarja 1945 gestapo organiziral na Brdu pri Kranju. V drugem članku je bilo objavljeno Bernikov pojasnilo o tistem času, povzeto iz Demokracije, skupaj z zgodbo o Kurtu Waldheimu, nekdanjem predsedniku OZN in Avstrije, ki je zanikal očitano mu nacistično preteklost. Tretji članek je bil izmed vseh najdaljši, poleg drugega pa sta bila v njem objavljena tudi arhivska dokumenta. Eden je bil odlomek iz medvojnega dnevnika Alojza Perneta, šefa propagande gorenjskega domobranstva, ki potrjuje, da je na spornem propagandnem tečaju govoril tudi nekdanji predsedniški kandidat, drugi pa je bil seznam kranjskega gestapa, na katerem je napisano ime Jožeta Bernika. V članku je bilo še omenjeno, da je gestapo mesec dni po tečaju Bernika aretiral, ker naj bi ga bil skupaj z nekaterimi drugimi domobranci sumil anglofilstva. Iz zapora so Bernika izpustili ob koncu vojne. Mladina je v predvolilnem času objavila tudi intervju s predsedniškim kandidatom. Ta intervju je bil takrat edini veliki samostojni intervju s katerim izmed osmih predsedniških kandidatov, ki ga je objavila Mladina. Bernik je kasneje priznal, da je bil pogovor z Mladininim novinarjem "edini fer intervju brez zafrkancij in šikaniranja". V njem je zanikal pisanje o svoji preteklosti, dejal, da se mu na članek "ni zdelo vredno odgovarjati. Ker je mešanica polresnic in laži, ki prikaže portretirance v najslabši možni luči", in pojasnil, da je bil protinacist, da je bil civilni uradnik v propagandnem oddelku, brez čina, orožja in uniforme in da je bil njegov brat partizan.

Vse skupaj bi potem poniknilo, če neuspešni predsedniški kandidat ne bi vložil tožbe. Mladini je očital, da so bili njeni članki grob napad na njegovo čast in dobro ime, da je zaradi neresničnih navedb trpel "hude duševne bolečine", zato je zahteval odškodnino v višini pet milijonov tolarjev. Mladina se je tako znašla na sodišču.

So-delovati z gestapom

Preskočimo nekaj let in se zapeljimo v današnji čas. Sodišče je o primeru Bernik vs. Mladina do danes odločalo štirikrat, dvakrat okrožno in dvakrat višje. Zadnja sodba je bila napisana konec novembra, podpisala jo je predsednica senata Irena Veter. Višje sodišče je ugotovilo "odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo". V vsakdanjem jeziku to pomeni, da je Mladina odgovorna za duševne bolečine, ki naj bi jih bil zaradi žaljivega in neresničnega pisanja pretrpel Jože Bernik. Da torej med objavljenimi članki in Bernikovo škodo obstaja dokazana vzročno-posledična zveza.

Poglejmo, kakšni so bili argumenti sodišča. Bernika so najbolj zmotili Mladinini stavki, da kandidira kot "med gestapovci izšolan nekdanji domobranski propagandist" in da je sodeloval z gestapom. Sodišče se je strinjalo z Mladininimi navedbami, da se je Bernik udeležil tečaja domobranskih propagandistov. Strinjalo se je tudi z ugotovitvijo, da je ta tečaj organiziral gestapo in da je bil na njem domnevno oškodovani Bernik pozdravni govornik. Vse te ugotovitve se sodišču niso zdele vprašljive.

A nato je v sodbi narejen nepričakovan obrat. V njej je namreč trditev, da je na podlagi omenjenih dejstev "odločno pretirano" trditi, da je bil Bernik sodelavec gestapa. "Res je, da je bil tožnik domobranec in da se je en dan udeležil s pozdravnim govorom tečaja, ki ga je organiziral gestapo. To pa še ni sodelovanje z gestapom, kajti ta besedna zveza ima od 2. svetovne vojne negativen pomen, ki namiguje na vojni zločin," so sklenili sodniki.

Kaj je nenavadnega pri takšni logiki? Če iz zgodbe o Berniku očistimo vse pridevnike, ostane le nejasnost besede sodelovati. Slovar slovenskega knjižnega jezika nas uči, da sodelujejo tisti, ki delujejo skupaj, ki so skupaj z drugimi udeleženi pri kakšni dejavnosti, ali tisti, ki so zaradi te dejavnosti med seboj povezani. Objektivno so domobranci sodelovali z okupatorjem, o tem se sodišče niti ne sprašuje, a za sodbo je pomembnejše vprašanje Bernikovega subjektivnega sodelovanje z gestapom. Mladina je v člankih trdila, da je Bernik seveda sodeloval z okupatorjem, bil je civilni uslužbenec okupatorjevih pomožnih policijskih enot, delal je v propagandnem oddelku, ki ni bil avtonomen, kot pozdravni govornik je nastopil na tečaju, ki ga je organiziral gestapo. Subjektivno je bil torej z gestapom povezan. A vse to nikakor ne pomeni, da je Mladina napisala, da je Bernik ovajal partizane, špecal pripadnike OF, skupaj z nemškimi vojaškimi strukturami streljal talce, zasliševal ujetnike in pobijal ranjence. Mladina je v člankih eksplicitno pojasnila, kakšno je bilo Bernikovo sodelovanje z gestapom in kje so bile meje tega sodelovanja. Sodišče pa je, nepričakovano, pomen sodelovanja opredelilo zunaj konteksta člankov.

Sicer pa, kako bi lahko novinar drugače opisal Bernikovo dejavnost na tečaju, kot da je uporabil besedo sodelovati? Kako bi lahko novinar razmerje med civilnim uslužbencem propagandnega oddelka domobranstva in komunikacijskim tečajem, ki ga je odobril gestapo, opisal enostavneje in konkretneje, kot ga je? Sodelovati je tehnična, vrednostno nevtralna beseda. Ni stilsko zaznamovana. Čisto drugačna je na primer beseda "udinjati". Bernik bi bil gotovo bolj prizadet, če bi Mladina napisala, da se je "udinjal gestapu". Taka beseda bi bila uporabljena z namenom zaničevanja in žaljivo. A Mladina je ni uporabila. V sporni besedni zvezi je najbolj žaljiva beseda gestapo in ne sodelovati. Zanjo pa je sodišče ugotovilo, da je bila uporabljena korektno, v skladu z ugotovljenimi dejstvi. Bolj žaljivo bi recimo bilo, če bi zapisali, da je bil Bernik gestapovec.

Logična zanka

Nenavadno pa je še nekaj drugega. Sodišče pri dokazovanju razžalitve izhaja iz logike, da je besedna zveza sodelovanje z gestapom v percepciji navadnih ljudi povezana z vojnimi zločini - "kajti ta besedna zveza ima od 2. svetovne vojne izrazito negativen pomen, ki namiguje na vojni zločin". Takšno posploševanje je nenavadno za pravna besedila, z gestapom so sodelovali tudi poštarji in dimnikarji, ki niso nikoli streljali partizanov. Sodišče se v tem delu pravzaprav samo ujame v logično zanko, ki si jo je nastavilo. V sodbi v imenu ljudstva je namreč Mladini najprej očitalo, da je prehitro in neupravičeno posploševala, ko je iz Bernikovega pozdravnega govora na tečaju, ki ga je organiziral gestapo, izpeljala napačen sklep, da je Bernik sodeloval z gestapom, potem pa je samo uporabilo enak način argumentiranja. V sodbi je zapisalo, da bi morali biti po Mladinini logiki vsi domobranci "že zdavnaj obtoženi zaradi zločinov proti človečnosti". Razlog naj bi bilo njihovo sodelovanje z gestapom. Zgodilo bi se jim pač tisto, kar se je Hermannu Goeringu. Sodišču se je torej najprej zdelo pretirano, da je Mladina Berniku očitala sodelovanje z gestapom, potem pa je pretiravalo samo, ko je zapisalo, da so vsi sodelavci okupatorja/gestapa po Mladininem mnenju krivi zločinov proti človečnosti. Tega Mladina niti za Bernika niti za okupatorjeve sodelavce ni nikoli trdila. Takšna argumentacija je tipična ambigviteta, pomenska nejasnost, dvomljivost, hkrati pa je enako sklepanje enkrat dopuščeno, drugič pa ne. Enkrat od posamičnega k splošnemu, drugič nasprotno. "Očitek manipulacije sklepanja a minori ad maius višje sodišče nadomesti z manipulacijo sklepanja a contrario," je takšen način argumentiranja v Pravni praksi oštela Vesna Bergant Rakočević, doktorica pravnih znanosti.

Javna osebnost in javna kritika

Nekdanji predsedniški kandidat pa ima še eno težavo. Leta 1997 je kandidiral na volitvah, zato je bil izpostavljena javna osebnost, o kateri so mediji podrobno pisali. Domobranska epizoda iz njegove mladosti je imela dovolj veliko informacijsko vrednost, da jo je Mladina predstavila javnosti. Mladina Bernika ni imela namena žaliti, pač pa je zgolj z dejstvi in s preverljivimi, ponekod že objavljenimi navedbami izpodbijala zavajajoče navedbe, ki jih je o tem obdobju svojega življenja izrekal kandidat za predsednika, do česar je imela vso pravico zaradi pravice javnosti do popolne, vsestranske obveščenosti. V Mladini je imel Bernik tudi možnost obširnega odgovora, zato je nenavadno, da se je šele dva meseca po volitvah spomnil na duševne bolečine.

Evropsko sodišče se je sicer že nekajkrat postavilo na stran svobode izražanja. To se je zgodilo v primerih, kjer so bili novinarji načeloma bistveno ostrejši kot Mladina. Tako je recimo avstrijski novinar Oberschlick za Haiderja napisal, da je "idiot". Haider ga je obtožil razžalitve, a so evropski sodniki koroškega glavarja spomnili, da je v svojih govorih trdil, da so se vojaki Hitlerjeve vojske borili za svobodo in mir. Zato bi moral biti kot politik s kontroverznimi mnenji pripravljen na radikalne kritike. V Sloveniji pa je bilo drugače, sodišče je pavšalno in celo brez obrazložitve postavilo ožje kriterije, kot jih v zvezi s tem postavljajo slovenska zakonodaja, pravosodna praksa in zavezujoče mednarodne norme, ki veljajo v EU. Recimo 10. člen konvencije o človekovih pravicah, ki govori o pravici do svobodnega izražanja.

A glavni problem je drugje. Zgodba o Berniku in Mladini ima lahko glasnejši odmev. Če namreč verjamemo sodišču, ki pravi, da Bernik pač ni sodeloval z gestapom, lahko iz tega sklepamo, da z okupatorjem niso sodelovali niti domobranci. Morda drži, da so bili pod njihovim poveljstvom in del njihovega represivnega aparata, a to ne pomeni nujno, da so z njimi tudi sodelovali. Ali kot sodišče ugotavlja samo: "Tudi če je tečaj organiziral gestapo, tožniku še ni mogoče očitati, da je ob ugotovljenih dejstvih sodeloval z gestapom." Posledično - tudi če so domobranci delali v dogovoru z okupacijskimi silami, to še ne pomeni, da so z njimi kolaborirali. In zgodi se rehabilitacija zgodovine, iz temne domobranske vojske nastanejo svetle protirevolucijske čete. Takšno razumevanje zgodovine pa je enako nenatančno kot tisto, ki je bilo v teh krajih običajno pred zlomom enopartijskega sistema.

Mladina bo na vmesno sodbo vložila revizijo na vrhovno sodišče. Temeljni del revizije bo vprašanje, ali je razžaljeni upravičen do povrnitve nematerialne škode, ali zapis iz leta 1997 pomeni neupravičen napad na čast in dobro ime Jože Bernika in ali ne gre morda pri tem za kršitev materialnega prava.

Za komentar k sodbi smo poskušali priklicati tudi Jožeta Bernika, a nam je odgovoril, da na prošnjo za komentar na tožbo "ne morem odgovoriti".

Zgolj za opombo, Zmago Jelinčič naj bi bil novembra 1997 za volilce Jožeta Bernika dejal, da so "golazen, ki bi jo bilo treba pobiti že leta 1945". Sodišče se o Jelinčiču ni dokončno odločilo, ker je kazenski pregon zoper njega absolutno zastaral.