Parada? Ne, hvala!

V petek, 17. februarja, je državni koordinacijski odbor za proslave obravnaval predlog koledarja državnih proslav. Predlog je bil navidezno dolgočasen, za osem državnih praznikov si je država zamislila različne prireditve. Namen načrtovanega praznovanja je bil preprost. Načrtovalci so si zaželeli decentralizacije, več komunikativnosti, vedrine in gledljivosti državniškega proslavljanja. Kaj recimo pomeni besedica "vedrine", niso pojasnili. Proslave naj bi bile na Nanosu, pa v Beltinškem gradu, v Celju in jasno tudi v Ljubljani. Vse skupaj ne bi bilo nič posebnega, če si ne bi odbor za proslave ob 15. obletnici osamosvojitve na dan državnosti zaželel dvodnevnega proslavljanja. Po načrtih naj bi letošnji dan državnosti obeležila vrsta prireditev po različnih krajih Slovenije, pa slavnostna seja parlamenta in osrednja prireditev v Ljubljani ter, čisto na koncu, kot kulminacija narodne radosti vedra nedeljska parada Slovenske vojske. Opoldne. Po Slovenski cesti mimo Kongresnega trga v Ljubljani. Podobno ruto so si izbrale v Ljubljani tudi druge vojaške formacije, recimo domobranska.

Predlog koledarja državnih proslav je torej predvideval prvo pravo vojaško parado v samostojni Sloveniji. Prejšnje vlade je niso izpeljale. Minister Erjavec je tako v torek kameri nacionalne televizije razlagal podrobnosti načrtovanega paradiranja tisoč, morda celo dva tisoč vojakov. "Vse države imajo parade, njihov namen je zlasti pokazati razvoj vojaških zmogljivosti. Mislim, da bi bilo prav, da ob 15. obletnici tudi mi pokažemo Slovenkam in Slovencem, kaj ima slovenska vojska. Imamo valuke, vozila šest krat šest, pa še kakšna oprema ... od rolandov in tako dalje". Valuki so lahki kolesni oklepniki, šest krat šest pomeni pogon na šest koles, roland je raketni sistem protizračne obrambe. In razlogi za parado? "Ne gre zato, da bi Slovenija razkazovala svojo moč, pač pa zmogljivosti, ki jih lahko ponudi, zlasti v tiste misije, ki so namenjene v podporo miru". Mimogrede, ker proračunske postavke ne predvidevajo dvodnevnega proslavljanja dneva državnosti, naj bi odbor za državne proslave septembra "zaprosil za dodatna finančna sredstva". Proračun za državniško obredje za zdaj v letu 2006 namenja dobrih 150 milijonov tolarjev. Premalo, če bi za dan državnosti izvedli parado.

Vrhovni poveljnik je (spet) mirovnik

O paradi je najprej poročal Dnevnik. Mladina se je v torek s prijaznim pisemcem obrnila na vrhovnega poveljnika slovenske vojske in ga povprašala, kaj kot deklarirani mirovnik misli o načrtovani paradi. Odgovor vrhovnega poveljnika je bil nenavadno oster, še posebno zato, ker je pred tedni odločno podprl sporno vlado odločitev o napotitvi slovenskih vojakov v Irak. V sredo ob pol osmih zvečer je Urad predsednika republike poslal sporočilo, ki ni puščalo dvomov. "Predsednik republike Janez Drnovšek v zvezi s predlogom Koledarja državnih proslav v letu 2006, ki ga bo Vlada obravnavala jutri, meni, da je vojaška parada neprimerna in nepotrebna oblika praznovanja obletnice samostojnosti Slovenije". Vrhovni poveljnik slovenske oborožene vojske ima torej od vlade ločeno mnenje. "Slovenija se mora danes in v prihodnosti profilirati kot država miru, ki se zavzema za nenasilne oblike reševanja sporov. Danes so vojaške parade postale redka oblika državnega praznovanja predvsem v razvitih demokratičnih državah". Obstaja očitno nesoglasje, generalštab in vlada naj bi podpirala vojaško parado, njen vrhovni poveljnik pa si je ne želeli. Funkcija vrhovnega poveljnika je sicer zgolj načelna, predsednik prave pristojnosti dobi le ob izrednih razmerah, vse bistvene pristojnosti so na obrambnem področju v običajnih dneh dane vladi, ministru za obrambo in generalštabu. A predsednikova funkcija je tudi reprezentativna, predstavlja, pooseblja državo in njene državljane, ob državniških ritualih pa se k njemu obračajo poveljujoči častniki. OK, če mirovniškega Drnovška na načrtovani paradi ne bi bilo, komu bi potem raportirala vojska? Predsedniku parlamenta? Morda predsedniku vlade? Stvari so se v sredo zvečer začele zapletati.

Udarec zagovornikov parade

V četrtek je bila redna seja vlade. Na njej naj bi vlada sprejela koledar državnih prireditev v letu 2006, v katerem je omenjena tudi vojaška parada. A o tej točki dnevnega reda vlada ni razpravljala. Če je v torek vladni protokol še predvideval, da bo državno obredje na tiskovni konferenci predstavil Aleksander Zorn, državni sekretar v Janševem kabinetu in predsednik koordinacijskega odbora za državne proslave, ga v četrtek na tiskovni konferenci ni bilo. Ideja o paradi je bila umaknjena. Po vladnih hodnikih se je najprej razširila informacija, da je za umik paradnega predloga kriv vrhovni poveljnik. "Kako naj imamo parado, če pa je Drnovšek proti njej?" se je govorilo v krogih blizu vlade. Govorice so hitro dobile tudi uradno potrditev. Aleksander Zorn je, namesto da bi na tiskovni konferenci pojasnjeval odločitev za parado, poslal sporočilo za javnost in v njem obračunal s predsednikom republike. Najprej je zapisal, da zaplet obžaluje, in dodal, da je za parado kot predstavnik urada predsednika republike tistega februarskega petka na sestanku odbora glasoval tudi Maksimiljan Lavrinc. Enkrat naj bi bil Drnovšek za, drugič pa proti. Sporočilo za javnost Zorn nadaljuje z naslednjimi besedami: "Parada ob 15. letnici osamosvojitve in ustanovitve prve samostojne slovenske države bi bila tudi prva predstavitev slovenske vojske širši javnosti na ta način. Slovenska vojska nikoli ni bila namenjena militarizaciji države in se ne zavzema za nasilne oblike urejanja sporov, ampak zagotavljanju varnosti države, kar je običajna civilizacijska oblika državnih obramb po vsem svetu in tudi v Evropi." Slovenska vojska skratka pomaga pri elementarnih nesrečah in sodeluje v številnih mirovnih in humanitarnih akcijah. "Zato je več kot nenavadno, da predsednik RS, ki je hkrati tudi vrhovni poveljnik Slovenske vojske, nasprotuje temu, da bi slovenske vojake in vojakinje pokazali v javnosti, kot da bi se jih sramovali.". Zorn je nato še navrgel, da se je predsednik Drnovšek lansko leto na lastno željo udeležil velike parade v Moskvi in zato pač ne razume, zakaj slovenski paradi, prirejeni v čast zmage nad JLA in "ki se je bodo udeležili tudi veterani slovenske osamosvojitve, nasprotuje". Zaradi Drnovškovega nasprotovanja je Zorn z dnevnega reda četrtkove seje vlade spravno umaknil svoj predlog o proslavah, parado in ostalo obredje pa naj bi čakalo ponovno usklajevanje.

Janez Drnovšek je zaradi Lavrinčevega glasovanja v četrtek popoldne odstavil svojega sodelavca. Predsednikova navodila Lavrincu pred sestankom odbora naj bi bila jasna, s predvideno običajno proslavo v soboto naj bi se strinjal, z dodatno nedeljsko parado pač ne. Razlogov za jezo je imel Drnovšek veliko. Medtem ko je prejšnji teden v Indiji množici govoril o miru in harmoniji, je njegov svetovalec istega dne v Sloveniji podprl načrte o vojaški paradi. Ali, kakor pravi Zorn, ji ni "nasprotoval". Po nekaterih informacijah na sestanku namreč sploh ne bi šlo za pravo glasovanje, pač pa le za seznanitev z načrti. Kakorkoli, Lavrinc je v četrtek odletel, jezni predsednik pa je v Mariboru novinarjem razlagal, da se slovenske vojske ne sramuje, da jo ceni, vendar vse to ne pomeni, da Slovenija potrebuje vojaško parado.

In iz vprašanja o smiselnosti parade je nastalo običajno politično prerivanje. Kdo je kriv za sporno idejo, kdo je glasoval za vojaški sprehod, kdo ima večjo moč, in jasno, kdo je tisti, ki odloča, kam in kako naj koraka slovenska vojska. Ali bo tokrat popustil Janez Janša ali si bo spet premislil Janez Drnovšek?

Kacinova parada

Prerekanje o paradi se je v Sloveniji odvrtelo že enkrat, Zornove ideje o vojaški paradi se v samostojni Sloveniji niso pojavile prvič. Leta 1995, ko so se ti kraji pripravljali na polstoletno obletnico zmage nad fašizmom, je krog, zbran okoli tedanjega obrambnega ministra Jelka Kacina, v javnost vrgel idejo o podobni paradi. Na začetku je idejo podpiral znatni del državniškega vrha, Drnovšek naj bi recimo pisal posebna vabila Američanov in Rusom. Prvotni načrti so bili, podobno kot tokrat, kolosalni. Po ljubljanskih ulicah naj bi korakali slovenski vojaki, zgodil naj bi se prelet treh novih letal in helikopterjev, na Dunajski cesti bi pristali padalci, v Ljubljano pa naj bi prišel še kontingent zaveznikov, pač predstavnikov sil, ki so premagale nemškega okupatorja in njegove pomagače. Tedanja opozicija je o paradi previdno molčala, zato pa se je zganila javnost. Nastal je Odbor proti paradi, nekaj trenja pa se je pojavilo tudi v vladajočih strankah. Spor okoli parade je po nekajtedenski predigri dobil širše razsežnosti, proti njej niso bili samo tisti, ki so razkazovanju vojske nasprotovali zaradi načelnega pacifizma in bližine vojne v Bosni in Hercegovini, svoj lonček so pristavili tudi tisti, ki na paradi ob obletnici konca druge svetovne vojne niso želeli videti rdečih zvezd, ali oni, ki se jim ni zdelo prav, da se oblast iz leta 1995 baha z dediščino protifašističnega gibanja. Nazadnje je svoj glas povzdignili tudi tedanji predsednik Milan Kučan. Za Mladino je leta 1995 izjavil, da se mu zdi "klasična vojaška parada kot razkazovanje moči v naši razmerah, v sodobnem času in še posebej ob tej priložnosti anahronizem". Vlada je zaradi protiparadnega vrenja najprej spremenila besednjak. Namesto vojaške parade so predstavniki odbora za praznovanje proslave začeli uporabljati besedico mimohod. Ko tudi ta retorična zvijača ni prepričala prebujajočih se mirovnikov, je bila parada odpovedana. Država pa je dobila triumfalni spektakel v režiji Matjaža Bergerja.

Politična odvoda prepira zaradi proslave sta bila leta 1995 najmanj dva. Prvi, manj pomemben, je bil spor tedanje oblasti s tedanjo opozicijo o vsebini državniških proslav, drugi, pomembnejši, a morda tudi posreden rezultat mirovniškega vrenja, pa je bil ponoven premislek o idejah, da naj bi se podaljšalo civilno služenje vojaškega roka. Protiparadno gibanje se je po uspehu razkrojilo, mirovniške ideje pa so se v Sloveniji spet pojavile nekaj let pozneje, ko se je država odločila za vstop v Nato in ko je Bush napadel Irak.

Volja do moči

A nazaj v leto 2005. Merjenje moči med predsednikom vlade in predsednikom države ne more zakriti dejstva, da Janšev sekretar Zorn brani načrtovano odločitev o paradi, Drnovšek pa ji nasprotuje. Razmislek oblasti o oživitvi vojaške parade ima seveda svoje ozadje. Tovrstna sprememba državniškega obredja se ne zgodi nepremišljeno. Spomnimo, da je minister za šolstvo Milan Zver večkrat poudaril, da se v šolskih učbenikih premalo poudarja nastanek slovenske države. In jasno preveč izpostavlja druge, domnevno bolj obrobne stvari. Tudi predsednik vlade je ob različnih priložnostih povedal, da naj bi se Slovenci premalo zavedali, kako pomembna in odločilna je bila vloga slovenske vojske leta 1991, in da za molčanje o pomenu vojske ni več nobenega razloga. Kakšni naj bi bili razlogi poprej, ni ravno jasno. Janševo prepričanje je pričakovano. Nekdanji mirovnik je bil namreč pred petnajstimi leti minister za obrambo in je poleg generala Maistra edini pravi slovenski vojaški heroj. Svoje vloge na mitološkem zemljevidu Slovencev se zaveda tudi sam, saj je na volilnih plakatih nastopil v vojaški uniformi. Kar je za evropskega politika morda malce nehigienično, v predvolilni Sloveniji pa je očitno delovalo. Vendar so politična dejanja politika Janeza Janše nekaj drugega kot pa kolektivna odločitev slovenske oblasti. Če se nad vojsko navdušuje osamosvojitveni obrambni minister, je to razumljivo, če jo v višave povzdiguje slovenska vlada, pa je zlovešče.

Kaj nam pravzaprav sporočajo tisti, ki so si zaželeli vojaške parade? Sporočilo je po besedah ministra Erjavca preprosto. Ker je slovenska vojska dovolj izurjena, dobro opremljena, pač blesteča in sijoča, je prav, da se predstavi slovenskim državljanom. Zorn pravi enako, ko zapiše, da Slovenija "potrebuje pozitiven odnos do državljanov, ki so pripravljeni zastaviti svoje življenje, da bi branili svojo domovino, ki so prvi pomagali ob nesrečah ter sodelovali pri zagotavljanju miru v svetu". Kdo ve, morda pa se bo po paradi več fantov in deklet odločilo za služenje profesionalne vojske, kar je velika želja slovenskega generalštaba. Morda bo paradiranje slovenskih vojakov po ljubljanskih ulicah plahe politike opomnilo, da so predstavniki naroda z vsemi državniškimi atributi in da lahko brez sramu jasno in odločno zagovarjajo svoja stališča. Takšna parada bi lahko pomagala tudi vsem Slovencem, jih napolnila s samozavestjo in pripravila na spopad z reformami. Češ, saj za nami stoji ljudska vojska, ki nam bo pomagala v težkih časih.

Tovrstno razmišljanje je seveda naivno, dilemi o pozitivnem odnosu do slovenske vojske in o predstavitvi izurjenosti pa umetni. Če bi bile parade resnično samo prikaz vojaških usposobljenosti, potem bi nanje hodili le trgovci z orožjem. Ne bi se organizirale ob državnih praznikih in z njimi ne bi polnili glavnih mest. Z njimi nekoč ne bi tekmovale Sovjetska zveza in ZDA, z njimi se ne bi hvalila Severna Koreja, v karnevalskem vzdušju jih ne bi slavili v Franciji. Ne, namen parad je bistveno bolj subtilen, parada ni samo praznični pustni mimohod. Pač pa je tudi manifestacija sile, državnega represivnega aparata. Je grožnja civilni družbi, drugim in drugačnim, oblast z njo dokazuje, da obvladuje razmere, morda skriva strah, slovenska pa tudi, da se je s potjo v Irak pridružila imperialnim silam. Ne, oblast na paradah nikoli ne razkazuje le miroljubnih namenov, nikoli ne gre zgolj za mimohod "sil miru". Ko oblast državi za rojstni dan poklanja parado, ji poklanja militarizacijo vsakdanjega življenja. Namesto praznovanja ponuja puške. Namesto zabave vojaški stroj. Njihova percepcija sveta je hierarhija sile in moči.

Uvajanje vojaške parade kot obliko rituala oblasti pa opozarja na še nekaj drugega. Doslej je Janševa vlada veliko svoje energije namenila obvladovanju različnih vzvodov družbene moči. Stopila je v gospodarska podjetja, odpravlja nekatere institucije nadzora, ki omejujejo absolutno moč izvršilne oblasti, prevzema medije, brezsramno napada nasprotnike. Ideja o vojaški paradi je tako logična, je simptom načina vladanja oblasti Janeza Janše. Človeka, ki ga je nekoč kot civilista v zapor strpala vojska. Morda je pot od Roške do parade dolga, a za nekdanjega obrambnega ministra, velikega vojaškega stratega, je bil takšen obrat pričakovan. Nekatere stare grške države so imele navado, da so svoje vojaške voditelje slavile le tako dolgo, dokler niso postali premočni. Potem so jih nagnale.

Slovenska ustava ima v 124. členu zapisane določbe o obrambi države. V tretji alineji je zapisano, da "pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja". Napovedana parada ob dnevu državnosti ni nikakršna oblika mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. Slovenija se je v petnajstih leti iz države, kjer se je mirovna politika zdela očetom slovenske ustave tako pomembna, da so jo eksplicitno zapisali med ustavne člene, spremenila v državo, ki bi si za svoj rojstni dan priredila vojaško parado. Vse najboljše takšni državi!

V soboto dopoldne se je še enkrat oglasil vrhovni poveljnik. V javnem pismu ministru Erjavcu je ponovil, da paradi nasprotuje. Po njegovem mnenju "rožljanje z orožjem in razkazovanje vojaške moči kot oblike izražanja narodnega ponosa nima več nobenega smisla". Drnovšek je Erjavcu predlagal, "da se namesto v načrtovanje vojaške parade častniki slovenske vojske raje vključijo v načrtovanje novih mirovnih operacij". Recimo v morebitno Nato akcijo v Darfurju. V tem primeru bi bili po mnenju vrhovnega poveljnika lahko "spet resnično ponosni na slovensko vojsko". Hm, parada slovenske vojske za predsednika Drnovška pač ne bi bila parada ponosa.