Nezakonit "davek" za stranke

Najpogosteje so afere v politiki povezane s financiranjem političnih strank, zlasti tistih, ki vodijo vlade. Vladajočim političnim strankam je namreč prek moči, ki jo ima vlada, odprta pot do največjih gospodarskih subjektov, saj ta podjetja nemalokrat sodelujejo z vlado. Med podjetji, ki so posredno povezana s strankarsko politiko, pa seveda še zlasti izstopajo gospodarske družbe z večinskim državnim lastniškim deležem. Zato zakonodaja tudi v Sloveniji izrecno prepoveduje, da bi ta podjetja financirala delovanje in volilne kampanje političnih strank. Javna poročila o financiranju lanske volilne kampanje pa so razkrila prav to nezakonito ravnanje. Stranka, ki je na tak način pridobila največ sredstev, je SDS predsednika vlade Janeza Janše.

Politične stranke pri nas zavezujeta dva zakona, zakon o političnih strankah in zakon o volilni kampanji. Prvi na splošno ureja delovanje političnih strank, drugi pride v poštev le ob volitvah. V času volitev in predvolilnih kampanj, kot recimo lani oktobra, se zato veliko govori o tem, kaj je in kaj ni v skladu z zakonom o volilni kampanji, govorjenja o določbah zakona o političnih strankah pa je manj. A čas volitev ni čas izrednih razmer, ki bi političnim strankam kakorkoli dovoljeval nespoštovanje določb zakona o političnih strankah. Še posebej zato ne, ker se v času volitev najbolj uporabljani zakon o volilni kampanji pogosto sklicuje na zakon o političnih strankah. Ta pa v prvem odstavku 25. člena jasno določa: "Državni organi, javni zavodi, javna podjetja, organi lokalnih skupnosti, humanitarne organizacije, verske skupnosti kot tudi gospodarske družbe, v katere je vložen javni kapital v višini najmanj 50 odstotkov, ne smejo financirati strank." Za javni kapital zakon po tem členu šteje denar, stvari, delnice in deleže na kapitalu pravni oseb ter druge naložbe v podjetja v državni lasti ali lasti lokalne skupnosti. Prav zato, ker o tem govori že splošni zakon, zakon o volilni kampanji o tem ne govori, pač pa v 17. členu napotuje na splošni zakon: "Za financiranje volilne kampanje se uporabljajo določila zakona, ki ureja financiranje strank, če ta zakon ne določa drugače." Da ne bo pomote, prepovedi financiranja političnih strank iz podjetij v večinski državni lasti zakon o volilni kampanji ne ureja drugače. Ta določba zato velja vedno in povsod.

Tudi zato ta zakon predvideva kazni za kršitelje te omejitve. V 29. členu za že omenjene pravne osebe, če financirajo katero izmed strank, predvideva globo od enega do petih milijonov tolarjev, torej od sedanjih 4166 do 20.833 evrov. Z desetkrat nižjo kaznijo pa se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori takšen prekršek. Iz povedanega je razvidno, da zakon ne predvideva kazni za politične stranke, ki so se nepravilno financirale iz državnih financ.

Ugovor sedanjih vladnih strank bi seveda lahko bil, da je bil zakon sprejet pod oblastjo LDS. Že res, vendar je zakon donedavna vseboval vsaj določbo o odvzemu sredstev, pridobljenih v nasprotju s 25. členom. To je urejal 31. člen, ki pa je bil črtan pred skoraj točno letom in pol. Zakon je bil namreč spremenjen 22. julija 2005, ko je nova vlada s koalicijo v državnem zboru že močno držala vajeti odločanja v svojih rokah. To spremembo so izglasovali poslanci vladajočih strank. Čeprav se takrat za to ni zmenil nihče, je sedaj že jasno, čemu je bil črtan 31. člen zakona o političnih strankah. A da ne bo dvoma: razlog za črtanje je bila suverena odločitev vlade in državnega zbora in ne, kot je priljubljen izgovor, uskladitev z evropsko zakonodajo ali odločbo ustavnega sodišča ali s kakim drugim zakonom.

Končna poročila o volilni kampanji

In zakaj je vse to pomembno? Ker se je prejšnji teden iztekel rok za oddajo končnih poročil o volilni kampanji računskemu sodišču. Niso vsa poročila enako obsežna, niti v delu, ki govori o imenih financerjev kampanje in zneskih posameznih nakazil. Ena so izčrpna, druga skopa. Na prvi pogled se zdi, da nekatere stranke nekatere podatke prikrivajo, druge pa ne. To sicer drži, vendar jih prikrivajo zakonito. Zakon namreč zahteva zgolj celoten znesek za kampanjo porabljenega denarja, seštevek vseh nakazil, ki so bila večja od vrednosti treh povprečnih mesečnih plač, in pa imena tistih pravnih ali fizičnih oseb, ki so prispevale več, kot znašajo tri povprečne bruto mesečne plače. Torej morajo stranke sporočiti zgolj imena financerjev, ki so jim lani nakazali več kot 868.716 tolarjev ali sedanjih 3619,6 evra. Zakon pa ne zahteva podatkov o tem, koliko je kdo dal. Še posebej se zdi zakon pomanjkljiv zato, ker ne določa, da je treba računskemu sodišču predložiti tudi imena podjetij ali posameznikov, ki so prispevali manj, kot znašajo tri povprečne mesečne plače. Ker so zaradi nedorečenih zakonskih določb poročila precej različna glede količine podatkov, lahko izhajamo le iz podatkov, ki so na voljo. Najzanimivejši so seveda tisti iz poročil vladnih strank, zaradi neprimerno večjega posrednega ali neposrednega vpliva na denarne tokove in gospodarstvo, kot ga ima opozicija.

Pri koritu

V času vladanja so se z očitki o nepravilnostih pri financiranju strank ali predvolilnih kampanj tako ali drugače spoprijemale tudi LDS, SLS in takratna ZLSD. Združena lista je recimo leta 2000 izigrala zakon v delu, ki pravi, da je prepovedano financiranje strank iz tujine. Takrat je britanska laburistična stranka, že skoraj desetletje vodilna vladna stranka premiera Tonyja Blaira, prek posrednika Združeni listi za potrebe predvolilne kampanje nakazala 15.604 funte oziroma 5,5 milijona tolarjev (22.917 evrov) finančne pomoči. Posrednik je bilo Kalandrovo društvo, nakazila pa takrat ni skrival nihče. Izgovarjali so se, da Kalandrovo društvo ZLSD tega denarja ni nakazalo, pač pa je zgolj organiziralo delavnice, na katerih so sodelovali tudi člani Združene liste. Šlo je za klasičen obvod, zadeva pa je zastarala, saj imajo takšni prekrški dokaj kratek zastaralni rok. Podoben obvod je že leta 1992 izpeljala SLS, le da je šlo za denar iz domačega podjetja. Lek je ljudski stranki takrat za predvolilno kampanjo nezakonito nakazal 55.000 nekdanjih nemških mark. Po takrat veljavni zakonodaji so bile nepravilnosti v tem, da Lek tega denarja ni nakazal s sklepom skupščine, da ni bil nakazan iz dobička in da je bil nakazan prek obvodnega podjetja Hertis. Da obvodno financiranje stranke poteka prek podjetij, ki so zmagovala na državnih razpisih, je bil očitek, ki ga je bila deležna tudi LDS. Izjema pri obvodnem financiranju pa ni niti SDS - v času pred prevzemom oblasti in po njem. Naj omenimo le Zbor za republiko in Zbor za Ljubljano, pri obeh je šlo za financiranje, ki zaradi formalno nestrankarske organiziranosti zborov ni pristalo v končnih finančnih poročilih o kampanjah. Poleg tega je kampanji sofinanciralo podjetje, ki je hkrati prejemnik proračunskih sredstev za kulturo.

Vsem, ki so zaprosili

Poročila računskemu sodišču ne razkrivajo obvodov. Pri omenjenih nepravilnostih, ki so bile razkrite v preteklih letih, pa tudi ni šlo za napajanje strankarskih financ neposredno iz državnih sredstev. Na lanskih lokalnih volitvah pa se je zgodilo prav to. Poročila namreč razkrivajo, da so predvolilno kampanjo financirala podjetja v državni lasti, to pa je, kot smo že zapisali, protizakonito. Iz množice podjetij in posameznikov, ki so sofinancirali predvolilne kampanje parlamentarnih strank, izstopa predvsem pet podjetij: jeseniški Acroni, novogoriški HIT, Luka Koper, Talum iz Kidričevega in Mobitel. Izstopajo seveda zato, ker gre za gospodarske družbe v več kot 50-odstotni lasti države.

Večinoma so vsi nakazali enak znesek vsem strankam, ki so jih za to zaprosile. Jeklarski gigant Acroni, d. o. o., je recimo sofinanciral kampanjo SDS, Desusa in SD, in sicer v višini 600.000 tolarjev (2500 evrov). Desus pa, čeprav je v poročilu navedel vse donatorje, Acronija ni omenil. Stoodstotni lastnik Acronija je Slovenska industrija jekla, ki je v 80-odstotni lasti Republike Slovenije.

Lastniki igralniško-turističnega giganta HIT, d. d., so Kad, Sod in občine, vsak ima tretjino delnic. Torej podjetje v večinski državni lasti. V podjetju HIT so bili sicer s podatki o financiranju strank bolj skopi, saj niso hoteli izdati imen strank, ki so jih sofinancirali. Povedali pa so, da so petim parlamentarnim in dvema zunajparlamentarnima strankama nakazali po 825.000 tolarjev (3437,5 evra). Ena od teh strank je SDS, ki je v poročilu sama navedla HIT kot enega od donatorjev.

Menjava uspešnega direktorja, ki je vodil podjetje skoraj tri desetletja, je pod novo oblastjo doletela tudi Luko Koper, d. d., ki je v 51-odstotni lasti Republike Slovenije, poleg tega imata Kad in Sod skupaj še 16 odstotkov njenih delnic. Tudi Luka Koper je lani konec leta financirala kampanjo SDS. Točen znesek ni znan, ker, kot je razvidno iz poročila SDS, ni presegal meje treh povprečnih mesečnih plač, torej 868.716 tolarjev (3619,6 evra). Iz službe za odnose z javnostmi Luke Koper pa so, čeprav SDS sama priznava, da je dobila sredstva te družbe, sporočili, da so tudi letos zavrnili prošnje vseh strank in niso financirali nobene politične kampanje, ker se zavedajo, da je "delniška družba Luka Koper, d. d., v večinski lasti države in zanjo kot tako velja zakonska prepoved financiranja volilnih kampanj".

Direktor Taluma iz Kidričevega mag. Danilo Toplek ni želel izdati točnega zneska, a je zagotovil, da niso presegli trikratne vrednosti povprečne mesečne plače. Denar pa so nakazali na računa SDS in SD. Talum je sicer v 80-odstotni lasti Elektra Slovenija, d. o. o., ta pa je v 100-odstotni državni lasti.

Nazadnje poglejmo še Mobitelov primer sofinanciranja predvolilnih kampanj, saj gre za podjetje, ki je v te namene porabilo največ denarja. Tudi Mobitel je seveda v večinski državni lasti, njegov lastnik je Telekom, d. d., ki je v 62,5-odstotni lasti Republike Slovenije. In tudi v Mobitelu je nova vlada zamenjala vodstveni kader, denar tega podjetja pa so dobile vse tri največje stranke. Poleg SDS tudi LDS in SD, vsaka po 2,5 milijona tolarjev, sedanjih 10.417 evrov. Vodja odnosov z javnostmi Mobitela Darinka Pavlič Kamien je sporočila, da so uslišali prošnje vseh strank, ki so se nanje obrnile, in hkrati potrdila, da do lani jeseni niso financirali političnih strank: "Mobitel je donacijska sredstva političnim strankam dodelil le leta 2006."

Prav pri teh, najvišjih zneskih pa postane zanimivo še eno črtanje zakonskih določil iz zakona o političnih strankah, ki ga je nova vlada izpeljala slabo leto po prevzemu oblasti. Poleg omenjenega 31. člena, ki ureja odvzem denarja, o katerem pravkar govorimo, so črtali še 30. člen zakona, ki je predvideval kazen najmanj milijon tolarjev za pravno ali fizično osebo, ki politični stranki v enem letu skupaj nakaže več, kot znaša deset povprečnih mesečnih plač v Sloveniji. Za te volitve bi bilo to 2.895.720 tolarjev (12.065,5 evra). V to kategorijo sicer ne sodi nobeden od financerjev lanskih predvolilnih kampanj, saj je največ od vseh prispeval KD Group, ki je SDS nakazal 2,7 milijona tolarjev (11.250 evrov). Ta določba zakona torej ni bila kršena, pa bi lahko bila brez pravnih posledic za podjetja. Zakon sedaj namreč v 22. členu brez pomena določa, da financiranje v tako velikih zneskih ni dovoljeno, saj ne predvideva kazni za kršitelje. Čemu torej te prekoračitve ni bilo? Zato ker v nasprotju s kršitvijo 25. člena zakona o političnih strankah kršitev določila iz 22. člena predvideva plačilo denarne kazni za stranke.

Nezakonito!

Dr. Miro Cerar s Pravne fakultete v Ljubljani, med drugim dolgoletni svetovalec parlamentarne zakonodajno-pravne službe, se strinja, da je zakon nedvoumen in takšno financiranje prepoveduje. Povsem nerazumljiv pa se mu zdi tudi neobstoj določb o kaznovanju političnih strank, ki se financirajo v nasprotju s 25. členom zakona o političnih strankah: "Kajti če pride do te oblike nedovoljenega financiranja, ki je seveda lahko posebej motivirano od tistih političnih strank ali skupin, ki so na oblasti, potem imamo situacijo, ko podjetje financira posamezne politične stranke tudi na račun javnega kapitala, stranke, ki so lahko v ozadju to financiranje prek vzvodov oblasti celo prikrito sprožile ali usmerjale, pa za to niso pravno odgovorne." Cerar vidi dodatno težavo tudi v tem, da je globa, ki jo plača podjetje z javnim kapitalom, spet plačana iz javnih sredstev in bo tako oškodovanje državnega premoženja dvojno. Politične stranke pa bodo pri tem deležne zgolj javne kritike ali političnih sankcij. Ob vsem tem je še dodatno vprašljiva smotrnost odločitve sedanje vlade, da iz zakona črta določbe o odvzemu sredstev političnim strankam, ki so jih na nezakonit način pridobile iz javnih sredstev. To bi vsaj delno omililo omenjeno dvojno oškodovanje javnega denarja.

In kako takšno ravnanje upravičujejo v SDS, stranki, ki je pohod na oblast utemeljila prav na poudarjanju podobnih nepravilnosti, za predvolilno kampanjo za lokalne volitve 2006 pa je dobila največ nezakonitih sredstev? Sandra Letica, tiskovna predstavnica SDS, je v odgovoru zapisala, da so prošnje za sofinanciranje kampanje poslali številnim podjetjem, a so jih hkrati opozorili, da podjetja v večinski državni lasti ne smejo financirati političnih kampanj in "kolikor nam je poznano, nobeno od podjetij, ki je doniralo SDS, ni v večinski državni lasti". Kot kažejo razkriti podatki, ki jih je morala stranka predložiti računskemu sodišču, njena trditev ni točna.