Urša Marn

15. 2. 2007  |  Mladina 6

Janša vs. Janković

Bitka med predsednikom vlade in ljubljanskim županom še ni odločena, znane pa so žrtve njunega dvoboja

Ekipa Zorana Jankovića na obisku pri vladi, 5. februarja

Ekipa Zorana Jankovića na obisku pri vladi, 5. februarja
© Borut Peterlin

Ljubljanski župan Zoran Janković je pretekli torek, dan po srečanju s predsednikom vlade Janezom Janšo, zvenel potrto. "Malo sem nervozen in slabo spim," je potožil novinarjem, zbranim na redni tedenski tiskovni konferenci. Priznal pa je tudi: "V prejšnjem poslu bi takoj našel alternativo. Če ne bi mogel prodajati pomaranč, bi prodajal hruške. Zdaj je drugače." Očitno je šele na sestanku z Janšo zares dojel, da ni več šef največjega trgovskega podjetja v državi, da ni 'capo di banda', ki v rokah drži vse niti, pač pa le lokalni politik v eni od slovenskih občin, ki so vsaj glede denarja zelo odvisne od vladne politike. Ta politika pa izjem ne dopušča, niti ko gre za glavno mesto. Prav nasprotno. Vsem občinam denar deli po uravnilovki, kar županov zagotovo ne spodbuja k vlaganju v razvoj. Na to opozarja tudi profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in nekdanji finančni minister Dušan Mramor.

Janševa vlada si novega zakona o financiranju občin in nove dohodninske zakonodaje seveda ni izmislila zato, da bi se maščevala 'rdeči' Ljubljani, a dejstvo je, da bo prav Ljubljana z novo zakonodajo izgubila največ. Koliko? Tu so mnenja različna. Jankovićeva ekipa je izračunala, da bi letos - če bi še vedno veljala stara zakonodaja - Ljubljana dobila 56,8 milijona evrov več denarja, minister za javno upravo Gregor Virant pa je izjavil, da ljubljanski proračun zaradi zakona o financiranju občin letos izgublja 35 milijonov evrov, dodatnih deset milijonov evrov pa zaradi spremenjene dohodninske zakonodaje. Skupaj torej 45 milijonov evrov. Komu verjeti? Vprašanje.

Janković številko spreminja iz meseca v mesec in vsakič navaja nekoliko višjo. Poleg tega javnost zavaja, ko ne pojasni, da v zakonu o financiranju občin obstaja petletno prehodno obdobje, v katerem se bo delež sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča vse bolj povečeval v korist občinskega proračuna, tako da bo leta 2012 celotno nadomestilo pripadlo občini. To pa pomeni, da bo stanje iz leta v leto boljše. Toda tudi vladna stran zavaja, ko trdi, da bi župan že v času predvolilne kampanje moral vedeti, kakšne bodo posledice novega načina financiranja in zato volilcem ne bi smel prodajati nerealnih obljub. Res je sicer, da se je o novem zakonu o financiranju občin razpravljalo že v času pred lokalnimi volitvami, toda takrat nikomur še ni bilo zares jasno, kakšne bodo posledice. Državni zbor je zakon potrdil sredi novembra lani, torej šele po lokalnih volitvah, medtem ko je ministrstvo za finance izračune naredilo konec decembra lani. Pa še ti izračuni so pred dokončnimi podatki o dejanski porabi po občinah precej vprašljivi. Ivan Žagar, minister brez listnice, zadolžen za področje lokalne samouprave in regionalno politiko, je še pred mesecem dni samozavestno zatrjeval, da bodo po novem sistemu prizadete le štiri občine, vse ostale pa bodo na boljšem. Zdaj o tem ne more biti več prepričan. Pretekli teden je namreč Alenka Bratušek, direktorica direktorata za proračuna na ministrstvu za finance, priznala, da je "več občin, kot na primer Piran, tik na meji med tem, da nekaj dobi ali nekaj izgubi. Vse številke, ki smo jih dali v javnost, temeljijo na ocenah iz leta 2006, zato so mogoča manjša odstopanja. Dokler ne bomo imeli dokončnih številk, težko stojimo za ocenami do zadnjega centa". Kdo torej javnosti sporoča prave številke, bo pokazal šele čas. Že prihodnji teden se bosta o številkah na skupnem sestanku pogovarjali Bratuškova in ljubljanska podžupanja Jadranka Dakič. Toda tudi če bosta prišli do številke, ki bo zelo blizu vladnim ocenam, ostaja neizpodbitno dejstvo, da Ljubljana z novo zakonodajo izgublja.

Županova ekipa mora zaradi te izgube odložiti izvedbo večine od 22 razvojnih projektov, hkrati pa mora pas stiskati tudi pri tekočih občinskih nalogah. Ena od žrtev zategovanja pasu so tudi nevladne organizacije s področja zdravstva, šolstva, športa, socialnega varstva in kulture. Spomnimo se, kako prostodušno je podžupan Jani Moederndorfer javnosti povedal, da letos ne bo razpisa za nevladne organizacije na mestni ravni. Janković je sicer večni optimist, zato še naprej ponavlja stare obljube, tudi tisto, da bo prva nogometna tekma na novem štadionu v Stožicah odigrana že leta 2008. Toda v svojih napovedih je bistveno manj prepričljiv, kot je bil pred lokalnimi volitvami.

Išče se denar

Mestna uprava te dni intenzivno razmišlja, kje bi našla dodatne proračunske vire, še zlasti, če ustavno sodišče ne bo ugodilo njeni zahtevi po razveljavitvi zakona o financiranju občin. Kaj so najverjetnejše rešitve? Ena izmed njih je desetodstotno povišanje prispevka staršev za vrtce, kar je mestna uprava že napovedala v proračunskem osnutku. Zelo verjetna je tudi ukinitev brezplačnih prevozov z mestnimi avtobusi za otroke do četrtega leta starosti in občane po sedemdesetem letu starosti. Tretja možnost je dvig cen LPP-storitev. Poleg tega se mestna uprava dogovarja o prenosu dobičkov Lekarne Ljubljana v mestni proračun. Precej denarja bi prihranili tudi s kadrovsko racionalizacijo mestne uprave in javnega holdinga. Vendar podžupanja Dakičeva opozarja, da bodo učinki tega ukrepa, čeprav ga bodo začeli izvajati že letos, vidni šele v letu 2008. Na koncu pa mestni upravi še vedno ostaja tudi možnost intenzivnejše odprodaje občinskega premoženja. Janković računa, da bo s prodajo občinskih stavbnih zemljišč, prostorov in zgradb v letošnjem letu zaslužil skoraj 19 milijonov evrov. Čeprav je načrt optimističen, ni neuresničljiv. Treba je vedeti, da je po starem sistemu veljalo, da mora župan za vsako prodajo, ki presega 20 milijonov tolarjev ali 83 tisoč evrov, dobiti soglasje mestnega sveta, kar je prodajo premoženja bistveno otežilo. Po novem takšne omejitve ni več, zato bodo posli stekli hitreje. Poglejmo nekaj donosnih prodaj, ki jih MOL namerava uresničiti še letos. Prva je stavba policijske postaje Ljubljana na Trdinovi 10, ki je ocenjena na 2,1 milijona evrov, za katero se zanima ministrstvo za notranje zadeve. Potem so tu poslovni prostori na Resljevi 14, vredni 1,4 milijona evrov, za katere se zanima vlada. Pa dva poslovna prostora v Ulici Stare pravde 6 v vrednosti milijon evrov, ki bi ju kupila Apostolska nunciatura. Župan namerava že letos prodati tudi zemljišče za džamijo pri železniški progi blizu Parmove ulice, in sicer za 820 tisoč evrov. Islamska skupnost bi to zemljišče kupila z neposredno pogodbo. Hkrati naj bi prodali staro parcelo za džamijo ob Cesti dveh cesarjev v vrednosti 2,1 milijona evrov, kjer je trenutno dovoljena gradnja cerkvenih objektov, vendar občina pripravlja spremembo prostorskega akta. Prav tako je za prodajo predvideno zemljišče ob Dolenjski cesti na Rudniku (1,1 milijona evrov), kjer je dovoljena gradnja trgovin in servisov, pa zemljišče pri Ulici bratov Učakar v Kosezah (1,8 milijona evrov), kjer je dovoljena gradnja podzemne garaže, ter parcela ob križišču Slovenske in Masarykove ulice pri stavbi Telekoma Slovenije (1,2 milijona evrov), kjer bo verjetno stala nova stolpnica. Ker so prihodki od omenjenih prodaj že vračunani v letošnji proračun, bi mestna uprava finance okrepila le, če bi seznam premoženja, predvidenega za prodajo, dodatno razširila. Takšna naglica pa ni ravno smotrna.

Mestna uprava zato upe polaga predvsem v dogovor z vlado. Upravičeno. Ne smemo pozabiti, da gre tu za glavno mesto, v katero se dnevno vozi več kot sto tisoč ljudi, ki uporabljajo mestno infrastrukturo, pa kljub temu v mestni proračun ne prispevajo. Poleg tega bo Ljubljana že čez slabo leto za šest mesecev postala prestolnica Evropske unije in bo tako v svetu reklamirala celotno državo.

Kdo je glavni?

Vrnimo se še enkrat k ponedeljkovemu sestanku med Jankovićem in Janšo. Po uradni razlagi je sestanek potekal v konstruktivnem, že skorajda idiličnem vzdušju. Bilo je prvič, da sta se v treh letih od sprejetja zakona o glavnem mestu za isto mizo usedla dva glavna akterja. Gledano realno pa je treba priznati, da so rezultati 'zgodovinskega' sestanka precej klavrni. Janković je dobil jasen signal, da v tej igri ne bo delil kart. Janša je to pokazal z dvema gestama: ko so ju fotografi na začetku sestanka lovili v objektiv, županu ni stisnil roke, kot je pri tovrstnih dogodkih običaj. Po sestanku pa je preprosto izginil, tako da je skupaj z Jankovićem pred novinarje stopil minister Virant. Pa ne gre samo za formalnosti.

Povsem jasno je, da vladi še na misel ne pride, da bi ljubljanskemu proračunu povrnila denar, ki ga ta izgublja na račun novega zakona o financiranju občin. Prav nasprotno. Janša je izrazil upanje, da Ljubljana na ustavnem sodišču ne bo uspela z zahtevo za presojo zakona, finančni minister Andrej Bajuk pa je dan pozneje dejal, da novi zakon prinaša pravičnejši sistem porazdelitve javnih sredstev med slovenske občine, da je bila Ljubljana doslej navajena na previsok standard in da bo morala v prihodnje ravnati gospodarneje - tudi tako, da ji ob koncu leta ne bo ostala neporabljena kar desetina celotnega proračuna. Nato pa je še opozoril, da bo imela država velike težave, če bo ustavno sodišče zakon zadržalo ali razveljavilo. Na hitro bo namreč treba sprejeti rebalans v vseh 210 občinah, poleg tega pa bo moral državni zbor na hitro sprejeti rebalans državnega proračuna. Vrnitev na stari sistem bi seveda pomenil manj denarja za številne občine. "Nemogoče bi bilo dati več denarja nekaterim, hkrati pa obdržati to, kar so drugi po zakonu o financiranju občin dobili. Če gremo na stari sistem, bo treba to upoštevati," opozarja Bajuk. Čeprav je nesporno, da bi bil rebalans proračuna velik problem, se ni mogoče izogniti vtisu, da vlada pri navajanju posledic namenoma pretirava, da bi tako Jankovića prikazala kot edinega krivca za zaplet.

Če vladna stran ne soglaša s popravo krivice, ki jo je povzročila z novim zakonom o financiranju občin, o čem se je z mestno upravo sploh pripravljena pogovarjati? Preprosto: le o finančni pomoči za projekte, ki so nujni za Ljubljano kot glavno mesto, pa še to v zelo omejenem obsegu. Tako Janši na kraj pameti ne pade, da bi podprl Jankovićevo idejo o odkupu stolpnice TR3 za potrebe reševanja prostorske stiske državnih organov, pripravljen pa se je pogovarjati o uresničitvi projekta Potniškega centra Ljubljana.

Predsedniku vlade je stiskanje Jankovića za vrat gotovo v užitek, saj izhajata iz dveh diametralno nasprotnih političnih opcij. Spomnimo se, da se je Janković izpostavil s Kučanovim Forumom 21, pred lokalnimi volitvami pa je na soočenjih prostodušno priznal, da je Kučan zanj "velik politik". Problem je, da Janša pozablja na ključno stvar: bolj ko Jankovića stiska, bolj iz njega dela političnega mučenika. Takšna politika se na dolgi rok lahko maščuje. To je dokazal prav Janković. Novembra 2005 je moral vodilno funkcijo v Mercatorju zapustiti zaradi Janševih jurišnikov, slabo leto dni pozneje pa so ga volilci - tudi zaradi tega, ker so v njem prepoznali žrtev - nagradili z župansko funkcijo.