Težak evropski ukor

"Slovenija bo morala preprosto premisliti in izpolnjevati svoje dolžnosti ter zagotoviti, da nič, kar bo delala na tem področju, ne bo v nasprotju s temi obvezami," je oktobra 2003 za Mladino izjavil Michael Head iz Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (Ecri). Predstavnik Ecrija se je takrat mudil v Sloveniji, kjer je bila organizirana okrogla miza o rasizmu in nestrpnosti, Mladini pa je pojasnjeval evropski pogled na izbrisane in na slovenske zaveze o spoštovanju človekovih pravic. Tistega oktobra je delegacija evropske komisije iz Slovenije odšla pomirjena, saj ji je aktualna vlada zagotovila, da bo vprašanje izbrisanih rešila. In da se bo posvetila tudi drugim opombam, ki so jih evropski poročevalci napisali v poročilo o razširjenosti rasizma in nestrpnosti v Sloveniji. Minila so dobra tri leta in Ecri je objavil novo poročilo. In tokrat je vrag vzel šalo, lep evrokratski nasmeh pa se je izgubil ...

Novo poročilo je do Slovenije še bolj kritično, kot je bilo tisto iz leta 2003. Staro je Sloveniji prijazno namigovalo, kaj je prav in kaj ni, novo pa ji žuga. Nekdanje je bilo spisano v birokratski latovščini, v novem pa je najti tudi ostrejše besede o ponavljanju priporočil, o močnem spodbujanju in o potrebi po takojšnjih, učinkovitih rešitvah. Slovenija se je tudi v očeh evropskih ustanov znašla med državami, kjer si politika vprašanje človekovih pravic in nestrpnosti včasih razlaga na nenavaden, neevropski način. Ampak lepo počasi. Kakšne so bistvene ugotovitve novega poročila?

Politika in nestrpnost

Ecrijevo poročilo nosi zaporedno številko tri. Metodologija priprave tovrstnih poročil je takšna, da komisija ocenjuje posamezne države in vsakih štiri ali pet let preverja, kako so se njihova prejšnja priporočila udejanjila v praksi. Prvo Ecrijevo poročilo o Sloveniji je nastalo marca 1998, zadnje je bilo objavljeno prejšnji teden. Poročilo se je v tretjem krogu osredotočilo na izvajanja in preverjanje prejšnjih priporočil ter na vprašanja, ki so se pripravljavcem poročila zdela dovolj pomembna. Za Slovenijo sta bili ti dve izpostavljeni področji, specifična problema ali kar "sramotna madeža", izbrisani in Romi. Pri drugih državah pa so poudarki drugje, pri Islandiji je recimo izpostavljeno vprašanje imigrantov, v Armeniji pa na nezavidljiv položaj jezidske manjšine.

Problemi Romov in izbrisanih so bili sicer omenjeni že v prejšnjem poročilu, a zadnje prinaša nova opažanja, ki zahtevajo malce več pozornosti in ki so neposredno povezana z obema "specifičnima problemoma". Za kaj gre? Pod zaporedno številko 91 je Ecri obravnaval rabo rasistične in ksenofobične govorice v politiki. "Na žalost je to eno od področij, na katerem se je situacija, ki že v času drugega poročila ECRI ni bila idealna, še poslabšala," je zapisano v samem začetku te točke. "Če so se prej k taki vrsti propagande zatekali še posebej zastopniki nekaterih političnih strank, se zdaj poroča, da je rasistično in ksenofobično politično izražanje postalo bolj splošno in so ga začeli uporabljati tudi politiki, ki opravljajo pomembne funkcije na nacionalnem nivoju". Po mnenju Evropejcev se je torej zgodil kvalitativen preskok, nekoč so se k rasizmu in ksenofobiji zatekale stranke s političnega obrobja, sedaj pa ju občasno uporabljajo tudi eminentni politiki. Žrtve takšne govorice so po mnenju evropskih nadzornikov izbrisani, Romi, muslimani, manjšine iz nekdanje Jugoslavije, prosilci za azil in še nekaj drugih ...

Vendar se Ecri pri omembi sovražnega govora v politični areni ni ustavil, sovražni govor je v Sloveniji postal tudi eno izmed sredstev političnega boja. "Ecri je prejel obvestila, da so bili taki izrazi še posebej pogosti in moteči med volilno kampanjo za splošne volitve oktobra 2004, ali v času organizacije referenduma o izgradnji džamije, ali pri sprejemanju zakonodaje v zvezi z 'izbrisanimi'". Rasistična in ksenofobična govorica je potekala na ravni pripomb, posploševanj, poniževanj in propagande, vse na meji kaznivega dejanja razpihovanja sovraštva. Opažanja Evropejcev seveda niso nič novega, pred leti so po Sloveniji krožile besede o teroristih, ki si postavljajo džamijo, o izbrisanih, ki so bili agresorji, o izmečkih, o tujcih, ki ogrožajo nacionalno substanco ...

Evropska ugotovitev, da so nekatere politične sile uporabljale rasistično in ksenofobično govorico kot sredstvo vzpona na oblast, nasprotuje tistim posameznikom, ki trdijo, da so opozorila slovenske civilne družbe in dela politikov na nestrpnost in ksenofobijo v javni govorici prenagljena. Ecri Sloveniji "močno priporoča", da naj ukrepa proti rabi rasistične in ksenofobične govorice v politiki. In ji celo svetuje, da naj ukini javno financiranje tistih političnih strank, katerih pripadniki so odgovorni za rasistična in diskriminatorna dejanja. Morda pa bi Sloveniji pomagalo, če bi ratificirala protokol številka 12 k Evropski konvenciji o človekovih pravic, ki določa splošno prepoved kakršnekoli diskriminacije.

Slovensko tožilstvo je sicer nedavno obtožilo prvaka SNS Zmaga Jelinčiča zaradi kaznivega dejanja zbujanja sovraštva, razdora in nestrpnosti. Proces zaradi Jelinčičeve Piramide bi lahko pokazal, kakšne pravne standarde si bo zastavilo slovensko sodstvo, ko bo presojalo besede nacionalističnega politika. Ecri je v poročilu sicer zapisal, da se veljavne odločbe proti rasizmu in rasnemu razlikovanju ne uporabljajo v zadostni meri. "Politične stranke bi morale zavzeti trdno in javno stališče proti vsem oblikam rasizma, diskriminacije in ksenofobije," še priporočajo v Strasbourgu. Nekaj podobnega so sicer nedavno poizkusili trije slovenski predsedniki, ko so hoteli ustaviti pogrom proti Strojanovim, a so bili v svojem mirovniškem pozivu neuspešni.

Mimogrede Ecri tudi dodaja, naj vlada prepriča javna občila, "seveda brez poseganja v njihovo uredniško neodvisnost", naj ne (so)ustvarjajo sovražnega odnosa do manjšin ...

Ustavno sodišče in neustavni ustavni zakon

Sovražni govor pa potrebuje sovražnika, nekoga, proti kateremu je uperjen. Eden izmed takšnih "sovražnikov" so izbrisani, skupina ljudi, ki je izgubila stalno bivališče in s pomočjo katerih si je aktualna vlada tlakovala pot na oblast. Ecrijevo mnenje o izbrisanih je identično mnenju ustavnega sodišča. Slovenijo poziva, naj osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, povrne odvzete pravice. "S tem namenom močno priporoča, naj slovenski organi v dobri veri, brez nadaljnjega odlašanja, izvršijo sklep ustavnega sodišča iz aprila 2003." In to v celoti in brez odloga. Hkrati pozivajo slovenske organe, naj v javni razpravi o izbrisanih govorijo v domeni človekovih pravic "in naj se pri obravnavanju teh oseb vzdržijo posploševanja in napačne predstavitve, ki gojita rasizem in sovraštvo do tujcev".

Slovenija je sicer na lastno zahtevo evropskemu poročilu pridala svojo resnico, pripombe, "ki niso del analize Ecrija". Uradniki vladnih služb z očitki o sovražnem govoru niso imeli veliko problemov, zato pa so se bolj zadržali pri izbrisanih. Če smo natančni, se Slovenija uveljavljenemu poimenovanju izogiba, za državo izbrisani sploh ne obstajajo. Kar je seveda logično, če bi izbrisani obstajali, bi se izbris zgodil in nekdo bi ga moral izvršiti. Slovenija tako trdi, da je "ime izbrisani", kakor so vladni uradniki eksplicitno zapisali v dodatku k poročilu, "proizvod politične in medijske kampanje". In jasno, "dramatizacija zadev z osebami, ki si niso uredile status po slovenski neodvisnosti, temelji večinoma na pomanjkljivih informacijah" ...

Slovenija se v svojih opombah sicer pohvali, da je "državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ ponudila veliko možnosti, da si uredijo svoj status v Sloveniji". In to po visokih, demokratičnih, civiliziranih kriterijih. A kot je pri izbrisanih že običajno, odgovori Slovenije spet niso natančni, problem izbrisanih ni problem državljanstva, pač pa problem stalnega prebivališča. Država sicer Evropi sporoča, da pozna rešitev, pripravljen je ustavni zakon, ki naj bi odpravil na ustavnem sodišču ugotovljena neskladja. Odgovori Slovenije pa so vseeno malce nenavadni, država se hvali z ustavnim zakonom, evropska institucija pa ji predlaga, da naj uresniči odločbo ustavnega sodišča. Odločba ustavnega sodišča bi se sicer lahko uresničila z navadno parlamentarno večino in normalnim zakonom, vendar pa bi moral ta slediti napotkom ustavnih sodnikov.

Janez Janša je na tiskovni konferenci med komentiranjem evropskih kritik omenil, da naj bi bil novi ustavni zakon sprejemljiv "za večino državljanov, ki so glasovali na referendumu, kot tudi za konkretno prizadete. Predlagan je ustavni zakon, ki omogoča individualno reševanje vsakega primera posebej ter tudi s tem ločitev tistih, ki se jim je dejansko zgodila krivica, od tistih, ki to želijo izkoristiti za pridobitev velikih materialnih odškodnin". Izjava Janeza Janše je dober primer političnega govora, na katerega opozarja Evropa. Odškodnine izbrisanih so zastarale, izbris pa je bil kolektivno dejanje in ne dejanje individualne obravnave. V Evropi pravijo, da se rasizem in ksenofobija gojita tudi iz "napačne predstave glede vdanosti teh oseb do Republike Slovenije in gospodarskega bremena, ki bi nastal ob povrnitvi njihovih krivic". Gospodarsko breme je seveda samo drugo ime za visoke odškodnine, ki naj bi jih po Janševem mnenju želeli izkoristiti nekateri izbrisani. Janša spet dela tisto, kar Evropa očita delu slovenske politike. Poenostavlja in straši ...

Romi, muslimani, manjšine

Kljub temu da je poročilo nastalo pred dogodki v Ambrusu, pa položaju romske skupnosti Evropejci namenjajo posebno pozornost. Ugotovitve so pričakovane: Romi so soočeni z diskriminacijo, obstaja neutemeljena ločitev med avtohtonimi in neavtohtonimi Romi, romski otroci so še vedno devetkrat bolj pogosto napoteni v šole za otroke s posebnimi potrebami kot pa njihovi neromski vrstniki, romska naselja so velikokrat brez tekoče vode, ogrevanj, sanitarij, v Sloveniji so razširjeni vztrajni stereotipi in predsodki do Romov, pojavljajo se dnevne oblike diskriminacije (sredstva javnega prevoza, bari, restavracije) ... Ecri Sloveniji predlaga, naj se zgleduje po Prekmurju, lepo bi bilo, če bi se "obstoječe dobre prakse" razširile po vsej državi. In pozdravlja namen države, da bo pripravila enoten zakon o romski skupnosti.

V Sloveniji imajo težave s predsodki tudi muslimani. "Muslimani so bili v Sloveniji tarča nasilnega izražanja v politiki in včasih predmet posploševanja ali negativnega prikazovanja v javnih glasilih". Glavni Ecrijev očitek je povezan z izgradnjo muslimanskega verskega objekta in komisija slovenske organe poziva, naj "brez nadaljnjega odlašanja muslimanski skupnosti zagotovi, da bo lahko uživala uporabo prave džamije za izvajanje svojih verskih obredov". Besedica prava je napisano z namenom, ljudje, ki nasprotujejo ljubljanski džamiji, velikokrat zatrjujejo, da bi bile za muslimane dovolj molilnice. Nova mestna oblast in Zoran Janković sicer obljubljata, da je vprašanje gradnje džamije samo vprašanje izvedbe ...

Manjšin, na katere slovenska država pozablja, je še nekaj. Ecri govori o manjšinskih narodih nekdanje Jugoslavije in državi priporoča, naj jim zagotovijo "možnosti za spodbujanje identitete, zlasti prek kulture, izobraževanja in javnih občil". Ecri omenja tudi nemško govoreče prebivalce, ki jim še ni uspelo vzpostaviti dialoga z oblastmi, pa tudi židovsko manjšino, ki je bila tarča nekaterih izpadov antisemitizma. Ecri je še posebno pozornost namenil prosilcem za azil. Zakon, ki ga je parlament spremenil marca 2006 in ki ga presoja tudi ustavno sodišče, znižuje "prejšnje standarde zaščite". O zniževanju standardov je pred letom dni govoril Janez Drnovšek, ki nekaj časa ni želel podpisati tudi za Ecri spornih zakonskih rešitev ... Slovenija ima sicer tudi pri zakonodaji o azilu svoje, ločeno mnenje in Ecri opominja, da sporni zakon (še) ni v veljavi in da bo država upoštevala odločitev ustavnega sodišča.

Čast in vest

Gotovo je logično, da Ecri od članic Sveta Evrope zahteva visoke standarde, podobna, morda še ostrejša poročila lahko opazovalci napišejo tudi o drugih državah. A vse to ne pomeni, da so opozorila iz Evrope pretirana. Minister Rupel ima prav, ko pravi, da kritika za državo ni usodna, ampak je "realna in bo najbrž dobro napotilo za tiste, ki se ukvarjajo s to problematiko".

Vendar Rupel pozablja, da je tudi on kot minister odgovoren za spoštovanje človekovih pravic, da tudi dviguje roke ob spornih vladnih zakonih, da tudi on jezdi na valovih nestrpnosti. Zunanji minister je izbrisane nekajkrat zaničljivo poimenoval kot "izbrisance", medijski pospeški kalvarije družine Strojan pa so po njegovem mnenju morda imeli politično ozadje. Kot da pri vprašaju družine Strojan ne bi šlo za vprašanje pravne spodobnosti in spoštovanja demokratičnih standardov, pač pa samo za sredstvo notranjepolitičnih obračunavanj ... Dilema o tem, ali smo Slovenci res nestrpni do drugačnih, gotovo pa ne bolj nestrpni kot drugi Evropejci, je seveda umetna. Kolikor je že nestrpnosti v Sloveniji, je je preveč, in če že gre pri vsem skupaj samo za čast dežele, ne pa za čast ljudi, se ta čast vseeno bojuje na polju človekovih pravic, ne pa na polju visoke gospodarske rasti in ustvarjanja brezbrižne družbe presežkov.

Morda je kdo Sloveniji zaploskal, ko je dobila evro, vendar je aplavz po zadnjem poročilu evropske komisije gotovo malo poniknil.