Stvaritev preve dame

“Zame je največji uspeh, če je smer ne pretežka in ne prelahka, če plezam v dobri navezi, če je lepo vreme. Ali pridem na vrh ali ne, je drugotnega pomena. Pomembno je, da sem tam, v naravi, ki je vendarle idealen primer organizacije. Človeška družba z umetnimi odnosi nikoli ne dosega tako visoke stopnje. V gorah pa sem se naučil še nečesa. Lahko si še tako dobro pripravljen, lahko imaš še tako močno voljo, pa ni dovolj. Zgodi se, in ni te več. To je zelo pomembno spoznanje,” je povedal premier Janez Janša, ko ga je novinarka slovenske družinske revije, ki bo kmalu praznovala častitljivih 35 let izhajanja, povprašala o njegovih plezalskih uspehih. Dodal je še, da noče govoriti o plezalnih podvigih, ker ne dela črtic. Na Triglavu je bil že velikokrat, v mesecu, ko je potekal intervju, že trikrat. Ena njegovih najljubših sten je severna triglavska. Ter Lepa Špica, poleg severozahodnega raza Jalovca, ki mu je ostal v najlepšem spominu. Intervju na višavah, ki nam je Janeza Janšo predstavil, kot ga (morda) še ne poznamo, se je zaključil z vprašanjem, ali je med vrhovi, ki jih namerava osvojiti v naslednjih mesecih, tudi slovenski politični vrh. In Janša je odgovoril: “Če me sprašujete, ali nameravam zmagati na teh volitvah, je odgovor da.”

Naj pojasnim morebitno zadrego. Omenjeni alpinistični portret Janeza Janše z naslovom Samota v steni je nastal v drugi polovici avgusta 1996, ko je bil portretiranec še prvak opozicije z močno voljo osvojiti politični Triglav. Točno leto poprej je druga novinarka iste družinske revije Janeza Janšo, kot ga (morda) še ne poznamo, obiskala na počitnicah v dolini Soče, natančneje v Lepeni, kjer je vodil poletni tabor svoje stranke, in nastal je portret z naslovom Njegove samotne doline. “V zeleno-lila-roza vetrovki je bil videti mladeniški in sproščen, kot ga sicer nismo vajeni,” je zapisala novinarka, ki ji Janša ni ponudil kave, ampak medvedjo kri oziroma gosto borovničevo žganje, ki vas prijetno požgečka po grlu. Kaj je pila tretja novinarka taiste družinske revije, ki je kakšno leto prej obiskala Janeza Janšo z družino na njegovem grosupeljskem domu, se trenutno ne spomnim, vem pa, s čim je Janez Janša postregel četrti novinarki te družinske revije, s katero sta letošnjega avgusta, natanko deset let po triglavski avanturi, po Centralnem stebru preplezala na vrh Lepe Špice: s kavo in hrenovkami. V naslovu alpinistične reportaže S predsednikom na isti vrvi, ki nam je hotela predsednika vlade predstaviti, kot ga (morda) še ne poznamo, tokrat za spremembo ni bilo samote ne v samostalniški ne v pridevniški obliki, sta se pa zato nepričakovano pogosto pojavljali besedi romantika in romantičen. “Hm, kdo bi si mislil, da je veliki Janša, za katerega velja, da ga imaš ali zelo rad ali pa je tvoj nepopustljivi nasprotnik, tako romantičen. Na idiličnem planinskem pašniku sem začela ugotavljati, da je pred nami velik dan,” je med drugim ugotovila novinarka, ki se je `prek vrste na intervju čakajočih novinark in novinarjev prebila z dragocenimi izkušnjami iz alpinizma in si tako zagotovila intervju z Janezom Janšo'. “Ne bom se delala, da je plezanje s predsednikom vlade nekaj povsem običajnega. Bom raje priznala, da so se mi pošteno tresle roke, ko sva se z Janezom Janšo navezovala na plezalno vrv. Kako se mi ne bi! Stala sva pod ogromno steno Lepe Špice, to je sredi največjega trentarskega zakotja, napovedoval se je fantastičen dan - pa tudi noč s polno luno - jaz pa sem premišljevala, pred kako odgovorno nalogo sem se znašla.” In če smo že pri bukoliki, osebno mi je najbolj všeč tale odlomek: “Ali je vse to sploh res? Skoraj negibna od utrujenosti in zamaknjena od skoraj mističnega doživetja sem sedela na leseni klopci pred premierjevo hiško, pila kavo in kadila cigaro.”

Okej, ognimo se freudovskim fusnotam glede hrenovk in cigar ter si zastavimo vprašanje, ki po moji skromni presoji sodi v okvir informacij javnega značaja. Torej, zakaj bi nek visoki politik in državnik najvišjega ranga, ki za govorniškim pultom ničesar ne prepušča naključju in s hladom svoje lapidarne retorike pred volilnim telesom vadi strogost avtoritarne drže, naenkrat pristal na glavno vlogo v žajfasti pastorali, tvegal, da njegovo omečeno podobo zazna novinarska zalega kake nizkonakladne revije, in pomagal prožiti komentarje, kakršen je tale, ki je sledil takoj po objavi članka na spletni strani www.gore-ljudje.net: “Všeč mi je razvoj revije Jana. V nedogled so reportirali Kučanove vzpone na Triglav (z raznimi vodniki in brez njih, po raznih Slovenskih smereh, z vsemi variantami, najmanj dva pogovora na leto z gospo Štefko (mački, humanitarnost, filantropija in podobne blage teme)), zdaj ti pa v tem mediju nastopijo z nekim supermanom, ki zmore skoraj toliko kot Bush ali celo Tony Blair, gotovo je pa fizično močnejši od Fidela Castra. Res jih ni veliko, ki bi bili tako zabiti, pardon, nabiti z vsem možnim (mišice, sive celice, harmonija s tišino, naravo in žitjem ...). Očitno je posredi res nekaj dražljivega za avtorico te reportaže, opekla se bo pa tako, kot so se že vse prejšnje oboževalke našega supermana, pač po klasičnem postopku: najprej stena, potem intervju, nato pa ...”

No, zakaj? Zakaj bi predsednik vlade zdaj, ko je prepričljivo zmagal na volitvah in v navezi s preverjeno politično opcijo dosegel vrh, igral na čustveni potencial volilnega telesa? Pojma nimam, sem si rekel, potem pa je iz virov blizu alpinističnim krogom pricurljal namig, da tistega lepega dne na Lepi Špici niso bili samo novinarka slovenske družinske revije, fotograf in predsednik vlade. Na Lepi Špici naj bi k `tkanju iskrenih prijateljskih vezi' pripomogla še četrta oseba. Oseba ženskega spola.

Dan reformacije

V ponedeljek, 30. oktobra, na predvečer državnega praznika, se je spominskih slovesnosti ob dnevu reformacije in 1. novembru razumljivo udeležil tudi premier Janez Janša, ki pa tokrat na proslavo ni prišel sam. Pred očmi slovenske politične elite in potemtakem tudi vesoljne Slovenije se je Janez Janša v Cankarjevem domu prvič pojavil s spremljevalko, ki ni hodila dva metra pred ali za njim. Še več, s postavno spremljevalko v elegantni, a protokolarno zadržani modri obleki sta se držala za roke, kar je prvi in edini izraz človeške topline, ki ga je Janez Janša v šestnajstih letih aktivne politične kariere upal pokazati na javnem nastopu. Okej, Janine novinarke so ga tako v Grosuplju kot v Lepeni in na Triglavu portretirale kot družinskega človeka, na fotografijah je vedno nastopala tudi Silva Predalič, Janševa takratna zunajzakonska partnerica (ki so jo v članku iz leta 1995 razglasili za ženo) in mati njegovih dveh otrok, s katero pa se v javnosti nikoli nista držala za roke. Očitno so arhitekti javne podobe nekdanjega prvaka opozicije presodili, da bi taka gesta lahko škodovala liku trdega, neizprosnega, jeklenega moža, ki ga je Janša fural med plezanjem do vodilne državne funkcije.

“Številni trdijo, da bi bila dvorana v Cankarjevem domu, kjer je bila slovesnost ob dnevu reformacije, na pol prazna, če dobro obveščeni ne bi prej sporočili, da bo predsednik vlade na njej s svojo očarljivo spremljevalko. Je bila to torej slovesnost za Urško Bačovnik?” se je spraševal redni sodelavec Jane, ki zdaj na direktorskem mestu uravnoteža slovenski javni radio. Res je, na posnetkih, ki so takoj po praznikih polnili dnevno časopisje, je bilo tudi na nekaterih opozicijskih obrazih v senci za premierom in njegovo spremljevalko razbrati prijetno muzanje, za katerim pa ni bilo razbrati ne zlobe ne škodoželjnosti, marveč iskreno zadovoljstvo, da morda po tistem lepem dnevu nič več ne bo tako, kot je bilo prej. Da premier na vrhu ne bo več sam s težkimi mislimi in odgovornimi vizijami, kar bo nedvomno vplivalo tudi na tržno vrednost njegovega političnega kapitala.

V četrtek, 2. novembra, je bilo nadvse zanimivo listati po slovenskih osrednjih časnikih in prebirati komentarje, ki so dobesedno tekmovali v zadržanosti. Dnevnik je denimo na prvi strani objavil veliko in zelo simpatično fotografijo sproščenega klepeta med predsednikom vlade in njegovo spremljevalko v prvem planu, medtem ko je uredništvo (po formatu) največjega in najbolj uravnoteženega časnika v tej romantični vsebini bržčas zaznalo pretirano rumene odtenke in presodilo, da je za naslovno stran popraznične izdaje fotografija avtomobila, ki je prebil ograjo nekega lokalnega pokopališča, primernejša od posnetkov premiera in javno razkrite Urške Bačovnik.

Skratka, resno časopisje je tudi v teh za slovenski protokol prelomnih trenutkih ohranilo suvereno držo in ni hotelo posnemati tako imenovanega rumenega tiska, ki je v primeru Bačovnik še enkrat upravičil svoje poslanstvo in se izkazal za relevanten vir informacij javnega značaja. Hočem reči, če ne bi bilo Direkta in Slovenskih Novic, ki sta Urško Bačovnik portretirala takoj po mistični izkušnji Janine novinarke na Lepi Špici, če bi se slovenski bralec zanesel samo na uradne in preverjene informacije s tiskovnih konferenc in izjav za javnost, potem de facto še dandanes ne bi vedeli, kdo je dekle, ki se je s predsednikom vlade pojavilo na državni proslavi. Si predstavljate? Vsi mediji vesoljne Slovenije se pri poročanju o zali spremljevalki Janeza Janše sklicujejo na zapise iz tabloidnega časopisja, ker pač uradni viri informiranja, od vladnih služb za stike z javnostmi do tiskovne predstavnice predsednika vlade, niso opravili svoje naloge in volilnega telesa promptno seznanili s protokolarnimi premiki glede javne podobe predsednika vlade.

Če smo na predvečer dneva reformacije še kupili floskulo o neodtujljivi pravici do zasebnosti, ki naj bi jo užival tudi slovenski državnik številka ena, je v soboto, 11. novembra, njegova spremljevalka definitivno postala informacija javnega značaja. Urška Bačovnik se je namreč kot uradna spremljevalka pridružila predsedniku vlade, ki je skupaj z močno, 60-člansko vladno gospodarsko delegacijo prispel na obisk v Savdsko Arabijo, od koder je v ponedeljek odpotoval še v Kuvajt, obiskal pa naj bi tudi slovenske vojaške inštruktorje v Iraku. Po uradnih informacijah sta bila glavna namena obiska poglobitev zdaj skromnega gospodarskega sodelovanja s Savdsko Arabijo in Kuvajtom ter okrepitev političnega dialoga z njima, še posebej v luči predsedovanja Slovenije Evropski uniji v prvi polovici leta 2008. I nikome ništa, kot bi rekel gospod premier.

Ker gre za prvi uradni slovenski obisk na tako visoki ravni v Savdski Arabiji, bi nas v zvezi s to odpravo razumljivo zanimala vloga Urške Bačovnik, iz vladnih služb za informiranje pa ni moč zvedeti niti tega, kako je uradni protokol v okolju, ki prisega na strogo formalne odnose med spoloma in menda moškemu in ženski, ki nista poročena, prepoveduje spanje od isto streho, gostiteljem predstavil gospodično Bačovnikovo. Arhitekti javne podobe prvega moža opcije, ki je dobila mandat na volitvah, so očitno spet napačno presodili, da bomo davkoplačevalci brez besed in vprašanj pogoltnili zgodbo o simpatični punci, ki se na lepem neobvezno in sploh prvič pojavi na državni proslavi, deset dni kasneje pa kot članica vladne delegacije na najvišji ravni potuje v Savdsko Arabijo. To je podcenjevanje inteligence volilnega telesa.

Ženska, ki izginja

Drži, predsednik vlade Janez Janša je svojo spremljevalko Urško Bačovnik resda pokazal slovenski javnosti, predstavil pa je do sedaj še ni. To pa ni vprašanje, ki se tiče zgolj protokola, ampak gre v prvi vrsti za osnovna načela bontona. Tisto, kar v tej več kot zaželjeni romanci v slovenskem političnem vrhu najbolj preseneča, ni to, da se o 28-letni Velenjčanki Urški Bačovnik, menda zelo priljubljeni zdravnici in uspešni športni plezalki na ledenih površinah iz planinskega društva Ljubljana matica, ni razpisal uradni piar. Preseneča namreč to, da se o njej niso razpisali niti uporabnikom prijazni tabloidi z družinskimi revijami na čelu.

Spomnimo se denimo podobne štorije za ogrevanje ljudskih src, ki se je odvrtela pred nedavnim, ko je slovenski predsednik menda prvič izvedel, da ima hčerko. Pustimo absurdnost informacije kot take, bolj zanimivo je njeno bildanje v očeh javnosti. Predsednik na enak način ob neki slavnostni priložnosti mrtvo hladno razglasi, da bo praznike preživel s svojo hčerko, kar razumljivo eksplodira v novico leta. Ne mine dolgo, vsekakor pa manj kot tri mesece, ko se v slovenski družinski reviji pojavi intervju z Nano Forte, ki v kratkem tako ali drugače obrede ves slovenski tabloidni tisk in nato mirno in dostojanstveno odide v legendo. Romanca predsednika vlade glede na informacije iz dobro obveščenih virov traja že od letošnjega januarja, kar pomeni, da je dvajset let mlajša Urška Bačovnik že skoraj eno leto najbolj javna slovenska skrivnost.

V času poletnega oddiha je iz premierjeve stranke prišla opazka, da si je Janša prvič privoščil nekaj več dopusta in da prvič, odkar ga poznajo, ni tečnaril med počitnicami. Teoretiki zarote so nato prijavili tezo, da Janša gospodične Urške ne skriva pred javnostjo, marveč pred cerkvijo, ker je kljub temu, da že dolgo ne živita skupaj, še zmeraj poročen z gospo Silvo. No, ta teorija ne drži vode, saj naš premier nikoli ni bil poročen, ne civilno ne cerkveno, se je pa pogosto pojavljal v družbi mladih privlačnih punc, zaradi česar so ga mediji malodane ženili že s strankarskimi kolegicami Niko Dolinar, Evo Irgl, Mašo Merc, Polonco Dobrajc, Alenko Paulin, Katjo Ujčič in Mašo Šiftar ter novinarkami Špelo Predan, Rosvito Pesek, Metko Lainšček, Natašo Rijavec, Petro Kancler in Nino Orel, s katero sta si na nekaterih posnetkih nesebično delila tortico. Želi predsednikov piar sedanjo spremljevalko tudi fizično izločiti iz kroga običajnih osumljenk in jo dobesedno zaviti v vato?

Ne samo to, da o Urški ni na razpolago nobenih novih informacij, s svetovnega spleta izginjajo celo stare, še posebej tiste, ki se v sproščenih debatah razvijejo na različnih forumih. Mimogrede, google je še prejšnji mesec ob geslu Urška Bačovnik v hipu postregel s fotko razigrane Urške v spremstvu dveh kolegic, zdaj pa postaja ta fotografija vse težje dosegljiva, kot tudi domnevni Urškini sošolci iz osnovne šole Antona Aškerca in gimnazije Velenje.

Tudi sam sem si za pričujoči zapis zadal nalogo pridobiti vsaj eno izjavo Urške Bačovnik, zato sem razumljivo napel vse veze in poznanstva, na žalost pa niti od Urškinih kolegov in kolegic, ki jo osebno poznajo in delajo ali plezajo z njo in so tudi moji znanci, nisem mogel dobiti nobene uporabne informacije, ki bi me pripeljala do telefonskega, elektronskega ali bognedaj osebnega kontakta z najverjetnejšo prvo damo Slovenije po Štefki Kučan. “Ti, stari, Urška je res fejst punca, dolgo se že poznava in ne bi je rad pahnil v kak drek. Saj ne zameriš?” je šla rdeča nit informativnih pogovorov. Ne zamerim, čeprav sem v bistvu gospodični Bačovnik želel zastaviti eno samo samcato vprašanje, in sicer: “Kaj se je v vašem življenju najbolj spremenilo, odkar ste postali uradna spremljevalka predsednika vlade, in kako gledate na komentarje, da boste po vsej verjetnosti postali druga prva prva dama v zgodovini samostojne Slovenije?” Gospodična Bačovnik, če boste prebrali ta tekst in prišli do zgornjega vprašanja, se za odgovor še zmeraj toplo priporočam.