Sproščene plače

Za malega človeka, za proletarca v tako imenovanem nemenjalnem sektorju, ki se z minimalno plačo prebija iz meseca v mesec, se je predsednik vlade Janez Janša, ko je bil še v opoziciji, zavzel kar nekajkrat. Denimo aprila 2004, ko je tedanjega premiera Antona Ropa s poslanskim vprašanjem opozoril, da živi v Sloveniji na desetine delavcev, ki prejemajo plačo, nižjo od minimalne, "po drugi strani pa ima Jože Lenič, politik Liberalne demokracije, ki je trenutno na delu v Zavarovalnici Triglav, tri milijone tolarjev (12.500 evrov) plače". Janša je zato Ropa vprašal, "kaj bo storil, da se ta neskladja uredijo, da se vzpostavi tudi enakost pred zakonom in da se to krivično neskladje, ki demotivacijsko vpliva tudi na gospodarski sektor, odpravi".

Dražji državni direktorji

Danes, tri leta pozneje, niso omenjena neskladja nič manjša. So celo večja. Na vrhu Zavarovalnice Triglav sicer ne sedi več Lenič, a sedanji predsednik uprave Andrej Kocič prejema na mesec v povprečju 23.500 evrov (5,6 milijona tolarjev) prihodkov, oziroma okoli 8 tisoč evrov (dva milijona tolarjev) več kot njegov okarani predhodnik. Nominalno so se predsedniku naše največje zavarovalnice prihodki v dveh letih dvignili za več kot 40 odstotkov. Sicer pa tudi plače ostalih direktorjev podjetij, ki so v večinski državni lasti ali na katera ima država prevladujoč vpliv, pod sedanjo vlado niso nazadovale ali vsaj stagnirale. Predsednik uprave Telekoma Bojan Dremelj je denimo leta 2006 zaslužil okoli 41 tisoč evrov ali 20 odstotkov več kot njegov predhodnik Libor Vončina v leta 2004. Tudi Rajko Siročič, vodja Darsa, danes nima nižjih prejemkov, ampak za približno 3300 evrov na mesec ali 30 odstotkov višje od predhodnika v letu 2004.

Vse to so seveda bruto zneski. Neto prejemki so se zaradi spremenjene dohodninske lestvice v tem času še povečali, pri najbogatejših za okrog 10 odstotkov. Po naših izračunih je denimo finančnemu ministru Andreju Bajuku, ki je imel lani zaradi tuje pokojnine in plače okrog 160 tisoč evrov prihodkov, na računu ostalo 14 tisoč evrov več - te bi sicer moral vrniti državi.

Edini akt, ki urejuje plače direktorjev družb, v katerih ima država odločujoč vpliv, je sklep vlade iz leta 1998. Ta sklep sicer ni obvezujoč, je zgolj priporočilo državnim nadzornikom, kako naj določajo plačo direktorjem. A v sklepu piše, da je izjemoma lahko najvišja plača največje družbe v lasti države šestkratnik povprečja med osnovno plačo v državi in povprečno plačo v dejavnosti. Kar pomeni, da bi denimo Kocič in Dremelj lahko zaslužila največ 8 tisoč evrov (dva milijona tolarjev) na mesec ali okrog 100 tisoč evrov na leto.

Očitno je, da državni nadzorniki teh priporočil ne upoštevajo. Tudi v Petrolu ne, kjer je lani vodja uprave Marko Kryžanowski prejel skupaj 208 tisoč evrov. Podobno je drugod: Robert Časar, direktor Luke Koper, je na primer lani prejel 146 tisoč evrov, predsednik uprave Nove KBM Matjaž Kovačič pa 135 tisoč evrov. Podoben znesek, okrog 130 tisoč evrov, bi leta 2006 prejel predsednik uprave Intereurope Andrej Lovšin, če bi delal vseh 12 mesecev. Na našem spisku se le plača Jožeta Zagožna, vodje Holdinga slovenskih elektrarn, ki je lani prejel 110 tisoč evrov, približuje znesku, ki ga priporoča omenjena uredba.

Sicer pa tudi javni uslužbenci, med katerimi naj bi imel Janša najvišjo plačo, iz meseca v mesec prebijajo magično mejo 6580 evrov mesečno. Na zadnjem seznamu iz aprila je vsaj devet direktorjev zdravstvenih domov ali bolnišnic, ki so zaslužili več od predsednika vlade, predvsem zaradi opravljanja dežurstev, katerih ceno je pred približno letom "uredila" prav ta vlada. Aprilski rekorder je bil denimo direktor javnega zavoda Bolnišnice Golnik Mitja Košnik, ki je prejel skupaj 11.446 evrov (2,7 milijona tolarjev bruto) osebnega dohodka. V Bolnišnici so nam pojasnili, da je to na podlagi zakona iz leta 2006, ki omogoča enkratno nagrajevanje direktorjev javnih zavodov v višini 20 odstotkov letne plače. Ker je bolnišnica v letu 2006 uspešno poslovala, je Košnik poleg redne plače v višini približno 4300 evrov dobil še 7900 evrov nagrade.

Dražji javni uslužbenci

V zadnjih dveh letih je tudi minister za javno upravo Gregor Virant v seriji tiskovnih konferenc ali ob drugih priložnostih predstavljal milijonske prihranke zaradi znižanja funkcionarskih plač, vključno z ministri in predsednikom vlade. Razen pri sodnikih, s katerimi se je zaradi tega zapletel v spor, mu je to tudi uspelo. A kaj, ko je javnih funkcionarjev zgolj kakšnih 3600, vseh zaposlenih v javnem sektorju pa je več kot 150.000.

In kaj se je dogajalo v tem času s plačami javnega sektorja? Proračunsko in makroekonomsko najpomembnejša pogajanja o kolektivni pogodbi za javni sektor so v tem času ves čas tekla za zaprtimi vrati, za katerimi tako vlada kot tudi druga, sindikalna stran, svojih finančnih analiz ni hotela obešati na veliki zvon. Zakaj pravzaprav bi, ko pa je bilo vsem že od začetka jasno, da pri tako imenovanem urejanju plačnih nesorazmerij pri zaposlenih v javnem sektorju javnofinančnega varčevanja ne bo. In tako se je teža za proračun povečevala iz pogajanj v pogajanja. Sprva je bilo predvideno, da se zaposleni v javnem sektorju odpovedo usklajevanju plač z inflacijo, tako privarčevani delež pa namenijo za odpravo plačnih nesorazmerij. Na koncu so se z vlado dogovorili, da se bo masa za plače povečevala ne samo za inflacijo, ampak še za del rasti produktivnosti.

Medtem ko naj bi z znižanjem funkcionarskih plač (brez sodniških) država na leto privarčevala približno 1,7 milijona evrov, pa bo za reformo preostalih plač zaposlenih v javnem sektorju v prihodnjih dveh letih potrebno 270 milijonov evrov. Od tega je 152 milijonov evrov že zagotovljenih, ker so se javni uradniki v začetku odpovedali celotnemu usklajevanju rasti plač z inflacijo - v zameno pa so bili vsi javni uslužbenci vključeni v dodatno pokojninsko zavarovanje. Ti milijoni bi torej bili porabljeni tudi, če do reforme ne bi prišlo. Od tega bodo največji relativni delež dobili do sedaj najbolj zapostavljeni poklici v kulturi, ki naj bi se jim plače zvišale za okrog 19 odstotkov v dveh letih. Preveč? Doro Hvalica, pogajalski predstavnik sindikatov javnega sektorja odgovarja: "Zagotovo nismo dobili preveč, dobili pa smo več, kot smo ob sprejetju zakona o sistemu plač v javnem sektorju predvidevali. Kajti zakon je bil namenjen zgolj izravnavi in ne splošni rasti plač. Toda petletna pogajanja, pri čemer nosi vlada dobršen del krivde, so sama po sebi povzročila neke vrste zahteve po splošni rasti. Skratka, pridobili bodo tudi nekateri tisti, ki prej niso zaostajali."

Med vsemi orientacijskimi delovnimi mesti se bo plača še najbolj dvignila poklicu koncertnega mojstra, režiserju, kliničnemu psihologu specialistu in mojstru mešalcu slike. Koncertnemu mojstru se bo denimo osnovna plača s sedanjih 1632 evrov povišala na 2324 evrov ali za 30 odstotkov. V odstotku je to malce manj, kot se je plača v dveh letih povišala predsedniku uprave Zavarovalnice Triglav. V kategorijo zapostavljenih spadajo tudi novinarji in uredniki na RTV Slovenija. Novinarju uredniku na RTVS se bo denimo osnovna plača s sedanjih 1290 evrov bruto zvišala na 1766 evrov. Na drugem mestu so nekatere skupine v zdravstvu in socialnem varstvu, ki se jim bodo v naslednjih dveh letih plače dvignile za kakšnih 12 odstotkov, kliničnim psihologom specialistom s 1395 evrov na 1986 evrov. Zaposlenim v javnih agencijah, skladih in zavodih se bodo plače v povprečju povišale za okrog 8 odstotkov, enako uradnikom v državni upravi. Do najnižjega povečanja pa naj bi bili upravičeni zaposleni v vzgoji, izobraževanju in športu.

Vse to pomeni, da se bodo plače zaposlenim v javnem sektorju leta 2008 dvignile realno za 4,2 odstotka, leta 2009 za 3,3 odstotka, leta 2010 pa za kar 4,8 odstotka. Kot se zavedajo tudi na Uradu za makroekonomske analize (UMAR) je takšen dvig plač v javnem sektorju izjemen. V zadnjih desetih letih je namreč realna bruto plača na zaposlenega v javnem sektorju le enkrat zrasla hitreje - leta 2001, zaradi uveljavitve nekaterih dodatkov. V zasebnem sektorju pa rast povprečne plače v zadnjih desetih letih nikoli ni presegla 4 odstotkov. Znano je, da je Slovenija s takšno politiko umirjanja rasti plač pomembno prispevala k omejitvi inflacije in vstopu v območje evra. In ker je v tem času produktivnost dela rasla hitreje od plač, se je s tem mednarodna konkurenčna sposobnost Slovenije izboljševala. Je ta pot sedaj ogrožena?

In kaj ostane delavcem?

Napovedano zvišanje javnih plač naj po vladnih zagotovilih tako imenovanega makroekonomskega ravnovesja ne bi ogrozilo. Kljub nevarnemu zviševanju inflacije, ki je sedaj v Sloveniji na najvišji ravni v območju evra, ostaja direktor UMAR Janez Šušteršič optimističen. Odgovarja, da bo "skupna rast plač v Sloveniji zaradi tega v prihodnjih treh letih za povprečno 0,3 odstotne točke višja, kot smo ocenili v pomladanski napovedi. Prispevek toliko višje rasti plač k inflaciji smo ocenili na 0,1 odstotne točke. Zato menimo, da predlagani dogovor še vedno omogoča tudi ohranjanje osnovnih makroekonomskih ravnovesij".

Nekdanji finančni minister in profesor na Ekonomski fakulteti Dušan Mramor se s takšno oceno okrog inflacije strinja, bolj ga skrbi, ali to novo breme zaradi vseh drugih proračunskih težav ne bo povzročilo še dodatnega pritiska na povečevanje davkov. V tem primeru bi se Slovenija znašla v začaranem krogu, ki ga je izkusila Portugalska, ko povišanje plač vodi v proračunski primanjkljaj. Tega država izravnava z novimi davki. Ti vplivajo na višjo inflacijo. Višja inflacija vpliva na manjšo konkurenčnost in nižanje gospodarske rasti. Posledica so še manjši proračunski prihodki in ponoven pritisk na poviševanje davkov.

Vendar pa naj bi zaradi omenjenega povišanja plač ne bilo več prostora za višje plače v zasebnem sektorju. Povedano drugače: če povišanje plač v javnem sektorju ne bo povzročilo destabilizacije, pa se zato plače v zasebnem sektorju ne smejo povišati. Šušteršič opozarja, da bi ob upoštevanju "nekaterih dogovorov", kot jih sedaj predlagajo sindikati v zasebnem sektorju, s katerimi bi rast plač pospešili, ogrozili stabilnost ekonomske politike, spodbudili inflacijo in "za nekaj let zmanjšali konkurenčnost celotnega gospodarstva". Drugi ekonomisti se s tem strinjajo. "Če bi stvar ušla še pri plačah oziroma natančneje, če bi te rasle hitreje od produktivnosti, potem bi nas ob višji stopnji inflacije, ki jo imamo sedaj, to lahko hitro približalo nezaželenemu portugalskemu scenariju," opozarja Mojmir Mrak prav tako z Ekonomske fakultete.

Vse to so seveda tudi reakcije na vse bolj glasne zahteve sindikatov, ki so odlične gospodarske rezultate vzeli zares. Razlogov za zaostajanje rasti plač v gospodarstvu za rastjo produktivnosti naj ne bi bilo več. Gospodarska rast je v prvem letošnjem trimesečju dosegla 7,2 odstotka, na celoletni ravni pa naj bi bila 4,7-odstotna (lani je bila 5,2-odstotna). Znižuje se tudi brezposelnost; lani je bila stopnja registrirane brezposelnosti 9,4-odstotna, letos pa naj bi bila 8,2-odstotna.

Lado Rožič, strokovni sodelavec pri Zvezi svobodnih sindikatov, pravi, da so se po njihovih podatkih 23.370 zaposlenim po individualnih pogodbah, katerih plače znašajo v povprečju 3400 evrov na mesec, zaradi dohodninske reforme neto plače povišale za okrog 300 evrov. Denar, ki se je v proračun natekel zaradi dobrih gospodarskih razmer, je bil usmerjen k najbogatejšim. "Če mene vprašate, bo štrajk. Firme bodo stale, elektrike ne bo. Število zaposlenih se manjša in po naših ocenah strukturne nezaposlenosti več ni. Tisti, ki ostajajo nezaposleni, so po našem mnenju delavci, ki so jih tik pred upokojitvijo vrgli iz služb, sedaj pa firme najemajo poceni delovno silo z vzhoda." Če gre država v času visoke gospodarske rasti v nove izdatke, od sanacije železnic do dokapitalizacije NLB, namesto da bi zmanjševala proračunski primanjkljaj, če "vsi politiki trdijo, da smo na pol v raju", potem lahko po njegovem mnenju svoje zahtevajo tudi delavci. Zato predlagajo, da se že pri avgustovskem usklajevanju plač poleg rasti inflacije v višini 2,5 odstotka upošteva še rast produktivnosti dela.

In kaj pravijo delodajalci? "Definitivno, konjunktura je. Tudi politično se ustvarja neki občutek, da se je začelo obdobje izobilja, zato tudi mi razumemo, da imajo sindikati visoka pričakovanja," odgovarja predsednik njihovega združenja Borut Meh. Ki pa je seveda proti zviševanju delavskih plač zaradi makroekonomske politike. "Združenje delodajalcev Slovenije zagovarja stališče, da je treba visoko gospodarsko rast izkoristiti predvsem za oblikovanje take makroekonomske politike, ki bo zagotavljala nadaljnje povečanje konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva, nastajanje novih delovnih mest in motiviranje zaposlenih, usklajevanje plač s produktivnostjo pa prepustiti neposrednemu dogovoru med delodajalci in delojemalci v posameznih podjetjih," je Meh zapisal v odzivu na zahteve sindikatov. V njem je med drugim izpostavil še, da za trenutno gospodarsko rast delavci nimajo posebnih zaslug. Zasluge so "na ugodnih ekonomskih razmerah pri naših najpomembnejših zunanjetrgovinskih partnerjih, ki so spodbujene s širitvijo skupnosti za deset novih članic. Velik pospešek, dodan z domačimi vlaganji. Zato zahteve sindikatov za dodatna povečanja plač na podlagi rasti produktivnosti dela, merjeni z BDP, niso upravičene."

Vlada torej na eni strani ni omejila rasti najvišjih plač, kar kažejo podatki o plačah direktorjev podjetij v državni lasti. S tem je posredno povzročila tudi nadaljnjo rast najvišjih plač v zasebnem sektorju, z davčno reformo pa je pomembno povišala neto plače zaposlenim na podlagi individualnih pogodb. Na drugi strani je prišlo do dogovora o rasti plač v javnem sektorju, ki upošteva tudi rast produktivnosti, ta pa se zasebnemu sektorju vnaprej odreka. Vse skupaj je makroekonomsko vzdržno le, če do dviga plač v zasebnem sektorju ne pride. A pogajalsko izhodišče vlade do sindikatov zasebnega sektorja je izrazito slabo, saj vlada na svoji strani nima nobenega argumenta, na podlagi katerega bi morali makroekonomsko vzdržnost nositi le zaposleni v zasebnem sektorju.