Veliki brat vas popisuje

Popis nepremičnin je prevara. Vlada nam poskuša prikriti pravi razlog za zbiranje podatkov, hkrati pa popisovalcem dovoljuje, da nadzorujejo naše domove in arbitrarno ter na skrivaj presojajo verodostojnost naših navedb.

Da je v ozadju popisa predvsem obdavčitev nepremičnin, se lahko prepričamo, če si preberemo sveženj predvidenih gospodarskih in socialnih reform, ki ga je vlada sprejela novembra lani. V tem vladnem dokumentu jasno piše, da bo evidenco nepremičnin vzpostavila do začetka leta 2007, ko bo uvedla davek na nepremičnine in premoženje. Kljub temu republiška geodetska uprava v brošuri 'Naredimo hišni red' za cilj popisa razglaša poenostavitev vpisa v zemljiško knjigo in celo učinkovitejše ukrepanje ob naravnih nesrečah. Niti z besedo pa ne omeni, da gre tudi za obdavčitev. Lastniki in uporabniki nepremičnin smo se pod grožnjo visokih denarnih kazni dolžni izpovedati o zadnji klimatski napravi v stanovanju, hiši ali poslovnem prostoru, ne da bili uradno obveščeni o namenu uporabe zbranih podatkov. To pa še ni vse: če se popisovalcu zazdi, da hote ali nehote navajamo napačne podatke, nas lahko zatoži geodetski upravi, ta pa geodetskemu inšpektorju. Popisovalec ima namreč pravico zabeležiti podrobnosti, ki jih opazi med obiskom. V ta namen je oborožen s posebnim obrazcem številka 7A, ki se mu uradno reče sumarnik. O obstoju tega obrazca nas doslej ni obvestila ne vlada ne geodetska uprava. V ta skrivni sedmi obrazec je popisovalec dolžan zapisati morebitno novo stavbo, ki še ni zabeležena v nobeni evidenci, ali stavbo, ki ne obstaja več in jo je zato iz evidenc treba izbrisati. Hkrati pa lahko v rubriko opombe zapiše morebitne lastne opazke. Če na primer meni, da so vaša okna nova, vi pa trdite, da so stara dvajset let in nikoli niso bila obnovljena, je popisovalec v javnem delu sicer dolžan upoštevati vašo verzijo. To pomeni, da v okencu pod vprašanjem 'Ali so bila okna v delu stavbe obnovljena?' označi odgovor 'Ne'. Toda hkrati lahko v sumarnik zapiše, da je po njegovi oceni podatek napačen in da so bila okna videti nova. Če se mu zazdi, da je površina hiše trikrat večja od tiste, ki ste jo izmerili sami, lahko razhajanje zabeleži pod opombe. Popisovalec nima pravice odmikati zaves ali lastnoročno meriti površine stanovanja, lahko pa od daleč in po občutku oceni pravilnost navedenih podatkov in svoje ugotovitve prek skritega sedmega obrazca posreduje nadrejenim.

Verjetno nima smisla izgubljati besed o tem, kako subjektivne so lahko popisovalčeve ocene. S svojimi opazkami nam lahko škoduje zgolj zato, ker mu nismo simpatični ali ker je ljubosumen na našo lastnino. Zadeva je skrajno sporna. Popisovalec je namreč postavljen v funkcijo podaljšane roke inšpektorja, čeprav za to ni primerno usposobljen - je pogodbenik, ki je opravil zgolj dvanajsturni tečaj. Dejansko je kot policaj, ki nas nezakonito nadzoruje. Še več: lastniki nepremičnin nimajo pravice do vpogleda v njegove arbitrarne zapiske, v roke ne dobijo nobenega zapisnika in torej tudi nimajo pravice do ugovora. Prav nasprotno. O posebnem obrazcu sploh niso obveščeni! V brošuri 'Naredimo hišni red' sedmi obrazec ni omenjen niti z besedo. Prav tako ga ne bomo zasledili med vzorci obrazcev, ki jih je geodetska uprava objavila na svoji spletni strani. To pa je v nasprotju z zakonom o evidentiranju nepremičnin, ki v 98. členu določa, da mora geodetska uprava na svojih spletnih straneh objaviti "podrobnejšo metodologijo pridobivanja, obdelave in izkazovanja podatkov o nepremičninah".

Popisovalci pripomb seveda ne pišejo na lastno pest, pač pa po navodilih republiške geodetske uprave, ki jo vodi generalni direktor Aleš Seliškar. Pred začetkom popisa se je moralo več kot 800 popisovalcev, večina med njimi so študentje ali upokojenci, obvezno udeležiti dvodnevnega izobraževanja, ki ga je organizirala geodetska uprava. Na tem 'šnel kurzu' so jim inštruktorji dali navodila o izvajanju popisa, med drugim tudi navodilo o uporabi sedmega obrazca. Po besedah enega od popisovalcev jim je bilo rečeno: "Če se vam bo zdelo, da vam niso dali pravih podatkov, si to zapišite na obrazec pod opombe." Ne gre torej za samovoljno ravnanje popisovalcev, pač pa za uradno politiko geodetske uprave, ki je bila po zakonu o evidentiranju nepremičnin dolžna pripraviti popisne obrazce. Toda s tem se niz odgovornih ne konča. Geodetska uprava namreč spada pod ministrstvo za okolje in prostor, ki ga vodi Janez Podobnik. To ministrstvo je z geodetsko upravo aktivno sodelovalo pri pripravi popisnih obrazcev in je bilo torej natančno seznanjeno tudi z namenom skrivnega sedmega obrazca.

Lastnike nepremičnin v tej situaciji lahko tolaži dejstvo, da za zdaj v državi deluje en sam geodetski inšpektor, ki vseh odstopanj, zapisanih pod opombe sedmega obrazca, ne bo mogel preveriti. Toda kaj če se vlada domisli, da bo inšpektorat okrepila z novimi kadri? Potem se zadeva lahko dodatno zaplete. Lastniki nepremičnin nimamo nobenega zagotovila, da bo inšpektor na kraju samem preveril opombe popisovalcev in upošteval naš ugovor. Lahko se zgodi, da bodo arbitrarni zapiski osnova za inšpektorjeve odločbe. Na pravne posledice zapiskov opozarja doc. dr. Erik Kerševan s Pravne fakultete v Ljubljani: "Če gre pri tem zgolj za informacijo, ki bo šele začela uradni postopek, ki ga bo skladno z zakonom vodil pristojni organ in ki bo sam preveril resničnost navedb ter prizadetim omogočil udeležbo v tem postopku, potem tako zbiranje in posredovanje podatkov načeloma ni sporno. Če pa bi inšpektor lahko sprejemal ukrepe neposredno na podlagi takega zapisa, bi bilo tako ravnanje v nasprotju z zakonom o splošnem upravnem postopku, saj bi se morala taka ugotovitev voditi v obliki ustreznega zapisnika, s strani ustrezno usposobljene osebe." V vsakem primeru pa se zastavlja moralna vprašljivost zapisovanja opomb, saj bi bilo "korektno, da bi bili državljani na možnost takega ravnanja popisovalcev, ki delujejo v imenu države in opravljajo javne naloge, vnaprej opozorjeni". Še ostrejši je dr. Andraž Teršek s Pravne fakultete: "Da popisovalec v neki sedmi obrazec vpiše svoja opažanja, se mi zdi ustavno, pravno in demokratično nesprejemljiva ureditev in način dela."

Poseg v zasebnost

Enako sporno je dejstvo, da v zakonu o evidentiranju nepremičnin ni opredeljen namen zbiranja podatkov. Določeno je le, da se podatki, zbrani z vprašalnikom, uporabijo za vzpostavitev registra nepremičnin. Ne piše pa, čemu bo ta register služil. V 96. členu zakona o evidentiranju nepremičnin piše le, da je register nepremičnin "večnamenska zbirka o nepremičninah na območju Republike Slovenije, ki se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v državi". V 103. členu pa piše, da se "podatki o nepremičninah, pridobljeni z vprašalnikom, uporabijo samo za namene vzpostavitve in vodenja registra nepremičnin". Toda nikjer ni natančno definirano, zakaj se bodo zbrani podatki uporabili. Po mnenju informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar je to v nasprotju z zakonom o varstvu osebnih podatkov, ki dovoljuje zbiranje in obdelavo osebnih podatkov le, kadar jih poprej taksativno določi poseben zakon. Poleg tega pa je v nasprotju z 38. členom ustave, ki določa, da "zbiranje, obdelovanje, namen uporabe in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon". Država podatkov ne more zbirati na zalogo, zgolj zato, ker meni, da jih bo nekoč potrebovala. Pač pa mora namen zbiranja jasno opredeliti v zakonu, ker se samo tako zagotavlja pravna varnost in preprečuje prekomeren poseg v zasebnost posameznika. "Država vseskozi zatrjuje, da se bo na podlagi zbranih podatkov odločila, kako bo odmerila davek. Moralo pa bi biti obrnjeno: država bi morala najprej vedeti, kako bo pobirala davek, in se šele na podlagi tega odločiti, katere podatke potrebuje za to," pravi Musarjeva in hkrati opozarja, da informacijski pooblaščenec pri sprejemu zakona o evidentiranju nepremičnin ni mogel sodelovati z vidika varstva osebnih podatkov. Geodetska uprava ga je namreč seznanila le s tremi členi predloga zakona o evidentiranju nepremičnin, ne pa tudi z vsemi ostalimi določbami zakona, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov.

Po mnenju Musarjeve pa ni sporno le pomanjkanje namena zbiranja, pač pa tudi predvideno združevanje podatkov v enoten register nepremičnin. Lastniki nepremičnin se premalo zavedamo, da pri popisu nepremičnin ne gre zgolj za statistiko kot pri popisu prebivalstva, ampak za pridobivanje zelo obsežnih zasebnih podatkov, ki bodo del javnega registra. V ta register bodo po novem združene nepremičninske evidence, zemljiška knjiga, zemljiški kataster in kataster stavb, dostop do enotnega registra pa bo javen. To v praksi pomeni, da bomo na enem mestu že z nekaj kliki na računalnik prišli do podatka o vrednosti sosedove nepremičnine, pa tudi do podatka o obremenitvi nepremičnine s hipotekarnim kreditom ali plombo upnikov. Še bolj na stežaj se torej odpirajo vrata v posameznikovo zasebnost. "V pravu varstva zasebnosti se je treba boriti za decentralizacijo zbirke podatkov, za tako imenovane male sestre, medtem ko s povezovanjem več zbirk podatkov prihaja do 'velikega brata'," opozarja Musarjeva. Res je sicer, da sta bila zemljiška knjiga in kataster že doslej javna, vendar zbirke, ki vsebujejo osebne podatke, še nikoli niso bile tako obsežne.

Z Musarjevo se v tem delu strinja tudi minister za javno upravo Gregor Virant: "Široka javnost podatkov o nepremičninah je res problem, o katerem bi bilo treba pred vzpostavitvijo registra nepremičnin ponovno razmisliti. Za zdaj smo se z zakonom odločili za odprtost evidenc, kakršna je značilna za skandinavske in nekatere druge države, na primer Nizozemsko. Podatki, ki se danes evidentirajo v zemljiški knjigi in katastru, so že dolgo javni. Ali pa Slovenci želimo, da so javni tudi podatki o vrednosti? Gotovo je to dobro za transparenten in pravičen trg nepremičnin, vendar pa utegne marsikoga motiti, če bo tudi podatek o vrednosti njegove nepremičnine javen. Kot rečeno, o tem vprašanju je treba ponovno razmisliti. Alternativa bi bila, da bi bili podatki dostopni le z zakonom določenim državnim organom, ki odločajo o odmeri davka, socialnih pravicah in tako naprej."

Ker je zakon o evidentiranju nepremičnin sporen z vidika varstva informacijske zasebnosti, je informacijska pooblaščenka že napovedala, da ga bo izpodbijala na ustavnem sodišču. Če bo zakon padel, bo Musarjeva zelo verjetno naredila dvoje: zahtevala bo uničenje vseh tistih podatkov, zbranih s popisom, ki se bodo izkazali za nepotrebne oziroma odvečne, hkrati pa bo poskušala doseči prepoved javne dostopnosti do registra nepremičnin, tako kot to velja v Avstriji. Ker je posledice za nazaj zelo težko odpravljati, na uradu razmišljajo tudi o tem, da bi na ustavno sodišče dali pobudo o začasnem zadržanju izvajanja zakona o evidentiranju nepremičnin. Toda tudi če informacijska pooblaščenka te pobude ne bo dala, lahko ustavno sodišče po lastni presoji zadrži izvajanje popisa do končne presoje o ustavnosti zakona. Dokler se to ne zgodi, smo lastniki nepremičnin še vedno dolžni posredovati vse podatke, ki jih od nas v popisih obrazcih zahteva geodetska uprava. In to kljub dejstvu, da so mnogi med njimi vsaj za obdavčitev nepremičnin nekoristni. Če je nekako logično, da so potrebni podatki o lokaciji, velikosti in vzdrževanju objekta, pa si ni mogoče predstavljati, kakšna bo korist od podatkov o številu sob, klimatskih napravah in obstoju interneta.