Koalicija proti Gaspariju

Janez Janša in Zmago Jelinčič sta našla skupni interes: znebila bi se rada guvernerja Banke Slovenije Mitje Gasparija

Leta 1995 se Mladina ni zmotila. V projekciji prihodnosti Mitje Gasparija je zapisala, do bo leta 2001 izvoljen za guvernerja Banke Slovenije. V času, ko je v Mladini nastajala biografija Mitje Gasparija, je bil ta še minister za finance, leto poprej pa je preživel interpelacijo zaradi državnega poroštva podjetju člana LDS. Leta 2000 je Gaspari vajo v obrambi ministrskega položaja uspešno ponovil še enkrat. V drugo so ga kot finančnega ministra poskušali zrušiti poslanci SKD in Janševe SDS. A vse to so zgodbe iz prejšnjega tisočletja, poskus rušenja nekdanjega paradnega ministra LDS pa je letos dobil svojo reprizo. Glavni igralci so ostali isti, le vloge so porazdeljene malce drugače.

Kaj se je zgodilo? Mitja Gaspari je kot guverner banke Slovenije konec leta 2006 kandidiral za novi mandat. Njegova kandidatura ni bila presenečenje. Decembra je bil Gaspari na vrhu svoje moči, Slovenijo je uspešno pripeljal v evrski pristan, predsednik Drnovšek pa je o njemu pohvalno zapisal, "da ima vsa potrebna znanja, izkušnje in osebnostne lastnosti, potrebne za kvalitetno vodenje te pomembne ustanove". Konec decembra so bili nad Gasparijem navdušeni tudi drugi. Finančni minister Bajuk je recimo dejal, da je pri izbiri novega guvernerja Banke Slovenija "zelo pomembno, da se zagotovi kontinuiteta pristopa", večina strank, vključno z delom koalicijskih, pa je Gasparijevo kandidaturo podprla. Gasparijeva ponovna izvolitev na čelo Banke Slovenija, ki bo po novem imela tudi evropsko izpeljavo, se je pred mesecem dni zdela samo še vprašanje časa in parlamentarne procedure.

Jelinčičeva sabotaža

Stvari pa so se zapletle. Nekaj dni po veliki državniški proslavi ob pokopu tolarja, na kateri so slavili tudi Gasparija, je tiskovno konferenco sklical Zmago Jelinčič, predsednik stranke, ki je še nedavno ocenila, da posebnega predstavitvenega srečanja s kandidatom za novega guvernerja Banke Slovenija sploh ne potrebuje, saj pozna njegovo delo in ga načeloma podpira. V petek je SNS svoje mnenje spremenila, Jelinčič pa je na tiskovni konferenci Gasparija obtožil narodnega izdajstva. Po njegovih informacijah "iz Banke Slovenije že dlje časa prihajajo strogo tajni dokumenti, ki naj bi vsebovali skrajno negativne ocene slovenskega gospodarstva, finančnega stanja in finančnih gibanj". Dokumenti, namenjeni Evropski centralni banki, naj bi govorili o tem, da bo javnofinančni primanjkljaj v Sloveniji grozovito narasel, da Slovenija čez nekaj let ne bo sposobna izpolnjevati maastrichtskih kriterijev, njeno javnofinančno razsulo pa naj bi ogrozilo evropsko finančno stabilnost. Jelinčič je potem še pripomnil, da gre za "nameren poskus rušenja slovenske državnosti", celo za poskus sabotaže "na slovenski finančni in gospodarski sistem". Četudi bi bile Jelinčičeve navedbe o grozečih ocenah javnofinančnega primanjkljaja pravilne, pa je nekoliko nenavadna misel, da bi lahko domnevne finančne težave male Slovenija hudo ogrozile finančno stabilnost velikih držav.

Kljub nedoslednostim in tendencioznosti so obtožbe, po malem tudi pričakovano, povzročile kadrovsko-političen vihar. SNS je odrekla podporo Gaspariju, SDS svoje dokončne odločitve ni želela sporočiti, NSi pa je že nekaj dni pred "razkritjem" bolj navdušil Gasparijev protikandidat Boštjan Jazbec. Jazbec je sicer predstavnik mladih ekonomistov, član sveta Banke Slovenije, ki je svojo politično-ekonomsko pot začel leta 2003 kot član Ropovega strateškega sveta za gospodarstvo. Če smo zelo natančni, Jazbec uradno ni Gasparijev protikandidat, saj je procedura izbire guvernerja narodne banke takšna, da državnemu zboru svojega najljubšega kandidata predlaga predsednik države, ki se odloči samo o predsednikovi ponudbi. Čeprav si je Drnovšek izbral Gasparija, Jazbec ni odnehal, svoj pogled na vodenje Banke Slovenije je predstavil nekaterim poslancem, na lastno željo pa se je sestal tudi z Borutom Pahorjem, ki osebno podpira Gasparija. Primernost Jazbečevega lobiranja je za nekatere morda vprašljiva, nekoliko bolj zanimiva pa je podrobnost, da se Jazbec ni sestal niti s poslansko skupino LDS niti z njenim predsednikom Kacinom.

A nazaj k spornemu Gaspariju. Po Jelinčičevem razkritju je bil nenadoma do njegove kandidature državniško zadržan tudi Janez Janša. "Je pa odločitev v rokah poslancev in gre za odločitev, pri kateri bodo najbrž odločale tudi druge stvari, ne samo uvedba evra. Gre predvsem za projekcijo tistih, ki bodo glasovali o kandidatu za guvernerja, ali se hoče na tem mestu nekoga, ki se je dokazal na tej funkciji, ali kakšno novo ime. Končno tudi, ko je bil gospod Gaspari izvoljen, smo imeli na tej funkciji Arharja, ki se je tudi zelo izkazal, pa ni bil še enkrat predlagan," je premier izjavil za Val 202. Janša je imel v mislih epizodo iz časa zadnje Drnovškove vlade, ko je tedanji predsednik Kučan za novega guvernerja predlagal Gasparija, ne pa Arharja, ki je imel za sabo že dva uspešna mandata na položaju guvernerja. Opozicijski Janša se je takrat glasovanja o primernosti Gasparija vzdržal.

V ponedeljek, tri dni po Jelinčičevem razkritju in nekaj ur potem, ko je svoje mnenje sporočil Janša, se je oglasil Gaspari. Na tiskovni konferenci je jezno zavrnil vse navedbe in se v torek na lastno željo sestal s premierom. Po pojasnjevalnem sestanku ne eden ne drug nista želela dati konkretnejših izjav. Skrivnostni sestanek se je zgodil tudi sredi januarja, ko sta se "na običajnem srečanju dveh predsednikov", kakor so zapisali v uradu predsednik vlade, pogovarjala Janša in Drnovšek. V zadnjem času v Sloveniji srečanje med dvema predsednikoma sicer ni ravno stvar politične rutine, po naših informacijah pa naj bi se predsednik med pogovorom dotaknil tudi imenovanja novega ustavnega sodnika in novega guvernerja. Kakšen je bil rezultat pogovora, uradno ni znano.

Političen manever

Zavesa skrivnosti se je začela odstirati v sredo. Pristojni parlamentarni odbor je razpravljal o Gasparijevi kandidaturi. Proti njemu so glasovali poslanci SDS, NSi in SNS, med bistvenimi argumenti za nasprotovanje njegovi ponovni izvolitvi pa ni bilo posebej izpostavljeno Jelinčičevo razkritje. Njegove obtožbe so bile omenjene zgolj na koncu, kot dodatek, kot ena izmed ne ravno prepričljivih uteži. Prave grehe guvernerja Gasparija so njegovi nasprotniki našli drugje, "v preteklosti", v privatizaciji NLB, zavarovalnice Triglav, v SIB banki in preoblikovanju hranilno-kreditnih služb. V parlamentarnem odboru je Gaspari sicer dobil dovolj visoko podporo, vendar se bo po vsej verjetnosti pri tajnem glasovanju v državnem zboru tesen izid obrnil v Gasparijevo škodo.

Kaj je torej narobe z Gasparijem in kdo se skriva za Jelinčičevo potezo? Obroben zaplet, kot je Jelinčičevo razkritje komentiral Pahor, lahko razumemo na več ravneh. Najprej prvi, osnovni, elementaren. Analiza, o kateri je novinarjem in Cukjatiju govoril Jelinčič, je po vsej verjetnosti res nastala v analitičnem oddelku Banke Slovenija. Nekdo je na podlagi analize zbranih podatkov napovedal povečanje javnofinančnega primanjkljaja v Sloveniji. Njegove napovedi odstopajo od napovedi, nastalih v ekonomskih kovačnicah ministrstva za finance. Če so vladne bolj optimistične, so napovedi tega avtorja bolj pesimistične.

Vendar ta dokument ni uradno stališče Banke Slovenije, dokument ni obravnaval svet banke, in ni bil, kot zatrjuje Gaspari, "nikoli distribuiran iz Banke Slovenija". Celo Jean-Claude Trichet, predsednik Evropske centralne banke, je v Dnevniku izjavil, da je Gaspari odličen guverner in da v Frankfurt "nikoli ni bil poslan noben dokument, ki naj bi 'spodkopaval vlado'". Domnevno sporna analiza je torej samo nekakšen non-paper, preliminarna ugotovitev, morda osnova za poglobljeno raziskavo, morda zgolj nerodna interpretacija zbranih dejstev. V vsakem primeru ne gre za uradno napoved javnofinančnega zdravja Slovenije z veliko simbolno in strokovno težo. Gre pač za eno od prognoz ...

Zapisano pa ne pomeni, da med slovensko in evropsko banko ne obstaja komunikacija. Ravno nasprotno, Slovenija mora v Frankfurt redno pošiljati podatke o stanju svojih financ, prav tako mora pošiljati napovedi in predvidevanja. Vendar te analize niso enake papirjem, ki naj bi jih imel Jelinčič. "Tukaj imam vse podatke, ki so šli v Frankfurt, v Evropsko centralno banko, lahko si jih ogledate, tiste, ki so jih poslali, in pa potem poročilo. Iz podanih podatkov iz poročila ne izhaja niti ena številka, o kateri govori gospod Jelinčič in o kateri, bom rekel, napleta gospod Bajuk. Se pravi, da gre za izmišljeno laž," je Jelinčičevo razkritje na televizijskih Odmevih napadel Jožef Školč.

Pri Jelinčičevem razkritju sta sicer pomenljivi dve malenkosti: prvič, sam spornega dokumenta ni nikoli pokazal, in drugič, njegove obtožbe o domnevnem blatenju Slovenije so po nekaj dneh izginile kot glavni argument za nasprotovanje Gaspariju. Kot da Jelinčičeve domneve po nekaj dneh niso zvenele tako prepričljivo, ko se je zdelo na začetku.

Cona somraka

Kdo je torej v parlament prinesel omenjeni dokument Banke Slovenije in komu naj bi obremenjujoče tabele koristile? Po političnih hodnikih je minule dni krožila množica špekulacij in ugibanj. Ugibalo se je, da so na zaupnih dokumentih prstni odtisi neizbranega guvernerskega kandidata, nekateri so s prstom kazali na opozicijski del partnerstva za razvoj in kakšno vladno službo. Spet tretji so interpretacijo obrnili na glavo in nakazovali, da je bila analiza narejena zgolj z namenom, da se Bajukov finančni uspeh prikaže kot neuspeh, da se škodi ugledu in moči uspešne slovenske vlade. Potem so analizo dobili vladni uslužbenci in orožje, namenjeno spodkopavanju vlade, obrnili proti tistim, ki naj bi ga pripravili. Klobčič špekulacij je bil nepregleden. Kaj bo za nagrado dobil kurir Jelinčič, je bil sploh kurir, ali pa je njegovo solo akcijo izkoristil kdo drug ...

Velik del slovenskih ekonomistov je bil zgrožen zaradi komedije zmešnjav. Zgrozili so se nekdanji minister Mramor, pa Mencinger, Kovač in Mesten. Vsem se je, ne glede na to, kdo bi bil zanje najboljši guverner, zdelo neokusno, da se gredo nekateri pri iskanju novega guvernerja politične igre.

Koliko je bilo prave politike pri napadih na Gasparija, lahko morda pojasni tudi dogajanje na tiskovni konferenci ministra Bajuka. Malce je namreč nenavadno, da je minister Bajuk kot netočne označil navedbe iz dokumenta, ki naj bi ga poznal samo Jelinčič. Kako je lahko minister vedel, da so navedbe netočne, če dokumenti nosijo oznako zaupno, in kako je prišel do njih, če naj bi ti nastali v analitski službi Banke Slovenije? Banka Slovenija je od ministrstva za finance namreč neodvisna ustanova. Mimogrede, nekateri poslanci opozicije trdijo, da se je o spornem dokumentu govorilo že pred Jelinčičevim razkritjem in da so bila vprašanja o grozečih napovedih iz tabel Gaspariju postavljena že na nekaterih zaslišanjih v poslanskih skupinah. Vladajoča stran to zanika.

Kdorkoli in karkoli je dokumente že prineslo k Jelinčiču, pa je nesporno naslednje. Kandidata za guvernerja Banke Slovenije so nekaj dni pred volitvami v parlamentu obtožili hudega greha. Obtožbe niso bile podkrepljene z nobenimi jasnimi dokazi, vendar je bil plaz nezaupanje sprožen. Kandidat, ki se je še pred dnevi sončil pod medijskimi reflektorji uspeha prevzema evra, je postal sumljiv. Dokumenti, ki so ušli iz Banke Slovenija, so v javnosti začeli povzročati nelagodje. Kronologija dogajanja razkriva cilj politične zarote. Politika je najprej sama sprožila plaz nezaupanja, očrnila kandidata za guvernerja Banke Slovenija, potem pa je uporabila tudi to nezaupanje, da je lažje zavrnila Gasparijevo kandidaturo.

"Zmotijo nas tudi dejstva, da iz Banke Slovenije uhajajo dokumenti, ki v javnosti vzbujajo nelagodje in ki lahko povzročajo probleme. Če prihajajo na dan neke informacije, na katerih stoji oznaka zaupno, potem se ni čuditi, da se pojavljajo določene vsebine in komentarji ... Ali gre za provokativne namene pri teh dokumentih, ali gre za kake druge zgodbe, ali se nadzorna funkcija Banke Slovenije ne nadzoruje, o tem bi bilo tudi vredno razmisliti," se je recimo spraševal Jože Tanko. Napad na sovražnika s težkim orožjem, mahanje z domnevnimi dokumenti, obtožbe o izdajanju Slovenije v tujini je sicer v slovenski politični krajini že nekajkrat viden manever.

Da, ampak ...

Izbira sredstev za rušenje političnega nasprotnika je morda stvar okusa in demokratične higiene, a ne eni ne drugi si niso postavili vprašanja, kaj pa, če navedbe o strahovitem večanju finančnega primanjkljaja držijo. Kaj pa, če je sporni izračun točen?

Zanimivo je, da nekateri slovenski ekonomisti vlado že nekaj časa opozarjajo, da kljub sprejemu evra dolgoročna stabilnost ni samoumevna. Vojko Bole je konec leta 2006 v Bančnem vestniku na primer opozoril, da je vlada doslej le znižala davčne stopnje in da so učinki teh sprememb na dolgoročno rast vprašljivi. V vladnih reformnih predlogih po njegovem ni nobenega zmanjšanja javnofinančne porabe ali dovolj velikega povečanja obdavčitve z drugimi davčnimi oblikami. Ko bodo prihodnja leta dokončno začeli veljati vsi ukrepi, se lahko primanjkljaj, ugotavljan po metodi IMF, že samo zaradi tega poveča za 2 odstotka BDP, je opozoril. Nad stanjem na področju javnih financ ni najbolj navdušen tudi Mramor, ki je v oceni dvoletnega vladanja, ki je bila objavljena v Mladini, zapisal, da vlada korak za korakom najeda zdrave gospodarske temelje: "Vendar se prvi znaki že kažejo - inflacija je bila leta 2006 višja kot leta 2005 (za 21,7 odstotka), po ocenah vlade se je leta 2006 povečal tudi delež javnofinančnega primanjkljaja v BDP (z 1,4 na 1,6 odstotka BDP), čeprav bi se moral po evropskih pravilih zmanjšati za nadaljnjih 0,5 odstotka BDP. Oboje je ob prevzemu evra in izgubi denarne suverenosti izjemno problematično."

Vlado opozarjajo tudi posamezniki izven Slovenije. Evropska komisija je ocenila program konvergence in opozorila, da bi morala biti Slovenija bolj ambiciozna pri zmanjševanju javnofinančnega primanjkljaja. Bajuk je opozorila iz Evrope zavrnil, podobno, kot zavrača opozorila nekaterih ekonomistov ...

Namesto da bi razkritje zaupne analize Banke Slovenije povzročilo strokovno razpravo o prihodnosti slovenskih javnih financ in večanju proračunskega primanjkljaja, je analiza postala orodje za politične obračune s človekom, ki je bil nekoč minister neke druge vlade.