Uvoz preizkušenih metod

Na začetku leta 2003 sta Janez Janša in Andrej Bajuk, tedaj voditelja opozicije oz. Koalicije Slovenija (SDS + NSi), premieru Ropu - in javnosti, se razume - poslala "šest zahtev". Prve tri so zadevale medije: Koalicija Slovenija je zahtevala neposredne prenose sej državnega zbora in vseh pomembnejših sej delovnih teles, drugačno programsko shemo v nacionalnih medijih in pluralizacijo medijev. Ključna fraza: "pluralizacija medijev". Sporočilo: slovenski mediji so pristranski, nagnjeni na levo. Malce kasneje je Slovenijo obšla civilna pobuda Nekaj je treba storiti, katere prvopodpisani so bili Barbara Brezigar, Drago Demšar, Drago Jančar, Vasko Simoniti, Rudi Šeligo in Aleksander Zorn. Kdor se je s to nadstrankarsko "civilno pobudo" strinjal, jo je lahko - pravilno izpolnjeno - poslal kar v glavno tajništvo SDS (Komenskega 11, 1000 Ljubljana.). Vsaj tako so poudarili prvopodpisani, ki so problem slovenskih medijev formulirali takole: "V naši državi je prišlo do tolikšne koncentracije politične, finančne in medijske moči v rokah vlade in mreže njenih ljudi na vseh področjih, da je takšno stanje začelo resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja. Parlament je postal glasovalni stroj vladajočih, ki niso več pripravljeni poslušati kritik opozicije, kaj šele, da bi sprejemali njene konstruktivne predloge. Skoraj v celoti je odpovedal tudi nadzor neodvisne javnosti. Z izjemo nekaterih manjših časopisov in posameznih novinarjev, ki kritično obravnavajo obstoječe stanje in hude zlorabe oblasti, je slovenski medijski prostor skoraj v celoti usmerjen v podporo takorekoč sleherni vladni odločitvi, za vse napake pa iščejo grešnega kozla v marginalizirani in zmeraj bolj nemočni opoziciji. Državljani imamo na voljo v glavnem ustrezno prikrojene informacije in pristranske informacije in pristranske komentarje v tisku in elektronskih medijih." Ergo: slovenski mediji so pristranski, nagnjeni na levo. Opozicija in novorevijaški krog sta to potem ponavljala iz dneva v dan, iz ene tiskovne konference v drugo, iz enega intervjuja v drugega, iz ene oddaje v drugo, tedne in tedne. Slogan "slovenski mediji so pristranski" je odmeval kot mit, ki ga moraš ponavljati toliko časa, dokler ne postane fakt. Opozicija in novorevijaši so ga ponavljali tako entuziastično, kot da so ga sami izumili. Niso ga. Izumili so ga republikanci. Ameriški republikanci. Ali natančneje: slogan "mediji so pristranski" je republikanski trik, in to zelo star republikanski trik. Še natančneje: slogan "slovenski mediji so pristranski" je bil videti kot republikansko taktično-strateško darilo Koaliciji Slovenija. Republikanci ta trik stalno ponavljajo že vse tja od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker je učinkovit. Ker vedno vžge. Če se mu le dovolj posvetiš. In tedanja opozicija - ozaljšana z novorevijaškim krogom - se mu je.

Tudi Busheva administracija se mu je leta 2001 zelo posvetila. Ko je Bush prevzel Belo hišo, so namreč njegovi možje takoj bombastično - v slogu evangelističnih jurišnikov - oznanili, da so ameriški mediji pristranski. Intoniranje debate o pristranskosti ameriških medijev je bila prva velika taktično-politična poteza, ki jo je potegnila Busheva administracija. Da so ameriški mediji pristranski, "liberalni", so začeli takoj ponavljati tudi konservativni mediji, konservativne radijske in TV-postaje, konservativni in neokonservativni komentatorji ter konservativni in neokonservativni "možganski trusti", ki so tako prevzeli vlogo civilne pobude Nekaj je treba storiti. Toda v vlogi civilne pobude Nekaj je treba storiti je alternirala tudi knjiga Pristranost (Bias), ki jo je tedaj - kot po naključju - objavil Bernard Goldberg, upokojeni reporter TV-mreže CBS, v njej pa razkril "liberalno" zakulisje te mreže, njeno notranjo mašinerijo, njen pristranski trebuh, njen bias. Goldberg, skesani liberalec, je trdil, da so največji in najvplivnejši ameriški mediji nagnjeni na levo, da so liberalno nastrojeni, da pod krinko "objektivnosti", "poštenosti" in "uravnoteženosti" skrivajo liberalni nagib, da dajejo zgodbam, novicam in faktom levi spin, da nenehno šikanirajo konservativce in jih prikazujejo kot "ekstremiste", da iz svojih poročil izključujejo konservativne poglede, da konservativnega pravnika vedno predstavijo kot "konservativnega pravnika", liberalnega pa kot "priznanega pravnika", da ne marajo ljudi brez zob ter da so sile mraka, Leninovi otroci in male dividende Fidela Castra. Kar je bilo smešno, heh, še toliko bolj, ker pri velikih ameriških TV-mrežah kakih disidentskih glasov zlepa ne zaznaš, ker o ekonomskih vprašanjih debatirajo direktorji korporacij, ne pa sindikalisti in odpuščeni delavci, ker v poročanju o letnem poročilu organizacije Human Rights Watch, ki našteva kršiteljice človekovih pravic, izpustijo Ameriko, ker novice prilagajajo ciljnim skupinam svojih oglaševalcev, ker pogosto ne ločiš med reporterjem in Bushem in ker imaš vedno občutek, da sta jim edini vir informiranja Bela hiša in Pentagon. Smešno.

Še huje: absurdno. Lepo prosim, le kateri liberalni medij pa bi si izmišljal zgodbe o tem, da Sadam Husein kopiči orožje za množično uničevanje? Le kateri liberalni medij bi po 11. septembru oznanil, da je treba dati priložnost vojni? Le kateri liberalni medij bi Srbom grozil, da jih bodo poslali v leto 1389? In le kateri liberalni medij bi ugotovil, da je “11. september potrdil, da je Bog namenoma izbral Busha in da mu je potem tudi pokazal pot”? New York Times je storil prav to, pa v očeh Busheve administracije in konservativnega kroga velja za “liberalni” medij. Hu. In narobe, le zakaj bi za pristranskega ali pa liberalnega veljal medij, ki kot ekstremistične prikazuje medije, v katerih smo po 11. septembru prebrali: “Napadimo njihove dežele, pobijmo njihove voditelje, ljudi pa spreobrnimo v krščanstvo!” Ali pa: “Amerika mora afganistansko infrastrukturo zmleti v sončni prah. Civilistov nam sicer ni treba ciljati, toda če se ne bodo uprli svojemu kriminalnemu režimu, naj stradajo - pika!” Ali pa: “Ameriški pacifisti so bodoči množični morilci Američanov!” Bizarno. Da so ameriški mediji liberalni, je mit, ki potrjuje le eno: da se je politična sredina premaknila tako na desno, da se lahko konservativni mediji predstavljajo kot politično sredinski. Hkrati pa tudi pojasni, kaj hočejo konservativci: ustvariti medijsko okolje, v katerem bi lahko živeli do smrti, ne da bi kdaj srečali koga z nasprotnim stališčem.

A kot rečeno, slogan “mediji so pristranski” ni le mit, ampak tudi populistični trik - in to zelo učinkovit populistični trik. Zakaj? Iz preprostega razloga: ko začneš medijem enkrat očitati, da so pristranski in nagnjeni na levo, se avtomatično potegnejo nazaj - začnejo se ukvarjati sami s sabo, drug drugemu gledati pod prste, se samocenzurirati in čezmerno gostiti konservativne politike. In seveda, paziti začnejo, da do desnice ne bi bili preveč kritični, saj veste, da je ne bi užalili - desnici začnejo gledati skozi prste. Da bi pokazali, da niso pristranski in liberalni, začnejo tudi pretiravati v kritiziranju politične levice, hkrati pa začnejo na veliko odpirati vrata konservativnim pogledom. Jasno, trik je v tem, da naj bi ti konservativni pogledi uravnotežili liberalne, pristranske poglede, ki pa jih itak ni. Ko so bušiji leta 2001 - pred 11. septembrom - oznanili, da so ameriški mediji pristranski, se je zgodilo natanko to. Trik je uspel. In ko je tedanja slovenska opozicija svoje republikanske consigliereje vprašala, kaj naj naredi, so verjetno v en glas odvrnili: Recite, da so mediji pristranski! To vedno vžge! In je vžgalo. Republikanski trik je uspel tudi v Sloveniji: slovenski mediji so se na začetku leta 2003 potegnili nazaj. Podobno kot v Ameriki dve leti prej. Kar ni bila majhna stvar: tistih opozicijskih “šest zahtev”, pobuda Nekaj je treba storiti in predvsem bojni krik “slovenski mediji so pristranski”, ki jih je navdihnila in strukturirala republikanska agenda, so poskrbeli za prelom v slovenski politiki - in za preuravnotežitev medijske percepcije slovenske politike. Dobro leto in pol kasneje je oblast v Sloveniji prevzela Koalicija Slovenija.

Toda tudi vse glavne strateške poteze, ki jih je potegnila Koalicija Slovenija, ko je prišla na oblast, so padle z republikanskega menija. Ali, bolje rečeno, poteze, ki jih je vlekla Janševa vlada, so videti kot transkripcije - da ne rečem sinhronizacije - republikanske politične agende, njenih dobro znanih in dobro preverjenih strateških imperativov.

In kam nas je pripeljal ta slovenski rimejk republikanske strategije? Sliši se neverjetno, toda pripeljal nas je nazaj k civilni pobudi Nekaj je treba storiti, v kateri so tedaj avtorji - očitno prvopodpisani Barbara Brezigar, Drago Demšar, Drago Jančar, Vasko Simoniti, Rudi Šeligo in Aleksander Zorn - zapisali: "Posledica tega je dejstvo, da se z denarjem davkoplačevalcev ravna po domače, razraščata se klientelizem in korupcija, državne službe se delijo po kriterijih politične privrženosti ali vsaj lojalnosti, še naprej teče proces privatizacije, usmerjene v žepe podpornikov zmeraj iste oblasti. Celo humanitarne organizacije so v odsotnosti slehernega nadzora postale plen zasebniških interesov. Naraščajoči problemi v gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, znanosti in kulturi niso deležni kritične obravnave. Socialna razslojenost je vse hujša, vse več je mladih ljudi, ki v življenje vstopajo s slabimi možnostmi za šolanje, zaposlitev in ureditev stanovanjskih vprašanj ... Ob današnjem stanju demokracije v Sloveniji, se pravi ob politično nadzorovanih medijih, ob arogantnem obnašanju vladajočih strank v parlamentu, ob samozadostnih nadzornih odborih v državnih kapitalskih skladih in podjetjih, ni mogoča nobena sprememba."

Vsi skupaj lahko dahnemo le to, kar je v filmu Umri pokončno 2 dahnil Bruce Willis: "Kako to, da se istim ljudem ista stvar vedno zgodi dvakrat?"