Jure Trampuš

17. 1. 2007  |  Mladina 2

Kdo se boji Milana Kučana?

Eni ga slavijo kot odrešenika, drugi grozijo z njegovo vrnitvijo (pa čeprav iz politike ni nikoli odšel)

Milan Kučan med zaslišanjem pred parlamentarno preiskovalno komisijo, 11. januarja

Milan Kučan med zaslišanjem pred parlamentarno preiskovalno komisijo, 11. januarja
© Borut Krajnc

Po 50 minutah so imeli vsi dovolj. Preiskovalcem je zmanjkalo vprašanj, novinarji so se že nemirno presedali, vse parlamentarne kave so bile že davno popite. Samo priča in njegov odvetnik sta pazljivo poslušala predsedujočega. "Še enkrat vas vprašam, ali ima kdo še kakšno dodatno vprašanje," je dejal Dimitrij Kovačič, predsednik parlamentarne preiskovalne komisije, ki išče morebitne politične pritiske na delovanje tožilstva. "Če ne, se zahvaljujem gospodu Kučanu in gospodu Zakonjšku, ker sta se udeležila današnjega zaslišanja. Preden se poslovim, bi vas povprašal, ali imate z današnjim prihodom kakršnekoli stroške?" "Ne," je odvrnil Kučan, "vas pa prosiva za stenogram." "To je vsekakor ustaljen način postopanja komisije ..." je Kučanu odgovoril Kovačič. Nato se je še zadnjič oglasil nekdanji predsednik: "Nekoč sem živel v nekih časih, ki so bili zelo zanimivi. Moj kolega, ki ni bil Slovenec, je bil po vsakem sestanku poklican, da pojasni svoje izjave. Rekel je, jaz dajem dosti izjav, a dosti več časa porabim, da jih pojasnim. Zato tudi jaz upam, da mi ne bo treba več znova na komisijo. Hvala lepa." "Dobro, hvala, nasvidenje," se je od Kučana poslovil Kovačič, nekdanji predsednik pa je odšel na parlamentarni hodnik, kjer je novinarjem rutinirano odgovarjal na vprašanja o zaslišanju.

In to je tudi vse. Vse zaslišanje Milana Kučana je minilo v slogu pojasnjevanja izjav o tem, da naj bi bil Kučan vplival na odločitve pristojnih organov v primeru Popovič. Nekdanji predsednik trdi, da z aretacijo koprskega župana nima nič, prav tako nima nič s kazenskimi postopki, ki so tekli in še tečejo zoper Popoviča. Spraševalcem iz Kučana ni uspelo izvleči kakšnih prepričljivejših dokazov o tem, da je imel Popovič prav. Rezultat je bil ravno nasproten. In če se koprski župan Kučanu ne bo javno opravičil, bo ta premislil o tožbi. Navedb o Udbomafiji ima nekdanji predsednik očitno dovolj. Kar je pričakovano; če sporne navedbe ostanejo na ravni pocestnih govoric, je to eno, če pa se prebijejo do parlamentarne preiskovalne komisije, ki na podlagi teh navedb poskuša izpeljati dokazne sklepe, je to nekaj popolnoma drugega. Za komisijo in za napadanega.

Zaslišanec

Zaslišanje pred parlamentarno komisijo, ki preučuje domnevne politične pritiske na delovanje tožilcev, ni prvo zaslišanje v parlamentu, na katerega so poklicali Milana Kučana. V slovenskem parlamentu so prva zaslišanja Milana Kučana potekala sredi devetdesetih let minulega stoletja, ko so ga spraševali o njegovi vlogi pri zapiranju četverice. Tedanji slovenski predsednik je bil najprej priča, potem preiskovanec, nazadnje pa parlament ni sprejel končnega poročila v zadevi JBTZ. Vdrugo so se parlamentarni preiskovalci s Kučanom soočili v komisiji, ki je iskala politično ozadje propada Elana in preiskovala domneve, da je Elan financiral komunistično partijo. Nazadnje tudi v tej komisiji poročilo ni bilo sprejeto.

Tokrat so torej Kučana poklicali že pred tretjo preiskovalno komisijo. Seveda je težko napovedati, ali bo ta vendarle spisala poročilo in ali ga bo potem parlament tudi sprejel, a podobnosti med komisijami, ki so se ukvarjale z JBTZ-jem, Elanom in tožilci, niso samo v zaslišanjih Milana Kučana. Zanimiva je še neka malenkost. Milana Kučana so na zaslišanja pred preiskovalnimi komisijami vedno vabili poslanci Janševe stranke. Prvo komisijo je vodil poslanec Vitodrag Pukl, drugo poslanec Franc Pukšič, tretjo vodi poslanec Dimitrij Kovačič. Zgodovina nas sicer uči, da je bil v slovenskem parlamentarizmu institut parlamentarne preiskave praviloma uporabljen kot oblika političnega boja, dodobra podprtega z medijskim bliščem nedokazanih obtožb.

Med zgodovino in sedanjostjo pa obstaja še ena pomembna razlika. Parlamentarne preiskave so nekoč vodili večinoma opozicijski politiki, danes pa jih vodijo politiki vladajoče koalicije. Tako je pri Kovačičevi komisiji in tudi pri tisti, ki jo vodi Polonca Dobrajc. Ta brska po ozadju prodaje državnih deležev Kada in Soda, komisijo pa je poslanec LDS Milan M. Cvikl že nekajkrat cinično poimenoval "komisija za zaščito Janeza Janše". Zamisel za to preiskovalno komisijo se je sicer pojavila neposredno po državni prodaji Mercatorja "najugodnejšim" ponudnikom, vendar so takrat mečkajočo opozicijo prehitele vladne stranke in si ustanovile preiskovalno komisijo po svoji podobi.

Strah pred Kučanom

Ime nekdanjega predsednika pa se v zadnjem času ne pojavlja samo zaradi zaslišanja. Že nekaj tednov ga namreč posredno ali neposredno omenjajo nekateri desni politični veljaki. Tako je Milan Zver v novoletnem intervjuju za STA navrgel, da sumi, "da se poskuša bivši predsednik Kučan politično reaktivirati". Ker je Zver moder politik z dobrimi informacijami, domnevano, da je njegov sum upravičen.

Podobno razmišlja Zverov ministrski kolega Dimitrij Rupel. "Ustanovitev Kučanove stranke se mi zdi verjetna in logična. Bivši predsednik je premlad in preveč energičen, da bi dogajanje samo gledal od strani. Takšna stranka za Slovenijo ne bi bila dobra, kajti Kučan pooseblja politično kompozicijo, ki se vleče od dolomitske izjave in ne pelje nikamor," je zunanji minister nedavno razpredal v Magu. Morda se Rupel pri napovedi prihoda Kučanove stranke ne moti, vendar je njegovo razmišljanje klasičen primer političnega manihejstva. Če poenostavimo, gre Ruplova misel nekako takole: Slovenija je razdeljena na dva tabora, ne na tabor opozicije in vladnih strank, pač pa na tabor demokratičnih sil in tabor, ki zagovarja nekdanji komunistični režim in pridobitve socializma. Ti drugi, nenaši, imajo nevarne načrte. Slovenijo želijo destabilizirati, vseskozi se dozdeva, da nekdanje sile in upokojeni levičarski politik pripravljajo ofenzivo zoper uspešno slovensko vlado. Dokazi? Afera z družino Strojan, "izbrisanci", dvotirna slovenska zunanja politika ... Mračna Ruplova ugotovitev pa ponuja tudi svetlejšo plat. Šele takrat, ko se bodo te temne sile umaknile, bo Slovenija očiščena, z neko novo levico pa bo postala urejena demokratična država.

Kaj je narobe s takšnim razmišljanjem? Prvič - tudi Rupel je bil nekoč komunist (pa čeprav so ga vrgli iz partije) in ravno minister Rupel je največja kontinuiteta slovenske (zunanje) politike. Drugič - tudi sile iz preteklosti so pomagale porušiti komunizem, ko so sestopile z oblasti. Ko Rupel svoje politične nasprotnike neargumentirano obtožuje nedemokratičnih teženj in likvidiranja nasprotnih strank, samega sebe vzpostavlja kot nedemokrata.

Omenjena nista edina, ki svarita pred vrnitvijo Milana Kučana. Tudi Janša je govoril, da se "ob uspešnem delu vlade v nekaterih neformalnih centrih moči in vpliva v državi pojavlja precej nevroze". Nekdanjega predsednika Janša ni omenil, a ni težko ugotoviti, koga je imel v mislih. V intervjuju za Sobotno prilogo je namreč dejal, da je položaj, ko nekateri želijo umazati vlado, "deloma podoben kot leta 1992 po zmagi v vojni za Slovenijo in mednarodnem priznanju države. Tudi takrat niso dovolili, da bi zgodovinska koalicija Demos ob takšnih uspehih šla na volitve." Kaj se je zgodilo leta 1992? Razšel se je Demos, padla je Peterletova vlada, po vladni krizi je prišel Drnovšek, kasneje pa je na volitvah zmagala LDS oziroma sile kontinuitete, kot se je temu reklo v žargonu nekdanje opozicije. Državi je tedaj predsedoval Milan Kučan.

Politični cilji zbujanja strahu pred vrnitvijo domnevno vsemogočnega prebarvanega komunista so seveda logični. Podoben scenarij je bil enkrat že izpeljan. Še preden je Kučan nespretno ustanovil nesrečni Forum 21, so se v delu politike pojavili namigi, da je Forum 21 transmisija politične moči in gospodarskega vpliva. Kolikšna sta bila realna politična moč in gospodarski vpliv Foruma 21, je kasneje pokazal čas.

"Ni novega brez novega"

S Kučanom pa niso povezani le strahovi, temveč tudi upanje. V politiku, za katerega se zdi, da je vrhunec politične kariere že za njim, del razpadle politične levice išče svojega rešitelja. Podobno naj bi bilo nad Kučanovo vrnitvijo navdušeno volilno telo, tako vsaj kažejo nekatere javnomnenjske analize. Vendar se Kučan v aktivno strankarsko politiko ne namerava vrniti. To je javno ponovil že nekajkrat in to ponavlja tudi v intervjuju za Mladino. Drži pa, da si pušča vrata priprta, saj kategorično ni zanikal, da bi lahko sodeloval pri morebitnem oblikovanju nove stranke. Glavni protagonist pa ne želi biti. Razlogov je več, eden izmed pomembnejših je verjetno ta, da bi njegova aktivna podpora politikom, ki so si zaželeli nove stranke, lahko bolj škodila kot koristila.

Vlogo podobnega odrešenika, ki pa to ne more biti, naj bi odigral tudi Gregor Golobič. Nekdanjemu generalnemu sekretarju LDS, ki te funkcije ne opravlja že nekaj let, se je na začetku januarja zgodila bizarna politična zgodba. Podmladek SLS je razobesil plakate, s katerimi je Golobiča pozival, naj prizna, da bo novo levo stranko ustanovil skupaj z Danilom Tuerkom. O novi stranki in novem predsedniku ne Golobič ne Tuerk nista vedela nič. Rok Ravnikar iz Nove generacije kljub temu trdi, da je informacijo o fantomskem predsedniku fantomske stranke dobil iz zelo zanesljivega vira, svoji interpretaciji slovenske politične prihodnosti pa se ne odpove. Plakatni napadi na Golobiča so se ta teden sicer nadaljevali.

Golobič o plakatih pravi, da "v SLS obstaja prastrah, da se bo po dolgem času zgodila koalicija brez njih. Njihov boratovski podmladek je samo zelo iskreno zapisal, da so v njihovi perspektivi 'enoumje', 'diktatura' oz. 'konec demokracije' zgolj sinonimi za stanje, kjer ne bi bili pri oblastnem koritu. Nekdo, ki jih dobro pozna, jih je motiviral z zgodbo, da bo 'moja' nova stranka šla v samozadostno veliko koalicijo s SDS, kar naj bi bilo tako rekoč že dogovorjeno ... Tuerkovo ime v kontekstu famozne nove leve stranke pa so tem naturščikom podtaknili z namenom njegove diskreditacije pri tistih, ki o njem v resnici razmišljajo kot o kandidatu na jesenskih predsedniških volitvah. To je tudi sled, ki nakazuje, od kod prihaja zamisel za intrigo." Na intrigi naj bi bile skratka sledi nekega predsedniškega kandidata ...

Kljub politični spletki, v katero naj bi se bila ujela mladinska sekcija SLS, Golobičevo ime vseeno zbuja skomine tistih, ki mislijo, da jih bosta njegova podoba in strateška roka popeljali k novi stranki. K stranki z novo naivnostjo, z novo energijo in veliko politično močjo. "Name se sicer obrača ali pa z mojim imenom tako ali drugače operira precej ljudi," priznava nekdanji politik. "Del tudi s predpostavko, da obstaja neka magična formula, ki brez napora vse odreši in predvsem zaobide potrebo po soočenju s samim seboj. Vendar je očitno, da veliko ljudi išče politično alternativo, kar je gotovo dobro znamenje, a za zdaj težko presodim, ali se bo zbralo dovolj kritične mase - tako na ravni količine kot preskoka. Že kot volilec gotovo ne morem biti indiferenten do tega, nikakor pa nisem človek, ki bi takšen projekt hotel in mogel vzeti nase. Tudi in predvsem zato, ker velja sicer banalno, a ključno 'naivno' dejstvo, da namreč ni novega brez novega."

Razpad sistema

Novega rešitelja najbolj potrebujejo pri LDS, stranki, ki bo očitno pregriznila samo sebe. Zgodovina javnih medsebojnih sporov v zadnjih dveh letih je fascinantna. Najprej je bil užaljen padli Tone Rop, potem sta odšla Ivo Vajgl in Bogdan Biščak, kot rešitelj se je pripeljal Jelko Kacin, po nekaj mesecih je odstopil Matej Lahovnik, vmes je (dokončno) izstopil Golobič, sedaj Kacina k odstopu poziva Slavko Gaber, vse skupaj pa na spravno konvencijo vabi Liberalna akademija, ki jo vodi Darko Štrajn. Vsi v stranki niso zadovoljni z voditeljem, vsi niso zadovoljni s poslansko skupino in vsi niso zadovoljni s programom, ki ga je napisal Dušan Keber. V stranki vlada popolna zmeda in LDS je na dobri poti k političnemu samomoru. Vse težave LDS pritrjujejo tezi, da je bila to vseskozi tranzicijska stranka, vezivo med različnimi člani je bila oblast, njena navidezna levičarskost pa bolj kot iz programa in dejanj izvira iz slavne mladinske preteklosti. LDS v svoji zlati dobi še zdaleč ni bila leva stranka, ampak je bila bolj stranka moči, kapitala, politične spretnosti in pragmatične leve sredine.

"Kacin ni nobena alternativa tistemu, kar se dogaja v Sloveniji, Kacin lahko zagotovi samo druge obraze, ki bodo počeli isto, kot počnejo ti," predkongresno situacijo v LDS komentira nekdo, ki je blizu vrhovom stranke. "On in njegov trop bivših demokratov in socialistov nimata zunanje kredibilnosti. Rop in Gaber - Kacinova opozicija - sta prav tako gola, njima manjka interna kredibilnost, s svojim početjem sta ostala bolj ali manj gola in bosa znotraj LDS. Ker je kongres pač interna zabava, bo Kacin dosegel še eno vehementno pirovo zmago, Rop se bo spotoma s Kacinom pogodil, podobno kot se je že Anderlič, Gaber pa bo nazadnje ostal sam, kakor je že rekel, s svojo fantomsko idejo socialno-liberalne stranke. Če vzamete prvi črki od vseh treh besed, dobite kratico 'so-li-st'. In to je resnica zadnje Gabrove akcije." Zmaga bo pirova verjetno samo za nasprotnike Jelka Kacina, zdi pa se, da bo Kacin zadovoljen. Dobil bo konsolidirano stranko, ki na volitvah sicer ne bo pomenila resnejše grožnje Janezu Janši, se bo pa vseeno prebila v parlament.

Virtualna stranka

Možnost, da bi januarski kongres LDS resnično prinesel poenotenje in da bi Kacin, ali pa kdo drug, resnično združil razpršene politike, je zelo majhna. Kaj torej ostane odpisanim? Lahko se poslovijo od politike ali pa ustanovijo novo stranko. Ali bosta virtualno stranko potem podprla Kučan in Golobič, ni bistveno, resnejša so druga vprašanja. Ustanavljanje nove stranke namreč ni lahek posel, strategija vzpona nove ali ponovno združene levice odpira več vprašanj, kot daje odgovorov.

Tako je pomembno vprašanje, kaj se bo zgodilo s poslansko skupino LDS, bo ta razpadla in kdo bo financiral domnevno odcepljeni del? Ali naj nova leva politična grupacija sodeluje na predsedniških volitvah, kakšen naj bo njen program, kdo naj bodo njeni voditelji? So lahko to tisti, ki so Titanik, ki je plul pod imenom LDS, pripeljali do ledene gore, ali pa je bolje, da krmilo prepustijo političnim vajencem? Vprašanj na trnovi poti je še veliko, kako recimo ločiti tiste, ki želijo na novo oblikovati slovenski politični prostor, od onih, ki bi se najraje samo preselili v novo politično grupacijo? In jasno, kakšno naj bo razmerje med odcepljeno politično grupacijo in preostalim delom LDS? Naj bo to razmerje tekmovalno ali partnersko, naj skupaj ustanovijo levosredinsko koalicijo oljčne barve ali ne? Zaradi omenjenih težav in pregovornega pragmatizma večine članov LDS je malo možnosti, da bo nova stranka nazadnje resnično nastala. Lahko pa se to vseeno zgodi.

Težave LDS in politične fantazme dela vladajoče politike imajo skupno točko in dvojni pomen. Strah enih in upanje drugih sta zanimiva, ker razkrivata enake lastnosti različnih posameznikov. Ne vzpostavlja se samo privlačno polje političnih zarot in iluzij, pač pa se razkriva tudi nesposobnost velikega dela slovenske politike. Prvi za prikrivanje svojih napak potrebujejo sovražnika, drugih za prikrivanje svojih napak iščejo odrešitelja. Razlika je le v tem, da so eni na oblasti, drugi pa so padli z nje.