Ugodno pri koritu

Če v internetni iskalnik www.najdi.si vtipkate besedi nadzorni svet, iskalnik najprej izvrže povezavo na stran nadzornega sveta Krke. Kar je pomenljivo. V nadzornem svetu Krke namreč sedi Anton Rous, državni sekretar v Janševem kabinetu. Nekdanji predsednik Desusa je član nadzornega sveta postal nekaj mesecev po volitvah. Tedaj, v času sklepanja vladne koalicije, je vidni član Desusa izjavil, da mu je Rous rekel, da "Janša zdaj tala". In da je dobro, če stranka stopi v koalicijo. Očitno se Rous ni zmotil, vsaj zase ne.

A Rous še zdaleč ni edini, ki ga je vlada imenovala v nadzorne svete podjetij. Vlada in paradržavna sklada imajo vso pravico, da za nadzor upravljanja z državnim premoženjem imenujejo kompetentne posameznike. Popolnoma nesmiselno pa je, če so ti posamezniki najprej imenovani po političnem ključu, potem so za svoje delo dobro plačani, nekaj izmed njih se jih kobaca v konfliktu interesov, a hkrati, kljub drugačni zakonodaji, s svojim premoženjem praktično ne nosijo prave odgovornosti. A lepo počasi, zgodba o nadzornih svetih se je ta teden začela v parlamentu.

Nekdanji minister za gospodarstvo in poslanec LDS Matej Lahovnik je premieru Janezu Janši zastavil poslansko vprašanje. Zanimalo ga je, koliko zaslužijo člani nadzornih svetov podjetij, v katerih ima država lastniške deleže, in hkrati navrgel nekaj posameznikov, ki naj bi kot nadzorniki zaslužili milijonske vsote. Janša je poslancu nejevoljno odgovoril, da je plačna politika te vlade boljša, kot je bila nekoč. Kar je tipičen odgovor premiera, ki napake svoje vlade velikokrat vidi v luči napak prejšnjih vlad, napake aktualne oblasti pa so po njegovem mnenju manjše kot one iz minulega časa. Kljub temu pa se je Janša zadržano posul s pepelom, ni izključil "nekaterih anomalij", ki se morda pojavljajo tudi v podjetjih, kjer je država še vedno solastnik. "Trdim pri polni zavesti," je zažugal opozicijskemu poslancu, "da jih je bistveno manj, kot jih je bilo doslej, in da se te stvari urejajo". Nesrečne anomalije naj bi se dogajale predvsem v tistih podjetjih, kjer je država manjšinski lastnik, kjer stisnjena v kot nima dovolj vpliva na politiko izplačevanja v nadzornem svetu. Lahovnik je potem zahteval splošno razpravo, a je vladna večina razpravo pričakovano zavrnila. Kdo je torej govoril resnico? Janez Janša ali poslanec Lahovnik? Po pregledu štirinajstih podjetij, v katerih ima država pomemben delež, resnica za vlado ni najbolj rožnata.

(Občasne) anomalije

OK, gremo lepo počasi. Najprej Pošta in Nova Ljubljanska banka. V obeh podjetjih so sejnine zmerne. Predsednik nadzornega sveta Pošte Slovenije Matjaž Janša dobi 120.000 SIT bruto na sejo, predsednik nadzornega sveta Žiga Lavrič NLB pa manj, 85.000 SIT bruto na sejo. Sejnine niso pretirane, seveda pa je vprašanje, kako visoke bodo nagrade, ki si jih bodo za uspešno letno delo na koncu razdelili nadzorniki. Mimogrede, nadzorniki seveda niso zaposleni v podjetju, ki ga nadzirajo, primarni dohodek dobijo drugje ...

A zaplete se že pri naslednjem primeru. Pri Luki Koper. Predsednik nadzornega sveta Luke Koper je Marko Starman, državni sekretar na ministrstvu za okolje. Na leto dobi za svoje predsedovanje 4,313.520 tolarjev bruto in hkrati še dodatek za vsako sejo nadzornega sveta posebej. Ko je Janša v ponedeljek v parlamentu odgovarjal Lahovniku, je dejal, da vlada pač ne ve in ne more vedeti, koliko znašajo sejnine v Luki Koper, ker jih sama ni določala. A Janša je zamolčal, da sta v nadzornem svetu podjetja pravzaprav dva vladna sekretarja in da država skupaj s svojimi paradržavnimi družbami obvladuje več kot polovični delež v tem podjetju. Država ni manjšinski lastnik, stisnjen v kot kapitalskih in osebnih interesov, ampak ima pomemben vpliv na določanje sejnin, nagrad, povračil in drugih izplačil članom nadzornega sveta. Verjetno je zaradi Luke Koper slabe volje tudi minister Gregor Virant, ki je večino svojega mandata namenil urejanju plač v javnih službah, sedaj pa mu zapleten sistem, takole po desni, z nadzorniškimi dodatki najedajo državni sekretarji.

Naslednje podjetje je veliki, domnevno že malce ruski Petrol. Tukaj sta (vsaj za zdaj) paradržavna sklada največja posamezna lastnika podjetja, skupno obvladujeta slabih 30 %. Dovolj za kontrolni delež in prevladujoči vpliv na poslovanje ter jasno določanje višine sejnin. Predsednik nadzornega sveta Viktor Baraga, sicer maturant stiške gimnazije, ki jo je sočasno obiskoval tudi premier, dobi na mesec 599.100 SIT bruto. Številka je v celem letu dvanajstkrat višja. Drugi člani nadzornega sveta so bolj skromni, dobijo "le" slabo polovico predsednikove vsote. Baraga je postal predsednik nadzornega sveta šele avgusta, do tedaj je Petrolove nadzornike vodil Jože Zagožen, človek mnogoterih funkcij.

Naslednje podjetje, kjer sta največja lastnika prav tako paradržavna sklada, je novogoriški HIT. Predsednik nadzornega sveta podjetja je isti Baraga, ki nadzoruje poslovanje Petrola. Za nadzorovanje HIT-a dobi malo manj, "samo" 527.208 SIT bruto na mesec, zato pa za vsako sejo dobi še dobrih 110.000 SIT dodatka. Ostali člani so plačani slabše, malo več kot 260.000 SIT mesečno. In še dodatek za vsako sejo nadzornega sveta posebej. Skupno je torej Viktor Baraga samo za predsedovanje nadzornima svetoma HIT-a in Petrola plačan več kot milijon in sto tisoč tolarjev bruto mesečno. Baraga je v intervju za Delo sicer nedavno zatrdil, da je predvsem poslovnež, ne pa politik. In odkritosrčno priznal, da je osebni prijatelj Janeza Janše. "Tega pa ne bom zanikal. Njega že zelo dolgo časa poznam." Morda pa bi ga njegov veliki prijatelj lahko kdaj povprašal, kako visoke so njegove sejnine in mesečna pavšalna nadomestila.

Gremo dalje. Eden od bolje plačanih predsednikov nadzornega sveta podjetij, kjer imata paradržavna sklada pomemben delež, je Jože Zagožen. Minister za gospodarstvo v Bajukovi vladi in član SDS je predsednik nadzornega sveta Gorenja. Lani je za svoje nadzorovanje pobral 4,7 milijona tolarjev bruto, ker je predsedoval še nadzornemu svetu Petrola, pa mu milijoni na račun niso pritekali samo iz Velenja, ampak tudi iz Ljubljane. Zagožen je sicer tudi generalni direktor Holdinga slovenskih elektrarn, njega pa v nadzornem svetu nadzira sedanji minister za gospodarstvo Andrej Vizjak. Če že omenjamo Holding, nekdanjega in aktualnega gospodarskega ministra, je zanimiva ena podrobnost. V odnosu enega do drugega, ene in druge funkcije, so vzpostavljene nejasne vloge. Vizjak in Zagožen sta strankarska kolega. Kako torej eden nadzira drugega, če pa prihajata iz iste stranke? Takšnih, nehigienskih primerov je v Sloveniji še nekaj. Recimo na Elesu, kjer podjetje vodi Vitoslav Tuerk, nadzira pa ga Andrej Aplenc. Ali pa na KAD-u, kjer sekretarka Andrijana Starina Kosem nadzira Tomaža Toplaka. Vsi omenjeni so povezani s SDS.

V konfliktu interesov se izgublja tudi minister Andrej Vizjak. Kot minister za gospodarstvo naj bi si prizadeval za čimhitrejšo liberalizacijo električnega trga, hkrati pa nadzoruje poslovanje Holdinga slovenskih elektrarn, v katerem je združenih šest slovenskih elektrarn, ki v Sloveniji prodajajo električno energijo. Minister sicer vodi enega izmed najmanj zapravljivih nadzornih svetov. Na sejo nadzornega sveta dobi "le" 80.000 SIT bruto. Podobno varčni kot pri Holdingu so še pri NKMB, Telekomu (Mobitel je edino izmed petnajstih podjetji, ki ni uspelo poslati popolnih podatkov o svojem nadzornem svetu, zato v pregled ni vključeno), Slovenski industriji jekla (predsednica nadzornega sveta je Marija Zagožen, ki je žena Jožeta Zagožna), na že omenjenem Elektru Slovenija in pri Slovenskih železnicah. Po pisanju Dnevnika so si sicer člani železniškega nadzornega sveta do julija letos izplačevali previsoke sejnine, prekoračene zneske pa naj bi vrnili v kratkem.

A pri naslednjem podjetju, v Intereuropi, se ponovi stara zgodba. Mladi gradbenik in kandidat SDS za župana Škofljice Boštjan Rigler, ki opravlja funkcijo predsednika nadzornega podjetja, na mesec pobere 479.280 SIT bruto. Ostali člani uprave dobijo polovico manj. Tudi pri Intereuropi je predsednik nazornega sveta iz SDS in nadzira delo šefa uprave Andreja Lovšina, ki se je član iste stranke. Še bolj razsipen od Riglerja pa je Damijan Mihevc, predsednik nadzornega sveta Zavarovalnice Triglav. Odvetnik Mihevc zasluži nekaj več kot 575.000 SIT bruto mesečno, zraven pa za vsako sejo posebej pobere dobrih 150.000 SIT bruto sejnine. Damijan Mihevc sedi tudi v nadzornem svetu Istrabenza, kjer je lani, v dobrega pol leta nadzorovanja, zaslužil 1,5 milijona tolarjev.

Kakšen je torej rezultat spopada med opozicijskim poslancem in predsednikom vlade? V štirinajstih večjih podjetjih, v katerih ima država prevladujoči delež, so v osmih sejnine zmerne, v šestih pa so osupljivo visoke. Anomalijo visokih sejnin in ostalih prejemkov članov nadzornih svetov ima torej več kot 40 % pregledanih podjetij. Očitno je bolezen tudi v času nekoruptivne in neklientelistične vlade Janeza Janše zelo razširjena, klinična slika bolnika pa je zaradi nekaterih drugih simptomov še bolj zoprna.

Ostali simptomi

Visoki dohodki niso edino, kar je nenavadnega pri delovanju nadzornih svetov. Vprašljiv je že omenjeni konflikt interesov, ko strankarski prijatelji nadzorujejo drug drugega, pa tudi funkcije, ki jih nadzorniki opravljajo v "navadnem delovnem času". Konkretneje: v nadzornih svetih štirinajstih podjetjih sedi en minister in štirje državni sekretarji. Nekaterih izmed njih sedijo na več nadzorniških stolih. Po novem državni sekretarji niso zadolženi za določeno področje iz opisa del in nalog ministrstva, pač pa so ministrovi pomočniki. Imajo politično funkcijo, ne pa strokovno. Ko opravljajo vlogo članov nadzornih svetov, v njih ne sedijo kot strokovnjaki, pač pa kot pomočniki, namestniki ministrov. V nekaj nadzornih svetih torej tudi po funkcijah in ne samo imenih sedi politika, politični predstavniki vlade.

Naslednja nejasnost je vprašanje odgovornosti. Člani nadzornih svetov v podjetjih ne zastopajo interesa lastnika, pač pa interese podjetja, pa čeprav naj bi njihovo razmerje v nadzornem svetu načeloma odslikavalo sestavo lastniške strukture. Podobno je tudi z upravo podjetja. Funkcionarji za svoje delo tudi odgovarjajo, pri Zavarovalnici Triglav imajo recimo za škodo, ki bi jo lahko povzročili s svojim (ne)delom, zavarovano celotno upravo. Premijo je plačal kar delodajalec, članom uprave pa je bila iz tega računa obračunana tudi boniteta. Nadzorni svet zavarovalnice sicer ni, po trditvah službe za komuniciranje Zavarovalnice Triglav, zavarovan na takšen način. In če že omenjamo bonitete, ena od bonitet je tudi plačilo izobraževanja članov nadzornih svetov. Država namreč po novem od članov nadzornih svetov zahteva potrdilo (ne pa izpita) o sodelovanju na izobraževalnem tečaju. Včasih takšno izobraževanje plača posameznik, včasih, tudi pri podjetjih, ki so v solastništvu države, pa podjetje samo.

Nazaj k odgovornosti. Zavarovalni agentje s tovrstnimi problemi za zdaj niso imeli veliko dela, v Sloveniji namreč ni bilo odmevnejših primerov, ko bi, morda nesposobni, neobveščeni, po političnem ključu imenovani nadzorniki z osebnim premoženjem odgovarjali za povzročeno škodo. Morda pa bi lahko bila eden od takšnih primerov državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo Andrijana Starina Kosem. Državna sekretarka, ki sedi v treh nadzornih svetih (in pobira trojne sejnine), je pred letom dni v parlamentu trdila, da je bil umik države iz Mercatorja dobra in pametna poteza. Mercator naj bi tudi zaradi prihoda tujih diskontnih trgovcev čakali hudi dnevi. A dama se je zmotila. Država je kontrolni delež Mercatorja prodala brez prevzemne premije po ceni za delnico 38.000 SIT. Vmes je delnica skočila na 44.000, danes pa je vredna 41.500 SIT. Kolikšna je torej odgovornost šefice nadzornega sveta Kapitalske družbe, ker je sklenila pogodbo, za katero se je po nekaj mesecih izkazalo, da ni ravno optimalna?

In še nekaj. Predsedniki nadzornih svetov, ki zaslužijo največ, so bili praviloma imenovani v tistih podjetjih, kjer se je zgodil politični puč. In ki so politično ali pa po funkciji povezani z vlado. Ponovimo: Marko Starman iz Luke Koper je državni sekretar, Viktor Baraga iz Hita in Petrola je osebni prijatelj Janeza Janše, Boštjan Rigler iz Intereurope je kandidat SDS na bližnjih volitvah, Jože Zagožen iz Gorenja je nekdanji minister v Bajukovi vladi in vidni član SDS, Damijan Mihevc, ki nadzira Zavarovalnico Triglav, pa je bil član programskega sveta NSi. Januarja je bilo na enem sestankov lokalnega odbora SDS slišati tudi tale stavek: "Glavnemu tajništvu smo posredovali imena naših kadrov z univerzitetno izobrazbo, ki bi lahko prav tako dobro sodelovali v raznih nadzornih svetih ali pa dobili zaposlitev v kateri od državnih institucij oziroma gospodarski družbi, ki je v lasti države". Zgledi iz strankine centrale pač vlečejo.

Kakšen je torej idealni profil predsednika nadzornega sveta podjetja, ki je v državnem solastništvu? Njegovi mesečni pavšalni dohodki za nadzor poslovanja podjetja se vrtijo okoli pol milijona tolarjev, podjetje mu je plačalo hiter tečaj usposabljanja za upravljanje nadzornega sveta. Če ima nadzornik srečo, sedi v več nadzornih svetih hkrati, odgovornost pa ima zavarovano pri zavarovalnici. Pomembno je tudi, da je prijatelj premiera Janeza Janše in član ali pa vsaj simpatizer ene od strank vladajoče koalicije.

Res zahtevne predispozicije za tako težko in odgovorno službo. Na srečo je ta vsaj dobro plačana.