Kdo Ima Prav? Predsednik.

Učbeniki za odnose z javnostjo učijo podjetja in posameznike, kako komunicirati z okolico in kako komunicirati z novinarji. Dilema je preprosta: kaj naj naredi kakšen izpostavljen človek, če mu novinarji postavijo zoprna vprašanja, in kaj naj naredi, če se izkaže, da je pri svojem delu storil nekaj napak, v svojih odgovorih pa je prikril neljuba dejstva?

Učbeniki učijo, da je temelj dobrega komuniciranja zaupanje novinarjev v podane informacije. "Zaupanje je najlažje izgubljeno z laganjem," je recimo zapisano v knjigi Dejana Verčiča iz Pristopa. Zaupanje izhaja iz poštenja, novinarjevo zaupanje v vire še najbolj omajejo laži. Komunikacijska teorija, ki je predstavljena v knjigi, loči tri vrste laži. Ena je črna, tista, ki zanika, da se je nekaj zgodilo, čeprav se je. Druga je siva, ki izkrivlja dejstva in prikriva pomembne dele zgodbe. In tretja je bela, ki v želji, da prikrije slabe, negativne slike, poudarja dobre, svetle odtenke. Ko so laži odkrite, se zruši zaupanje v razlagalca sveta in iz kredibilnega sogovornika nastane nepošten človek.

Takšna je teorija. Kaj pa praksa? V Sloveniji se je pripetila nova rašomonska zgodba. Ne tista, ki se je odigrala pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki poizkuša ugotoviti, če se je bivši predsednik republike ali pa kdo drug res vpletal v delo tožilstva, pač pa ona, ki je povezana z imenovanjem novega guvernerja. Za kaj gre? Kratek rezime je dogajanja je takšen: v javnosti se je pojavila informacija, da je predsednik Drnovšek za novega guvernerja Banke Slovenije želel predlagati Jožeta Mencingerja, vendar je Drnovšek svojo odločitev po pogovoru s premierom spremenil. In kje je rašomonski zaplet? Ve se, kdo je govoril s kom, a ni jasno, o čem točno sta se pogovarjala. En predsednik trdi drugače kot drugi. Eden pravi, da je šlo za resen pogovor, drugi, da pogovor ni bil nič posebnega. In jasno je samo to, da ima prav predsednik.

Formalni izgovori

Najprej se ustavimo pri premieru Janši. Prvič je fantomsko kandidaturo Jožeta Mencingerja komentiral 13. februarja. Šele nekaj dni po tem, ko je zgodba postala znana. Tako je Janša na tiskovni konferenci dejal, da "ne držijo informacije, ki so se pojavile v javnosti, kako je vlada ali jaz osebno zavrnila določene predloge ali kandidate, ko gre za gospoda Mencingerja. O tem ni bilo nobenih posvetov med menoj in predsednikom republike ... Na tem pogovoru mi je predsednik države omenil, da namerava predlagati - ponovno brez posvetovanja s poslanskimi skupinami - kandidata na položaj, ki se sploh ni prijavil na javni razpis". Janez Janša je neučakanemu Drnovšku predlagal, da naj malo premisli, da naj se posvetuje s poslanskimi skupinami, a ta ga ni poslušal. "Predsednik je ravnal drugače. Odločil se je - ne sicer za kandidata, o katerem sva govorila - ampak za namestnika oz. člana Banke Slovenije". Za Andreja Ranta.

V drugo je Janša svojo argumentacijo malo spremenil. V soboto je urad predsednika vlade kot odgovor na intervju, objavljen "v enem izmed slovenskih tednikov" (eh, Mladini), zapisal, da ni res, da je Janša zanikal, da bi s predsednikom Drnovškom govoril o kandidaturi Jožeta Mencingerja. Janša je na tiskovni konferenci zgolj zanikal, "da o tej zadevi ni bilo nobenih formalnih posvetov med njim in predsednikom republike", saj bi bilo takšno govorjenje že samo po sebi logičen absurd, ker se vlada o imenovanju guvernerja sploh ne odloča. To je namreč vloga parlamenta, parlamentarne večine, ki je sicer praviloma enaka "vladni večini".

Janšev obrat je minimalen, a pomemben, med tiskovno konferenco in sobotnim odgovorom na Drnovškom intervju sta se od nekod vzeli besedi formalni razgovori. Med enim in drugim predsednikom torej ni bilo nobenih formalnih pogovorov o kateremkoli guvernerju Banke Slovenija, bili pa so kakšni drugi, takšni neformalni, prijateljski klepeti. Tako kot nekajkrat poprej, v času (neuspešne) kandidature Gasparija. Janša je predsedniški klepet tudi priznal. "Predsednik vlade je predsedniku republike sicer izrazil svoje osebno mnenje o različnih imenih, ki jih je le-ta v neformalnem pogovoru omenjal, vendar mu je hkrati zelo jasno povedal, da ta odločitev ni v pristojnosti vlade".

Če si je prvi predsednik v slabem tedni dni izmisli pridevnik formalni, pa je bil drugi predsednik bolj konsistenten. Najprej je potrdil javno skrivnost, da se je o Mencingerju pogovarjal z Janšo, potem pa je v Zagorju ob vprašanjih glede Mencingerja, Ranta in usklajevanja z Janezom Janšo dejal, da je upošteval mnenje predsednika vlade, "ker kljub vsemu želim upoštevati tudi mnenje vlade. Ampak to seveda ne pomeni, da gremo potem lahko s tem kar naprej in da bom samo podpisal kandidata, ki ga bodo oni želeli. V enem primeru sem upošteval njihovo mnenje, v drugem primeru ga ne bom več". V sobotnem intervjuju za Mladino je bil še bolj konkreten. "O predlogu sem z Janšo govoril. Rekel je, da ni nobenih šans, da bi Mencinger dobil podporo, in da bo državni zbor popolnoma zanesljivo zavrnil ta predlog. Očitno je bilo, da ima kar nekaj zamer do Mencingerja še iz obdobja prve slovenske vlade, saj je izpostavljal njegova stališča iz tistega obdobja, govoril o tem, kaj vse bo prišlo na dan, če ga predlagam." Drnovšek je torej vseskozi trdil, da se je o Mencingerju pogovarjal tudi s predsednikom vlade, Janša pa je na začetku govoril, da o Mencingerju ni bilo resnih nobenih posvetov, da so se bolj kot o imenih pogovarjali o načinu izbire kandidata. Pozneje pa je priznal, da je šlo za neformalni pogovor, v katerem so se omenjala tudi nekatera imena. Črna, siva ali bela laž? Vse troje, pa še kanček grosupeljske politične zvitosti.

Prebučni molk

Dlakocepsko tehtanje političnih besed se morda komu zdi nepotrebno, politiki pač govorijo neresnice, izkrivljajo dejstva in si po potrebi z metodološkimi spremembami priredijo tudi rezultate statističnih analiz. Nekateri pa se tudi zlažejo.

Janez Janša je v svojem političnem jeziku zelo spreten. Samo februarja si je poleg Mencingerja privoščil še nekaj podobnih retoričnih figur. Ko so ga novinarji povprašali o poročilu Ecrija, ki je Sloveniji očital tudi kršitve človekovih pravic, je Janša dejal, da poročilo nosi današnji datum in da ga še niso v celoti proučili. Premier je zamolčal, da je bila vlada z osnutkom poročila že seznanjena in da so njena stališča kot poseben dodatek podana k evropskim ugotovitvam. Poslanec Cvikl pa je Janšo obtožil še enega zavajanja. Izbira guvernerja namreč ni bila ustavna pristojnost državnega zbora, kot je trdil premier. Po Cviklovih trditvah je nekoč veljalo, da je guvernerja banke predlagalo predsedstvo in štafetno palico je po spremembi ustave od kolektivnega organa prevzel predsednik. Mimogrede, ravno postopek imenovanja guvernerja centralne banke je eden od načinov zagotavljanja neodvisnosti. Če bi ga recimo po lastni izbiri izvolila samo navadna parlamentarna večina, bi bila možnost političnega kadrovanja v neodvisno institucijo večja. Postopek je podoben tudi pri izbiri ustavnih sodnikov in pri varuhu človekovih pravic. Le da se ta izvoli z dvotretjinsko večino. Janševo odkrito favoriziranje Boštjana Jazbeca daje občutek, da bo Jazbec kot guverner izvršilni oblasti dolžen kakšno uslugo. Pa četudi je ta občutek krivičen.

A vendar vsa prerekanja o besedah in trditvah spregledajo bistvo spora med predsednikom vlade in republike. Ne gre za običajen spopad dveh egov, ali spopad dveh različnih pogledov na vodenje države, ali prestižno, predvolilno ravsanje dveh politikov. Gre za konceptualne razlike v razumevanju demokracije. Večina Drnovškovih kritik je namreč namenjena konceptu vladanja, konceptu - vsaj tako dejanja predsednika vlade razume Drnovšek - "podrejanja institucij". Tako naj bi bilo pri ustavnih sodnikih, pri gospodarstvu, pri nadzornih institucijah, pri centralni banki, celo pri medijih.

Odgovori na kritike so nedosledni. Janša sicer vseskozi zanika predsednikove trditve, zateka se k datumom, k podatkom, politične poteze primerja z izkušnjami izpred nekaj let in se hkrati norčuje iz nekonvencionalne podobe predsednika Drnovška. A vendar ni eksplicitno zavrnil najbolj grozeče ugotovitve o enosmernem podrejanju vseh družbenih struktur. O politiki izključevanja, o tem, da kdor ni z nami, ni naš, o tem, da tisti, ki kritizira vlado, škodi Sloveniji. In jasno, Janša tudi ni zanikal Drnovškovih navedb o tem, da bi Mencingerja ob uradni kandidaturi čakal politični umor, zgodila bi se diskreditacija zaradi njegovih domnevnih napak, mnenj, zlih del iz obdobja prve slovenske vlade. Podoben političen umor se je zgodil tudi z Gasparijem, ko je Jelinčič javnosti predstavil analizo Banke Slovenije, ki naj bi škodovala Sloveniji. In po Drnovškovih besedah bi se lahko metoda obračuna ponovila.

Čeprav so Drnovškove kritike Janeza Janše zelo radikalne, bi morale imeti z mesta, od koder jih sporoča, strahovit odmev. A pravega odmeva ni bilo. Niti med politiki, niti med strokovnjaki, niti med mediji. Vsa debata se je osredotočila na spopad dveh posameznikov, morda ponekod tudi na neskladja v pravnih postulatih in na (ponekod upravičeno) prakso bivših vlad. Bistvenih vprašanj in odgovorov o resničnosti podrejanja neodvisnih institucij ni bilo izrečenih. Če drži vsaj tretjina Drnovškovih opozoril, ima slovenska demokracija velika težave. Vodja poslanske skupine NSi Jože Horvat je te dni prostodušno priznal, da je po njegovem funkcija predsednik Drnovška zgolj reprezentativna. "Funkcijo predsednika države razumemo kot nekakšno častno funkcijo, kjer bi vse zadeve dejansko že prej morale biti na osnovi razgovorov dogovorjene." Opis dela in nalog, ki jih ustava in zakon podeljuje predsedniku države, je sicer mnogo daljši.

Paradoks molka je ravno v tem, da potrjuje Drnovškove navedbe. Da potrjuje obtožbe, da je moč države ene resnice vedno večja. Še posebej, kadar ob strani ždijo sive, bele, črne laži.