Misterij predsednikove popularnosti

V zadnjih dneh januarja je popularnost predsednika republike dr. Drnovška poletela visoko, visoko. Na borzah javnega mnenja so njegove delnice dosegle rekordne indekse priljubljenosti. V prvih dneh februarja, ko je objavil novico, da je pomilostil Danila Kovačiča, nekdanjega direktorja Hita, so Drnovškove delnice, domnevamo, nekoliko padle. Potem je šel v oddajo Hribar, ki mu lahko na borzi popularnosti - ne glede na to, kako mučen je bil dogodek - zgolj koristi. Ko je časnik Delo objavil januarsko raziskavo priljubljenosti politikov, je Drnovšku namenil oceno 4.18. Novembra lani je Drnovškov indeks priljubljenosti znašal 3.76. Tik pred novim letom mu je javno mnenje podarilo visoko oceno, 3.91. Vendar je Drnovškov januarski indeks še občutno višji kot decembrski: je praktično enak indeksu popularnosti, ki ga je dosegel Milan Kučan ob koncu leta 2002, torej v trenutku, ko je zapuščal predsedniško pisarno. Kučanu so ob odhodu iz predsedniške palače namerili indeks 4.19, Drnovšek pa je januarja letos za tem dosežkom zaostajal zgolj za stotinko. To, da je bil Kučan ob odhodu iz pisarne grozno priljubljen, je bolj ali manj logično. Pač, ko predsednik pakira kovčke, ga javnost nagradi z vljudnim aplavzom. To, da je Drnovšek sredi mandata dosegel orjaški indeks popularnosti, pa ni tako zelo samoumevno.

Je predsednikova popularnost stranski produkt njegove dejavnosti? Gre torej za popularnost, ki je nastala sama od sebe? Morda. Ker pa zna sodobna PR-ovska obrt zvezdo narediti tudi iz hruške, je možno, da je predsednikova popularnost skrbno načrtovana. Če ima predsednik za prihodnost resne politične ambicije, potem popularnost potrebuje.

Kaj je misterij Drnovškove priljubljenosti? Kako je vzhajala? Predsednik republike je v eni osebi združil - če uporabimo časopisno metaforo - tabloid, resen časopis, ki se ukvarja z mednarodno tematiko in notranjo politiko, revijo, ki se ukvarja z zdravjem, in publikacijo, ki se ukvarja z alternativnim, new age, pogledom na svet. Da ne bo zamere v elektronskih medijih: Drnovšek je hkrati razvedrilni program, informativni program, družabna kronika in oddaja o kuharskih receptih. In ne pozabimo - del te zgodbe je tudi črna kronika. Šele če seštejemo vse elemente, lažje ugotovimo, ali je popularnost stranski produkt predsednikove dejavnosti ali skrbno načrtovan artefakt.

Tabloid

Predsednik republike je v zadnjih mesecih izvedel javno transformacijo svoje zasebnosti. Če je dolga leta veljalo, da je dr. Drnovšek človek, ki je pripravljen govoriti zgolj o svojem psičku, sicer pa zasebnosti ne razkriva, je decembra 2005 na prve strani udarila novica, da nima zgolj sina (ki v javnost praktično ni nastopal), pač pa tudi hči, za katero je izvedel ob koncu leta 2004. Novico o hčeri, vključno s fotografijami, ki sodijo v družinski album, je lahko v javnost, natančneje, v dnevnik Slovenske novice, prišla zgolj z njegovim privoljenjem.

Ni se zgodilo zgolj to. K javni transformaciji zasebnosti sodijo poročila o predsednikovem zdravstvenem stanju, izjave o odločitvi, da ne čuti potrebe po obiskovanju zdravnikov, izjave, da je domnevno bolezen črtal iz svojih misli, številne misli o selitvi na Zaplano, načinu prehranjevanja, škodljivosti mesa, peki kruha in novi predsednikovi spiritualnosti. Če je dolga leta veljalo, da dr. Drnovšek celo v kopalnici razmišlja predvsem o inflaciji, gospodarski rasti, pogajanjih z Evropsko unijo in mednarodnih integracijah, velja zadnje mesece za osebnost, ki celo med resnimi državniškimi dogodki razmišlja o tem, kakšno hrano uživa ter kakšno energijo - pozitivno ali negativno - oddajajo njegovi sogovorniki.

Predsednik republike svoje zasebnosti ni zgolj razgalil. Predvsem jo je javno transformiral. To, da je predsednik kup dimenzij svoje zasebnosti postavil pod žaromete, nedvomno prispeva k njegovi popularnosti. Vprašanje pa je, kako to na dolgi rok vpliva na predsednikovo kredibilnost. Dejstvo, da je šel predsednik republike v oddajo Hri-bar, v razvedrilni talk-show, da pred vstopom v studio ni šel na pudranje, da so tam, kjer televizijsko osebje navadno kadi, stali njegovi varnostniki, da se je trudil biti duhovit in je ob tem - ne glede, kako mučno je bilo vse skupaj - množice spravil s dobro voljo, niti ni najbolj presenetljivo. Bolj kot to, da je šel Drnovšek na razvedrilni talk-show, preseneča transformacija zasebnosti. Torej ni šel le na talk-show, pač pa fura tudi svojevrsten resničnosti show. In predsednik je približno tako popularen kot tista dva mladeniča - kako jima je že ime? - iz resničnostnega showa.

Iz tretjega sveta

Preklopimo TV kanal. Predsednik se ukvarja s problemi tretjega sveta, lakoto, spopadi med totalitarnimi režimi in uporniki, mirovnim procesom, pikro komentira nezainteresiranost mednarodne skupnosti, jezi ga, da se nihče ne zgane. Če kakšna reč frustrira povprečno Slovenko, povprečnega Slovenca, je to nizka prepoznavnost Slovenije. S tem, ko predsednik republike suvereno občuje s svetom, ko pošilja pisma generalnemu sekretarju Združenih narodov, predsednikom prvega, drugega in tretjega sveta, sporoča: Četudi smo majhni, smo pomemben faktor. Z mednarodnimi iniciativami utrjujemo mednarodno prepoznavnost. Prejšnji predsednik, Kučan, je sicer užival znatno naklonjenost volilnega telesa. S travmo, da je bila Jugoslavija v svetu bolj znana kot je danes Slovenija, pa se ni skušal soočati. Drnovšek v javnosti vzbuja vtis, da je Slovenijo postavil na globus. Mož z Zaplane sporoča, da nismo zaplankani. To se zdi ljudem grozno pomembno.

Drnovškova mednarodna dejavnost ni brez kontroverz. Po eni strani hrepeni, da bi reševal probleme tretjega sveta, po drugi strani stresa pikre izjave o zaspanosti zahodnih diplomatov, ki se ne zmenijo za trpljenje. Vprašanje je, kakšno so lahko učinki pikrih pripomb. Vsaj dva evropska politika, Jacques Chirac in Javier Solana, sta Drnovšku poročala o ekstenzivni dejavnosti tako Evropske unije kot francoske diplomacije. Odgovore Solane in Chiraca lahko beremo kot samokritično priznanje, da ima evropska diplomacija v resnici nekoliko slabo vest. Hkrati pa bi lahko v odgovorih našli tudi diplomatsko zapakiran očitek, da predsednik republike ni dovolj seznanjen z dejavnostjo evropske diplomacije v tretjem svetu.

Ob predsednikovem prizadevanju, da bi svet spremenil na bolje, vendarle ne gre spregledati, da je podprl vladno odločitev o napotitvi vojaških inštruktorjev v Irak. In strinjanje z iraško ekspedicijo je v slabi rimi z imperativom spreminjanja sveta na bolje.

Kakorkoli: zdi se, da intenzivna mednarodna dejavnost predsednikovemu ugledu v javnosti izjemno koristi. Hkrati pa javnost na kontroverzne nianse predsednikovega ravnanja ni pozorna.

Pravični progres

Reakcije javnega mnenja na objavo novice, da predsednik republike načrtuje ustanovitev civilno-družbenega Gibanja pravičnost in razvoj, še niso znane. Prav tako sploh še ni jasno, kako naj bi ta civilno-družbena iniciativa delovala. Zdi pa se, da z idejo o ustanovitvi gibanja predsednik stopa na pot tistih slovenskih politikov, ki so svoj politični kapital zbirali ob pomoči kritike strankarskih aparatov. To je občasno počel prejšnji predsednik Kučan. Najbolj jezno pa je strankarske birokracije bičal pokojni Ivan Kramberger, prototip ljudskega, nestrankarskega politika. Med vsemi institucijami, ki sestavljajo zapleteni ustroj parlamentarne demokracije, so politične stranke najmanj cenjene.

Predsednikova odločitev, da zapusti LDS, mu posebne kratkoročne škode v javnem mnenju ne bo nakopala. Drugo vprašanje pa je, kaj pomeni, da bo na dolgi rok ostal brez politične infrastrukture.

Ob ustanovitvi Gibanja pravičnost in razvoj se hkrati zastavlja vprašanje, kako bo predsednik svoj ustavno-pravni položaj združil s pravičniškim pogledom na svet. Kako bo ravnal, če bo ocenil, da so poteze zakonodajne ali izvršne veje oblasti nepravične? Recimo: nova slovenska zakonodaja, ki ureja vprašanja, povezana s pridobitvijo azila, je, če jo presojamo z očmi borca za boljši svet, nedvomno nepravična. Predsednikov urad je tako sporočil, da predsednik ne bo podpisal zakona, češ da je ta preveč restriktiven. Ob tej napovedi pa se zastavlja kup ustavno-pravnih vprašanj.

Črna kronika

Kako bo na Drnovškovo popularnost vplivalo dejstvo, da je pomilostil Danila Kovačiča, obsojenega zaradi zlorabe položaja? Ob kontroverzni potezi je imel Drnovšek kar nekaj sreče. Pri pomilostitvi Danila Kovačiča namreč ne gre zgolj za to, da je pomilostil direktorja, ki je zlorabil položaj, pač pa je pomilostil tudi direktorja, ki je sponzoriral delovanje Drnovškove fundacije Pharos. Mediji na to dejstvo z redkimi izjemami - na ta detajl je denimo opozoril Stanislav Kovač v Financah - niso bili pozorni.

Kaj se je dogajalo leta 1991? Dr. Drnovšek je marca 1991, nekaj mesecem pred osamosvojitvijo in vojno, ustanovil civilno-družbeno fundacijo Pharos, ki se je ukvarjala z vprašanji človekovih pravic, okolja, razvoja itd. Ko je Matija Grah leta 1993 v Mladini pisal o povezavah med Drnovškom, Pharosom in Hitom, je ugotovil, da je fundacija Pharos leta 1991 s Hitom podpisala pogodbo o financiranju dejavnosti fundacije. Pogodbo o financiranju fundacije Pharos sta podpisala Danilo Kovačič kot direktor Hita in Janez Sirše kot generalni sekretar fundacije. Hit je tedaj fundaciji namenil 20.000 ECU-jev, torej 20.000 današnjih evrov. Podatek, da je predsednik republike pomilostil direktorja, ki je postavil uspešno igralniško korporacijo, a je bil hkrati obsojen zaradi zlorabe položaja, lahko komentiramo na dolgo in široko, a se ob tem ukvarjamo predvsem z estetskimi dimenzijami predsednikove poteze: je bilo to, kar je storil predsednik, lepo ali grdo. Če pa vemo, da je predsednik republike pomilostil direktorja, ki je leta 1992 financiral njegovo civilno-družbeno dejavnost, dobi predsednikova poteza povsem drugačne dimenzije. Pomilostitev uspešnega direktorja, ki ima zdravstvene težave, hkrati pa ima zdravstvene težave njegova soproga, je lahko predmet moraliziranja. Pomilostitev direktorja, ki je bil hkrati sponzor nekdanje predsednikove fundacije, pa je bistveno bolj kontroverzno dejanje.

Tudi predsednikova pomilostitev Ivana Tomanoviča, ki je bil obsojen zaradi trgovine z mamili, je kontroverzna. Zdi se, da je bil celo predsednik osebno presenečen, ko ga je doletelo javno vprašanje, zakaj ga je pomilostil. Ob prvem javnem vprašanju je namreč motovilil, potem pa je pozval ministrstvo za pravosodje, naj to pojasnil, zakaj je predsedniku priporočilo, naj pomilosti Ivana Tomanoviča. Minister za pravosodje dr. Šturm je napisal izčrpno javno poročilo o utemeljenosti poteze, v zadnji vrstici ministrovega poročila pa je bila skrita petarda. Minister je namreč javnosti sporočil, da je predsednik republike oktobra pomilostil še tri osebe, obsojene zaradi mamil. Pravosodni organi so za te tri pomiloščene osebe izrekli negativno mnenje - in vendar se je predsednik odločil, da jih pomilosti. Predsednikov urad pa je ministru za pravosodje odgovoril, da zavaja,češ da je predsednik trem obsojencem zaporno kazen zgolj skrajšal.

Kako bo predsednikova politika, povezana s pomilostitvami, vplivala na njegov ugled? Tudi na seznamih obsojencev, ki so jih pomilostili ameriški predsedniki, se najde nekaj oseb, obsojenih zaradi posesti ali prodaje narkotikov ter gospodarskega kriminala. Vendar so te predsedniške odločitve praviloma dvigovale veliko prahu. Clintonove politike deljenja milosti se je tako oprijela neprijetna oznaka Pardon-gate. Zdi se, da ima tudi Drnovšek svoj Pardon-gate. Če bi bil povsem prepričan v pravilnost potez, ne bi najavil ustanovitve posebne komisije, zadolžene za pomilostitve.

Načrt ali stranski produkt?

Vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju: ali je predsednikova popularnost rezultat skrbno načrtovane kampanje ali stranski produkt njegove dejavnosti? Nekatere poteze, ki jih je predsednik potegnil v zadnjih tednih, so že v osnovi kontroverzne. In vsak svetovalec za dvigovanje popularnosti bi predsedniku odsvetoval, da jih potegne. Če bi predsednika zanimala zgolj popularnost, bi bila njegova politika deljenja milosti drugačna. Predsednikova mednarodna dejavnost bi lahko sodila v kategorijo premišljenih potez. Tudi odločitev, da bo javnosti predstavil del zasebnosti, bi lahko sodila med premišljene poteze političnega marketinga. Vendar predsednik ni razstavil zgolj dela zasebnosti. Svojo zasebnost javno transformira. Ta preobrazba je na trenutke skorajda nadrealistična, zato ne moremo sklepati, da gre za skrbno načrtovano upravljanje s predsednikovo javno podobo.