Retuširanje zgodovine

Jon Premik se je rodil 29. junija 1991. Enkrat pozno popoldne je bilo. Naslednji dan, niti 24 ur še ni bil star, je bil alarm, ki je napovedoval zračni napad. Mama Tina ga je nesla v zaklonišče. Babice pa so pomagale. "Neverjetno, kako mirni so bili otročički, medtem ko smo čakali v zakonišču. Sploh se niso drli," se spominja Tina. "Ni bilo enostavno," pravi Nada Butinar, danes glavna sestra v ljubljanski porodnišnici. "Matere in novorojenčke smo morali seliti iz četrtega nadstropja v klet. Tudi ženske, ki so rodile s carskim rezom, so morale same v zaklonišče. Ni šlo drugače. Sto nas je bilo v zaklonišču. In v zaklonišču smo imeli tudi en porod," pravi Nada Butinar.

Ko je bil Jon Premik star dobro leto dni, je na knjižni trg prišla knjiga Premiki, ki jo je napisal tedanji obrambni minister Janez Janša. In sem z družino Premik pokal vice, da gre za knjigo, ki govori o njih. Recimo o tem, kako je moral par ur stari Jon v zaklonišče. Premiki v zaklonišču. Jasno, knjiga Premiki ne govori o malih in velikih junaštvih malih ljudi. Govori o junaštvih obrambnih struktur. In v tem ni nič napačnega. Narobe je, ker je danes, petnajst let kasneje, to praktično edina interpretacija zgodovine. V interpretaciji zgodovine, ki je obveljala po petnajstih letih, praktično ni prostora za garanje babic iz porodnišnice, ki par dni niso šle domov, ker domov enostavno niso mogle iti. In dela so imele čez glavo. Ni prostora za varilce, ki so v Litostroju sestavljali jeklene španske jezdece, protitankovske ovire. Ni prostora za hostese iz Cankarjevega doma, ki so dneve in dneve servisirale tuje novinarje, ki so poročali o slovenski osamosvojitvi in vojni. Ni prostora za kamionarje, ki so pustili svoja vozila v barikadah. Ni prostora za dežurne medicinske sestre. Ni prostora za gasilce, delavce v betonarni, ki so vlivali betonske ovire za tanke. Ni prostora za tisto staro mamo in mejnega prehoda Rožna dolina, živo se je spominjam, ki so jo soldati okupacijskih sil žicali za vodo. Pa je rekla: "Šnopc vam dam. Vode pa ne. Pojdite po vodo v kasarno, saj je čisto blizu." Nikogar ni ogrožala, ker vojakom ni dala vode. Ponudila jim je skrajno elegantno in logično rešitev. V novodobni interpretaciji ni prostora za uslužbence Elektra, ki so storili vse, da leta 1991 energetskim sistem ne bi razpadel. In ni prostora za vzgojiteljice, ki so otročičke iz vrtcev odnesle v zaklonišče.

Zgodovina, z redkimi izjemami, je dobila eno dimenzijo. Bili so naši in bili so njihovi. Naši so bili vojaki Slovenske vojske. In njihovi so bili vojaki JLA. Naši so v junaškem in plemenitem boju zmagali. Vmes ni bilo nikogar. Še policaji, ki sem jih takrat, leta 1991, srečeval na mejnih prehodih pri Novi Gorici, na mejnem prehodu Holmec, na mejnem prehodu Vič, na Brniku in kaj pa vem, kje še vse, so nekako zbledeli iz kolektivnega spomina. Da ostalih ne omenjam. Recimo poštarjev. Vendar so imeli poštarji pomembno in zapleteno nalogo. Morali so zagotoviti, da so penzije za upokojene zdomce, ki so iz tujine potovale proti Sloveniji, res prišle v Slovenijo. In ne v Beograd. Pa vzdrževalci oddajnikov. In šoferji avtobusov. Železničarji. Zdravnice.

Ne glede na to, kako se nam je leta 1991 gnusila oznaka "splošni ljudski odpor", je bilo tisto, kar se je dogajalo leta 1991, natanko to. Splošni ljudski odpor. Odpor, v katerem so se poskusu okupacije uprli vsi segmenti ljudstva. Ne zgolj politika. Ne zgolj vojska. Ne zgolj policija.

Osamosvojitev in osamosvojitvena vojna sta pomemben vir simbolnega kapitala. Do zdaj je veljalo, da je ta simbolni kapital v družbeni lasti. OK, predsednik republike je podelil medalje nekaterim zaslužnim, nekateri medalje niso dobili, ker jih ni nihče predlagal. Ampak načeloma je veljalo, da je simbolni kapital, ki izvira iz osamosvojitve in vojne, v družbeni lasti. Simbolni kapital je vsota prestiža in časti, ki ga je deležna določena oseba. Niti Ivo Daneu, košarkaška legenda, ki je oktobra 1990 kot poslanec enega od treh zborov slovenske skupščine za govornico prvi izrekel besedo "plebiscit", zaradi tega dejanja ni deležen nobenih posebnih časti. In ni dobil nobene kolajne. No, dobil je zlato kolajno, ampak za košarko, leta 1970. In ne hodi po mestu kot pav in ne razlaga na dolgo in široko, da je bil pri plebiscitu prvi. Prvi je bil namreč zaradi spleta okoliščin. In idejo o plebiscitu je kakšnih šest tednov kasneje itak posvojila vladajoča koalicija, Demos. Ivo Daneu si omembo zasluži predvsem zato, ker se včasih dozdeva, da je zgodovina tanka ravna črta, ki od strarta vodi do svetlega cilja. In start je bil nekje v uredništvu Nove revije, potem je pa zgodovina korakala naravnost v Demos in Manevrsko strukturo narodne zaščite in na ploščad Trga republike in naravnost, naravnost, naravnost, do Kopra, kjer je šla okupatorska vojska na trajekt, potem je šla pa zgodovina spet naravnost in naravnost, v EU in NATO. In v Irak, kakopak. En drek je šla naravnost, zgodovina namreč. Je šla tudi v zaklonišče.

Vendarle, od kje ideja, da je zgodovina ravna črta, ki vodi direktno v imenitno prihodnost? Ko je oblast prevzela nova vlada, je med drugim napovedala, da bo dokončala projekt privatizacije. In tisto, kar se je dogajalo zadnji mesec, je v resnici privatizacija. Bolj natančno: je privatizacija simbolnega kapitala, povezanega z vojno in osamosvojitvijo. Še bolj natančno: gre za divjo privatizacijo tega simbolnega kapitala. Ta divja privatizacija je bila izvedena tako, da se je kompleksna zgodovina spremenila v eno dimenzijo, v tanko ravno črto.

Kako izgleda ta divja privatizacija? V roke mi je prišla knjiga Enotni v zmagi, kanonizirana verzija zgodovine osamosvojitve in vojne. Berem seznam žrtev. Poimensko so našteti padli teritorialci. Poimensko so našteti padli policisti. Kaj pa ubiti civilisti, državljani republike Slovenije? "Šest oseb", piše. Teh šest oseb, žrtev slovenske vojne, nima imena in priimka?

In potem pride ministrski predsednik Janez Janša in blekne: "Ko so tanki JLA začeli streljati na slovenski narod, se je veliko vnetih zagovornikov odreklo socializmu. Žal ne vsi: uredništvo Dnevnika, nekateri uredniki Mladine, del Liberalne demokracije Slovenije in del Zveze vojnih veteranov ter nekateri udeleženci narodno osvobodilnega boja, denimo, so pozdravili njihovo posredovanje in kritizirali slovensko vlado, ki je vodila upor." Ministrski predsednik Janša je to bleknil v junijski reviji Sinfo, prevedeni v angleščino, ki jo izdaja Urad vlade za informiranje.

Teorijo o divji privatizaciji simbolnega kapitala, povezanega z vojno, bo potrebno dopolniti. Ne gre zgolj za divjo privatizacijo. Gre tudi za retuširanje zgodovine. Del simbolnega kapitala, ki ga ima Mladina, bi predsednik vlade podržavil. Pa Mladina niti ni edina institucija, katere simbolni kapital bi novodobni interpreti zgodovine podržavili. Konec koncev, tudi simbolni kapital, ki ga je ustvarila policija, je izpuhtel. Kar nekam. Da ostalih niti ne omenjamo.

Vendar je početje ministrskega predsednika vredno posebne pozornosti. Tisto, kar je Mladina počela leta 1991, bi predsednik vlade najraje pripisal kar nekomu. In so ob tem izmisli, da so "nekateri uredniki Mladine" pozdravili posredovanje JLA in kritizirali vlado, ki je vodila upor. Nemarna, debela laž.

Kaj so uredniki Mladine počeli med vojno? Ni je bolj trapaste stvari kot pisanje besedila "Še pomnite, tovariši". Ampak ne gre drugače, saj je obdolžitev, da je uredništvo Mladine pozdravilo posredovanje jugoslovanske armije, enakovredno trditvi, da je uredništvo Mladine zagrešilo narodno izdajstvo.

Podpisani je 24. maja skupaj s Tonetom Stojkom sedel v avto in se odpeljal na Pekre, kjer je jugoslovanska vojska obkolila učni center. S Tonetom sva v obkoljenem učnem centru ostala praktično celo noč. Sva s tem, da sva šla s Tonetom kot novinarja prostovoljno v obkoljeni učni center teritorialne obrambe, pozdravila posredovanje jugoslovanske armije? Leto dni kasneje mi je taisti Janša, ki zdaj klobasa neumnosti, za poročanje s Peker podelil spominski znak Pekre. Nikdar si ga nisem pripenjal, nikdar nisem trdil, da sem veteran vojne za Slovenijo. Če pa ministrski predsednik misli, da sem s tem, ko sva s Tonetom bivakirala na Pekrah, pozdravila intervencijo JLA, pričakujem, da bo konsekventen. Naj začne postopek za odvzem spominskega znaka. Sam mu ga seveda ne mislim vrniti.

Pa ne gre zgolj za Pekre. Listam knjigo Enotni v zmagi, najbolj svežo kanonizirano verzijo osamosvojitvene zgodovine. V knjigi je objavljenih 98 fotografij. Tako nekako. 59 od teh 98 fotografij so posneli Diego, Barbara, Miha, Borut in Tone. Mladinina foto ekipa. V knjigi Enotni v zmagi ne piše, da so Diego, Barbara, Miha, Borut in Tone Mladinini fotografi. Dve tretjini podob iz kanonizirane verzije zgodovine vojne za Slovenijo je torej nastalo v Mladininem fotolaboratoriju. Fotke je razvijal Mak. Diego, Barbara, Miha, Borut in Tone po terenu niso hodili sami. Diego je okrog Šentilja hodil z Ivotom. Barbara je del poti naredila sama. Na Medvedjek je šla z Bernardom. Miha in Melita sta bila v Radgoni. Borut je potoval z Bernardom, Marcelom in Borisom. Tone je potoval z Ervinom. In mano. Roman je šel na Medvedjek. Marjan v Radgono. Jana je nekajkrat na dan telefonirala na Rdeči križ, ker se Roman ni javljal. Bojan je šel v Celje. Jani in Miha sta bila v Ljubljani. In na Koroškem. Maja je dežurala na redakciji. Tomo je risal. Mija je spremljala mame vojakov JLA. Špela je šla v Klinični center. Gregor je šel v Cankarjev dom. Stanislav je hodil po terenu. In ukvarjal se je z uvedbo slovenske valute. Slavoj je prvič in zadnjič v življenju pisal patriotske komentarje.

Mladina je načeloma zoprn časopis. Ko so na cesto zapeljali tanki, nismo imeli najmanjšega dvoma, na kateri strani smo. Nismo na tisti strani, ki na asfalt pošlje tanke.

Tisto, kar so fotografi videli, so poslikali. Tisto, kar smo slišali, smo napisali. Kar smo prinesli s terena, je Robert zložil v časopis.

Boris je v avto naložil Fehima, prevoznika. Avion mu je Medvedjeku odstrelil nogo. In še nekega Turka s prestreljeno nogo je peljal v bolnišnico. Ivo je pri Šentilju pomagal ranjenemu Frenku. Miha je v avto naložil vojaka JLA, ki je dezertiral. Borut je pri Mostah stal ob tanku, ko je ta eksplodiral. Odnesel jo je z veliko modrico. Srečnež. Melita je bila v Radgoni ob Janezu Svetini, ko je Svetino ubil ostrostrelec. Nič ni mogla pomagati. In v knjigi Enotni v zmagi Janez Svetina ni imenovan. Pokopali so ga v rubriko "Državljani R Slovenije, šest oseb". Tone se je z Brnika javil v eter Radia Slovenija. In povedal je, da je jugoslovanska vojska ubila dva tuja fotografa. Nikolasa Vogla in Norberta Wernerja. Tone je bil čisto zraven. Kanonizirana verzija zgodovine ne omenja Nikolasa in Norberta. Pokopana sta v rubriko "Žrtve", "Tuji državljani, deset oseb".

Potem so Diego, Barbara, Borut, Miha in Tone fotke zložili na kup. Robert in Zdravko sta delala izbor. Ivo je izbral besedila. Iz tega so sestavili knjigo. In jo nesli Janši. "S temi slikami ste naredil več, kot pa mi s puškami," je Mladinini foto ekipi povedal obrambni minister.

Potem so se nekateri začeli ukvarjati z divjo privatizacijo simbolnega kapitala, ki izvira iz vojne in osamosvojitve. Ekipa, ki je leta 1991 delala na Mladini, se je še naprej ukvarjala z vojno. Najprej na Hrvaškem. In v Bosni ter Hercegovini. Oktobra 1991, ko je šla jugoslovanska vojska iz Slovenije, so bili Ivo, Ervin in Diego v Dubrovniku. In Slavoniji. Junija 1992, ko se je začel del državne elite pripravljati na divjo privatizacijo simbolnega kapitala, je bil Ivo Štandeker v Sarajevu. Strel iz srbskega tanka je bil za Ivota usoden. Umrl je. Ervin si je nekajkrat komaj rešil glavo. Darja je bila novembra 1992 v Sarajevu hudo ranjena. Na eno oko ne vidi.

To je zgodba o časopisu, za katerega ministrski predsednik danes pravi, da so "nekateri uredniki" pozdravili posredovanje jugoslovanske armije.

Želel sem si, da te zgodbe ne bi bilo treba nikdar napisati. Vendar nekaterih prijateljev iz leta 1991 ni več. Diegota ni več. Ivota ni več. Sama ne moreta pojasnjevati, kaj sta počela leta 1991.

Da se razumemo - simbolni kapital, ki je nastal z Mladininimi medvojnimi fotkami in zgodbami, itak ne pripada Mladini. Pripada ljudem, ki so na teh fotkah. In v teh zgodbah. In vsem tistim, ki jih objektiv ni ujel, ker objektiv pač ne more biti povsod. Drži, tudi napake smo delali. To, da nimamo zgodbe in fotke iz porodnišnice, kjer so otročičke evakuirali v zaklonišče, je ena od njih.