Slovenska desnica pod Bushevim sponzorstvom

Slovenska desnica ne uživa samo načelne podpore ameriških republikancev pod vodstvom Georgea W. Busha, ampak konkretno pomoč v obliki različnih "komunikacijskih treningov za vodilne kadre", kjer republikanci strankarsko vodstvo učijo volilne strategije, jih vadijo v negativi kampanji in jim svetujejo pri odnosu do medijev. Pri tem izstopata predvsem SDS in SLS, ki sta z republikanci povezana prek Evropske ljudske stranke (EPP), s katerimi ima Mednarodni republikanski inštitut (IRI) sklenjeno partnerstvo.

Z namenom "dvigovanja politične kulture v Sloveniji" lani ustanovljen Inštitut dr. Jožeta Pučnika, njegov svet vodi dr. Mihael Brejc, člani pa so Drago Jančar, Tone Kuntner, dr. Matej Makarovič, Gorazd Pučnik, Aleksander Zorn in dr. Milan Zver, je tako februarja letos gostili predstavnike republikanskega inštituta, ki naj bi za poslansko skupino SDS izvedli komunikacijske treninge, piše v aprilski številki glasila SDS Nova pot. Na Inštitutu Jožeta Pučnika so nam potrdili, da je bil komunikacijski trening namenjen poslanski skupini, a inštitut naj bi bil zgolj posrednik. Janja Pavlin, tiskovna predstavnica poslanske skupine SDS, pa nam je odgovorila, da se teh treningov udeležuje večina poslancev in da ti potekajo v poslopju državnega zbora.

Podobnih poročil iz različnih delovnih krožkov, srečanj ali seminarjev, ki dajejo vtis, kot da izkušeni tuji politični spin-doktorji s pomočjo preverjenih metod svojim političnim prijateljem pomagajo do oblasti, je še več. Pred lokalnimi volitvami je Robert Strah, mednarodni sekretar SDS, člane obvestil, da jih "Mednarodni republikanski inštitut (IRI) vabi januarja na izobraževanje kadra stranke, ki se bo v prihodnje ukvarjal s politično kampanjo" in da bo SDS tisti mesec skupaj z republikanci pripravila še "izobraževanje za predstavnike za stike z javnostjo". Katja Ujčič, ki je do nedavna delala kot svetovalka pri predsedniku vlade Janezu Janši, je pred zadnjimi državnozborskimi volitvami, ki so očitno tudi temeljile na ameriških nasvetih, prav tako šla skozi republikansko šolo. Kot svetovalka za medije in za kampanjo je na enem od teh treningov, ki je potekal v Veliki Britaniji, izjavila, da "konferenca ni bila samo zanimiva in uporabna za nas, dala nam je tudi zelo veliko idej za nove pristope o tem, kako se pripraviti našo stranko za zmago na volitvah v naši državi," piše v IRI-jevem poročilu s konference, objavljenem poleti 2003.

Tuja pomoč prepovedana

Najemanje svetovalcev ali podjetij, ki političnim strankam pomagajo k boljšemu rezultatu na volitvah, ni sicer nič novega. LDS je v preteklosti svetovalo podjetje Korpus, ki ga vodi Stojan Pelko, SDS je na zadnjih državnozborskih volitvah sodelovala s podjetjem Mangart, Socialni demokrati s Studiem Marketing in samostojnim svetovalcem Markom Rogačem, DeSUS pa je kampanjo organiziralo podjetje Grafiti studio. A primer, da bi kakšni slovenski stranki z volilnimi nasveti pomagala tuja organizacija, ki je celo v navezavi s kakšno drugo državo, je bil do zdaj le eden. Zakon o političnih strankah, ki je začel veljati leta 1994, namreč v 21. členu pravi: "Prepovedano je pridobivanje sredstev stranke iz prispevkov tujih zasebnikov, fizičnih in pravnih oseb, iz prihodkov od premoženja stranke iz tujine, iz volil in daril iz tujine oziroma vsakršno drugo pridobivanje sredstev ali opravljanje storitev za stranko iz tujine."

A leta 2001 je Kalandrovo društvo, katere ustanovitelji so bili predvsem člani tedanje ZLSD, od londonske Westminstrske fundacije za demokracijo (WFD), ki britanskim strankam nakazuje denar, da bi te z različnimi oblikami pomoči spodbujale razvoj demokracije po svetu, prejelo 15.604 funte (takratnih 5,5 milijona tolarjev) pomoči. Zgodba ni dobila sodnega epiloga, saj naj bi šlo za sponzoriranje društva in ne politične stranke, kot je pozneje ugotovilo državno pravobranilstvo, pa čeprav je Kalandrovo društvo denar porabilo za organizacijo seminarjev in delavnic, ki so bile namenjene ZLSD in angleški Laburistični stranki.

V primeru republikanskega inštituta (IRI) gre za podoben primer. IRI naj bi bil sicer zasebna ustanova. "Neprofitna, nestrankarska organizacija, ki si prizadeva za širitev svobode in demokracije po svetu, tako da razvija politične stranke, civilne institucije, dobro vodenje in vladavino prava," kot piše v reklamnih brošurah. A že samo ime, način financiranja in vodstvo te organizacije nedvoumno kaže, h kateri stranki spada. Vodstvo sestavljajo znani ameriški republikanci, denar pa vanjo priteka predvsem iz ameriškega proračuna. Njeni začetki segajo v leto 1983, ko je ameriška administracija pod vodstvom Ronalda Reagana iskala alternativo za razkrite programe, ki jih je do sredine 1970 izvajala ameriška centralna obveščevalna služba (CIA). Primerov, kako se je IRI vmešaval v volitve in v notranjo politiko držav, je v zadnjih letih precej. Seznam se začne pri Venezueli ali Mehiki, nadaljuje pri Haitiju, kjer naj bi IRI leta 2000 sodeloval pri strmoglavljenju demokratično izvoljenega predsednika, konča pa se v Evropi, kjer je znana vloga te organizacije v t. i. "oranžnih revolucijah," od Srbije do Ukrajine.

Milijon dolarjev za demokracijo

Lindsay Lloyd, regionalni vodja republikanskega inštituta za območje Evrope, pojasnjuje, da njihova organizacija slovenskih političnim strankam ne nudi finančne pomoči, tudi Inštitutu Jožeta Pučnika ne. Denar, 900.000 dolarjev, ki ga dobijo vsako leto iz ameriškega proračuna, porabijo posredno, za organizacijo delavnic in seminarjev, katerih se poleg Slovenije udeležuje še 15 držav iz vzhodne Evrope. Razen urjenja kandidatov na lokalnih volitvah leta 1994 in akcije Tvoj glas iz leta 2000, ko so predvsem mlade s pomočjo SMS sporočil nagovarjali k volilni udeležbi, za našo državo tudi niso pripravili posebnih projektov. Prav tako naj ne bi bilo res, da IRI v Sloveniji pomaga le desnosredinskim strankam. V zadnjih treh letih naj bi organizirali dve konferenci za mlade voditelje levosredinskih strank. Vendar Lloyd pojasnjuje: "Trening za namene volilne kampanje in učenje političnih spretnosti nudimo le tistim političnim strankam ali organizacijam, ki nas za to prosijo."

Če gre v teh primerih res le za "spodbujanje razvoja demokratičnih političnih strank", kot še pojasnjujejo na IRI, pa je vprašanje, zakaj podobnih potreb ne vidijo ameriški demokrati. Poleg republikanskega inštituta ameriška vlada podpira tudi podobno organizacijo na drugi strani njihovega političnega spektra, Nacionalni demokratični inštitut (NDI). Vendar pa NDI v Sloveniji ni aktiven. Catherine Messina Pajic, ki je v NDI zadolžena za Srednjo in Vzhodno Evropo, pojasnjuje: "Ne vem, kdo v Sloveniji finančno podpira aktivnosti IRI, mi financerjev, ki bi nam omogočili prisotnost v vaši državi, ne najdemo. Večina donatorjev namreč meni, da je Slovenija preveč razvita demokracija, je del Evropske unije in podobno. Poleg tega potreb za naše regionalne programe v Sloveniji tudi ne vidimo. Do sedaj smo le izkoriščali vaše poznavanje Balkana, enkrat smo denimo sodelovali z Milanom M. Cviklom pri pomoči črnogorskemu parlamentu."

A tudi vsebina seminarjev, treningov in delavnic ne priča o širjenju svobode, demokracije in vladavine prava. Nekateri člani poslanske skupine SDS, ki smo jih povprašali o vsebini komunikacijskih treningov, so glede na redkobesednost dajali vtis, kot da se jih niso udeležili. Tudi Mihael Brejc se o njih z nami ni želel pogovarjati. K sreči pa obstajajo zapisi mladih članov SLS, ki so v svojem strankarskem glasilu prav po dnevniško predstavili iz ameriškega proračuna sponzoriran učni program. "Predavatelji iz ZDA, Slovaške, Nizozemske, Avstrije in Nemčije so nam predstavili vse najbolj pomembne segmente v strategiji vodenja kampanje. Tako smo obdelali vse od namena in uporabe vzorčnega glasovanja, oblikovanja odmevnega slogana, delovanje z mediji, uporabo negativne kampanje, pridobivanje denarnih sredstev za kampanjo in še mnogo več," piše denimo Miha Marovt o delavnici, ki jo je decembra minulo leto IRI organiziral za strankarske podmladke v Bukarešti.

Mateja Ažman, prav tako članica nove generacije SLS, poroča s seminarja, ki je bil mesec prej v Sofiji: "Seminar, vodili so ga trenerji iz ZDA, sosednje Avstrije in Slovaške, je bil razdeljen na tri med seboj povezane tematske sklope in so nas z izzvanimi provokativnimi vprašanji in zanimivimi primeri popeljali skozi pripravo sporočil volilne kampanje do dejanske izvedbe na terenu. V spominu nam bo zagotovo ostala Chris A. Winston, ki je v času predsednikovanja G. Bushu st. "polagala besede v usta" (je nekdanja vodja pisarne za pisanje govorov v Beli hiši, op. p.), nam pa razložila strategije in plane volilnih kampanj, kako oblikovati efektivna sporočila, da bodo dosegla svoj namen in prepričala volivca. Veliko vročih besed smo slišali tudi na temo, kako se obnašati do medijev, kako prebroditi politično krizo."

Iz delavnice, ki jo je konec leta 2005 IRI organiziral v Opatiji, pa najbolj detajlno z naslovom Seminar izvedbe volilnih kampanj poroča Miha Miklavčič: "Najbolj je udeležence s svojim znanjem in uporabo v praksi navdušil Jamie Fisfis, direktor komunikacij guvernerske volilne kampanje Arnolda Schwarzeneggerja. Predstavil nam je uporabo raziskav volilnega telesa, javnega mnenja ter fokusnih skupin pri načrtovanju volilne kampanje ter merjenju učinkovitosti volilnih strategij. S praktičnimi primeri pa nam je pokazal, da se da z uporabo znanja na področju volilnih kampanj marsikdaj doseči boljši volilni rezultat od pričakovanega. Franz-Josef Gemain je vodil sklop seminarja, povezanega z oblikovanjem željne podobe stranke, volilnih sporočil, vrednot. Razdeljeni v različne skupine smo oblikovali preprosta in učinkovita sporočila, slogane, govore. Izdelali smo tudi negativno kampanjo, ki je razkrivala šibke točke političnih nasprotnikov. Za zaključek pa nas je Chris< I> Scott seznanil še z operativno implementacijo volilne kampanje na terenu ter vsemi orodji, ki so nam na voljo za čim bolj obsežno, učinkovito ter organizirano izvedbo. Tako smo pripravili obširen časovni načrt volilne kampanje z jasno zastavljenimi nalogami ter oblikovali ekipo aktivistov za njihovo izvedbo ... Seminar izvedbe volilnih kampanj je bil eden boljših, kar sem se jih udeležil, ker so predavatelji znali povezati svoje izdatno teoretično znanje s praktičnimi rešitvami na terenu. In to je tisto, kar na koncu šteje. Kajti lokalne volitve so na vrsti prihodnjo jesen."

Tuja pomoč nezakonita

Dr. Miro Cerar, pravni svetovalec v državnem zboru, ki smo ga vprašali, ali lahko tuje države, stranke ali organizacije slovenskim strankam nudijo komunikacijske treninge, jih učijo kako načrtovati volilno kampanjo in kako uporabiti negativno kampanjo odgovarja, da je to prepovedano. Ni sporno, če nek član stranke opravi v tujini individualni pogovor, sprejme priložnostni nasvet ali dobi v dar knjigo o načrtovanju volitev. Problem nastane, kadar je storitev namenjena politični stranki, pojasnjuje Cerar. To naj bi veljalo tudi za primer, če neka stranka v tujino pošlje enega ali več članov, da pridobijo znanja za namen stranke. "Ko se je pisal zakon o političnih strankah, se je izhajalo iz tega, da je treba preprečiti vpliv iz tujine, tako financiranje kot tudi storitve. Storitve, ki so po zakonu prepovedane, so po mojem mnenju predvsem vsake zaokrožene pogodbe o svetovanju ali izobraževanju. Morda bi bilo smiselno ta člen zapisati bolj fleksibilno, tako, da bi denimo dovolili izobraževanja in podobno. V prihodnosti bo nedvomno prišlo do tesnejšega sodelovanja in medsebojne pomoči evropskih ljudskih in liberalnih strank. Ne vidim razloga, da bi prepovedovali vse oblike tega sodelovanja. Kljub temu pa je prav, da v principu prepovedujemo neposredno finančno ali storitveno pomoč."