Ocenjevalec prsi

Prejšnji teden nam je zanesljiv vir, ki je v Bruslju sodeloval z Marcelom Koprolom, takrat drugim človekom stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Evropski uniji, povedal, da se je Koprol pogosto dotikal rok podrejenih uslužbenk. Ko so te v njegovi pisarni sedele na nasprotni strani njegove pisalne mize, jih je Koprol poskušal vsaj trepljati ali božati po zapestju. Njegovo dejanje v najmanj enem primeru ni bilo zaželeno. Le nekaj dni prej nam je drugi vir opisal, kako je Koprol lansko jesen, takrat kot direktor vladne službe za evropske zadeve (SVEZ), pred okoli 30 pričami ocenjeval, katera sodelavka ima večje oprsje. Po skoraj treh mesecih raziskovanja, s pomočjo katerega smo poskušali preveriti očitke o tem, da naj bi Marcel Koprol spolno nadlegoval več sodelavk, nam je torej vsaj deloma uspelo prekiniti molk na drugi strani. Pričevanja, ki nam jih je uspelo zbrati, so sicer anonimna. A zakaj so informacije kljub temu tako pomembne?

Neprepričljiva zanikanja

Vest, da naj bi takratni državni sekretar za evropske zadeve Marcel Koprol nadlegoval vsaj štiri sodelavke, so sredi januarja prve objavile Slovenske novice. Koprol, ki je bil takrat tako rekoč "minister" za evropske zadeve, naj bi sodelavke nadlegoval doma, v Sloveniji, in v Bruslju, kjer se je zaradi narave svojega dela pogosto zadrževal. Delavke naj bi poskušale svojo stisko najprej urediti interno, vendar naj bi pri nadrejenih namesto na razumevanje naletele na posmeh in naslajanje. Zato naj bi se odločile nadlegovanju upreti izven ustanov, v katerih so zaposlene. Očitki so bili skrajno resni, saj je spolno nadlegovanje na delovnem mestu kaznivo dejanje. Zato smo se takoj lotili preverjanja očitkov. To pa se je izkazalo za trd oreh. Najprej smo očitke preverili pri samem Koprolu. Odgovor so nam posredovali iz Službe vlade RS za evropske zadeve (SVEZ), kjer so zapisali, da "državni sekretar za evropske zadeve Marcel Koprol ni na delovnem mestu v Ljubljani ali v Bruslju nikogar od zaposlenih nadlegoval, zahteval od njih določen stil oblačenja ali celo izsiljeval spolni odnos". Informacije smo preverjali tudi pri uradnih virih. Na slovenski policiji in tožilstvu so nam zagotovili, da zoper Koprola ni bila vložena nobena ovadba.

Naši viri so nam pozneje povedali, da je ovadba zoper Koprola, ki naj bi se nanašala na spolno nadlegovanje, kljub temu obstajala. Tako zdaj ni jasno, ali naj bi bila po vložitvi umaknjena ali pa le ni nikoli šla v proceduro. Poklicali smo tudi na bruseljsko tožilstvo in policijo. Takoj po objavi zgodbe so nam na notranjem ministrstvu oziroma policiji zanikali, da bi prejeli ovadbo zoper Koprola. To je zanikal tudi tiskovni predstavnik prvostopenjskega bruseljskega sodišča Jos Colpin. Ko smo ga teden dni zatem ponovno poklicali, je Colpin, sodeč po pogovoru s sodelavci v ozadju, že vedel, da nas zanima "minister" Marcel Koprol. Znova nam je zatrdil, da prijave zoper Koprola v njihovi bazi podatkov ni. Zanimivo pa je, da je medtem uslužbenec tožilstva dopisnici RTV Slovenija, ko mu je ta črkovala Koprolovo ime in povedala, da naj bi se ovadba nanašala na spolno nadlegovanje, povedal, da takšna ovadba obstaja. Za več informacij naj bi bil pristojen Jos Colpin. Ta pa je dopisnici, tako kot nam, dejal, da takšna ovadba ne obstaja. In da se je uslužbenec, s katerim je govorila prej, verjetno zmotil. Pozneje so sporočili, da zaznamek res obstaja, vendar se ne nanaša na spolno nadlegovanje. Koprolova odvetnica Nives Marinšek pa je razkrila, da se zaznamek nanaša na vleko Koprolovega osebnega vozila iz leta 1999. Več virov nam je medtem namignilo, da to še ne pomeni, da zaznamek o spolnem nadlegovanju ni bil nikoli vpisan v evidenco.

Pričevanja in ustrahovanja

To, da uradne ustanove trdijo, da zoper Koprola ni bila vložena nobena ovadba, tudi še ne dokazuje, da do nadlegovanja ni prišlo. Ko gre za spolno nadlegovanje na delovnem mestu, namreč žrtve ovadbe vložijo le redkokdaj. Stvar pogosto ostane znotraj delovnega okolja ali celo med domnevno žrtvijo in domnevnim napadalcem. Zato smo poskušali odkriti, od kod izvirajo očitki. Informacije smo preverjali pri večjem številu oseb, tako iz Slovenije kot tudi iz tujine, ki so imele možnost opazovati Koprola pri delu in bi zato lahko imele kakšne informacije o domnevnem nadlegovanju sodelavk. Čeprav mnogi niso želeli govoriti z nami o tej temi, predvsem tisti, ki prejemajo plačo slovenskih državnih institucij, smo že kmalu dobili prvo potrditev iz "druge roke". Takoj zatem še drugo, tretjo ... Tako nam je več med seboj nepovezanih virov zaupalo, da vedo za neprimerno obnašanje državnega sekretarja za evropske zadeve. Nihče pa ni bil pripravljen s prstom pokazati na konkretno žrtev. Ker tega niso želeli. Ali ker si niso upali. Zato ker niso čutili pooblaščene za dajanje izjav o izkušnjah domnevnih žrtev. Ali pa zato, ker so se bali posledic razkritja celotne zgodbe. Ne le zase, tudi za domnevne žrtve. Tudi oseba, ki naj bi veliko pripomogla k temu, da je zgodba o domnevnem Koprolovem nadlegovanju sploh prišla na dan, se je ovila v molk.

Do kakšnih konkretnih neuradnih informacij je bilo torej izredno težko priti. Tudi potem, ko je Koprol odstopil s položaja direktorja SVEZ, smo naleteli na molk. Preverjanje se je nekoliko olajšalo šele sredi marca, ko se je razširila presenetljiva vest, da naj bi se Koprolu kljub očitkom o domnevnem spolnem nadlegovanju obetal veleposlaniški položaj pri OZN. Pričevanja zanesljivih virov, ki smo jih zbrali med januarjem in aprilom, so nam tako pomagala sestaviti vsaj del zgodbe. Do nadlegovanja naj bi prihajalo tako v Sloveniji kot v Bruslju. Za to naj bi vedel širši krog ljudi. Nadlegovanih naj bi bilo več uslužbenk. Sicer pa naj ne bi bile nadlegovane le delavke slovenskih ustanov. Šlo naj bi za vzorec obnašanja. Nadlegovane uslužbenke naj bi imele podobno fizično konstitucijo. Nadlegovane naj bi bile zaradi bujnega oprsja. Več različnih virov nam je povedalo, da naj bi Koprol pogosto izrekel opolzke opazke, ki naj bi bile namenjene sodelavkam. Nekaterim uslužbenkam naj bi se poskušal tudi fizično približati. Domnevne žrtve naj bi se ob njegovem ravnanju znašle v veliki stiski.

Žrtve tudi po Koprolovem odstopu niso bile pripravljene govoriti o njegovih domnevnih dejanjih. Dilema naj bi bila najmanj dvojna. Če bi razkrile svojo identiteto in osebne zgodbe, bi bile za vedno javno zaznamovane s primerom Koprol. Tudi če bi zavarovali njihovo identiteto, bi z razkritjem svojih zgodb preveč izgubile. Službe morda ne, zagotovo pa zaupanje delodajalca. Vlada bi poskušala ugotoviti, kdo je spregovoril. Če naše informacije držijo, naj bi bil namreč predsednik vlade Janez Janša osebno seznanjen z zgodbami nadlegovanih delavk. Pri tem naj bi mu bil v veliko pomoč tudi Darko Njavro, nekdanji pripadnik specialne brigade Moris, zdaj pa varnostnik v Železniškem invalidskem podjetju, ki naj bi ga poslali v Bruselj, da bi tudi tam uredil zadevo. Za vlado naj bi se neformalno pozanimal o zgodbah nadlegovanih delavk iz Bruslja. Drugi viri pravijo, da naj bi Njavro delavke v Bruslju tudi prepričeval, naj proti Koprolu ne vložijo ovadb. Če to drži, naj bi bile žrtve izpostavljene dodatnim pritiskom. Njavro svoje vpletenosti v primer Koprol doslej, kljub vprašanju, ni zanikal. Medtem so se pojavile informacije, da naj bi dobile žrtve nekakšno odškodnino oziroma kompenzacijo za svoj molk. Po pričevanju drugih virov naj ne bi uslužbenke iz Slovenije prejele nikakršne odškodnine.

Po skoraj treh mesecih raziskovanja nam je torej v začetku aprila le uspelo izvedeti nekaj več. Ni šlo sicer za osebno izpoved nadlegovanih delavk. Šlo pa je za prvi konkretni opis nadlegovanja. Lansko jesen se je na praznovanju v eni izmed pisarn na SVEZ-u zbralo kakšnih trideset zaposlenih, ženske in moški, šefi posameznih sektorjev, prišel pa je tudi takratni prvi mož SVEZ-a Marcel Koprol. In prav po njegovi zaslugi naj bi dobilo praznovanje nepričakovan zaplet. "Koprol je pripovedoval opolzke štorije iz Avstralije. Hvalil se je, da je spoznal očeta Mela Gibsona. Tam naj bi bila velika miza, okrog katere so sedeli ljudje, potem pa naj bi si začele ženske slačiti zgornja oblačila in naj bi imele razgaljene prsi. Ko je končal zgodbo, je dejal, da bi bilo treba ugotoviti, katera ima največji dekolte na SVEZ-u. Tako si je začel ogledovati velikost oprsja prisotnih žensk in jih primerjati. Na koncu pa je med prisotnimi poimensko izbral sodelavko z največjimi prsmi. Vsi so bili zgroženi. Občutek je bil grozen. Dogodek je tudi zelo odmeval na SVEZ-u." Zanesljiv vir nam je dogajanje na praznovanju opisal le zato, ker se je zgodilo pred številnimi pričami. Če bi povedal več, bi tvegal, da se prepozna njegova identiteta. Tega pa se boji. Vir nam je tudi potrdil, da je bilo neprostovoljno "tekmovanje" v velikosti oprsij le drobec tistega, kar naj bi se nekaterim delavkam SVEZ-a dogajalo v lanskem letu. Torej v času, ko je SVEZ vodil Marcel Koprol.

Ignoranca vlade

Koprol je teden dni po objavi članka v Slovenskih novicah odstopil s položaja direktorja SVEZ-a. Uradno zato, ker naj bi bilo njegovo delo na SVEZ-u dokončano in ker naj bi si zaželel nove delovne izzive poiskati v diplomaciji. Argument je najmanj nenavaden. Koprol je bil namreč kot šef SVEZ-a ena ključnih oseb pri pripravah na predsedovanje Slovenije EU v letu 2008. Njegova odvetnica Nives Marinšek je v medije, ki so med razlogi za odstop omenili tudi domnevno spolno nadlegovanje, poslala nekaj pisem bralcev. Vendar pisanja Mladine ni nikoli zanikala. Koprol je medtem napovedal tožbo proti Slovenskim novicam. Prejšnjo sredo pa je v Dnevniku objavil pismo bralcev, v katerem napoveduje, da naj bi želel "doseči satisfakcijo v obliki odškodnine, ki jo bom uveljavil po pravni poti zlasti za to, da proti neresnicam in manipulacijam zaščitim svoje osebno in družinsko ime, svoj položaj in ugled, in ne nazadnje tudi za to, da zaščitim vse potencialne posameznike, ki se bodo morda še kdaj znašli v pasti 'umetnikov' diskreditacij in manipulacij".

In kako se je na afero odzivala vlada? Koprolu naj bi odstop svetovali prav v vladi. Kljub temu pa vlada ni sprožila nikakršnega postopka, da bi ugotovila, kaj se je dejansko zgodilo, čeprav bi prav s tem očitke o domnevnem spolnem nadlegovanju lahko ovrgla ali pa potrdila. Zakaj? Vladni tiskovni predstavnik Valentin Hajdinjak je na dan, ko je Koprol odstopil, medijem zatrdil, da je vlada preverila, ali je bila zoper Koprola vložena kakšna kazenska ovadba, in da so ugotovili, da zoper Koprola ni bila vložena nobena ovadba niti v Sloveniji niti v Bruslju. Zato naj ne bi mogli storiti ničesar, da bi preverili očitke.

Vlada je torej dovolila, da zgodba obvisi v zraku. Sredi marca pa je iz vladnih krogov pricurljala informacija, da naj bi bil za Koprola rezerviran ugleden veleposlaniški položaj. Izbrali in menda tudi potrdili naj bi ga za vodjo stalnega predstavništva RS pri OZN v New Yorku. Zaradi nerazčiščene afere s spolnim nadlegovanjem je sprožila informacija burne odzive med diplomati in politiki. Poslanka LDS Cveta Zalokar Oražem je od vlade zahtevala, naj pride primeru Koprol do dna. Poslanec LDS Jožef Školč je v parlamentu na očitke opozoril zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Ta pa mu je odgovoril, da gre v primeru Koprol le za nepreverjene "govorice". Vlado smo takrat ponovno vprašali, ali bo storila kaj, da ne bi ostali pri govoricah. Valentin Hajdinjak nam je ponovil že slišan izgovor. Da proti Koprolu ni bila vložena nobena ovadba in da naj zato ne bi imeli nobene podlage za preverjanje očitkov. Enak odgovor so nam posredovali z zunanjega ministrstva.

Potem ko smo prejšnji teden razkrili zgodbo o tem, kako je Koprol pred okoli 30 pričami javno ocenjeval oprsja svojih sodelavk na SVEZ-u, smo vlado in zunanje ministrstvo ponovno vprašali, ali nameravata raziskati primer Koprol. Tokrat so nam odgovor poslali s SVEZ-a. "V članku 'Koprolovo spolno nadlegovanje', objavljenem v 15. številki Mladine z dne 10.04.2006, novinarka Mladine ponavlja domnevne obtožbe o spolnem nadlegovanju Marcela Koprola, nekdanjega državnega sekretarja v Službi Vlade RS za evropske zadeve, zoper katerega do danes ni bila vložena kazenska ovadba. V skladu s tem ni bil sprožen nikakršen postopek zoper g. Koprola." Čeprav smo predstavili konkretno situacijo, v kateri naj bi uslužbenke SVEZ-a spolno nadlegoval njihov nadrejeni visoki vladni funkcionar, vlada ponovno ni pokazala niti najmanjšega interesa, da bi informacije preverila.

Odgovornost

Primer Koprol je medtem razburil tudi nevladne organizacije, ki med drugim nastopajo proti spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu. Društvo SOS telefon je predsednika vlade, predsednika države in zunanjega ministra pozvalo, naj Koprola zaradi nerazčiščene afere ne imenujejo na veleposlaniški položaj. Nihče od njih na pobudo ni odgovoril. Le predsednik Drnovšek je začel v tistem času na glas razmišljati, da Koprolovega imenovanja, potem ko bi to prišlo do njega, ne bi podpisal. Društvo SOS telefon je skupaj z Društvom za nenasilno komunikacijo, Društvom Ženska svetovalnica in Društvom Ključ pisalo tudi vladnemu uradu za enake možnosti. Ta jim je odgovoril, da sami nimajo pristojnosti za zaustavitev imenovanj veleposlanikov, da pa v okviru njihovega urada deluje zagovornica enakih možnosti, na katero se lahko obrnejo tudi žrtve spolnega nadlegovanja ali kdo drug v njihovem imenu. To pa je bilo tudi vse.

V primerih spolnega nadlegovanja ali nasilja sta za obravnavo primerov domnevnega spolnega nadlegovanja, če pride do vložitve ovadbe, pristojna policija in tožilstvo. Kadar do vložitve ovadbe ne pride, pa so nadrejeni tisti, ki so odgovorni za to, da se primer razišče oziroma da se osumljenec opere sumov. Sicer bi morali zoper delodajalce ukrepati pristojni inšpektorati. Vlada bi torej morala priti do dna primeru Koprol.