Zloraba tajne službe

Afera Sova skoraj vsak dan dobi nov obrat, vsak dan je več neznank, hkrati pa vsak dan postaja bolj jasno, da se afera ne more več končati dobro ne za njene akterje, ne za Slovensko obveščevalno varnostno agencijo, še najmanj pa za varnostne razmere v državi. A čeprav v tem trenutku to še ni vidno, pa postaja vse bolj pomemben odgovor na vprašanje, kakšne politične posledice bodo dolete akterje afere, ali je v tako občutljivi zadevi res možna le politična sankcija in seveda do kakšnih političnih obračunavanj bo prišlo s pridobljenimi podatki.

Da z vladnim nadzorom Slovenske obveščevalno varnostne agencije ni vse v redu, je bilo jasno že od vsega začetka, ko je informacijo o obiskih v Sovi objavil Dnevnik. Vpleteni so potem hiteli pojasnjevati glede na dosedanjo prakso povsem nov način nadzora Sove. Kontradiktornost izjav med samimi novoustanovljenimi nadzorniki, predvsem med vodjo vladne komisije za nadzor pravosodnim ministrom, dr. Lovrom Šturmom, predsednikom vlade Janezom Janšo in direktorjem Sove, sicer članom vladajoče SDS, Matjažem Šinkovcem, pa je nakazovala, da vlada prikriva, kaj počne v Sovi. Kljub temu si je vlada ves čas krila hrbet s pojasnjevanjem, da je Sova vladna služba, da ima vlada zatorej pravico nadzora nad njenim delom, ter da je ne nadzira kar tako, pač pa je za nadzor Sove ustanovila posebno vladno skupino, v kateri sedijo sami ugledni ljudje, in tako opravičevala legitimnost nadzora. Če so zaradi slabe zakonodaje glede statusa agencije, predvsem pa nadzora nad njenim delom, ob tem nekateri vladni argumentaciji o zakonitem vladnem nadzoru še verjeli, pa se ob informaciji, da je vlada Sovo nadzirala že pred ustanovitvijo skupine, o njenih dobrih namenih pojavlja vse več dvomov.

Vlada je skupino za nadzor Sove ustanovila 1. februarja letos, v njej pa poleg vodje skupine, ministra Šturma, sedijo še ministri za šolstvo Milan Zver, za obrambo Karl Erjavec in za okolje Janez Podobnik, uslužbenca kabineta predsednika vlade, državni sekretar Vinko Gorenak in svetovalec za nacionalno varnost Aleksander Lavrih, Peter Ješovnik iz vladne službe za evropske zadeve, Milko Mikola iz sektorja za popravo krivic in narodno spravo, namestnik direktorja Sove Branko Cvelbar in Tone Jerovšek. Po doslej znanih podatkih so vladni nadzorniki v prostorih Sove premetavali papirje vsaj osemkrat po štiri do pet ur. Vendar pa se je od ministrov v Sovine prostore podal le minister Šturm in še to le enkrat. Tudi drugi člani nadzorne skupine na Sovo niso hodili, ostale obiske sta v imenu skupine opravila Lavrih in Cvelbar, ki sta v premierov kabinet prišla iz varnostnih organov z obrambnega ministrstva.

Prav Lavrih pa je nadzor nad Sovo vršil že mnogo prej, vsaj dva meseca in pol, preden je bila ustanovljena vladna nadzorna skupina. Skupaj z direktorjem Sove Šinkovcem in njegovim namestnikom Boštjanom Šeficem je 16. novembra vstopil v tajni objekt agencije v centru Ljubljane, varovan z največjo stopnjo tajnosti. Obisk je direktor Sove že potrdil, posnetki varnostnih kamer pa naj bi dokazovali, da so v nasprotju s tem, kar trdi direktor, s tajne lokacije odnašali dokumentacijo, vse brez potrebnega zapisnika. Takoj po tem obisku je Šefic samoiniciativno zaprl celotno vejo obveščevalne mreže, ki je tam delovala, objekt pa odtlej zaradi vstopa politike tudi ne služi več prvotnemu namenu, srečevanju s tajnimi sodelavci Sove.

Član kabineta predsednika vlade, kar je strogo politična funkcija, torej obiskuje tajne prostore Sove. Premier Janša je glede tega izjavil, da ima njegov svetovalec za nacionalno varnost potrebna pooblastila za dostop do vseh vrst podatkov, da lahko vstopi kamorkoli in to kadarkoli. Vsak dvom o potrebnih pooblastilih člana kabineta predsednika vlade je po njegovem mnenju smešen. Prav s to, očitno nepremišljeno izjavo pa je premier kar sam potrdil, da je bila ustanovitev vladne skupine za nadzor zgolj nekakšno kritje nadzora Sove s strani njegovih najbližjih sodelavcev.

Slepilni manevri

Da je to, kar dela vlada v Sovi, narobe, torej nehote potrjuje kar vlada sama. O njenem nadzoru Sove bi bilo treba dvomiti že, če bi jasno, transparentno in nedvoumno pred prvim obiskom obvestila javnost o svojih načrtih. Že zato, ker tovrstni obiski sodelavcev premiera na lokacijah obveščevalnih služb niso praksa ne v tujini ne doma. Pa vlada tega ni storila. Javnost je o njenih aktivnosti izvedela šele v času, ko je nadzor Sove intenzivno potekal že več mesecev. Tudi po razkritju vlada ni pojasnila svojega ravnanja, temveč se je sklicevala na suhe pravne formulacije iz sklepa o ustanovitvi nadzorne skupine in hkrati v javnost pošiljala mnoge, iz dneva v dan nove in povsem različne informacije o nadzoru Sove. Da vladni poseg v tajno službo ves čas spremljajo dvomi o zakonitosti in smotrnosti njenega ravnanja, je s svojim odnosom poskrbela vlada sama.

Najprej je vstop v prostore Sove argumentirala s sumi o nenamenski porabi denarja iz tajnega fonda, govorilo se je o 1,25 milijona evrov primanjkljaja. To argumentacijo v bistvu vsebuje tudi sklep o ustanovitvi vladne skupine za nadzor, o tem pa je govoril tudi premier Janez Janša: "Dvomim, da tiste, ki so botrovali tem velikim naslovom v nekaterih časopisih, skrbijo imena sodelavcev te službe, ki jih nihče ne gleda. Bojim se, da jih skrbi poraba tajnega fonda." Kakršnokoli nenamensko porabo je takoj zanikal nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar, pozneje pa tudi sedanji direktor Šinkovec - zdi se malo verjetno, da bi slednji to storil brez dovoljenja premiera in svojega strankarskega predsednika. Da je številka tako visoka zgolj za potrebe razburjanja javnosti, pove že dejstvo, da gre po grobih ocenah za kar trikratni letni proračun tajnega fonda.

V nadaljevanju je minister Šturm v Odmevih na nacionalni televiziji kot nepravilnost, ki jo je odkril nadzor, izpostavil del arhivov nekdanje Službe državne varnosti (SDV), ki jih kljub zakonski obveznosti o prenosu v Arhiv republike Slovenije še vedno zadržujejo v Sovi. Gre za manjši del arhivov iz zadnjega obdobja delovanja SDV, ki jo je kasneje nadomestila Varnostno informativna služba (VIS), predhodnica današnje Sove. Minister Šturm je takrat povedal: "Sova bi že zdavnaj morala, že po zakonu iz leta 1997, to gradivo, pred 17. majem 1990, izročiti tja, kamor sodi, Arhivu Republike Slovenije." Da je tudi s tem podatkom minister zgolj zavajal javnost, dokazujejo letna poročila Sove, ki jih je prejemala vlada. V njih je bilo vsako leto sproti zapisano, da Sova v dogovoru z Arhivom RS te arhive dejansko še vedno hrani. Samo aktualna vlada je za to torej vedela najmanj dve leti.

Nato je prvič v resnici zadišalo po pravih motivih za nadzor Sove. In sicer, ko je premier Janša v državnem zboru odgovarjal na poslansko vprašanje poslanca Mateja Lahovnika in izpostavil nekatere pretekle domnevne nepravilnosti, katerih glavni akter naj bi bil po njegovem mnenju predsednik države dr. Janez Drnovšek. Premierovemu "razkritju" so sledili "dokazi" o njegovi tezi. Vladajoča struktura naj bi namreč v javnost poslala informacije, da naj bi Sova za Drnovška v Podbregarjevem mandatu kupila drago umetniško sliko ter da je za potrebe njegovega zdravljenja kupovala draga zdravila in plačevala zdravnike iz tujine. O tem je na kratko spregovoril tudi Podbregar, ki je vse očitke zavrnil in ponovil, da je Sova v njegovem času delovala v okviru zakonov. Kot v primeru "velikega odkritja" SDV-jevih arhivov tudi o teh sumih vlade kmalu ni govoril več nihče, niti vlada.

Sklep je bil lahko le eden. Vlada je v namen diskreditacije "neposlušnega" predsednika države odločena izrabiti celo državno varnostno agencijo. Pripravljena je tvegati, da celo popolnoma uniči ugled agencije, s tem obstoj skozi dolga leta ustvarjene obveščevalne mreže, in tako postaviti pod velik vprašaj tudi varnostne razmere v državi. Tega ni zanikal nihče, je pa vlada hitro poskrbela za novo diverzijo. Sovo po novem nadzirajo, ker sumijo, da je bila pod prejšnjo oblastjo zlorabljena za tajno nadzorovanje sedaj največje vladne, takrat opozicijske SDS. In da bo zmeda popolna, obstaja še en domnevni motiv za aktualni nadzor Sove, ki je sicer delno povezan s sumi vlade o tajnem nadzorovanju SDS. Sova naj bi po vladnih izračunih imela preveč zaposlenih, in sicer tistih 20 do 30 agentov, ki so ostali še iz časa SDV. Določen del teh agentov je zato že doživel zaslišanja v zvezi s svojim delom, ki sta jih spet kar sama opravila Lavrih in Cvelbar.

Neodgovorjena vprašanja

Pri vladnem nadzoru Sove je že dalj časa jasno, da ga spremlja precej več vprašanj kot odgovorov. Lahko bi celo rekli, da nadzor doslej ni dal še nobenega odgovora. Vlada zagotavlja, da kljub kaotičnim razmeram ni potrebe po odgovorih, te naj bi ponudilo šele končno poročilo, ki naj bi ga vladna skupina izdelala, ko bo končala nadzor. Vodja skupine minister Šturm je že ob izbruhu afere dejal, da bodo preiskovali predvidoma tri mesece, kar pomeni, da se poročilo obeta v začetku maja, torej čez dobra dva tedna. Vendar pa se je odtlej zadeva le še zapletala.

Vprašanje je, če bo poročilo vsebovalo odgovore, zakaj se je v resnici vlada odpravila na Sovo. Neodgovorjeno bo verjetno ostalo tudi vprašanje, kaj in koliko je vlada dejansko preiskala na Sovi ter tudi koliko obiskov je opravila, še preden je ustanovila skupino za nadzor. Prav tako vlada gotovo ne bo dodatno pojasnila, kako lahko v nadzorni skupini sodeluje državljan Tone Jerovšek, ki nima nikakršnih pooblastil za vpogled v delovanje tajnih služb. Pravosodni minister je o tem že govoril, zagotovil je, da Jerovšek ne bo imel vpogleda v najbolj kočljive podatke, ki jih bo nadzorna skupina zbrala, ter da tudi v nasprotnem primeru ne bi bilo nič narobe: "Profesor Jerovšek je pooblastilo za vstop v arhive Sove nekoč že imel, kot sem ga imel tudi sam, kot ustavni sodnik."

Sploh najpomembnejši neodgovorjeni vprašanji, ki taki utegneta tudi ostati, pa sta naslednji: koliko najbolj tajnih podatkovnih zbirk o sodelavcih Sove so vladni nadzorniki oskrunili in kaj bo vlada storila, če bo Sova posledično izgubila zaupanje tajnih sodelavcev in s tem za njeno delo nujno potrebno učinkovito obveščevalno mrežo. Vodja vladne skupine dr. Lovro Šturm je med pojasnjevanjem vladnega početja in zagotavljanjem njegove popolne zakonitosti v Odmevih odgovoril tudi na vprašanje, kaj bo s tajno mrežo, saj so pri pregledu finančne dokumentacije Sove gotovo naleteli tudi na imena agentov: "Saj imen ne potrebujemo. Važen je namen. Oziroma nekateri podatki ..." Da imen nihče ne gleda, je večkrat dejal tudi premier, vendar zagotovilom vladajočih politikov lahko verjamemo, lahko pa tudi ne. Dejstvo je, da so ob obiskih Sove imeli možnost vpogleda v te najbolj tajne podatke, a javnost kljub temu prepričujejo, da so se odrekli skušnjavi. Malo verjetno, sploh če se spomnimo izjave nekdanjega direktorja VIS, sicer pomembnega člana SDS Mihe Brejca, ki je v času vodenja službe kot največjo nevarnost pri nadzoru varnostno-obveščevalnih služb izpostavil prav finančne podatke, iz katerih je po njegovem mnenju možno razbrati največje skrivnosti o obveščevalni mreži.

Ne nazadnje pa bo treba potrpežljivo počakati tudi odgovore, kaj vladni nadzor Sove pomeni z vidika pomembnega precedensa, ki ga po slabem desetletju in pol zatišja uvaja. Bo vlada v vsakem mandatu v Sovo poslala svoje ljudi, bo to morda počela kar enkrat letno in ali bodo sedaj to počele tudi druge vlade?

Leta 1993 je ob aferi VIS-HIT, podobni po dejstvu, da so se iz obveščevalne agencije odnašali dokumenti, filozof Slavoj Žižek v komentarju v Mladini zapisal: "Ko fascinirani strmimo v razodete 'skrivnosti', niti za trenutek ne smemo pozabiti, da gre za nepreverjene drobce neznane celote, ki nam jih, nevednim opazovalcem, kot lačnim piščancem pičo postopoma trosijo scenaristi afere." Aprila 2007 ta njegova ugotovitev velja enako močno kot aprila 1993.