Študentski punt

V torek popoldne, dan pred napovedanimi študentskimi demonstracijami in dan po propadlih pogajanjih med vlado in študenti, sta obe strani sklicali tiskovni konferenci in obe sta novinarje prepričevali, da je za pogajalski neuspeh kriva nasprotna stran.

Študentom so se pogajanja zdela farsa, medijsko zrežirana predstava, uniformirano oranžni so v svojih prostorih razlagali, da jih je vladna stran zavajala, da so imeli vladni pogajalci omejen mandat, da so za nasvete spraševali po telefonu, ponujali nepremišljene, neprepričljive, nelogične obljube. Zakaj so recimo ponudili omejitev 120 dni študentskega dela, zakaj ne 140 ali 100, in zakaj so obljubili nove štipendije, a hkrati niso priznali davčne spodbude gospodarstvu, ki bi sistem kombiniranih štipendij tudi omogočalo? Vladni predlogi so se zdeli nenavadni celo predsedniku Drnovšku in vlado je opomnil, da študentsko delo marsikateremu študentu pomaga končati študij in da se mu zdi omejitev absolutno "preveč linearna in premalo občutljiva za posamične situacije". Ker študenti z ministrom Zupanom niso sklenili dogovora, so na pomoč poklicali Janšo. Skladno z aprilskim pismom, kjer je kabinet predsednika vlade študentski organizaciji v skrajnem primeru, če pač "ne bi našli ustreznih rešitev in kompromisov", velikodušno obljubil, da se bo z njimi pripravljen sestati "tudi predsednik vlade".

Po mnenju užaljenih vladnih pogajalcev so študenti samovoljno in brez pravega razloga zapustili pogajanja. In to čeprav se je vlada velikodušno odpovedala odloženim šolninam, obljubila brezplačen študij in do 20.000 novih štipendij ter agencijo za kakovost visokega šolstva. Tole zadnje bi sicer morala po zakonskih določbah ustanoviti že pred meseci. Zataknilo naj bi se bilo samo pri študentskem delu, tej anomaliji na trgu dela, slovenski posebnosti, ki nekaterim omogoča dobre zaslužke, pomeni nelojalno konkurenco na trgu dela, ki pa je hkrati za študente pomemben socialni korektiv. Vlada naj bi to delo želela le omejiti, a študenti se z regulacijo niso strinjali. "Menimo, da so študentski voditelji pretiravali," je bil po propadu pogajanj oster Zupan. Skoraj sočasno so ga podprli strankarski podmladki vladne koalicije, ki so grozeče zapisali, "da je prišel čas, da študentke in študenti nehajo slepo slediti Študentski organizaciji Slovenije in se resno vprašajo, ali predstavniki ŠOS delajo za dobrobit vse študentske populacije".

Študentski (ne)privilegiji

Najprej je treba razbiti mit, da gre pri sporu med vlado in študenti za izsiljevanje novih ugodnosti. Študentska populacija se ne sprašuje o smiselnosti svojih privilegijev, pač pa jih želi ohraniti. Argument študentov je preprost; ker Slovenija svojo prihodnost vidi v družbi znanja, bi moralo biti državi v interesu, da pridobivanje znanja sponzorira. Podobno kot država z davki na tobačne izdelke omejuje nezdravo življenje, naj bi s subvencijami in z ugodnostmi spodbujala študente. Namesto da bi študenti radikalno zahtevali odpravo študentskega dela, ki jim jemlje energijo in čas, vztrajajo pri ohranjanju takega dela. Namesto da bi zahtevali resnično brezplačen študij, simbolična plačila za hrano, simbolična plačila za študijsko literaturo, simbolične najemnine za študentske domove, simbolična plačila za dodatno izobraževanje, urejanje vprašanja izrednega študija, so svojo bitko zgradili predvsem na vprašanju šolnin. Zahteve po boljšem visokošolskem študiju je sicer slišati, a so potisnjene v ozadje. Med najbolj poudarjanimi trinajstimi študentskimi zahtevami ni prikazanih prioritet, kakšnega širšega, poglobljenega premisleka o družbi in njenih težavah pa med študentskimi govorniki vsaj za zdaj ni zaznati. Ker se študenti o bistvu svojega študija ne sprašujejo, se tudi ne sprašujejo o družbi, ki takšen študij potrebuje. Tudi zato je na zunaj študentski upor bolj podoben sindikalističnim veselicam kot domišljenemu študentskemu boju.

Študenti so se z vlado zapletli v interesni spor, ki pa ima vseeno nekaj ideoloških nastavkov. Na eni strani namreč sedi ministrski pogajalec, za katerega znanje ni javno dobro, na drugi strani so pogajalci, ki so ravno zaradi tega javnega dobrega postali študenti in to želijo tudi ostati.

Dela zame ni

Da so se pogajanja ustavila pri vprašanju študentskega dela, ni naključje. Vladna stran vseskozi poudarja, da je premalo obdavčeno študentsko delo vir neskončnih manipulacij. Da se zaradi študentskega dela podaljšuje povprečen čas študija in da študentsko delo na leto jemlje delovno mesto kar 25.000 posameznikom. Kljub pretiravanju ima vladna stran prav. Zaradi slabega nadzora in nedomišljene politike zaposlovanja so študentsko delo izkoriščali delodajalci, delojemalci, izkoriščali so ga študenti, njihove sestre, bratje in starši, s pomočjo študentov so obogateli lastniki študentskih servisov, pa tudi nekateri študentski funkcionarji. Del zasluženega študentskega honorarja je namreč namenjen posredovalnicam del in študentskim organizacijam, ki naj bi s tem denarjem skrbele za študente in jim pomagale pri študiju. Praksa je pokazala, da se to ni vedno uresničevalo. A za zlorabe niso krivi samo nedomišljen sistem in grabežljivi posamezniki, pač pa tudi in predvsem država, ki distribucije študentskega denarja ni znala ali ni želela nadzirati.

Vendar študentsko delo ni samo motnja, nelojalna konkurenca na trgu dela. Delodajalci veliko lažje in hitreje za občasna dela zaposlijo študenta kot pa brezposelnega. Lažje ga tudi odpustijo, študent je zavarovan z manj pravicami, strošek za zaposlenega študenta pa je za delodajalca nižji, kot če bi na istem delovnem mestu zaposlil neštudenta. Osovraženo študentsko delo je tako oblika fleksibilnega trga delovne sile. Cilja, ki ga z reformami želi doseči nova vlada. Vse skupaj je paradoksno. Vlada želi omejiti del trga delovne sile, na katerem že zdaj veljajo načela neoliberalne politike, a hkrati želi ista vlada podobna pravila vpeljati na ves trg delovne sile. Hkrati je vlada nekonsistentna tudi sama. Po javnih službah, ministrstvih in uradih, dela veliko ljudi s študentskimi napotnicami. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve prek študentskih napotnic trenutno dela osem študentov.

Poleg že omenjenih vzrokov za odpravo študentskega dela obstaja še globlji, sistemski vzrok. Študentsko delo omogoča preživetje študentskim organizacijam. Ko je pred dobrimi desetimi leti nastajala slovenska država, je študentom ponudila možnost neodvisnega študentskega organiziranja, politično aktivni mladostniki so dobili svoj peskovnik, v katerem so se lahko igrali. Z naraščanjem števila študentov pa so moč pridobivale tudi študentske organizacije. In iz peskovnika se je dvignila zidana utrdba. Danes je študentska populacija dobro organizirana, ima močne institucije z veliko denarja. Lahko si privošči reklamne kampanje, množične manifestacije, pravne svetovalce. Študenti lahko zaradi svoje moči in finančne neodvisnosti zamajejo vsako vlado. Omejevanje študentskega dela bi pomenilo manj denarja za študentske organizacije. Hkrati bi bile te bolj odprte za vsakovrstne politične podmladke. In vladi ne bi bilo treba več poslušati večno nezadovoljnih mladostnikov.

Pričakovani sovražnik in pričakovani prijatelji

Pred demonstracijami je minister Zver ravnatelje srednjih šol opomnil, da imajo dijaki poleg pravice do zbiranja tudi pravico do varnosti. Minister je nekaj tednov javno problematiziral vprašanje varnosti na aprilski Črni sredi, študentskim organizatorjem pa očital, da se igrajo z življenji mladoletnikov. Čeprav sklicevanje na varnost ni v pristojnosti ministra za šolstvo, pač pa je za to odgovoren minister za notranje zadeve oziroma policija, ta pa ni problematizirala varnostnega načrta in izvajanja tega načrta na nobeni izmed manifestacij, ki sta jih pripravili študentska in dijaška organizacija. A zgodba o oviranju se tukaj ne konča. Vlada je javnost in študente želela prepričati, da njihovi predstavniki ne zastopajo študentskih interesov, da so politikanti, funkcionarji, ljudje, ki si želijo demonstracij samo zaradi svoje promocije in, kakor je sporočilo tudi študentsko katoliško združenje, zaradi "finančnih interesov". Predstavniki ŠOS trdijo, da so v sredo zjutraj krožila lažna SMS-sporočila o tem, da so demonstracije zaradi slabega vremena odpovedane. Eno izmed njih naj bi bil dobil voznik avtobusa, ki je v Ljubljano peljal protestnike.

Opisani napadi so nekaj povsem običajnega, nekaj drugega pa je neobičajno.

Na tokratnih demonstracijah ni bilo nobenega predstavnika univerze. Prav tako univerza tokrat ni javno podprla študentskega boja. Nekateri pravijo, da je pravi razlog pozabljivost študentskih pogajalcev, ki niso znali poiskati pravega stika s predstavniki univerze. Drugim se zdijo študentske zahteve pretirane in zato univerza molči. Zanimivejši je tretji pogled. Morda si univerza ni želela konflikta z vlado. Morda si konflikta z vlado ne želijo niti profesorji, ki prenavljajo študijske programe in katerih kariere so in bodo odvisne od proračunskega denarja. Molk univerze je bil tokrat oglušujoč. Že sama misel, da je v Sloveniji spet prišel naokoli čas, ko "kritična inteligenca" raje molči, kot da bi povedala svoje mnenje, je zlovešča.

Če pred parlament že ni bilo intelektualnega proletariata, pa so študente pričakovano podprli sindikalisti. Dušan Semolič je Ulčarju, ki je decembra nastopil na delavskih demonstracijah, preprosto vrnil uslugo. Vlada sicer trdi, da študenti odžirajo delovna mesta brezposelnim, a vodstvo sindikata očitno misli drugače. Ker je sovražnik mojega sovražnika navadno moj prijatelj, je nasprotovanje vladnim reformam očitno močnejša vez kot pa domnevno nelojalna konkurenca in privilegiji študirajoče mladine. S tezo o nelojalni konkurenci se sindikati ne strinjajo. Delavskih sindikatov namreč ne zanimajo začasna dela, ki jih opravljajo študenti, zavzemajo se za delovna mesta, ki bodo trajnejša.

Sodelovanje med sindikati in študenti ni samo špekulacija, v Evropi so takšne koalicije že nastajale, zadnjič pred nekaj meseci v Franciji. In ravno partnerstvo med sindikati in študenti pomeni resno in veliko grožnjo sedanji oblasti. Še posebej, če se bodo združili. Okvirni pogovori o skupnih protestih naj bi že potekali. Dušan Semolič je na vprašanje, ali napoveduje veliko jesensko združeno protireformistično manifestacijo, dal enigmatičen odgovor: "Nič ne napovedujem. Ko bo, bo. Bo pa."