Jure Trampuš

31. 10. 2006  |  Mladina 44

Zmagoslavna vrnitev Zorana Jankovića

Udarec Janši in mokre sanje razpršenih levičarjev

Zmagoslavni ples Zorana Jankovića in Petra Vilfana po razglasitvi rezultatov

Zmagoslavni ples Zorana Jankovića in Petra Vilfana po razglasitvi rezultatov
© Matjaž Tančič

"Zmagali smo, ker smo največja stranka," so dejali prvi. "Zmagali smo, ker smo še zmeraj največja opozicijska stranka," so bili ponosni drugi. "Ja, zmagali smo, ker smo dvignili trend, ker smo zmanjšali razliko do druge največje stranke," so se hvalili tretji. Na koncu so zmagali prav vsi, celo majhni županski kandidat nekoč pomembne stranke. 1,7 % "vsekakor ni poraz", je svoj rezultat komentiral Jožef Kunič, človek, ki je v Ljubljani zbral le dobrih 2200 glasov, pa čeprav je zanj agitirala druga največja stranka v Sloveniji.

A pravi zmagovalec je bil v Ljubljani samo in le eden. Zoran Janković, nekdanji direktor in priučeni politik, je na lokalnih volitvah v Ljubljani pometel s konkurenco, razbil levico, desnico, njegova lista pa je dobesedno povozila vse parlamentarne in neparlamentarne stranke, liste in združenja. V Ljubljani je za Jankovića glasovalo več kot 82.000 ljudi, njegova lista pa je zbrala nekoliko manj, a vseeno velikih 52.600 glasov. V nedeljo je za Jankovića svoj glas oddalo 63 %, za njegovo listo pa 41 % Ljubljančanov, ki so prišli na volišča. Prva zasledovalca, France Arhar in SDS, sta v Ljubljani zbrala trikrat manj glasov.

Zgolj za primerjavo: 82.000 glasov je več, kot je na državnozborskih volitvah uspelo zbrati Desusu, SNS in SLS. Bajukova NSi, ki ima v parlamentu devet poslancev, pa je pred dvema letoma v vsej Sloveniji zbrala samo 6000 glasov več, kot jih je v nedeljo Janković zbral samo v Ljubljani. Številko pred novim ljubljanskim županom je v nedeljo obkrožilo 8,5 % vseh, ki so v Sloveniji volili župane.

Jankovićeva ljubljanska zmaga je bila popolna, neskončna, nedoumljiva. Sorazmerno je zbral več glasov kot Milan Kučan leta 1997, njegovih 63 % pa je primerljivih z rezultatom iz leta 1992, ko je Kučanu uspelo prepričati 64 % volilcev. Od 15. novembra 2005, ko so nadzorniki Mercatorja odstavili Zorana Jankovića s položaja predsednika uprave, pa do nedelje, ko je Janković postal župan Ljubljane, je minilo manj kot leto dni.

Medtem ko je Jankovićeva druščina poplesavala ob Ljubljanici, je bilo pri Arharjevih bolj turobno. Njegov volilni štab je bil prazen, velike zabave Zbora za Ljubljano ni bilo, celo Janez Janša je potreboval debelo uro, da se je oglasil v medijski eter. Nezadovoljno in nečimrno je mikrofonom priznal, da z Ljubljano pač ne more biti zadovoljen. Poraženi Arhar je v svojem štabu v ljubljanskem Hotelu City osamljeno stopical sem in tja, dokler s peščico privržencev vendarle ni šel čez cesto, na sedež SDS, kjer ga je sprejel premier. Zviti Podobnik se je odpeljal v Celje, Arharja pa je od strankarskih veljakov obiskal samo Bajuk, ki podobno kot Arhar nad rezultati volitev ni bil ravno navdušen. Za politike je slabo, če se preveč družijo s poraženci.

Rezultati izven Ljubljane so drugačni. Janševa SDS je v občinah, kjer se voli po proporcionalnem sistemu, dobila 577 mandatov v občinskih svetih ali slabih 17 % glasov. Zmaga navidezno ni visoka, rezultat je gotovo slabši od tistega iz leta 2002, ko je na lokalnih volitvah LDS zbrala skoraj 24 % glasov. Ali od onega državnozborskega izpred dveh let, ko je SDS zmagala z 29 %. A deleži sami po sebi ne povedo veliko, čisto sliko pači uspeh lokalnih list, ki je bil tokrat večji kot tisti pred štirimi leti. Sliko zamaže tudi dejstvo, da občine med sabo niso enakovredne. Tako je SLS po tradicij dobila največ županov, a hkrati kot samostojna stranka v prvem krogu samo enega v mestni občini, v Ljubljani pa se v mestni svet sploh ni prebila. Kljub omenjenim zadržkom pa je nesporno, da je SDS v Sloveniji ostala največja in najvplivnejša politična stranka. Prav tako je očitno, da Kacinovi LDS ni uspelo ustaviti njejega padca, v Ljubljani je recimo izgubila kar deset mestnih svetnikov, izgubila je tudi v Mariboru, v Kranju in še kje drugje. Rezultat volitev izven Ljubljane je skratka prinesel tri stvari. Prvič: Janševa SDS je zmagala tudi na lokalni ravni, vendar njena zmaga ni bila tako triumfalna kot tista izpred dveh let. Drugič: LDS v dveh letih od poraza na državnozborskih volitvah ni uspelo obrniti trenda padanja zaupanja, razmerja med parlamentarnimi strankami pa so ostala praktično nespremenjena. In tretjič: na lokalni ravni je zmagalo veliko lokalnih list in nekaj kandidatov neparlamentarnih strank, oboji so odvzemali glasove velikim strankam.

Rdeči ljubljanski zmaj

Ljubljanska zgodba ni samo posebna zgodba lokalnih volitev, saj so lokalne volitve sestavljene iz samih posebnih zgodb, vendar pa ljubljansko volilno telo načeloma, razen s pridihom urbanosti, doslej ni zelo odstopalo od slovenskega povprečja. Morda je bilo tokrat le bolj progresivno. Četudi lokalne volitve niso povezane samo z Ljubljano, prestolnica pa hkrati ni edini odsev političnega dogajanja v državi, je velikanska zmaga Zorana Jankovića tolikšna, da potrebuje nekaj več pozornosti.

Izvolitev Jankovića se da razumeti na več načinov. Najpreprostejša je tista interpretacija, ki pravi, da je Janković zmagal, ker se ga je oprijel sloves uspešnega podjetnika. Ljubljana kronično potrebuje uspešno upravljanje, mestni svet in mestna podjetja pa v zadnjih letih niso bili ravno zgled dobre organizacije in produktivnega dela. Populistična logika je preprosta: ker je bil Janković uspešen v podjetju, bo lahko sedaj uspešen tudi v mestu. Zmagal je pač dober operativec in organizator, javna oseba z ugledom zmagovalca. Kar dosedanji župani in županje Ljubljane niso bili.

Druga interpretacija je povezana z volilno bitko in Jankovićevimi protikandidati. Arharjev volilni štab je delal slabo, njegov predvolilni slogan je bil obupen, njegova javna podoba je bila premalo urbana, njegovi javni nastopi so bili nekorektni, ni znal predstaviti svojega programa in ni znal odgovarjati na najbolj preprosta vprašanja. Recimo na tisto, ali Ljubljana potrebuje džamijo. Njegova podoba je bila polna nasprotij, nastopal je kot samostojni kandidat, a z javno podporo predsednika vlade, želel je zmagati v Ljubljani, a je še nedavno živel v Cerknici, boril se je za mesto in meščane, a si je zadnjo večerjo organiziral z aktivom kmečkih žena. Ko se je nekaj dni pred volitvami pojavil osnutek Mercatorjeve revizije o poslovanju Zorana Jankovića, njegove besede o tem, da jo pozna samo iz medijev, niso bile prepričljive. Morda so bile resnične, a negativna kampanja je koristila bolj Jankoviću kot pa Arharju. Kandidatu, ki je volitve enkrat že izgubil.

Tretji razlog je političen. Janković je kandidiral kot samostojen kandidat, seveda ga v Sloveniji podpira del politične elite, a v predvolilnem času se je Janković izogibal stikom s politiki. Ni se srečaval niti z ljudmi iz opozicije niti s tistimi z vladne strani. Obisk ministra Viranta, domnevno namenjen samo izmenjavi stališč, je minil brez večje medijske pozornosti. Na drugi strani je bilo drugače, njegov protikandidat je nekaj dni pred volitvami v ljubljanski Kavarni Evropa poklepetal s štirimi ministri. S Simonitijem, Bručanom, Matejem in Ruplom. Jankoviću je skratka uspelo oblikovati imidž nadstrankarskega človeka, kandidata, ki politiko razume na drugačen način, kot je bil uveljavljen doslej. Ker Politbarometer vseskozi zaznava, da ljudje ne zaupajo niti političnim strankam niti državnemu zboru, je bila takšna poteza modra. In očitno je val nezaupanja do politike in strankokracije, ki je pred dvema letoma potopil LDS, v Ljubljani načel tudi druge stranke. Tudi tiste, ki so na oblasti.

Četrti razlog je klofuta Janezu Janši. Morda je njegova stranka v Ljubljani dobila osem mandatov, kar je eden več kot v prejšnjem sklicu mestnega sveta, a jih je zato debitantska Jankovićeva list pobrala kar 23. In to kljub dejstvu, da je na njej nekaj pritepencev iz razpadajoče LDS, nekaj popolnih političnih analfabetov in nekaj političnih profesionalcev. Jankovićevo ime je prekrilo druge slabosti. Antagonizem med Janšo in Jankovićem izvira še iz časov Foruma 21 in lanske menjave v Mercatorju. Takrat je Janša javno trdil, da je bilo imenovanje Jankovića za šefa uprave Mercatorja politično, nastavila naj bi ga ekipa Toneta Ropa, a premier je v isti sapi dodal, da z Jankovićevo odstavitvijo sam nima ničesar. Velikemu osamosvojitelju ni verjelo mnogo ljudi. Ko je pozneje mestna SDS sprožila plaz obtožb o korupciji in nepotizmu, je iz padlega direktorja Jankovića nastal mučenik. Janez Janša je za Zorana Jankovića naredil tisto, kar je zanj naredila vojska. Slednja je iz kolumnista Mladine oblikovala idol slovenske osamosvojitve. Janša pa je iz bogatega direktorja naredil ljubljanskega župana, simbol upora zoper vlado. Volilci Zorana Jankovića niso bili samo tisti, ki so bili nezadovoljni z delom Danice Simšič, Viktorije Potočnik, Dimitrija Rupla, ki so se hrepeneče ozirali nazaj, v čase slavnega Ivana Hribarja, arhetipske idealitete ljubljanskega župana, pri katerem narodnobudni pomladniki pozabljajo, da se je med drugim zavzemal za utopitev Slovencev v jugoslovanstvu. Volilci Zorana Jankovića so bili tudi tisti, ki niso naklonjeni vladi Janeza Janše, ki niso zadovoljni z delom njegove ekipe. Zoran Janković je spretno zajezdil val (levega) nezadovoljstva, ki se je po dveh letih vladanja Janeza Janše začel širiti po Ljubljani. Teza, da je bila v Ljubljani poražena levica, je nenatančna. V Ljubljani so bile poražene parlamentarne stranke, poražena je bila formalna levica, a nič več kot to. Volilci so se množično preselili k deklariranemu levičarju, liberalna Ljubljana je izbrala novega vodjo, pa čeprav je za nekatere njegova leva podoba sporna.

Mokre sanje

Zaradi Jankovićevega uspeha so se po Ljubljani spet začele širiti ideje o novi levici. Širijo se že dlje časa, začelo se je že pred leti, najprej z uporom proti Natu in proti vojni, potem z aktivistično-akademskim Forumom za levico, pa z nespretnimi poskusi oblikovanja novih strank in frakcij. Nezadovoljstvo z etablirano politiko se je pokazalo tudi pri Drnovškovem Gibanju. Jankovićev uspeh, ki je seveda posledica družbenih razmer, nezadovoljstva z vlado in političnimi strankami, širi apetite. Širijo jih tudi informacije o neformalnih povezavah med Jankovićem in Kučanom. Jankovićev volilni štab je recimo na dan volitev priredil zasebno kosilo za člane liste, za posameznike, s katerimi se je bodoči župan posvetoval o svoji odločitvi za kandidaturo, za člane strokovnega sveta in sodelavce iz volilnega štaba. V nedeljo sta k Spodnjemu Kirnu prišla tudi Gregor Golobič in Milan Kučan. Slednji s soprogo, malo pozneje kot prvi. Na kosilu naj bi zbrani zbirali tudi stave, koliko svetniških mest bo osvojila lista Zorana Jankovića, a celo najbolj optimistični niso napovedali končnega uspeha.

Jankovićeva zmaga je posledica realnih razmer v družbi in na političnem prizorišču. Tako na levi kot na desni strani. Rezultati volitev so že vidni. LDS je začela pokati po šivih, svoje odstope so napovedali šefi različnih občinskih volilnih štabov, že dan pred volitvami pa je z mesta podpredsednika LDS odstopil Matej Lahovnik. Svojega odstopa ne želi komentirati in pravi, da je odstopil iz osebnih razlogov. Besede o osebnih razlogih imajo ironičen pomen, LDS se je pred časom nekajkrat šalila, ko so različni javni uslužbenci in direktorji odstopali iz osebnih razlogov. Razlogi za Lahovnikov odstop so najverjetneje drugje, zdi se, da se ekspodpredsednik LDS ni vedno strinjal s politiko vodenja stranke Jelka Kacina, ki je nekajkrat napadel Zorana Jankovića. Odstop je pač sporočilo funkcionarjem stranke, da se ne strinja s potjo, kamor pluje barka Jelka Kacina.

LDS sicer v naslednjih mesecih načrtuje nov strankin kongres, na katerem se lahko ponovi že napovedani scenarij: ali novi voditelj stranke ali pa odhod nezadovoljnega dela LDS s strankinega kongresa. Pač iskanje poti, kako oblikovati zavezništvo med Jankovićem in njegovimi političnimi svetovalci, med Pahorjevo SD in med prečiščeno ali pa prenovljeno LDS. Na eni strani naj bi se vzpostavila leva sredina, na drugi pa Zbor za republiko in Janševi republikanci. Zgolj za opombo, pred dvema letoma, na dan volilnega molka državnozborskih volitev, je s funkcije predsednika LDS odstopil tudi neki drug funkcionar LDS, nekdanji predsednik sveta in generalni sekretar stranke Gregor Golobič. Golobič je sicer še vedno član stranke.

A odstopi in skrivna kosila ne bodo rodili močne politične alternative. Teorija o novi stranki gre takole: Zoran Janković bo okoli sebe zbral skupino sposobnih in prepričljivih posameznikov, ki bodo v šestih, če ne že v štirih letih prevzeli parlament. A ta teorija ima nekaj pomanjkljivosti. Janković za zdaj pravi, da ostaja na magistratu, velik političen kapital pa bi lahko hitro izhlapel, če ne bo uresničil svojih obljub o prenovi ljubljanskega vsakdana. Morda pa bo prenovljena politična levica svojega novega voditelja poiskala kje drugje, recimo v Bruslju, kamor hodi v službo evropski komisar Janez Potočnik, pa čeprav je težko verjeti, da bi ta zaradi slovenskih političnih razprtij pred koncem mandata zapustil dobro plačano službo.

Če je Janez Janša slabe volje zaradi zmage Zorana Jankovića, vsaj za zdaj zaradi novih političnih sil nima velikih skrbi. LDS se konsilidira že dve leti, Pahorjeva SD zelo počasi povečuje svoj politični vpliv in je hkrati ujeta v fantomskem partnerstvu za razvoj. Sanje o neki novi veliki politični sili, ki bi zrasla ob Zoranu Jankoviću ali pa z njim, so za zdaj neuresničene želje. Res je, da je zmaga Zorana Jankovića pokazala nezadovoljstvo pomembnega deleža volilnega telesa, a to volilno telo nima resne politične alternative. In dokler je ne bo, bo SDS še zmeraj največja in najvplivnejša politična stranka.