Alfa samec

Menda je bilo v ponedeljek zvečer na Ulici Franca Mlakarja v Ljubljani marsikaj videti in še več slišati. V večernih urah so v tem delu Šiške policisti posredovali zaradi kršenja zakona o varstvu javnega reda in miru. Z ljubljanske policijske uprave so tudi sporočili, da bodo zoper oba kršitelja, moškega in žensko, podali obdolžilni predlog pri pristojnem sodniku za prekrške.

Rompompom, ki je v sproščeni Sloveniji nekaj vsakdanjega, je pridobil nepričakovan pospešek, ko je popisani moški v nadaljevanju policistom podal kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja, ovadba pa je bila podana proti ženski, ki je bila tako kot omenjeni moški predmet uradnega policijskega postopka. Razume se, da bodo kriminalisti v zvezi s prijavo zbrali vsa potrebna obvestila in z zbranimi ugotovitvami seznanili pristojno tožilstvo.

No, odkar je Slovenija pravna država, je obmetavanje s kazenskimi ovadbami postalo nacionalni šport, in tista, ki je bila spisana v ponedeljek zvečer v Šiški, bi poniknila v arhivih kot suhoparen statističen podatek, če je ne bi podal vidni politični funkcionar, član vladajoče stranke SDS, poslanec, dosedanji župan Tržiča in ponovni kandidat za tržiškega župana Pavel Rupar. Ki naj bi se pred prihodom policije verbalno in fizično znašal nad 25-letno Ljubljančanko Ksenijo Slak, nekdanjo novinarko Nove, zadnje mesece honorarno sodelavko tabloida Direkt, ves ta čas pa podnajemnico v stanovanju na Ulici Franca Mlakarja, torej na prizorišču kršenja zakona o varstvu javnega reda in miru, ki je drugače v lasti poslanca Ruparja. Hm, če nas spomin ne vara, se je pred leti nekaj podobnega v Šiški že dogajalo. Nepozabni brat podpoštenjak Marijan Podobnik, bodoči arhitekt Kokobela in Slovenačke kuće, se nekega lepega dne ni odpeljal domov, marveč je iz neznanih razlogov prenočil pri neznani osebi domnevno ženskega spola in ko si je zjutraj pomel oči, pred hišo ni bilo več njegovega službenega vozila, luksuznega audija A6. Audija so kasneje, po kilometrskih štrenah zarotniško obarvanih izgovorov s strani prvaka SLS, našli v Črni gori, osebi, pri kateri je brat Marijan prenočil, pa se je menda uspelo izgubiti v anonimnosti.

Ponedeljkov zaplet, dostojen mehiške telenovele, se je začel spreminjati v sinopsis za politični triler, ko se je izvedelo, da v primeru omenjene novinarke ni šlo zgolj za navadno podnajemnico, marveč naj bi bila Ksenija Slak tudi intimna prijateljica tržiškega župana, sestajala pa sta se v stanovanju, ki ga funkcionar Rupar ni prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. In zakaj se je v domnevno romantično gnezdece naenkrat naselil medijski nemir vseslovenskih razsežnosti? Drži, nekaj se je zalomilo. Tako močno, da je morala posredovati policija in dežurna medicinska ekipa na urgenci.

Po besedah podnajemnice Ksenije Slak naj bi poslanec Rupar znorel, ker je bil bolestno ljubosumen in je sumil, da ga njegova intimna prijateljica vara, po besedah stanodajalca Ruparja pa mu je počil film zato, ker naj bi ga honorarna sodelavka Direkta po navodilih odgovornega urednika Bojana Požarja izsiljevala z dokumentacijo, ki bi bila objavljena v Direktu, če Rupar ne bi pristal na sodelovanje v obliki posredovanja zaupnih informacij o svojih strankarskih kolegih. Rupar naj bi razbijal po stanovanju, lomil steklovino in se tudi fizično lotil prestrašene Slakove, ki je najprej poklicala policijo, nato pa še novinarja Tonija Periča in fotografa Janija Božiča z Direkta, ki naj bi ju “podivjani poslanec” pričakal s pestmi, Božiču razsul fotoaparat in ga poškodoval po roki.

Zaključni twist političnega trilerja je sledil naslednji dan, ko je Pavel Rupar pred Maximarketom sklical nekakšno tiskovno konferenco, kjer je pojasnil, da je ponedeljkovo večerno dogajanje epilog dolgoletnega izsiljevanja s strani Direkta (ki je, mimogrede, 15. septembra praznoval prvo leto izhajanja), da fotoreporterja Božiča ni ne napadel ne poškodoval, da v stanovanju ni bilo nikakršnega pretepanja in razbijanja (z izjemo enega kozarca, ki je padel na tla) in da bosta s podnajemnico Ksenijo Slak “podala tožbo zoper omenjeni časopis in omenjene osebe.” Jep, prav ste prebrali. Ksenija Slak, ki naj bi zaradi Ruparjevih izpadov preihtela noč, se je naslednji dan pojavila pred novinarji zato, da bi potrdila Ruparjeve izjave. Se pravi, da so jo na Direktu prisilili, naj izsiljuje poslanca Ruparja, naj pokliče Ruparjevo soprogo, naj gre na urgenco, naj se zjoče pred kamerami oddaje E+ (ki jo na A Kanalu ureja Barbra Drnač, partnerka Bojana Požarja) in naj prizna, da je s tržiškim županom v intimni zvezi. Ali drugače, da je tabloid Direkt poslancu Ruparju vse skupaj kratkomalo podtaknil. Če mu je Direkt podtaknil tudi stanovanja, od katerih je najmanj dve - poleg ljubljanskega še tistega v Kranju - pozabil prijaviti Komisiji za preprečevanje korupcije, v sredstvih javnega obveščanja ne poročajo. So pa zato poročali, kaj je Drago Kos, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, povedal s tem v zvezi: “Moral bi prijaviti vsaj kranjsko stanovanje, saj vemo, da ga je kupil pred septembrom lani, ko je oddal zadnjo dohodninsko odločbo. Ne vemo pa, kdaj je kupil ljubljansko stanovanje. Če ga je kupil po lanskem septembru, bo svoje premoženjsko stanje prijavil z naslednjo odločbo.” V elektronskih medijih smo zasledili tudi odgovor, zakaj je Rupar Kosovi komisiji `pozabil' prijaviti stanovanje - ker je ne jemlje resno.

“Kot odgovorni urednik kategorično zavračam Ruparjeve nebuloze o domnevnem izsiljevanju,” je v uvodniku sredinega Direkta zapisal Bojan Požar. “In ga, kot lažnivega ter nasilnega politika (zdaj bi se rad na hitro izvlekel iz godlje, ki jo je sam skuhal, zato skuša svoj ponedeljkov primitivizem pritlehno politizirati), pozivam, naj jih dokaže na sodišču.” Ni kaj, predvolilni golaž bo enkrat za spremembo kakovostno papriciran.

Morala in stranka

Na spletni strani Slovenske demokratske stranke najdemo med drugim tudi osebno izkaznico stranke, v kateri beremo, da se “SDS zavzema za družbo svobodnih in dejavnih posameznikov, ki sprejema in ščiti delovanje prostega trga, hkrati pa lajša njegove socialne posledice,” ter da politično oblast v SDS sprejemajo “kot sredstvo, s katerim bomo v skupno dobro ustvarili podlago za čim širšo udeležbo različnih, doslej odrinjenih slojev in posameznikov pri odločanju. SDS bo še naprej združevala posameznike, ki živijo od lastnega dela ter dobrega gospodarjenja, in v političnem življenju zastopala njihove interese.” To, da je ključni cilj SDS “ustvarjanje nove kakovosti življenja, več demokracije, spoštovanja človekovih pravic in medsebojnega spoštovanja, gospodarske učinkovitosti, svobode in solidarnosti,” se bržčas razume samo po sebi, med temeljnimi programskimi cilji SDS pa v 47. točki najdemo tudi tale odstavek: “Družina je tisto okolje, v katerem se posameznik nemoteno razvija, pridobiva pozitivne izkušnje in vrednote ter se uči sprejemati odgovornost za lastno ravnanje in svobodo. S tem posameznik pozitivno vpliva na razvoj družbe. Eden od temeljev našega razumevanja družine je priznavanje temeljnih pravic posameznika kot človeka, pri čemer so koristi otrok najpomembnejše vodilo. Da bi družina delovala kot blažilec družbenih pretresov, ji je treba pomagati pri zagotavljanju avtonomnosti, ekonomske neodvisnosti, zasebnosti in varnosti. Le tako se bo v njej razvijal svoboden, moralno trden, kritičen in odgovoren posameznik, zrela osebnost, ki bo skupaj s sebi podobnimi zmožna oblikovati civilno moč, ki bo sodelovala in oblikovala splošna pravila življenja v družbi. Slovenska demokratska stranka bo storila vse, da se ohrani etično, izobrazbeno, socialno in zakonsko okolje, v katerem bodo nastajale in se ohranjale stabilne, ustvarjalne, izobražene in srečne družine.” Na podlagi zapisanega si lahko sami ustvarite mnenje, kako strog, visoko moralen in zavezan tradicionalnim vrednotam je šele etični kodeks obnašanja, ki ga morajo menda podpisati vsi polnopravni člani SDS. Borut Pahor je v komentarju na afero Rupar v torek poudaril, da se moramo v takih primerih vzdržati moraliziranja. Že, ampak spomnimo se svingerskega škandala, ki so ga v začetku lanskega leta sproducirale Slovenske novice in s tem poskušale Aureliu Juriju, članu Pahorjevih socialnih demokratov, deklarirano leve in po definiciji liberalne politične opcije, vsiliti recimo temu desne, konservativne moralne vrednote ter obenem prepričati javnost, da je Juri sramota za slovensko politično prizorišče, ker občasno svinga oziroma menjava spolne partnerje, svingerstvo pa je v tistem kontekstu izpadlo kot neka bizarna in perverzna spolna praksa, zaradi katere bi bil poslanec Juri lahko tarča obveščevalnih služb.

Ravno nasprotno, nobenega razloga ni, da seks ne bi bil družabna dejavnost, če si par ali posameznik tega želi; ali naj bo seks tudi promiskuiteten, je stvar okusa, pri čemer imata enak glas oba (zakonska) partnerja. In hej, tudi če bi poslanec Juri res svingal, pred tem ni podpisal nobenega etičnega kodeksa, ki bi mu to prepovedoval. V predvolilnem letu 2004 se na veliki šmaren na Brezjah ni rinil v prve vrste, kot so se Janez Janša, Branko Grims, France Cukjati in seveda Pavel Rupar. Ni fukal na javnem mestu in ni kršil zakona o varstvu javnega reda in miru. Nikogar ni izsiljeval, silil v spolni odnos ali pretepal. In stroški uporabe službenega mobilca v zasebne namene so bili neznatni v primerjavi s tistimi, ki smo jih davkoplačevalci odšteli za Ruparjeva stanovanja. Če tistega v Kranju, kot je poročala Pop Tv, oddaja za 100.000 SIT, si lahko sami izračunate, koliko znaša mesečna najemnina v ljubljanskem. Ne vem, morda sem spregledal, toda poslanec Rupar pred kamero ni razgrnil nobenih najemniških pogodb, iz katerih bi bilo razvidno, koliko davka je odvedel od prihodkov iz naslova najemnine.

Zanimivo, ko že omenjamo kršenje zakona o varstvu javnega reda in miru, si velja osvežiti spomnin na primere, ki so v javnosti najbolj odmevali. Najprej je gospod Franc Pukšič v javnosti oklofutal svojo polnoletno hčer, ker si je drznila prižgati cigareto. Gospod Branko Kelemina je v podzemni garaži trdo prijel delavca, ki si je upal zahtevati potrdilo o plačani parkirnini. Gospod Janez Drobnič je osorno odrinil novinarko, ker je v njegovi prisotnosti opravljala svoje delo. In gospod Pavel Rupar je, še preden si je zaželel obveznega pregleda mednožij poslank Majde Potrata in Majde Širca, vedenje svojih koalicijskih kolegov v Studiu City komentiral z besedami: “Veste, mene tudi včasih tako zjezi, da bi koga pritisnil tja čez nos,” novinarki Dnevnika Vesni Vuković, ki se je razpisala o finančnih vidikih njegovega županovanja v Tržiču, pa je po telefonu zabrusil, da je prasica in da bo prišel v Ljubljano ter fizično obračunal z njo in njej podobnimi. Res, dokaj neobičajno vedenje in izrazoslovje za domnevno tenkočutnega politika, ki je leta 2000 ob pogledu na Mladinino duplerico, na kateri sta s Polonco Dobrajc upodobljena gola, utrpel hude duševne bolečine in resno razmišljal o tožbi našega časopisa zaradi obrekljive karikature. In če Rupar po lastnih besedah “bruha na naš cajteng”, kako bo bruhal šele na Direkt, ki ga je de facto zasačil brez hlač in s tem med drugim postavil pod vprašaj tudi njegov odnos do družine kot tistega okolja, v katerem se v skladu s temeljnimi programskimi cilji SDS posameznik uči sprejemati odgovornost za lastno ravnanje in svobodo, pri čemer so koristi otrok najpomembnejše vodilo. Rupar ni le poslanec SDS, marveč tudi mož in oče, Slakova pa ni le podnajemnica, marveč tudi mati. In koristi otrok so v tej kombinaciji očitno zadnje, o čemer sta razmišljala. Magnetogrami iskrivih telefonskih pogovorov med poslancem Ruparjem in podnajemnico Slakovo, ki jih je v četrtek objavil Direkt, se nanašajo tudi na nek uporabljen kondom, ki naj bi ga Rupar porabil z “uno kurbo Tanjo” in ki naj bi kasneje izginil iz njegovega začasno ukradenega avta. Kdo bi vedel, morda pa je možati Rupar, ki je maja 2001, v času neuspelega referenduma v zvezi z zakonom o oploditvi samskih žensk z biomedicinsko pomočjo, zaslovel z izjavo: “Vsaka ženska, poslušajte, lahko dobi svoje šilce sperme, torej ni potrebe, da uvaža in tako naprej” očaral do te mere, da so ga prijele za besedo. Med Ruparjeva antologijska izvajanja proti referendumi sodi tudi tale misel: “Če pravilno razumem in sigurno je tako, bi bilo najbolje, da se vsi moški, torej vsak peti moški, jaz ne vem kako, postavi v vrsto, po tem zakonu daruje seme in izgine proč od ženske, ker je zelo potencialna možnost, da jo bo tepel. Torej, po tem zakonu in vaše argumentacije je najboljše, da se nobeden več ne poroči, da ženske ostanejo z otroki same, desci gremo pa nekam, ne vem kam, da se ne bomo tepli." Ja, na primer k ljubici. Da se lahko nemoteno tepemo.

Teorije zarote

“A ti res verjameš Direktu?” je vzkliknil poba, ko je novinarska ekipa enega od elektronskih medijev med merjenjem temperature v Tržiču za mnenje o primeru Rupar pobarala njegovega kolega, ki očitno ne kupi županove pregovorne brezmadežnosti. “A ti res verjameš politikom?” mu je odgovoril kolega, potem ko je dokončal svojo izjavo. Na začetku leta je Direkt razkrinkal podoben primer malodane institucionalizirane poštenosti, s katerim si uravnoteženi mediji sprva niso hoteli mazati rok. Šlo je kakopak za artiškega župnika Karla Jošta, ki se zdaj na sodišču zagovarja zaradi spolnega zlorabljanja mladoletnih oseb, ki so si naposled upale spregovoriti, čeprav je bil - in še zmeraj je - lokalni živelj slepo prepričan, da gre za popolni konstrukt in nesramen napad na celotno katoliško cerkev, pri čemer so zdraharski mediji izkoristili mularijo iz domnevno neurejenih družin. Spraševanje mimoidočih na ulicah Tržiča, kako komentirajo morebitne županove skoke čez plot in spremembe v njegovem premoženjskem stanju, ki se mu jih ni zdelo vredno prijaviti Kosovi komisiji, je postreglo s takorekoč identičnimi rezultati. Vsi oziroma 99 odstotkov vprašanih se je postavilo na Ruparjevo stran in ni pri tem niti najmanj podvomilo, da gre za predvolilno zaroto proti njihovemu ljubljenemu županu, ki je naredil toliko koristnega za mesto Tržič. Tisti, ki niso krivili predvolilnega časa, so krivili medije, dežurne mešalce dreka, ter šimfali Direkt, ki naj bi pri tovrstnem podtikanju izmišljenih zgodb opazno prednjačil. Med sprehodom mimo kioskov in ostalih prodajaln časopisov se je nato izkazalo, da bo v Tržiču s širšo okolico praktično nemogoče kupiti izvod Direkta, kar je, ob predpostavki, da Pavel Rupar ni mogel pokupil celotne gorenjske naklade, navsezadnje lep uspeh za časnik, ki ga menda nihče ne bere in mu nihče ne verjame.

V Ljubljani je medtem poslanka Eva Irgl prebirala stališča stranke SDS v zvezi z afero Rupar, ki so resda izražala nekaj nezadovoljstva s poslančevim medijskim izpostavljanjem, v glavnem pa je zatrjevala, da stranka nima nič s tem in da gre za poslančeve osebne zadeve. Spomnimo se, ko se je rolal škandal Aurelio Juri, je France Cukjati pohitel z izjavo, da poslančevo svinganje “ni ravno v ponos državnemu zboru”. Ruparjevega skakanja čez plot Cukjati ni komentiral. Kdor molči, devetim odgovori? Pa še to, lani poleti je devet poslank zaradi Ruparjevih teženj po pregledovanju mednožij poslalo protestno pismo predsedniku državnega zbora, naj pozove poslanca, da se opraviči užaljenim poslankam. Med podpisnicami je bila tudi poslanka SDS Alenka Jeraj, ki je svoj podpis obrazložila s tem, “da si želi, da bi v državnem zboru razpravljali čim bolj konstruktivno, s čim manj žaljivkami in drugimi opazkami, če pa že kdo v naglici izreče kaj neprimernega, se zdi prav, da se za to tudi opraviči”. Pisma niso podpisale le tri poslanke: Polonca Dobrajc (SDS), Barbara Žgajner Tavš (SNS) in Eva Irgl, ki je povedala, da so v bistvu nestrpni tisti, ki vpijejo, da so poslanci seksisti in šovinisti in sovražni govorci, da tudi njo v nekem časopisu (jep, v Mladininem Rolanju po sceni) večkrat žalijo, pa to junaško prenaša, ker želi tako skupaj s svojo stranko pokazati, da goji kulturni dialog. Torej, ko je največji strankarski mačo v škripcih, krizni štab SDS na fronto pošlje svojo najlepšo poslanko, da s svojim zalim nastopom uravnoteži nastalo situacijo.

Medtem ko navadni smrtniki ugibamo, zakaj je poslanec in župan Tržiča Pavel Rupar, ki že najmanj dve leti dobro ve, kdo, zakaj, kako in s čim ga izsiljujejo, šele ta teden podal prvo kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja, pa še to proti svoji intimni prijateljici, s katero se je nato pobotal, so poznavalci nevarnih razmerij razvili teorijo, zakaj je Ksenija Slak v roku nekaj ur obrnila ploščo. Punca naj bi upoštevala nasvet zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da se z opcijo, ki je dobila mandat na volitvah, ne gre šaliti. Na tehtnico naj bi vrgla ne ravno skromen honorar pri Direktu in Ruparjevo zalogo stanovanj, od katerih bi lahko kakšno v zameno za molk zamenjalo lastnika in dobilo lastnico, še posebej če bi se izkazalo, da je nesojena novinarka na lepem brezmadežno zanosila, kar bi lahko dolgoročno prineslo še dodatne ugodnosti. Koliko vode lahko drži ta teorija, bo bržčas znano v kratkem.

Še bolj zanimiva pa je razlaga, do katere so prišli dežurni teoretiki zarot, odgovarja pa na vprašanje, kdo je poslancu Ruparju v resnici vse skupaj podtaknil. Afero naj bi mu zakuhali kar njegovi strankarski kolegi na vodilnih mestih. Že dolgo naj bi bili nezadovoljni z Ruparjevim neotesanim obnašanjem in nepremišljenimi izjavami, ki vzbujajo bodisi zgražanje bodisi posmeh ter škodijo celostni podobi stranke. A ker se Rupar zaradi svoje trme in karizmatičnega statusa tržiškega šerifa, prepričanega, da mu nihče nič ne more, ker nosi prave politične barve, doslej ni pustil disciplinirati, naj bi sklenili, da ga naposled ukrotijo z uporabo posebnih metod in sredstev.