Humano preseljevanje

Romska družina Strojan je v nedeljo zapustila svoj dom. Odšli so v Postojno, ker so tako zahtevali njihovi sosedi. Za to družino v okolici Ambrusa ni več prostora, Romov domačini ne marajo več. Tisto soboto se je v Sloveniji zamajala pravna država, zamajali so se njeni temelji. Proti njeni volji so preselili družino, ki ni bila všeč sosedom.

A na začetku je kazalo drugače. Zadnji petek v oktobru je Slovenska tiskovna agencija zapisala misel ministra Zvera, ki je tokrat nastopal kot predstavnik vlade in predsednik vladne komisije za zaščito romske skupnosti. Minister je ugotovil, da v 21. stoletju ni mogoče pristati na to, da bi koga nasilno izselili. Takšne zahteve so pač neprimerne in časi, ko so ljudi na silo preseljevali, sodijo na smetišče zgodovine. Tako je govoril en minister, z njim se je strinjal tudi drugi, notranji. Govorila sta trezno, umirjeno. V današnjem političnem jeziku - evropsko.

Le dan pozneje so razburjeni vaščani Ambrusa in okoliških vasi romsko družino prisilili, da je sprejela dogovor o začasni deportaciji v Postojno. Nazaj, v svoj dom in na svojo zemljo, se naj ne bi več vrnili. Bo minister Zver, načelen, kot je vedno, odstopil vsaj s položaja predsednika komisije za zaščito romske skupnosti? Krajani ga niso poslušali, policisti tudi ne. Slednji tudi niso zaščitili romske družine, pač pa organizirali njihovo preselitev.

Ne kaže, da bi kdo odstopil in sprejel odgovornost za deportacijo družine. Družine, ki je morala oditi zaradi pritiska krajanov, ki sicer zase pravijo, da ne sovražijo vsevprek vseh Romov, da pa ne morejo "več tolerirati vztrajne ignorance in ponavljajočih se kršitev skoraj slehernih pravnih in civilizacijskih norm ter pravil". Ljudje so vzeli oblast v svoje roke in množično, z motorno žago in bojnimi pesmimi, razburjenimi klici in grožnjami prisilili družino, da je odšla s posestva, ki si ga je kupila sama in kjer so živeli že vrsto let.

Vlada pravi, da je ravnala dobro, odgovorno in rešila problem. Zver trdi, da ni šlo za nasilno preselitev, pač pa za dogovor, četudi sklenjen pod pritiskom razgrete množice, ki je Rome iz sovražnega okolja prestavil v prijaznejše bivališče. V propadajoči center, ki se še ureja in ki je samo začasna rešitev. Začasna, ne končna. Država je Romom skratka pomagala.

Takšno razmišljanje je seveda cinično, država preseljeni družini ni pomagala. Nasprotno: njeno ravnanje lahko razumemo kot aktivno sodelovanje pri preseljevanju romske družine z njihove zemlje. Etičnega čiščenja ni preprečila, pač pa ga je omogočila, posredno izpeljala.

Sedaj je na Dolenjskem Rome strah, ne vedo, kaj bodo prinesli naslednji dnevi, lahko se zgodil, da se bodo drugi nezadovoljneži oglasili na enak način kot tisti iz Ambrusa. Naslednja tarča je lahko romsko naselje Žabjak ...

Toži baba

Že pred deportacijo je na naraščajoča trenja najprej opozorila Liberalna akademija, nadstrankarska izpeljava LDS, dan po deportaciji so se oglasili tudi pri lezbični sekciji ŠKUC-LL in zapisali, da so Romi postali begunci v lastni državi. Protestirali so "proti nepripravljenosti predstavnikov države, da v okviru ustavnih zagotovil, nacionalnega in mednarodnega prava in temeljnih civilizacijskih norm zagotovijo red in zakonitost. Država je popustila pred neciviliziranimi zahtevami, grožnjami in fizično silo krajank in krajanov Ambrusa ter nemočno skupino Romov z njihovih domov izgnala v rezervat v Postojno". Ves zgrožen se je oglasil tudi Matjaž Hanžek. V prvi izjavi za javnost je dejal, preselitev pomeni konec pravne države, "saj lahko masa, ki grozi s smrtjo, odloča, kje bo kdo živel".

Vladna stran je na očitke odgovorila užaljeno. Zver je recimo dejal, da mnenja o smrti pravne države "prilivajo olje na ogenj". Da izzivajo in škodujejo. Romom in vsej Sloveniji. Ker se zadeve internacionalizirajo, ker naj bi tuji mediji veliko pisali o tem, kaj počnemo Slovenci, bo sedaj vlada pred evropskimi institucijami dokazala, kaj je res in kaj ni. "In to bomo tudi dokazali," je zatrdil minister.

Minister za šolstvo pa ni edini, ki se je oglasil zaradi izjav Matjaža Hanžka. Sredi praznikov, v torek pozno zvečer je prišlo tudi pismo iz kabineta predsednika vlade. Kabinet predsednika vlade ni izrazil obžalovanja zaradi nasilnega vedenja krajanov, ni govoril o neprimernosti tovrstnih shodov, pač pa ga je zmotilo dejanje varuha človekovih pravic, ki je o dogajanju na Dolenjskem obvestil Svet Evrope. Hanžkova poteza naj bi bila "nerazumna in neodgovorna". Janševi tiskovni predstavniki so še zapisali, da se vlada trudi in da vlaga znatna sredstva v reševanje romskih bivanjskih razmer in v njihovo integracijo, da pa problem "obstaja že vrsto let in g. Hanžek k njegovi rešitvi ni prispeval še ničesar". Oni, v nasprotju z neodgovornim varuhom, pač so.

Morda drži, da se Hanžek s to romsko družino do sedaj ni ukvarjal, a o Romih, njihovih težavah, diskriminaciji in izrinjenosti, je pisal ničkolikokrat, njegov urad pa je organiziral seminarje in reševal praktične situacije. Janševi očitki so absurdni. Če varuh človekovih pravic misli, da so bile v Ambrusu romski družini kršene človekove pravice, in če misli, da je pravna država pokleknila pred množico, je njegova dolžnost, da to sporoči medijem in drugim mednarodnim institucijam. In to njegov urad vseskozi dela. V letnih poročilih urada varuha človekovih pravic so Romi omenjeni velikokrat, varuh opozarja na diskriminacijo, na brezposelnost, na pomanjkanje politične participacije, bivanjske razmere, zahteva romski zakon, opozarja tudi na medije, ki širijo stereotipe. In jasno, piše tudi o prebivalcih, ki imajo z nekaterimi Romi težave, in tudi o problemih znotraj romske populacije. Varuh človekovih pravic opozarja na probleme, rešujejo pa jih vlade in druge institucije. Tako premier kot njegovi svetovalci seveda vedo, da varuh tovrstnih pristojnosti nima.

Ko je Hanžek izrazil začudenje nad takšnim odgovorom kabineta predsednika vlade, se je ta oglasil še enkrat. Valentin Hajdinjak je od Hanžka zahteval opravičilo in dodal, da Hanžek "s svojim neodgovornim obnašanjem in ravnanjem škoduje funkciji, ki jo opravlja", in da je "tokratno blatenje Republike Slovenije pred mednarodnimi institucijami preseglo vse meje". Blatenje? Je kdo prebral poročilo, ki naj bi ga poslal Hanžek, je kdo poslušal, kaj in komu je Hanžek opisal dogajanje v Sloveniji? Nenavadna ostrina pisma je težko razumljiva. Kot da bi imela druga stran slabo vest in kot da ji ne bi bilo všeč, ker neodvisna institucija opozarja na njene napake. Kdo ve, morda pa vlada misli, da bi bilo bolje, če bi Hanžek sam predlagal izselitev vseh romskih družin iz krajev, kjer se pojavljajo problemi, morda misli, da bi bilo bolje, če bi varuh človekovih pravic zaščitil večino pred manjšino, morda bi bilo bolje, če bi vseskozi molčal ali pa se izselil v Postojno. Vse skupaj je še bolj absurdno, ker o tem, kako je varuh človekovih pravic "zatožil Slovenijo Svetu Evrope", tarna vlada, katere simpatizerji so pred leti beneško komisijo povprašali, kakšno je njihovo mnenje o slovenskem volilnem sistemu. Eni lahko, drugi ne smejo.

Mednarodne ustanove

A Svet Evrope ne bo imel veliko dela. Mednarodne ustanove položaj romske skupnosti v Sloveniji že zelo dobro poznajo. V poročilu o spoštovanju človekovih pravic, ki ga vsako leto pripravljajo v Washingtonu, je recimo zapisano, da sta v Sloveniji opazna diskriminacija in nasilje nad Romi, govorijo pa še o nenavadnem ločevanju na avtohtone in neavtohtone Rome. Tudi Komisija OZN za človekove pravice zaskrbljeno ugotavlja, da "romska skupnost še vedno trpi zaradi predsodkov in diskriminacije, še posebno ko gre za dostop do zdravstvenih storitev, izobraževanja in možnosti zaposlovanja". Slovenski Romi so omenjeni tudi v letnem poročilu Amnesty International, o njih pa je pisala tudi Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti.

Še največ časa je Sloveniji namenil nekdanji sekretar za človekove pravice pri Svetu Evrope Alvaro Gil-Robles. Sam je obiskal romske vasi, v Slovenijo pa je poslal tudi svojo delegacijo. Že leta 2003 je v posebnem poročilu o Sloveniji med drugim zapisal, da se vlada sicer trudi, da pa "Romi pogosto ostajajo v slabšem položaju na mnogih področjih življenja, vključno z zaposlovanjem, izobraževanjem in nastanitvijo, še posebej v določenih delih države". Ko so potem dve leti pozneje pri Svetu Evrope ocenjevali napredek Slovenije, v novem poročilu še zmeraj niso bili povsem zadovoljni. V diplomatskem jeziku se jim je zapisalo, da komisar pozdravlja nove strategije vzgoje in izobraževanja Romov, da pa ga skrbi model iz OŠ Bršljin, zapisali so tudi, da so Romi v Slovenji še vedno deležni diskriminacije in izključevanja, da so bivanjske razmere številnih Romov neprimerne in da je "potrebno več truda in posebnih programov za najbolj marginalizirane skupine, da bi jim zagotovili njihovo pravico do primerne nastanitve". Romi so seveda ena najbolj deprivilegiranih skupin v državi.

In kako je na vse te očitke odgovorila država? Roblesovo poročilo so vladni uradniki podrobno zavrnili s številkami o tem, koliko denarja vlada namenja različnim programom za Rome, zapisali pa so tudi, da vlada pripravlja temeljni romski zakon, ki je trenutno v vladni proceduri. Sprejet naj bi bil še letos. Miran Komac z Inštituta za narodnostna vprašanja je sicer na nedavnem seminarju o diskriminaciji, ki sta ga pripravila Hanžkov urad in avstrijski inštitut za človekove pravice, omenil, da je zakon pripravljen, vendar v njem pogreša določbe o pozitivni diskriminaciji.

Vlada res daje nekaj denarja, verjetno več kot prejšnje, vendar vse to ne pomeni, da dela dovolj dobro. "Odkar je na oblasti sedanja koalicija, hkrati lahko opažamo, da se dramatično spreminjajo oblike sporov z Romi, sami spori pa eskalirajo tako, da postavljajo pod vprašaj obstoj pravne države," so recimo opazili pri Liberalni akademiji. V zadnjih letih se je zgodila segregacija v Bršljinu, bombaški napad na romske vasi in umora, po Novem mestu so se pojavili letaki, ki so Romom grozili s fizičnim nasiljem ... Politična dejanja oblasti kažejo drugačno sliko od njihovih besed. Ko je recimo pred tedni parlamentarni odbor za peticije obravnaval letno poročilo varuha človekovih pravic, poslanska večina ni potrdila predlaganega napotila vladi, naj "določi strategijo vključevanja Romov v družbo". Predlog naj bi bil nepotreben, saj vlada že pripravlja poseben romski zakon.

Kdo je kriv?

Zver sicer ni vedel, zakaj včasih prihaja do konfliktov med romsko populacijo in okoliškimi prebivalci. "Kot da bi si to nekdo želel," je razpredal svoje misli na ponedeljkovih Odmevih, se čudil in razmišljal o političnih skupinah. Na krivca ni znal pokazati.

Če bi se Zver malo zakopal v zbrana dela predsednika SDS Janeza Janše, ki trenutno opravlja funkcijo predsednika vlade, bi v njegovem predvolilnem intervjuju za Sobotno prilogo našel stavke o tem, da so tudi Romi med tistimi, ki da ogrožajo "nacionalno substanco", stavke o "nekakšnem nadstatusu tistih, ki jih je slovenski narod povabil k oblikovanju svoje države". Sovraštvo do Romov je zgradila in spodbudila država, ker se z njim ni soočala in ga tudi ni reševala. To velja za sedanjo in za prejšnje vlade. Zgradili in spodbudili so ga politiki, ki so v napetostih in nedorečenih razmerjih iskali politične točke. Janša je pred državnozborskimi volitvami leta 2004 izkoristil latentno sovraštvo do Romov, ki je doma v delu volilnega telesa, in se tudi s pomočjo njihovih glasov povzdignil na oblast. Zgled, ki ga je dal v intervjuju, je dobil odmev v gozdu blizu Ambrusa. In ta očitno bolj odmeva kot njegov avgustovski govor v Prekmurju, kjer je govoril o sožitju različnih skupnosti in poimensko omenil tudi Rome.

A ker Janša rad pove, da mediji njegove izjave trgamo iz konteksta, dodajmo še eno. V istem intervjuju za Sobotno prilogo je, kakšno naključje, govoril o Ambrusu. "Če boste obiskali npr. romsko naselje pri Ambrusu in potem sam kraj, boste lahko videli, da gre za na prvi pogled različno kulturo oz. civilizacijo; kar pa načeloma še ne pomeni, da so nasprotja in konflikti nujni. Različne kulture namreč lahko živijo v sožitju v istem okolju, če zakoni veljajo za vse enako." Premier se ne moti, morda gre za različni kulturi, a ker živimo v isti državi, za vse veljajo enaki zakoni. Če je verjeti Janševim besedam, lahko tako pričakujemo, da bo država kaznovala kolovodje in organizatorje sobotnega pogroma, ljudi z motorno žago, ki so spodbujali k nacionalnemu sovraštvu, grozili, povzročili splošno nevarnost in hkrati kršili še nekaj zakonskih določb in ustavnih členov. Niti ustava niti zakoni namreč ne dovoljujejo shodov, na katerih se spodbuja razdor ali nestrpnost. Ustava pravi, da je protiustavno "vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti". Kazenski zakonik ji pritrjuje in določa, da se "tisti, ki izziva ali razpihuje narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo, kaznuje z zaporom do dveh let". Če so se te kršitve v gozdu resnično dogajale, jih morajo raziskati policisti, o njih pa naj odloči sodišče. In če bo žalosten eksces minil brez prave preiskave, se bodo lahko ponovili podobni pogromi. Razburjena množica z motorno žago in palicami se lahko oglasi tudi pri vas.

Še enkrat. Pravna država ni umrla samo zato, ker je razburjena množica preselila družino, pač pa tudi zato, ker se je ta razburjena množica sploh pojavila. Niso krivi ne prvi, malo več drugi, še najbolj pa država, ki s svojo nedejavnostjo ali celo namerno apatijo dopušča, da se pogromi proti drugačnim sploh pojavijo.

Ko so v soboto v gozdu potekala "pogajanja", je množica pred policijskim kordonom pela domovinske pesmi. Med drugim so zapeli tudi Zdravljico, peli so tem, kako "ne vrag, le sosed bo mejak". Morda so peli ubrano, a besedila niso poslušali.