Konec partnerstva

Pred dobrim letom dni je bila Slovenija le korak pred veliko politično krizo. Po Ljubljani so še odmevala gesla zimskega sindikalnega shoda, sveži minister Jože P. Damijan je napovedoval radikalne ukrepe, predsednik Janez Drnovšek se je zapletel v prvega izmed serije sporov z vlado. Podpora vladi je bila najnižja po letu 2000. In javno mnenje je nasprotovalo napovedanim ekonomskim in socialnim reformam. A velika kriza ni nastopila, večinski del parlamentarne politike je iz razburkanega morja zapeljal v zaliv partnerstva, združbe, ki so ji kritiki očitali, da odpravlja parlament, njeni privrženci pa ji napovedovali svetlo prihodnost in vzpostavljanje nove politične kulture.

Janez Janša je sredi februarja lani poslal pismo vsem parlamentarnim strankam in jih povabil v združenje, Partnerstvo za razvoj. Reforme in prihodnost Slovenije naj bi bile pomembnejše kot pa aktualni, nevsebinski politični spopadi. "Tudi če bodo nekateri zavračali Partnerstvo za razvoj, se bomo mi še naprej trudili za čimširše družbeno soglasje, ki v veliki meri v družbi obstaja, kot je obstajalo v času osamosvojitve. Takrat smo vedeli, da so ljudje za to, vendar pa je trajalo nekaj časa, da so to spoznale tudi vse politične stranke. Tudi zdaj bo tako," je Janša recimo izjavil 17. februarja 2006 na slavnostni akademiji ob obletnici ustanovitve svoje stranke. In zraven ponosno dodal, da bo obdobje zmage SDS "trajalo najmanj desetletje".

Težko je sicer napovedati, koliko časa bo vladal Janez Janša, a jasno je, da partnerstvo širokega političnega konsenza, sodelovanje, ki naj bi povečalo človekovo blaginjo in dvignilo kakovost življenja, ki naj bi pospešilo gospodarsko rast in prispevalo k trajnostnemu razvoju, kakor je zapisano v partnerskem sporazumu, ne bo trajalo deset let. Premier je namreč pred dnevi napovedal, da "partnerstvo vstopa v sklepno fazo". Čeprav je od 18. aprila 2006, ko je bilo v luči žarometov podpisano Partnerstvo za razvoj, minilo manj kot leto dni, pa je Janša že napovedal njegov konec. Kar je seveda nekoliko nenavadno za dokument, ki naj bi Slovenijo odpeljal v zlato dobo. In k podpisu katerega je še pred slabim mesecem dni povabil preostale poslance LDS in poslance društva Zares. Pomemben razvojni dokument, domnevno primerljiv s političnim dogovorom o plebiscitu ali pa s tistim o vključevanju Slovenije v Nato in EU, se torej klub visoko letečim ciljem poslavlja s političnega zemljevida.

Mimogrede: konec partnerstva je bil pravzaprav razkrit že lani decembra, ko je Janša dejal, da bo večina partnerskega dela končana septembra 2007 in da bo takrat možno sklepati drugačne oblike sodelovanja. Kakšne? Recimo politično sodelovanje ob predsedovanju Evropski uniji.

Konec, še preden se je začelo

Kakšni so uradni razlogi za nepričakovani konec zgodbe o čudovitem političnem zavezništvu? V uradu predsednika vlade so spisali navidezno prepričljiv odgovor. "Projekt Partnerstvo za razvoj počasi prehaja v zaključno fazo iz dveh razlogov. Prvič, ta projekt je treba zaključiti do konca letošnjega leta, saj bo Slovenija prvo polovico prihodnjega leta predsedovala EU, za kar bo namenila glavnino svoje pozornosti in delovanja. In drugič, glavni del projekta bo končan v letošnjem letu, ko bo usklajena še delovna zakonodaja in bo tako narejen končni korak k reformi trga dela. Že pred tem pa je bil usklajen in tudi sprejet pomemben reformni del, ki se nanaša na davke in davčno reformo". V uradu predsednika vlade so še omenili velike dosežke partnerstva, pa čeprav naj bi bilo usklajevanje med partnerji včasih tudi težko. "Če pogledamo nazaj, je Partnerstvo morda na trenutke res naporen projekt, a vsekakor koristen. Tudi z njegovo pomočjo je za nami preko 60 % sprejetih ukrepov s področja gospodarskih in socialnih reform, pri čemer so bili tudi tisti najtrši ukrepi sprejeti z veliko stopnjo soglasja. Partnerstvo je do danes obravnavalo 49 zakonov iz omenjenega paketa in tudi nekatere druge akte (do danes pa je bilo v državnem zboru sprejetih kar 34 zakonov), med njimi resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih. Večina teh projektov je bila usklajenih." Partnerstvo je resolucijo o "raju pod Triglavom" res obravnavalo, a je ni potrdilo. In kljub drugačnim napovedim seznam 35 projektov ni dobil blagoslova v parlamentu, pač pa je ostal le dokument vlade. S tem je njegova politična teža seveda manjša.

Podroben seznam sicer prepričljive statistike o zmagah in dosežkih partnerstva pa razkriva drugačno sliko. Bistvo partnerstva seveda ni bilo le spravljiva politična tonaliteta, pač pa tudi poskus komunikacije med opozicijo in vladnimi strankami. Med SDS in SD. Med Borutom Pahorjem in Janšo.

Kako učinkovito je bilo torej to sodelovanje? Pahorjeva stran je res podprla nekatere zakone, ki so bile usklajeni na partnerstvu, nekaterih pa ni. Koordinatorka za usklajevanje v partnerstvu Nataša Kovač iz SD pravi: "Od skupaj obravnavanih 36 zakonov v partnerstvu smo do srede decembra s soglasjem sprejeli 17 zakonov, brez soglasja 13 zakonov, ostalih 6 pa je bilo še v proceduri usklajevanja. Številke same seveda ne dajo prave vsebinske slike. Kar nekaj zakonov, ki so bili usklajeni, je bilo takih, da usklajevanja nismo zahtevali, ker je šlo za manjše in nepomembne spremembe ali pa uskladitve z evropsko zakonodajo." Z drugimi besedami: velik del zakonov v resnici sploh ni bil potreben usklajevanja. In kako je bilo pri zakonih, o katerih so si bila mnenja nasprotujoča?

V izhodišču se je tako zapletlo pri zakonu o dohodnini, pa čeprav je v njem ohranjena višja stopnja progresivnosti, kot je bilo načrtovano na začetku. "Naši partnerji v partnerstvu za razvoj SD so se z nami, torej s koalicijo, strinjali, da je dohodninska lestvica preveč progesivna in da je treba to progesijo znižati. Vlada je predlagala za najvišji razred 39-odstotno obdavčitev, SD pa je predlagala, naj se poviša na 41 odstotkov. To smo sprejeli ... Vendar SD potem vseeno tega zakona v parlamentu ni podprla," je razmerja v partnerstvu na radiu komentiral Jože Horvat iz NSi. Zakaj takšen manever? Miran Potrč, vodja poslanskega kluba SD, pojasnjuje, da jim je "sicer uspelo, da je progesivna obdavčitev malo večja, a ostalo je še mnogo drugih stvari, ki jih nismo mogli podpreti. Novi zakon o dohodnini je tako ukinil nekatere olajšave, recimo tiste iz nakupa stanovanj". A dejstvo je tudi, da zasluga za večjo stopnjo progresivnosti ni samo na strani ekipe Boruta Pahorja, pač pa se je zanjo zavzemal tudi Andrej Bajuk. Predvsem pa je vlada od nje odstopila zaradi pritiska javnosti oziroma sindikalnih central.

Pahorjeva stranka prav tako ni podprla zakona o visokem šolstvu, pa zakona o javnem in zasebnem partnerstvu, tudi spornega zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, pa zakona, ki določa sistem plač v javnem sektorju in ne nazadnje ni podprla zakona o zavarovanju za čas nezaposlenosti. Podobno "nezanesljiv parter" je bila tudi SNS.

Različni odzivi

Podpisani dogovor o partnerstvu seveda ni koalicijska pogodba. In tudi podpisani protokol o delovanju strank v partnerstvu ne določa, da morajo poslanci glasovati za zakonske predloge, o katerih so se dogovorili na sestankih partnerstva za razvoj. Prav tako v Partnerstvu za razvoj obravnavajo zgolj zakonske rešitve, ki naj bi bile povezane z napovedanimi prelomnimi reformami, drugih pa ne. Opozicijska drža opozicijskih partneric je tako razumljiva. "Vse ostalo, kar ni določeno kot predmet partnerstva, s tem sodelovanjem nima nobene povezave in se stranka do vseh ostalih vprašanj in aktualnih dogajanj suvereno odloča kot opozicijska stranka," pravi Nataša Kovač. Če torej parlament odloča o načinu boja proti korupciji, se vsa politična debata odvrti v parlamentu, če pa je na sporedu "razvojno naravnani" zakon o štipendiranju, pa se o njem že prej usklajuje na sestankih partnerstva.

Kljub napornemu prijateljstvu pa je največja vladna stranka s partnerstvom načeloma zadovoljna. Jože Tanko pravi, da so "s skupnimi političnimi močmi koalicije in večjega dela opozicije (čeprav pri vseh projektih nismo dosegli zadostnega soglasja) uspeli Slovenijo pripeljati do najvišje gospodarske rasti, najnižje stopnje brezposelnosti in najnižje inflacije v zadnjih petnajstih letih". Kako je manj kot leto dni staro partnerstvo pomagalo k uspešni gospodarski klimi, je sicer težko ugotoviti.

Prav tako je zadovoljen Jože Horvat, ki je prepričan, da so kljub občasnim problemom s partnerstvom pridobili vsi, "predvsem pa državljanke in državljani". So pa zato bolj zadržani pri SLS. "Idejo smo podpirali, a zdelo se nam je smiselna samo, če bi v partnerstvu sodelovale vse stranke. Naša ocena je, da je danes največja opozicijska stranka položaj izkoristila, vseskozi so dobivali vladna gradiva, oni pa so vztrajali predvsem pri temah, ki so jim bile všeč. Partnerstvo za razvoj je bil za SD promocija," pravi recimo Rok Ravnikar iz SLS.

Podobno razmišlja tudi predsednik Desusa Karl Erjavec, ki je v oddaji Studio ob 17h dejal, da je od Partnerstva za razvoj pričakoval več. "Tam veliko debatiramo, se pogovarjamo, vendar imam občutek, da ima še največ koristi od Partnerstva za razvoj predsednik SD Borut Pahor, tako da sem mi postavlja vprašanje smiselnosti tega partnerstva na tak način, kot poteka v tem trenutku". Podobno nezadovoljen je njegov strankarski kolega in vodja poslanske skupine Franc Žnidaršič, ki pravi, da načeloma nima nič proti partnerstvu, vendar si pravzaprav od njega ni veliko obetal in od partnerstva tudi ni bilo veliko. "Če zasledujemo amandmaje, ki jih pripravlja partnerica SD, lahko opazimo, da v partnerstvu nima velikega vpliva. Prav tako nimajo kakšnega posebnega vpliva manjšinci ali pa SNS. Ponavljam pa, da je partnerstvo dobra ideja, a bi se znotraj njega morale stvari dogajati na drugačen način. V partnerstvu je morda možno sodelovati, vendar v parlamentu ne odloča partnerstvo, pač pa koalicija. Partnerstvo je širša družina, ki ima manjšo težo. Še celo koalicija ne akceptira vseh pogledov koalicijskih strank, še v koaliciji ni enakopravnega sodelovanja, kaj šele v partnerstvu."

Tudi Sašo Peče iz SNS pravi, da je njegov odnos do partnerstva negativen. "Po moji oceni gre za izjemno grdo igro predsednika vlade, ki hoče disperzijo krivde, predvsem za svoje neuspele poskuse," je dejal v omenjeni radijski oddaji. Kljub njegovi skepsi SNS ostaja članica partnerstva, nad njim pa je sicer bolj zadovoljen prilagodljivi Zmago Jelinčič. Nataša Kovač iz SD je pri vprašanju, kako so potekala pogajanja med njeno stranko in vlado, sicer dejala, da je "v praktično vseh primerih šlo vedno le za pogajanja med vladnimi predstavniki posameznih ministrstev in SD, razen v enem primeru, ko je sodeloval predstavnik SNS". Sama sicer z informacijami o dodatnem usklajevanju z drugimi partnerji ne razpolaga, a to ne pomeni, da jih ni bilo.

Pahorjanstvo in njegov imitator

Virus dogovarjanja o pomembnejših političnih odločitvah se je k Janši sicer razširil od Pahorja. Spravljivi predsednik največje opozicijske stranke je namreč premieru že maja 2005 predlagal podobno sodelovanje. Konkretnejšega odgovora takrat ni dobil, je pa slabo leto dni pozneje model prevzel Janez Janša.

Tako seveda ni nenavadno, da so s partnerstvom zadovoljni tako poslanci SD kot tudi njihov predsednik. "Ne vidim nobenih evforij pri rezultatih, dobro pa je, da se o nekaterih rešitvah dogovori brez sija žarometov in brez javnosti, da se dogovori tudi pred tem, ko koalicija sama oblikuje svoja stališča. Izkušnje s to vlado so pač takšne, da ko pride kakšen zakonski predlog v parlament, je skoraj čudež, da se lahko še kaj premakne, partnerstvo seveda ni rešilna bitka za vse vprašanje, vendar tudi ni konec demokracije in konec parlamentarizma," pravi Potrč.

Prav tako ne preseneča zadovoljstvo Boruta Pahorja, ki vseskozi trdi, da Slovenija potrebuje političen konsenz o strateških vprašanjih. Pahorja je sicer novica o slovesu partnerstva presenetila. In na vprašanje, kdaj (če sploh) ga je premier poklical in mu povedal, da bo vsega skupaj kmalu konec, predsednik SD ni želel eksplicitno odgovoriti. "Nismo vstopili v partnerstvo, ker bi menili, da je možno v tako kratkem času opraviti s temi reformami, sam sem domneval, da sta za to potrebna dva mandata. Predsednik vlade pač ocenjuje drugače, očitno si želi, da bi partnerstvo delovalo samo v času, ko bo zagotovo vodil vlado, ne želi se vezati za čas potem. In nihče ga ne more prisiliti drugače" Bi Pahor podoben model političnega sodelovanja ohranil, če in ko bo nekoč vodil vlado? "Če me tako vprašate, bi prav gotovo razmislil o podobnih modalitetah sodelovanja. Države, ki so v reformah, to vprašanje rešujejo bodisi z velikimi koalicijami bodisi z nekim načinom odkritega ali pa prikritega sodelovanja pri določenih vprašanjih, ali pa vsaj ne gre za nasprotovanje ... Je pa to vprašanje seveda prehitro, do volitev je še daleč ..."

Maneken v soju žarometov

Janez Janša ima seveda prav, ko pravi, da se Partnerstvo za razvoj bliža koncu. Vlak za velike reformne zakone je odpeljal že lani. Bistvo partnerstva pa ni bilo iskanje političnega konsenza, ampak predstava za gledalce. Veseloigra velikih besed o povezovanju, konsenzu, usklajevanje zakonov, katerih prava vsebina je bila določena že prej. Fototermin. Janez Janša je s partnerstvom prevzel Pahorjev način političnega obnašanja, njegovo retoriko in nastop. A učenec je bil v tej vlogi manj prepričljiv kot izvorni lik.

A Janez Janša zdaj poskuša na novo. Te dni je na primer sklical velik sestanek vseh parlamentarnih strank, na katerem naj bi se dogovorili o predsedovanju EU, odnosih s Hrvaško, pokrajinski zakonodaji in o izbrisanih. Nekatere od teh tem je Janši sicer že pred tednom predlagal Matej Lahovnik, ko sta se na zaprtem sestanku s pogovarjala o možnosti, da bi nepovezani poslanci iz društva Zares vstopili v partnerstvo. Takrat partnerski dogovor ni bil sklenjen, tokrat pa je očitno pred vrati nova oblika sodelovanja, o novih temah, ki potrebujejo širok politični konsenz. Še en pakt o nenapadanju, v katerem bo Janša spet poskusil odigrati vlogo velikega državnika. In Partnerstvo za razvoj? V zgodovini bo ostalo zapisano kot propagandni poskus navidezne integracije, v kateri pa slave ni pobral veliki vladni povezovalec, pač pa njegov politični konkurent. Partnerstvo je bilo vseskozi velik političen blef, ki se je končal v tistem trenutku, ko so se začele ankete javnega mnenja nagibati v smer napačnega partnerja.

Mirna leta Boruta Pahorja se sicer končujejo. Janez Janša mu je v Trenjih že zabrusil, da je njegova stranka samo stranka obljub o odprtosti, od katerih pa na koncu ne ostane veliko. Janez Janša je na polju odkritega političnega spopada sicer bistveno bolj spreten kot pa pri ustrežljivem iskanju konsenza. Ni pragmatik, pač pa vojak. In kot izkušenemu strategu mu ne bo težko preluknjati napihnjenega balona prevelikih političnih pričakovanj ... Konec partnerstva pomeni konec ljubezni med Pahorjem in Janšo. Politična konkurenta sta si izmenjala poslovilni poljub.