Jankovićeva vrnitev?

"Kaj pa poreklo denarja?" se je spraševal minister za gospodarstvo Andrej Vizjak, ko je bil seznanjen s podatkom, da londonska finančna družba Altima Partners za delnico Mercatorja ponuja 41.000 SIT. Poreklo denarja? Je denar morda srbski? Je čudne barve? So na bankovcih sledovi hemoglobina? Torej sledovi krvi?

Minister Vizjak je v določeni zadregi. Avgusta lani, ko je država pod mizo prodajala deleže Mercatorja, je za delnico iztržila 38 tisoč SIT. Ob tem je zagotavljala, da je bil biznis optimalen. Več se menda ne bi dalo dobiti. No, ker je država prek dveh skladov, Kapitalske družbe in Slovenske odškodninske družbe, deleže Mercatorja prodajala pod mizo, itak ne bomo nikoli izvedeli, koliko bi avgusta lani stal Mercator, če bi ga prodajali na trgu. Ker pa sedem mesecev kasneje londonska finančna družba na trgu za 24.99 odstotkov delnic Mercatorja ponuja več, kot je bila avgusta lani sposobna iztržiti država, obstaja hudo resen sum, da je država poslovala obupno slabo. Namig, da je poreklo denarja morda nenavadno, lahko razumemo v luči zadrege, v kateri se je znašla vlada. Drža ministra Vizjaka je v resnici defenzivna. Kaj nam je ob objavi novice, da se nekaj dogaja okoli Mercatorja, dopovedoval minister Vizjak? Kapital z neoporečnim, kontroliranim, slovenskim poreklom, lahko za Mercator plača 38.000. Kapital z nekontroliranim geografskim poreklom pa morda lahko plača več. Vendar naj tisti, ki bi se prodal kapitalu z nekontroliranim geografskim poreklom, ve, da so na bankovcih morda sledovi hemoglobina. Ali pa kakšni drugi sledovi.

V torek, 4. aprila, ko je bila novica o nameri finančne družbe Altima Parnters, da kupi 24.99 odstotkov delnic Mercatorja, se je vprašanje o poreklu kapitala zdelo kot relativno smiselna obrambna taktika. V torek se je morda dozdevalo, da lahko kapital brez kontroliranega geografskega porekla res lahko ponudi več od kapitala s kontroliranim primorskim geografskim poreklom - torej več od Istrabenza. In več od kapitala, ki prihaja iz štajerskega pivorodnega okoliša - torej več od Pivovarne Laško. Že v sredo, dan pred uradno objavo ponudbe za nakup četrtinskega deleža, je bilo jasno, da lahko tudi kapital s kontroliranim slovenskim poreklom plača kar lepo ceno. Vsekakor so bili investitorji na Ljubljanski borzi v sredo za Mercatorjevo delnico pripravljeni plačati celo več kot 41.000 SIT. In pri teh investitorjih se geografsko poreklo kapitala ni zastavljalo. Defenzivni namig, da lahko ceno, višje od tiste, ki jo je izposlovala država, ko je trgovala pod mizo, plača le kapital z nekontroliranim, torej umazanim poreklom, se je že na samem začetku izkazal za nesmiselnega. Če so delnice Mercatorja na trgu in če gre za resno debato o koncentraciji lastniških deležev, lahko ceno, ki je bistveno višja od 38.000 SIT za delnico, plača tudi kapital z menda brezhibnim rodovnikom. Poudarimo: menda brezhibnim rodovnikom. Če ima obdobje globalizacijo kakšno značilnost, gre za to, da je v času globalizacije večji del kapitala izgubil rodovnik. Ni več jasno, od kod prihaja. Vrti se okoli sveta. Seli se z enega finančnega trga na drugega. Enkrat je na ekranih v Tokiu. Potem na ekranih v Londonu. Nakar odfrči v New York.

Zgodba o rečeh, ki so se zadnje mesece dogajale okoli Mercatorja, ima kup dimenzij. V tem trenutku sta pomembni zlasti dve: ena je ekonomska in se dotika vprašanja, kdo kupuje 24.99 odstotni delež Mercatorja. Kaj to pomeni za Mercator? Druga je politična in je povezana z dejstvom, da delnica Mercatorja, ko pride na trg, ni vredna 38.000 SIT, pač pa občutno več.

Kapital brez kontroliranega geografskega porekla

Altima Partners. Za kakšno finančno družbo gre? Gre za finančno družbo, ki ima sedež v Londonu, upravlja pa z dvema t.i. hedge skladoma. Prvi sklad se imenuje Altima Global Special Situation Fund Ltd. Drugi se imenuje Altima Global Special Opportunitires Fund Limited. Oba sklada sta registrirana na Kajmanskih otokih.

Londonska finančna družba Altima Partners deluje po pravilih, ki veljajo v Londonu. Sklada, s katerima upravlja, pa poslujeta po kajmanski davčni zakonodaji. Na Kajmanskih otokih, ki ležijo južno od Kube in zahodno od Jamajke, so kapitalski dobički bistveno nižje obdavčeni. Finančna družba Altima Partners upravlja s naložbami, vrednimi 1.8 milijarde USD. Za primerjavo: celotnem Mercator je bil sredi prejšnjega tedna, če upoštevamo vrednost delnice, vreden okrog 670 milijonov USD.

Hedge skladi, kakršna sta tudi sklada, v katerima upravlja Altima Partners, veljajo za bolj agresivne, bolj tvegane in bolj "kreativne" finančne družbe. Ime družbe Altima je skovanka iz besed Alternative Investment Management. Že iz imena družbe lahko sklepamo, da ne gre za sklad, ki bi imel konservativno naložbeno politiko. Vprašanje pa je, kaj naj bi v svetu globalnega kapitala pomenila beseda alternativnost. Poslovna politika alternativnega investicijskega sklada je lahko bolj tvegana, hkrati pa se lahko odločajo, da bodo investirali na manj znane trge. Ob tem računajo na višje donose.

Ena od značilnosti hedge skladov je, da imajo regulativni organi slabši pregled nad njihovim poslovanjem. Hkrati delnice teh skladov praviloma niso v javni prodaji, pač pa vanje investirajo zgolj t.i akreditirani vlagatelji. Če definicijo prevedemo v vsakdanji jezik: kapital v hedge sklade prinašajo predvsem zelo premožni posamezniki. Širši javnosti podatki o poslovanju hedge skladov navadno niso znani. Zgolj za ilustracijo: tudi spletni naslov finančne družbe Altima Partners ima vsega skupaj tri strani, ki so dostopne javnosti. Za dostop do tistih strani, kjer so resnejši podatki, pa je potrebno geslo.

Kakšne so "korenine" finančne družbe Altima Partners? Družba obstaja od leta 2004. Ustanovili so jo nekateri nekdanji uslužbenci nemške Deutsche Bank, ki so delali v internem skladu banke, DB Advisors. Družbo Altima Partners vodi Mark Donegan, med ustanovitelji družbe pa je še štirinajst njegovih kolegov z DB Advisors. Danes ima v družbi 16 oseb status partnerja.

Največ interpretacij je sprožil zlasti podatek, da je med partnerji družbe Altima tudi Radenko Milaković, leta 1971 rojeni poslovnež, čigar družinske korenine segajo na območje nekdanje SFRJ, natančneje, v okolico Banja Luke. Tako kot Donegan je tudi Milaković pred ustanovitvijo Altime delal za Deutsche Bank, kjer se je zaposlil leta 1996, kasneje pa za interni sklad banke, DB Advisors. Milaković je bil sicer rojen v Nemčiji, saj se je njegova družina iz Bosne preselila v šestdesetih letih, v Veliki Britaniji pa se je šolal na European Business Administration School. Iz dostopnih informacij lahko rekonstruiramo, da je bil Milaković poslovno prisoten v Bolgariji, na Češkem, pred meseci pa je v Banja Luki za Altimo Partners kupoval delež Banjaluške pivovarne. Po dostopnih podatkih je bil Milaković v življenju v Banja Luki vsega skupaj dvakrat. Dela pa v Londonu.

Podatek, da je s finančno družbo Altima Partners komuniciral Zoran Janković, je znan. Na naše vprašanje, s katerimi osebami iz londonske finančne družbe je bil stikih, nam je odgovoril, da se je pogovarjal z Radenkom Milakovićem, v stiku pa je bil tudi s prvim človekom finančne družbe Markom Doneganom ter drugim človekom Dominicom Redfernom.

Če sodimo po osebah, ki jih srečamo v družbi Altima Partners, gre za resne, agresivne, profesionalne finančnike. Vendar nam podatki o osebah, ki upravljajo s kapitalom, zbranim v kajmanskem hedge skladu, nič ne povedo o samem poreklu kapitala, s katerim upravljajo. Pač, znani upravljavci kapitala, ki sedijo v Londonu, upravljajo s kapitalom, ki so ga anonimni investitorji naložili na Kajmanske otoke. Ob ugibanju, kdo je prenesel kapital na Kajmanske otoke, se lahko zanašamo zgolj na bolj ali manj dobro obveščene vire. Vprašanje, ki je na dlani, pa je enostavno: se je na Kajmanske otoke preselil kapital, ki je po nenavadnih kanalih odpotoval iz Srbije, ali gre za kak drug kapital. Zgolj špekuliramo lahko torej, ali gre za kapital, ki bi ga na Karibe poslali, denimo, srbska milijonarja Milan Beko in Miroslav Mišković ali kak bogatin iz Floride. In če rečemo, da naši viri ocenjujejo, da v resnici ne gre za beograjski kapital, ne povemo prav dosti, saj gre zgolj za posredno sklepanje na osnovi skopih podatkov. Edini obraz prihajajočega kapitala smo lahko do zdaj videli v osebi Zorana Jankovića. In seveda je ta trditev trapasta. Zoran Janković delnice prodaja. Ni investitor. Ob najodmevnejši tuji investiciji v Sloveniji, ob Novartisovem prevzemu Leka, je bila na kapital pripeta še slika Novartisovega šefa, Daniela Vaselle, ki je v svetu globalnega biznisa grozno spoštovana osebnost.

Mercator v obroču?

Ko se sprašujemo o izvoru kapitala, je vprašanje, ali gre morda za denar, obarvan s hemoglobinom, zgolj retorično. Marx bi rekel, da itak ni brezmadežnega kapitala. Radikalni liberalci bi rekli, da je vsak kapital, zlasti če je pripravljen plačati veliko, dobrodošel. Poreklo kapitala pa nam vendarle lahko nekaj malega pove o tem, kakšni so cilji prihajajočega kapitala.

Ali lahko kapital, ki ga je, kot se zdi, pritegnil Zoran Janković, Mercatorju in njegovim lastnikom povzroča probleme?

Ključna lastnika Mercatorja sta dva, Istrabenz in Pivovarna Laško. Pivovarna je povezana tudi z Radensko, Pivovarno Unionom, Fructalom ... Istrabenz pa s prehrambeno industrijo, denimo z Drogo Kolinsko. Našteta podjetja imajo skupen interes: utrjevanje na trgih jugovzhodne Evrope. Kar ni enostavna reč. Srbsko gospodarstvo je privatizirano in ima velik vpliv na politiko. Politiki, ki so pod vplivom srbskih bogatašev, lahko preprečijo gradnjo trgovskih centrov. Bogataši, ki imajo v lasti trgovske verige, lahko blagu slovenskega izvora zaprejo pot na police trgovin.

Vendar Srbija ni edino tržišče Mercatorja, Istrabenza in Pivovarne Laško. Za našteta podjetja je Hrvaška vsaj tako pomembna kot Srbija.

Ker je srbsko gospodarstvo privatizirano in ima velik vpliv na politiko, je utrjevanje na tem trgu možno bolj ali manj zgolj na en način: tako, da kapital s slovenskim poreklom najde sporazum s srbskim kapitalom. Takšna koalicija pa bi bila izjemno problematična na hrvaškem trgu. Zato so leta 2005 tekla pogajanja o možnih povezavah slovenskega, hrvaškega in srbskega kapitala.

Pogajanja so bila naporna, ob tem pa se zdi, da pogajalska strategija slovenskih pogajalcev ni bila enotna. Spor med Istrabenzom, Pivovarno Laško in nekdanjim predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem je po eni od interpretacij povezan z vprašanjem, kakšno koalicijo je možno sestaviti. Igor Bavčar je Zoranu Jankoviću očital, da je ta ob dokapitalizaciji Mercatorja nakup nove emisije delnic finansiral tako, da je za njim stal srbski poslovnež Milan Beko. Beko naj bi po Bavčarjevih navedbah financiral 80 odstotkov delnic, ki jih je ob dokapitalizaciji kupil Janković. Janković pa Bavčarjevo trditev zanika.

Če bi, skratka, držalo, da je Jankovićeve delnice v resnici financiral Beko, bi to ob sklepanju morebitne koalicije med slovenskim in srbskim kapitalom pomenilo, da je srbska stran dejansko močnejša. To pa bi hkrati zmanjševalo možnosti za tristransko koalicijo med hrvaškimi, srbskimi in slovenskimi trgovci.

Kaj pomeni ponudba finančne družbe Altima Partners za perspektivo slovenskih podjetij na trgu jugovzhodne Evrope? Če za ponudbo stoji anonimni kapital jugovzhodnega porekla, bo zgodba bolj zapletena kot v primeru, če gre za kapital, ki ni vezan na Srbijo. Predvsem se bo povečala negotovost, načrtovano sklepanje že tako zapletene tristranske koalicije bi bilo lahko dodatno oteženo.

Če pa gre za kapital, ki ni vezan na Srbijo, je zgodba relativno enostavna: investitorje zanima spodoben donos. In pika. Če pa bi bil kajmanski sklad napolnjen s srbskim kapitalom, ne bi šlo zgolj za donos, pač pa tudi za prestiž.

In politika?

Ponudba finančne družbe Altima Partners pa ima še zelo resno politično dimenzijo, zaradi katere bo slovenska vlada v hudi zadregi. Paradržavna sklada, KAD in SOD, sta delnice Mercatorja prodala za 38.000 SIT. Altima je ponudila nekoliko višjo ceno, 41.000 SIT. Če bi paradržavna sklada 933.159 delnic Mercatorja prodala po ceni, ki jo ponuja Altima, bi zaslužila 2.8 milijarde SIT več. Kot rečeno: minister Vizjak je ob prvem komentarju ponudbe za nakup 24.99 odstkov delnic Mercatorja namigoval na poreklo kapitala. Ko je bila ponudba za nakup četrtine Mercatorja tudi uradno objavljena, je vrednost Mercatorjevih delnic na Ljubljanski borzi poletela še mnogo višje. V petek, 7. aprila, je povprečna cena Mercatorjeve delnice znašala 44.000 SIT. Trgovanje pa se je zaustavilo pri ceni 45.000 SIT.

Kaj pomenijo te številke? Če bi paradržavna sklada Mercatorjeve delnice danes prodajala na trgu, bi, kot se zdi danes, lahko zaslužila občutno več. Če bi delnice prodala za 44.000 SIT, bi KAD in SOD zaslužila dodatnih 5.6 milijard. Če bi delnice prodala za 45.000, bi zaslužila dodatnih 6.5 milijard SIT. Kaj to pomeni? Ker se iz KAD-a in SOD-a napajajo pokojnine in zahteve denacionalizacijskih upravičencev, bo denarja za penzije in denacionalizacijske zahtevke manj. Je to cena, ki jo je politična oblast plača, da je dobila Delo?

Cena delnice je poletela v nebo že ob ambiciji, da bi Altima pridobila 24.99 odstotni delež Mercatorja. Lani avgusta pa sta paradržavna sklada prodala 29-odstotni delež. In večji kot je delež, višja je lahko cena delnice, saj višji delež zagotavlja večjo kontrolo.

Ker so se sredi avgusta na sestanku pri predsedniku vlade Janši sestali ključni kupci in prodajalci Mercatorjevih delnic - posel je bil izpeljan na koncu avgusta -, problem prodaje deležev ostaja na političnem dnevnem redu. Le da zdaj so zdaj trditve o možni ceni Mercatorjevih delnic empirično preverljive, pred mesecih pa je opozicija špekulirala z bistveni bolj vratolomnimi ciframi. Poslanci LDS so tedaj govorili o oškodovanju, ki naj bi znašalo 30 milijard SIT.

Zanimiv pa je še en namig. Zoran Janković je javno namignil tudi na odškodninsko odgovornost članov nadzornih organov KAD-a in SOD-a, ker so ti odobrili prodajo deležev Mercatorja po ceni, ki naj bi bila prenizka.

Zakon o gospodarskih družbah določa, da so člani nadzornih svetov, če sprejmejo škodljivo odločitev, odškodninsko odgovorni z vsem svojim osebnim premoženjem. Prakse s primeri, ko bi sodišča ugotavljala, ali so člani nadzornih organov res sprejeli škodljivo odločitev, pri nas nimamo. Vsekakor pa bi bil dogodek, ko bi sodna veja oblasti ugotavljala, ali so nadzorni organi KAD-a in SOD-a krivi za škodljivo odločitev, spektakularen. Ne glede na to, ali nas čaka morebitni spektakel z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti, bo posebna parlamentarna preiskovalna komisija, ki naj bi se ukvarjala s prodajami deležev KAD-a in SOD-a, v naslednjih mesecih preiskovala tudi posel z Mercatorjem.

Zgolj mimogrede. Kako to, da je londonska finančna družba Altima delničarjem Mercatorja ponudila točno 41.000 SIT? Komur se ljubi brskati po zgodovini gibanja tečaja Mercatorjevih delnic, bo prišel do zanimive ugotovitve. Decembra 2004 je Zoran Janković ob uveljavitvi nove davčne zakonodaje prodal 47 tisoč Mercatorjevih delnic. Delnice je prodal družbi Electa, ki je v lasti njegovih sinov. In po kakšni ceni jima je prodal delnice? Takrat je cena za delnico znašala natanko 41.000 SIT.